Revija SRP 51/52

Lucijan Vuga

Hisha na meji I

HISHA NA MEJI
 
II

 

Naslednjih nekaj dni ni bilo prave prilozhnosti, da bi spet govoril z Ruggerom, dasi bi se she kako rad posvetoval z njim. Skrbelo ga je, ker so partizani spet onesposobili zheleznishko progo Novo mesto – Karlovac, saj je od tam mogoche v Zagreb, zlasti pa na Reko, od koder je mogoche naprej po morju in po kopnem. Preden je prevzel komando v Ljubljani, so zadnje dni novembra uporniki napadali okoli Metlike, na Suhorju in po Beli krajini. Polki divizij "Isonzo" in "Granatieri do Sardegna" so imeli precej mrtvih in ranjenih. Tudi belogardisti so jo skupili, od petnajstih postojank okoli Gorjancev jih je ostalo le sedem, v Kostanjevici, Pleterjah, Dolenji Brezovici, Stopichah, Metliki, Semichu in Chrnomlju. Tudi na hrvashki strani se ustashi niso mogli dobro upirati partizanom. Tako so ti lahko she naprej ovirali promet po strateshko pomembni progi. Pozno zvecher 26. decembra 1942 so zagoreli ognji ob zheleznishki progi od vasi Gomila, severovzhodno od Trebnjega, do Trzhicha ob nemshko-italijanski razmejitveni chrti, partizani so zazhigali zheleznishke pragove. Napadli so tudi grad Dob in enoto 117. bataljona chrnih srajc v njem, ki so se krchevito upirali vso noch in she naslednji dan, tako da so boji potekali od sobe do sobe v zhe gorechi zgradbi.

V nochi na 2. januar 1943 so uporniki v Dolenjem Podborshtu pri Trebnjem spet porushili del zheleznishke proge, pri chemer je iztiril vlak s cisternami nafte iz Romunije; prav tako so onesposobili osem kilometrov proge Trebnje – Sevnica z vsemi napravami vred, da je bila kar nekaj chasa neuporabna.

Vse te okolishchine je imel v mislih, ko so skupaj z nemshko komando snovali "operacijo Weiss", ki naj bi potekala z naslonitvijo na Kolpo, od chrte Sisak - Karlovac proti jugu, proti Kordunu, Baniji, Liki in Bosanski krajini, s chimer bi obkolili in unichili operativni skupini divizij vrhovnega shtaba "Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije", kakor so se imenovali partizani. Zgodaj zjutraj 20. januarja 1943 je 90.000 mozh, Nemcev, Italijanov, ustashev, chetnikov in belogardistov, z vso tezhko oborozhitvijo in s 150 letali napadlo 42.000 upornikov, ki niso imeli kdo ve kaj tezhkega orozhja. Toda partizanske enote, ki so bile zbrane 15 do 20 kilometrov od Ljubljane, so po hitrem pohodu proti vzhodu s hrbta napadle enote, drzheche obroch, ter spet rushile progo okoli Karlovca. V nachrtu je bilo, da bi bojni skupini divizije "Isonzo" in divizije "Lombardia" s tanki in topnishtvom unichili hrvashki brigadi "4. udarno" in "13. proletarsko", toda medtem so se na ta prostor zhe premaknile tri slovenske brigade, "Ivana Cankarja", "Matije Gubca" in "Toneta Tomshicha", in te so skupaj obkolile in odlochno napadle italijanske divizije ter jim zadale hude izgube.

Potem so 9. februarja partizani spet onesposobili zheleznishko progo pri Jastrebarskem in pri Lazini 14. februarja 1943, ko so tudi zazhgali vlak iz Zagreba in porushili 500 metrov tirov, zato je tudi iztiril oklepni vlak, ki je prishel na pomoch iz Karlovca. Padlo je 53 italijanskih vojakov in oficirjev ter dva ustasha, uporniki pa so ujeli 23 Italijanov in 15 hrvashkih domobranov.

In tako se je nadaljevalo. Gambara je tuhtal, kaj bi bilo treba ukreniti, da bi povechali uchinkovitost boja proti upornikom oziroma kakshno strategijo ubrati, da bi partizani omejili ali celo ustavili svoje operacije, zlasti pa, da bi dosegli kakrshenkoli dogovor, s katerim bi odvrnili partizane od rushenja komunikacij.

Pravzaprav je imel she nekaj za bregom; recimo temu zvitost ali smisel za predvidevanje ali pa zgolj obchutek za stvarnost, toda po njegovem nastopijo okolishchine in chas, ko morata vojskujochi se strani razglasiti premirje, cheprav le zachasno. Vchasih le, da pobereta mrtve in ranjene ali da omogochita umik v vojni metezh zajetemu prebivalstvu, che govorimo o humanitarnih razlogih. Tudi v takih primerih ni mogoche izkljuchiti vojnih zvijach in prevar, ko utihne orozhje zgolj zato, da se prerazporedijo sile ali da se enote zalozhijo s strelivom in nadomeste izgube v ljudeh in opremi, ali pa je premor le za pridobitev chasa in se s tem ustvari nova dinamika boja. Spet se mu je v razmishljanje vrinilo vprashanje, kako se bo mogoche izviti iz teh krajev, ko bo napochil tisti chas in ne bo shlo le za bolj ali manj odprt prehod, ampak tudi za to, da se ne bi italijanske sile znashle med kladivom zaradi izdaje zaveznishtva pobesnelih Nemcev in partizanskim nakovalom mashchevanja.

Zhe kar dolgo je zamishljeno sedel za pisalno mizo v svoji pisarni in tu pa tam brez posebnega smisla prelozhil neke papirje, ko je potrkalo na vrata. Vstopil je adjutant, rekoch:

“Ekscelenca, vishji narednik Skochir je tu, kot ste narochili,” in ko je dobil odobravajochi namig z roko, je stopil za korak naprej v prostor, da se je lahko priblizhal she najavljeni, ki je stal za njim, in se postavil v strumno drzho s kapo s shchitnikom pod levo pazduho ter dejal:

“Chakam na vashe ukaze, ekscelenca!”

General Gambara je vstal, podal podchastniku roko in mu pokazal mehko oblazinjen stol tik pred njim. Adjutant se je medtem zhe umaknil in zaprl vrata za seboj; tako je ravnal vselej v takih primerih, ko mu je general vnaprej narochil, da bi se rad s kom osebno pogovoril. Tokrat je bil sicer nekoliko presenechen, da je poklical k sebi podchastnika, toda navadil se je zhe na vsakrshe nenavadne dogodke.

“Gospod Skochir Vladimiro,” je general gledal obiskovalca strmo v ochi, “sedaj ste v Ljubljani zhe od konca januarja, Slovenec ste, ne priimka ne imena niste spremenili.” Pomenljivo je zastal in opazoval, kako se bo podchastnik Skochir na to odzval. Toda z izjemo izostrene pozornosti ni opazil nikakrshne spremembe na njegovem obrazu. “Verjetno ste se hitro vzhiveli v ljubljansko druzhbo, saj ste med svojimi,” je general dokonchal pozdrav.

“Nenavadno, toda po vseh afrishkih in drugih bojishchih sem se tu kar tezhko znashel, v tezhkem in zahtevnem chasu zhivimo,” se je mladi narednik izognil bistvu vprashanja, hkrati pa v odgovor svojemu visokemu predpostavljenemu vnesel svojo oceno stanja, pa che je bila she tako sploshna in v okviru obchevanja med podrejenim in nadrejenim. Gambara je svojega prevajalca za slovenshchino in hrvashchino preuchil, she preden ga je izbral; dal si je prinesti njegov razvidni list z osebnimi podatki ter narochil dodatna poizvedovanja; dobro je vedel, koga ima pred seboj. V mesecu in pol, kar ga je imel pri sebi, je fanta opazoval z veliko radovednostjo; bil je zhe v enaintridesetem letu, neporochen, brez kakshnih posebnih razvad in avantur z zhenskami, kar ni tako redko med poklicnimi vojaki. In Skochir je bil dober vojak, morda celo predober za chin, ki ga je dosegel, zagotovo bi bil lahko zhe chastnik, che ne bi z neko nerazumljivo odlochnostjo (slovansko trmo? je pomislil Gambara) dosledno ravnal zgolj kot vojak. Nekajkrat so ga poskusili privabiti v fashije, a se je znal temu vabljenju tako preprosto in naravno izogniti, da ni zvabil nadse nikakrshnih povrachilnih ukrepov. E, che bi bil bolj prilagodljiv, manj vojashko premochrten, bi lahko bil zhe vishje. Toda prav zaradi tega si ga je izbral in prishel mu bo prav tak, kakrshen je.

“Saj res, v Ljubljano ste prispeli prav na svoj rojstni dan, mar ne?” je she enkrat zachel general z neobvezujocho temo, da bi ustvaril zaupnejshe vzdushje.

Kaj ima ta visoka zhivina za bregom, je vrtalo Skochirju po mozhganih, saj ga ni poklical zato, da bi ga povprashal po ljubem zdravju in ali mu kaj ni po godu, ali lepo ravnajo z njim... “Le dan pred tem,” se je she vedno izvijal Skochir, “pravzaprav je okoli mojega rojstnega dne rahla zmeda, ker je zhupnik zapisal podatke v rojstno knjigo shele ob krstu in je datume pomeshal. Na matichnem uradu v Kobaridu imajo pravi datum 30. januar 1912, v zhupnishchu pa 31. januar. Torej bi v obeh primerih lahko praznoval zhe v Ljubljani...”

“Kako, bi lahko, mar niste praznovali?!” se je zachudil Gambara.

Skochir je predobro vedel, da nima kaj skrivati, karkoli bi si izmislil, so zhe ali bodo preverili. “Ekscelenca, iz severne Afrike, iz Bengazija, so me junija lani bolnega prepeljali v Italijo, v Reggio Calabrijo na zdravljenje, lezhal sem v vech bolnicah, tako da si she nisem docela opomogel. Pripotoval sem z vlakom, spotoma so pri Borovnici partizani napadli vlak, in tako sem bil ob prihodu zelo zdelan, da se mi ni dalo nikamor,” je nekoliko obshirneje odgovoril, cheprav mu je bilo jasno, da ponavlja stvari, ki so generalu she kako dobro znane.

“Vendar pa sem si kasneje le privoshchil tudi nekaj veselja na ta rachun,” je she dopolnil povedano.

“Aha, napadli so vlak, tega je chedalje vech in vech... Gospod Skochir, vi ste iz Kobarida, to je za Italijo zloveshch kraj. Simbol sramotnega poraza, ki si ga Italija ne sme vech dovoliti!” je Gambara zachel speljevati pogovor v dolocheno smer. “Takshnega brezglavega umika, takshnega zmedenega in neodlochnega vodstva Italija ni bila vredna,” je she dodal.

Skochir ni niti za hip pomishljal, saj je vedel, da je na takshno vprashanje treba hitro in jasno odgovoriti, pravzaprav niti ni bilo tezhko odgovoriti: “Statichnost bojevanja iz strelskih jarkov je uspavala poveljnike, presenetila jih je sprememba avstro-ogrske in nemshke taktike. Cheprav je bilo na voljo dovolj zaupnih informacij, da se pripravlja nekaj velikega, je italijanski generalshtab mislil, da se bo vse odvijalo kot prejshnjikrat,” je ponovil del lekcije iz podchastnishke shole.

“Da, dobro ste rekli,” se je sprenevedal Gambara, saj drugachnega odgovora na tej stopnji razgovora ni prichakoval, nato pa je nadaljeval: “Zato pa se moramo po teh izkushnjah ravnati danes mi. Mar ne?!” je spravil Skochirja zhe nekoliko dlje proti svojemu cilju.

No, sedaj smo pa tam, si je mislil vprashani, saj je iz dotedanjih prilozhnosti, ko je bil v generalovi blizhini, zhe zaslutil, da so na vidiku usodni dogodki. Cheprav so ga ocenjevali kot apolitichnega chloveka, je zelo skrbno spremljal dogajanja na frontah. Kljub propagandnemu zaslepljevanju mnozhic si je ustvaril zelo natanchno sodbo o chasopisih, radiu in filmu. Kot dolgoletni in neposredni udelezhenec bojnih pohodov in posameznih spopadov je primerjal dejansko dogajanje s tistim, kar so porochali mediji. Velikokrat ni mogel verjeti, kaj in kako so porochali, kot da on sam ne bi bil tam in takrat. Toda postopoma je doumel, da porochevalci niso tisti, ki dolochajo obliko in vsebino sporochila, nekdo je med porochevalcem in tiskarno in tisti po svoje sfrizira porochilo. Verjetno pa tudi chasnikarji niso vsi trapci ali zaslepljenci, med vrsticami zapishejo stvari tako, da preslepijo cenzorje. Schasoma se je nauchil novoreka in ni niti poskusil razumeti posamezne vesti, pach pa si je iz vsega prebranega, slishanega in videnega na filmskem platnu ustvaril nekakshno celovito podobo sploshnega dogajanja. Che je prebral, da se enote na vzhodu uspeshno pregrupirajo na novih obrambnih linijah, je bilo ochitno, da se umikajo na vsej chrti.

Nato je preprosto rekel: “Ekscelenca, chastniki in vojaki izpolnjujejo ukaze, ki jih dobijo od nadrejenih.”

Toda to ni bilo tisto, kar je Gambara prichakoval. Pravzaprav ne smem podcenjevati tega narednika, si je mislil Gambara, treba ga bo pripraviti na nekatere stvari. Po premisleku ga je vprashal:

“Ste se tu zhe kaj srechali s sorodniki? Kolikor sem slishal imate v vech mestih shtevilno in vplivno sorodstvo. Iz vashe "Hishe" v Robichu pri Kobaridu so prishla znana imena. V arhivih italijanske Kraljeve armade imajo zabelezhenega duhovnika po imenu Luigi Olivo kot chlana shtaba slavnega Garibaldija, zasluzhnega borca za zedinjeno Italijo.”

“Po Soshki dolini ljudje pravijo nashi "Hishi" pri Olivovih ali pa pri Titovih, ker se je bil njen ustanovitelj Tito Olivo iz Furlanije tja prizhenil pred skoraj tristo leti. Njegove hchere so se pomozhile naokoli, en sin je shel med duhovnike, ta Luigi – Alojz, drugi pa je prevzel posest, vendar pa ni imel potomstva in je posinovil sorodnika iz okolice Kobarida,” je na kratko povzel Skochir.

“Aaa, pri Titovih se vam reche po domache, tu ne bi smelo biti besedne igre,” se je poskusil preteche poshaliti Gambara, ochitno namigujoch na vrhovnega poveljnika partizanov. In je nadaljeval: “Toda tistega Luigija ali, kot pravite, Alojza Olivo je nekaj let po odpustu iz Garibaldijeve oziroma Kraljeve vojske vzela noch, nikoli niso mogli dognati, ne kako ne kam je izginil. Namigovali so marsikaj, celo to, da je kot mnogi garibaldinci postajal neprijeten za Kraljevino Italijo; oni so se pach borili za demokratichno republiko...”

Skochir je zastrigel z ushesi, mar me izziva, je pomislil, saj vendar ne more biti, da me zaslishuje sam poveljnik 11. armadnega korpusa. Hotel je preveriti, ali je generalu do tega, da se pogovor nadaljuje v tej smeri in kako dalech misli iti. Vsekakor, je sklenil sam pri sebi, bo prepustil pobudo nadrejenemu. S tako namero je vrnil vprashanje:

“Pa je bil njihov cilj takrat stvaren? Ideali in vnema so potrebni prvi pogoji za uchinkovito bojevanje, ki naj pripelje do zmage, toda niso zadostni, che niso obenem izpolnjeni she drugi pogoji, zadostna sila in preudarno vodenje.”

Gambara je iz glasovne spremembe Skochirjevega tenorja zaslutil, da je pogovor mogoche nadaljevati, da ga ne zavracha. In je povzel:

“Kaj mislite, kako bi se obnashal Garibaldi danes, v teh okolishchinah?”

“Ekscelenca, pochashchen sem, da vas zanima mnenje skromnega narednika. Ugibati, kaj bi bilo, che bi bilo, je v zgodovini jalovo, che ne kar pomilovanja vredno pochetje. Morda pa bi se tudi Garibaldi schasoma spremenil, ali pa bi v drugachnih okolishchinah prishel do zakljuchkov, ki bi mu jih sicer ne pripisali...,” se je Skochir drzhal svojega nachina pogovora.

Gambara pa se ni vech dal, sklenil je, da gre do tja, do koder je hotel priti s tem chlovekom; potreboval ga je pri svojih nachrtih. Prekinil ga je:

“Ne, ne, jaz sem mislil na prav takega Garibaldija, kot je zgodovinska osebnost, s svojim sporochilom kasnejshim rodovom in s svojo simboliko demokrata, cheprav je dokazal, da je imel smisel za zgodovinske kompromise s tem, da je pristal na ustanovitev kraljevine. Che bi shlo za biti ali ne biti Italije, ali bi Garibaldi pomishljal za koga naj se odlochi, za kralja ali za Italijo?”

Skochir je vedel o Gambari, da ko omenja kralja, ne misli le nanj. Torej meri na drzhavni vrh. To pa je hudichevo resna in nevarna stvar, tu gre za glavo, tudi za tvojo glavo Vlado, je pomislil Skochir. Zakaj neki ga ima tukaj? Kaj vendar hoche od njega?

“Garibaldi ni bil sam, okoli sebe je imel vrle mozhe, ki se niso bali tveganja, ki jim ni bilo mar za lastno zhivljenje. Zato je kljub posameznim porazom tudi zhel uspehe, cheprav na koncu le ni dosegel vseh svojih ciljev; najpomembnejshega pa vendar – zedinjeno Italijo. Toda prav to svojo uspeshnost in popularnost je drago plachal, nekateri njegovi najtesnejshi sodelavci so bili celo ob glavo... morda tudi Luigi–Alojz Olivo...”

“Ni je stvari brez tveganja, zhiveti je najnevarnejsha stvar na svetu, saj je izid popolnoma zanesljiv, ha, ha,” je skushal vnesti nekaj sproshchenosti v chedalje bolj napet pogovor, v katerem sta se sogovornika pogovarjala prek zgodovinskih osebnosti.

Premolk.

“Gospod Skochir, morda vas bom prosil za kakshno drobno uslugo, za posredovanje pri teh vashih sorodnikih... Ko bo chas, vam bom zhe rekel. Sicer pa boste kot moj osebni prevajalec morda kdaj v zadregi, kako tolmachiti kakshno mojo misel, zato je bolje, da si sedaj kaj razjasniva, in se boste lazhje znashli v kakshnih kochljivih okolishchinah. Morda vas bom zhe v kratkem potreboval in takrat rachunam na vas,” je pomenljivo pomolchal, ga she bolj strmo gledal kot ob prihodu, nato pa dokonchal: “A tudi na vasho diskretnost!”

Nato je vstal, mu s komaj zaznavnim nasmeshkom podal roko in ga odslovil.

Skochir se je postavil v pozor, se rahlo priklonil in zamishljen odshel. To pa ni bilo kar tako, fant moj, si je ponavljal she na ulici.

Gambara je stal pri oknu, od koder sicer ni mogel videti odhajajochega narednika, vendar ga je imel pred ochmi, ko si je rekel: che pa se stvar spridi, bo njegova generalska razlaga dogajanj vech veljala kot pa besede nekega narednika, Slovenca. In imel je pripravljeno najmanj she eno razlichico razpleta.

Potem je poklical adjutanta in mu izrochil osnutek okrozhnice, ki se je glasila:

COMANDO DI XI. CORPO D'ARMATA

Ufficio Operazioni

N.02/1360 di prot.op. – P.M.46 li, 12 marzo 1943-XXI

OGGETTO: Elogio del DUCE

DUCEJEVA POHVALA

Med mojim kratkim bivanjem v Rimu me je poklical Duce, ki sem mu porochal o stanju in delovanju enot XI. armadnega korpusa ter divizije "Lombardia" v chasu zime.

DUCE – ugotovil sem, da je zelo dobro seznanjen tudi o najmanjshih podrobnostih izpeljanih akcij, tako da je celo imenoval posamezne enote, ki so sodelovale v bojih, – je izrecno pohvalil bojni duh chastnikov in moshtva – za dosezhene uspehe – kljub dobro znanim tezhavam in pomanjkljivostim, ki niso odvisne od nashe volje.

Obenem ko izrazham svoj ponos, da vam lahko sporochim Njegovo visoko zadovoljstvo, vam moram tudi prenesti, kar je blagovolil dodati in priporochiti:

1.) USTANOVITEV POSEBNIH ENOT

Zheli, da se njihovo ustanovitev pospeshi v najvechji mozhni meri, da bodo chimprej usposobljene.

Pripadnikom bataljonov, ki jih snujemo (prave pravcate bataljone... to bodo nashi nacionalistichni partizani – tu se ne obotavljam rechi, da ne zahtevam zelo veliko), bodo glede na uspehe pripadale nagrade in druge ugodnosti (dopusti, nadomestila, podpore, hrana).

Pripadniki teh enot morajo predstavljati cvet predanosti, odlochnosti in borcev brez predsodkov.

Pri izboru teh pripadnikov so obvezna najostrejsha merila.

2.) ZAPORA HRVASHKO–SLOVENSKE MEJE

Najhitreje je treba dokonchati nachrtovano mrezhno zaporo, tako da bomo preprechili pritok in odtok komunistichnih tolp iz Hrvashke v Slovenijo in obratno. (Na to sem Duceju odgovoril, da so divizija "Isonzo" in tehnichne enote XI. armadnega korpusa pochashchene, da jim je bila poverjena ta naloga.)

3.) ODNOSI S SLOVENSKIMI ELEMENTI

Vzpostaviti je potrebno tankovestno prisrchnost, vljudnost v vsakem pogledu, hkrati pa pravichno, humano in objektivno trdnost.

V odnosih med spoloma – vselej moramo imeti odprte ochi – govoriti malo, poslushati veliko, nikar klepetati ne raznashati vesti "se govori", "sem slishal rechi" – v vseh okolishchinah, tudi ob najintimnejshem stiku je potrebno ohraniti chast uniforme in italijanskega naroda, kar od nas najodlochneje in najdosledneje terja obchutljivost sedanjega chasa, zato razsodnost, preudarnost, obzirnost.

Posameznikova lahkotnost gre na nepopravljivo shkodo skupnosti in ugleda.

Umazano perilo (vsi ga imajo – tako narodi kakor posamezniki) je treba oprati v druzhini. Tako pravi star pregovor, ki se ga je treba vselej znova spomniti.

4.) SLOVENSKA PROTIKOMUNISTICHNA MILICA

Tej moramo dati najvechjo podporo in vzpodbudo, vendar moramo imeti neprestano pred ochmi, da lahko deluje le po nashih ukazih, z nami in za nas. Nikoli ne sme nastopati samostojno, samo skupaj z nashimi. Pospeshiti je treba enodushnost in medsebojno zlitje enot. Kdor umre pod nasho zastavo, ima pravico do sposhtovanja; pomagati jim moramo z opremo in moralno.

5.) POSADKE – UTRDBE – TRDNJAVE

Obravnavati jih moramo kot podporne tochke, sredishcha za predah in oskrbo, ne pa kot naprave, ki so namenjene same sebi.

Duce se je dobesedno takole izrazil – in to z veseljem ponavljam kot dokaz njegovega zanimanja za nashe stvari:

“Italijanski vojak, vreden tega imena, zaprt za okopi in zashchiten z bodecho zhico, ne sme dajati vtisa, da je ujetnik samega sebe.”

“Zmaga, kdor se premika, zmaga, kdor vsili nasprotniku svojo voljo, kdor lahko naredi, kar se mu zahoche.”

6.) NAGRADE – KAZNI

Ne skopariti z nagradami tistemu, ki jih je vreden. Ne popushchati pri zagotavljanju reda.

Kar se tiche nagrad tistim, ki so jih vredni, je Duce rekel: “Hochem, da mi najhitreje sporochite predloge za pohvale.” Kot poveljnik XI. armadnega korpusa sem odgovoren, da pridobim predloge iz posameznih enot za dodelitev Vojashkega krizhca za vojashke zasluge. Ukazujem, da jih vsakich, ko poveljniki oddelkov podajo take predloge, prek poveljstva divizije brez odlashanja po telefonu sporochite mojemu poveljstvu, ki bo poskrbelo za takojshnjo potrditev – priznanje mora biti izrazheno zasluzhenemu najkasneje v 48 urah; vse birokratske postopke je potrebno opraviti kasneje.

Jasno je, da tak postopek zahteva najvechji obchutek odgovornosti gospodov divizijskih poveljnikov ali zborov – to je pach nekaj, za kar vam moram zaupati z zavezanimi ochmi.

Druga oblika priznanj so napredovanja. Pri tem ne bo nich hudega, che ne boste dosledno uposhtevali ustaljenih pravil. Poglejmo s strani vojaka, ki si to zasluzhi – zakaj ne bi imel zadoshchenja, da se okrasi z nashitki?

Popolnoma nesprejemljivo je skrivanje za birokratskimi postopki in pravilniki... ti nachenjajo moralo tistega, ki je zasluzhen.

In tako naprej, kar velja tudi za dopuste. Zanje je treba dosledno sposhtovati dolochene roke. Che se primeri, pa je treba ravnati na lastno pobudo, kot je neki poveljnik bataljona sam odlochil; ker spricho okolishchin ni mogel vsem zagotoviti petnajstdnevnega dopusta, ga je vsakemu z njegovim privoljenjem skrajshal za nekaj dni, toda vsi so v roku odshli na dopust.

Na tak nachin je mogoche uskladiti sluzhbene in osebne potrebe – poveljnik je uspel zadovoljiti svoje vojake.

7.) MEJE LJUBLJANSKE POKRAJINE SO MEJE ITALIJE

(Ochitno tu ni potrebno vech kaj dodati.)

— . —

To je tisto, kar mi je govoril Duce.

Vasha naloga je to ponoviti svojim podrejenim.

Z moje strani – topla zahvala, da mi je omogochil radost prenesti vam pohvalo, ki nam je v chast.

GENERAL ARMADNEGA ZBORA

POVELJNIK

Gastone Gambara

Od pribochnika je zahteval, da je okrozhnico prebral pred njim na glas. Sedel je z vidno nazaj uleknjenim hrbtom in napol mizhe poskushal podozhivljati obchutke chastnikov in vojakov, ko jim bodo brali to njegovo pisanje. Pri tem je prihajala do izraza njegova dolgoletna izkushenost v ravnanju z mnozhicami. Zato je pribochnika prekinil zhe med branjem, rekoch:

“Praviloma morajo biti enote seznanjene s tem v slavnostnih okolishchinah in ko so zbrane v chim vechjem shtevilu. To poudarite in spremljajte doslednost izvajanja!”

V ljudeh je nagon mnozhice. Tako se jih poloti skupinska panika ali mnozhichno navdushenje, che jih stlachish na kup. Razmishljajo kot eden, kot druzhbena zhival. Lazhje je pognati tisoch ljudi v smrtonosni napad kljub tochi krogel in peklu granat, kot pa pripraviti posameznika, da sam jurisha proti strojnichnemu gnezdu. Vsaka chloveshka skupnost pozna obdobja, ko je vse preveval enoten duh, kot bi jim zapovedovali eni mozhgani in bi jim bilo eno srce. To so trenutki nacionalne glorije; Duce in Hitler sta v tem pred chasom uspela, toda sedaj kazhe, da se ta enotnost nacionalnega duha razkraja, vedno vech znamenj je, da zachenjajo tako preprosti ljudje, vojaki kakor visoki hierarhi misliti po svoje. To niso vech chasi mladostnih fashijev, gorechih za stvar in odlochnih pri izpolnjevanju nalog. Povezanosti, ki je dajala nezlomljivo moch snopu palic, ni vech, razvezane palice, palichice in shibe se posamich zlahka lomijo. Toda pri tem chloveku prav nich ne pomaga, che si ruva lase ali razjoche; trezno se mora vprashati, ali je mogoche stvari obvladati, zaustaviti razkroj ali pa iskati izhod in reshitev tudi za primer chrnega izida. Toda zaenkrat moramo she vedno poskusiti izpeljati stvari nam v prid, zaobrniti neugodni tok dogajanj, preiti v protiofenzivo, vendar ne le na vojashkem, pach pa tudi na politichnem, propagandnem, psiholoshkem podrochju. Che bomo partizanom odgovorili z njihovo taktiko – jim postavili nasproti nashe partizane, ki bodo prav tako zhiveli in se borili v gozdu kot oni, se ne bodo pochutili vech varne, mednje bomo zasejali zmedo, saj ne bodo v nobenem trenutku vech vedeli, kdo je kdo in kje je kdo. S tem jih bomo prisilili k pogajanjem, che bo treba; no, kazhe, da bo treba. Odlochno je zapovedal pribochniku:

“Sedaj pa le pohitite s to okrozhnico, nobenega zavlachevanja!” je pribil. Pribochnik ga je zachudeno pogledal, saj mu doslej she ni dal povoda za ochitke na rachun njegove malomarnosti ali pochasnosti; celo pohvalil ga je zhe, chesh da je tako dosleden kot kakshen German. Poveljnik postaja nestrpen, je pomislil.

***

Ruggero je molche hodil ob njem. Park za sedezhem poveljstva ni bil obsezhen, toda bil je dovolj velik, da je dopushchal nemoten (predvsem pa nenadzorovan) pogovor, obenem pa jima je svezhi zrak dobro del po celodnevnem sestankovanju z najrazlichnejshimi chastnishkimi skupinami. Potem pa je Ruggero vprashal:

“Pa je odgovor zanesljiv? Kako bi bilo mogoche preveriti, ali niso predloga sprejeli zgolj zato, da bi nam nastavili past?”

Gambara ni takoj odgovoril. Mrmral je neko popevko, ki je bila tisti chas pogosto v etru. Postrani je vechkrat pogledal Ruggera in mrmral naprej, kar se je temu zdelo prelahkotno vedenje ob tako obchutljivih in ne prav varnih zadevah; morda pa si je premislil in mi ne zaupa vech, je celo pomislil; morda me je doslej le preizkushal, me izzival, da bi me speljal na tanek led – toda zakaj bi to storil?

“To, kar pravkar mrmram, je popevka, lahko pa bi bila tudi skrivno geslo,” je iznenada dejal Gambara skrivnostno in obenem ujedljivo. “Kako naj vemo za vsako besedo, vsak napev, vsak ton, ki je v zraku, ali nima she nekega drugega pomena, ki mu ga je nekdo dal, da bi se sporazumeval z drugim le na njima razumljiv nachin? Svojemu prevajalcu sem takole mimogrede zapel neko pesmico; kazhe, da ima nekaj posluha in je pritegnil...”

Ruggero se je ozrl naokoli kljub temu, da sta zhe najmanj pol ure sama samcata krozhila po tistih nekaj stezicah, ki jih je premogel park, obkrozhen z visokimi zgradbami. Zaustavil se je in nekaj navzdol poblizhe pogledal:

“Zdi se mi, da vidim prvi zvonchek letos.” Naredil je predah in nadaljeval: “Ko je lani odcvetel, je pustil zametek novega. Tak je naravni zakon. Tako je bilo in tako bo – pred nami so pomembni dogodki. Name se lahko zanesesh!” je pribil Ruggero.

“Potlej pa bova temu med nama rekla kar "zvonchek"; velja?!”

“Zagotovo!” je bil takojshen odgovor.

“Torej jutri greva tja z oklopnim vlakom,” ga je seznanil Gambara. “Dobiva se na vlaku,” je she dodal.

Zgodnje jutro je bilo skrito v ljubljanski megli. Ob tako zgodnji uri tudi sicer ni bilo kaj prida prometa, toda tokrat je she megla naredila svoje, saj je bilo tezhko razlochiti plochnik od vozishcha; avto se je komaj premikal. Ljudem pa ni bilo po godu she nekaj drugega, zagotovo she zoprnejshega ali nevarnejshega – policijske racije, ko so se naenkrat znashli v mrezhi z vseh strani zaprtih ulic z vojaki, zhandarji, policisti, MVAC-strazhe ter civilisti, ki se jim je od dalech videla pripadnost tajni policiji, kvesturi.

“Gospod Skochir,” se je obrnil Gambara k sopotniku, “tale megla je pa kar nekam simbolichna; cheprav ne vidimo dalech, vemo kam gremo,” se je dvoumno poshalil.

“To ljubljansko meglo sem zhe dozhivel. Toda nikoli si ne bi bil mislil, da bom kaj takega dozhivel v Afriki. Preden so me poslali v Eritrejo, sem mislil, da je Afrika dezhela sonca, vrochine, Sahare in pragozdov, z levi, krokodili in kachami velikankami. Seveda je tudi to; toda uzhil sem tudi veliko mraza in kasneje v Libiji tako meglo, da bi se chlovek prej dregnil s prstom v oko, kot bi ga uspel videti,” je Skochir odgovoril nekoliko obshirneje, da bi se izognil poveljnikovemu izzivu. Potem pa se mu je le zdelo smiselno, da se ne bi prevech sprenevedal, pa je dodal:

“Poveljniki so zato na visokih polozhajih, da vedo vech in vidijo dlje; toda previsok polozhaj onemogocha videti podrobnosti v dolinah, ki so posebno v alpskem svetu tesne, zvijugane in nepregledne. Zato se je treba zanesti na tiste, ki jim je svet tod domach; tako kot nas sedaj voznik lahko pelje, ker zhe od prej pozna pot.”

Toda prav tisti hip je voznik sunkoma zavrl, da jih je potisnilo na prednja naslonjala. Zadaj so zacvilile gume spremljajochega vozila, da se je shofer razjezil v brado, cheprav bi najraje na glas zaklel. Zazrl se je tik pod stransko okno, potem ga je odprl in buljil v tla.

“Kaj ste zgreshili pot?” je general dvignil glas.

“Spet so natresli letake,” je odgovoril voznik, “tisti od OF, ribelli!”

“Poberi!” je bil kratek generalov ukaz.

Voznik je na svoji strani odprl vrata, pobral manjshi, bel listich ter ga podal v chrno orokavicheno poveljnikovo roko. “To pa zhe razumem brez prevoda, gospod prevajalec,” je siknil, ne da bi pogledal Skochirja: “Zivela OF, smrt fasizmu, svoboda narodu.”

Medtem je avto zhe speljal in, sodech po obrisih stavb, so bili zhe tik pred zheleznishkim postajnim poslopjem, toda voznik je zapeljal proti lochenemu predelu postaje. Zaustavili so se pred zapornico in vozilo so obstopile strazhe s pripravljenim orozhjem. Zdajci je pripeljal she avto z varnostniki in vojaki zunaj so se postavili v pozor, odprli zapornico in jih spustili na temeljito zavarovan stranski peron, kjer so se zaustavili tik ob tirih. Z nekaj hitrimi koraki je pristopil chastnik, odprl generalu vrata avtomobila, se postavil v pozor ter salutiral:

“Ekscelenca, posadka oklopnega vlaka sht. 8 v polni pripravljenosti chaka vashih ukazov; porocha poveljnik oklopnega vlaka stotnik Cantini!”

“Hvala, stotnik Cantini. Vstopimo!” Nato pa je dodal: “Moj pribochnik ima s seboj nachrt potovanja in pozna podrobnosti. Je general Ruggero zhe tu?” je vprashal med vstopanjem.

“Zhe pred eno uro sem bil tu,” se je oglasil glas iz notranjosti.

Chez kakshnih deset minut je vlak speljal in krenil skozi megleni predor. Toda kmalu za Shkofljico se je zachela megla trgati, kot da ne bi vedela, naj se zadrzhi ali ne. Po nekaj sto metrih jasnine se je spet tako zgostila, da je bilo she strojevodji tesno pri srcu; resda na tirih ni mogoche zaiti, toda prometni znaki so slabo vidni in che jih spregledash, je usodno. Pa she ti partizani, kar naprej nekaj pokajo, rushijo proge, minirajo mostove.

Gambara je bil zatopljen v svoje misli; zhe pot tja bo pokazala, ali mislijo resno, si je mislil. Kaj pa drugega? Che so ga mislili speljati v past, potem ga bodo poskushali spotoma presenetiti, mu nastaviti zasedo... Dober plen bi bil, ujetnika bi kazali vsepovsod, z naslado bi ga spravili celo v amerishke in angleshke chasnike, razkazovali bi ga kot medveda na sejmih.

Stroj je hropel, tezhak od oklepov in oborozhitve, dasi je bil tokrat nekoliko lazhji vsaj spricho zredchene posadke, s seboj so vzeli le najnujnejshe tehnichno osebje in nekaj upravljalcev avtomatskih strojnic in topichev. Tudi sicer to ni bil pravi bojni vlak, rabil je predvsem poveljniku, danes pa je bil namenjen prav posebnim ciljem. Celo shtabnih chastnikov ni bilo, razen Ruggera in pribochnika; zatem prevajalec in she trojica generalovih osebnih strazharjev se je zadrzhevala v svojem oddelku. Za poveljnikov oklopni vlak je veljal poseben prometni rezhim, tako da so drveli chez Dolenjsko skorajda brez zastoja, celo v Novem mestu se niso ustavili, prvich shele pri Lazeh, kakshen kilometer za zheleznishko postajo; tako je bilo narocheno. Vlak je zhe speljal zelo pochasi in ni razvil polne hitrosti; vsi so oprezali skozi line, ali bodo opazili kaj nenavadnega. Napetost je narashchala z vsakim prevozhenim metrom; nich se ne ve, kaj se skriva pod naslednjim pragom in ali ni le nekaj korakov naprej odvita tirnica, da bi vlak iztiril. Strojevodja in njegov pomochnik sta imela ochi na pecljih. Ostali pa so predirali hosto ob progi, bojech se, da se ne bi kje kaj zganilo. Za vsak primer je imel Gambara pripravljen pomozhni nachrt (za reshevanje). Che bi to bila ukana in bi jih uporniki napadli, bi se moral oklopni vlak toliko chasa sam braniti, da bi prishla pomoch iz okolishkih posadk. Seveda, che bi jih hoteli preprosto ubiti, bi to lahko opravili dokaj hitro. Kljub debelini oklepa bi ga dovolj tezhka mina raztrgala in pognala v zrak vlak z vsemi, ki so bili v njem. Tega tveganja se je Gambara dobro zavedal, zato je ukrenil, kot je, da bi bilo zhrtev chim manj. Toda kot vojak od peta do glave, ki je prejshnje chase osebno sodeloval v mnogih ognjenih preizkushnjah, se ni toliko bal takega izida. Bolj ga je skrbelo, ali bo sploh kakrshenkoli izid na tem potovanju. Ta proga je igrala eno od odlochilnih vlog v njegovem nachrtovanju prelomnih dogodkov, ki so se kazali v blizhnji prihodnosti. Poveljnik mora vchasih iz varnega zaledja v prve bojne chrte. Na vojashki akademiji so jim slikali herojstvo italijanskega kralja, ki si ni pomishljal sredi vojne obiskati fronto pri Kobaridu, le streljaj od prvih avstro-ogrskih polozhajev. No ja, pri tem je bilo edinole neprijetno to, da so prav tam le kakshen dan pozneje chrno-zholti skupaj z Nemci prebili fronto in je prishlo do "kobarishkega poloma".

Sicer pa se je na Dolenjsko odpravil zhe pred priblizhno dvema mesecema, natanchneje 13. januarja, ko je bil le dober mesec na poveljnishkem polozhaju. Njegova obveshchevalna sluzhba je odkrila, da je v Zhuzhemberku operativni shtab slovenskih partizanskih brigad, ki pripravlja vechji nenadni napad. Ko je s svojimi chastniki preuchil razmere, je postala ochitna velika verjetnost, da bi osrednji cilj napada lahko bila belogardistichna postojanka v kartuzijanskem samostanu Pleterje na severnem vznozhju Gorjancev. Ta naj bi po zamislih mihajlovićevskega vodstva in "Legije smrti" postala sredishche chetnishko-belogardistichnega protipartizanskega gibanja, ki naj bi jugoslovansko chetnishtvo povezovalo s slovenskim chetnishtvom.

V utrjenem samostanu je bilo po zmanjshanju belogardistichnih postojank v obrochu okrog Gorjancev okoli 250 do 300 mozh. In tja se je Gambara odpravil, da bi se na lastne ochi preprichal, za kakshno vojsko gre in chesa je sposobna. Ni dobil slabega vtisa, zlasti ga je presenetila neverjetna politichna zagrizenost. Vojni kurati so svoje delo opravili odlichno, protikomunistichni duh je mlade kmechke fante tako prevzel, da so komaj chakali na spopad s komunistichnimi tolpami. To se je kmalu res zgodilo. Partizanske brigade so krenile chez Gorjance v najvechji tajnosti in v nochi na 19. februar nenadno napadle postojanko; seveda to za posadko ni bilo veliko presenechenje. Cheprav so napadalci zbrali osupljivo veliko chet, ki so tudi tesno stisnile obroch okoli pleterske kartuzije, da iz blizhnjih postojank niso mogli oblegancem na pomoch, je boj trajal ves dan in she naslednjo noch. Konchno so se belogardisti umaknili iz gorechega samostana ob pomochi italijanske kolone iz Novega mesta, ki se je v spremstvu tankov izognila zasedam Tomshicheve udarne brigade ter pod zashchito minometalskega in topovskega ognja prodrla v Sht. Jernej in tudi v Pleterje. Toda samostanske utrdbe zaradi pozhara in razrushenih obrambnih zgradb ni bilo vech mogoche braniti, zato se je posadka umaknila urejeno in pod zashchito mochnega ognja iz tezhkega orozhja. Izkazalo se je, da so partizani slabo oborozheni s tezhkim orozhjem in da jim je mogoche kljubovati v dobro utrjenih postojankah. Zlasti shibki so bili "ribelli" v protitankovski oborozhitvi, zato niso mogli zaustaviti prodora tankovske kolone, ki je hitela oblegancem na pomoch.

Gambara je bil le delno zadovoljen s potekom in z izidom operacij, saj je dal pred tem ustrezna navodila in bi lahko upornikom prizadejali veliko vechje izgube, da, celo ne bi bilo treba zapustiti postojanke, ki jo bo nemogoche obnoviti, saj je vsa razrushena. Toda zanj najpomembnejshi spoznanji sta bili, prvich, da se je treba lotiti "goshchavnikov" po nachelu "klin se s klinom izbija", tolchi jih je treba tam, kjer se pochutijo najbolj varne, v gozdu, in drugich, da se bo v evropski trdnjavi vnela vsesploshna drzhavljanska vojna, brat proti bratu, brzh ko bodo zahodni zavezniki iz Afrike ali iz Anglije stopili na tla kontinenta. To se bo zgodilo tudi v Italiji, tu, v Sloveniji, pa je na lastne ochi videl, kaj je to, in potrjevale so se njegove izkushnje iz Shpanije. V drzhavljanski vojni ne gre vech za regularne oblike bojevanja in za spopade, ki kolikor toliko uposhtevajo mednarodno vojno pravo; drzhavljanska vojna je bratomorni boj v najslabshem pomenu besede, ko niso vech pomembni vojashki cilji, temvech vsakdo gleda le, kako pobiti chim vech nasprotnikov, ki velikokrat niti nasprotniki niso, ampak le niso dovolj "nashi".

Uboga Italija, kaj se ji obeta, che se chimprej ne izvleche iz te godlje, in to na urejen, nadzorovan nachin, ne pa v kaosu razpada in vsesploshne dezorientacije.

Ekscelenca, na kolovozu ob progi je voz s konjsko vprego, voznik nekaj maha,” se je zdajci oglasil eden od varnostnikov. General je she sam pokukal skozi strelno lino na okenski jekleni zaplati:

“Stopi ven na ploshchad!” je ukazal. “Narednik Skochir, vi pa z njim, da slishimo kaj hoche.”

Tezhka oklopna vrata so se z lahkoto odprla, imela so odlichen mehanizem, ki jim je tako natanchno izravnal tezhishche, da se je vsa tezha lepo porazdelila na techaje. Vojak se je z naperjeno brzostrelko nagnil naprej in zavpil:

“Alto la!” ter se toliko odmaknil, da je Skochir lahko chez njegovo ramo zakrichal, da bi preglasil hrup lokomotive:

“Kaj hochete?! Kaj se je zgodilo?!”

“Imam neko pismo za vas! Prejle so me ustavili "razbojniki" in mi narochili, da ga predam, ko se prikazhe oklepnik!” je vpil prestrasheni kmet. Konji so hrzali in ritali; vlakov so zhe bili vajeni, toda stati na mrazu, to se jim pa ni dalo.

Skochir je zaklical v notranjost vlaka:

“Pismo so mu dali za nas!”

“Naj ga strazhar prevzame!” je slishal odgovor. Strazhar se je obotavljaje, ozirajoch se naokoli, spushchal na gramozni nasip, ki je bil nizko, zato se je moral dobro stegniti, da ga je dosegel, drzhech se z eno roko za rochaj, v drugi pa je stiskal orozhje.

V nekaj skokih je bil potem pri nesrechnem slu, ki je drhte molil predse modro ovojnico, da mu jo je vojak s hitrim gibom izpulil in se nato ritensko umikal proti vlaku, kar je shlo bolj pochasi in s spotiknjem kakor tja grede. Ne da bi kmet trznil z vajetmi, kot bi konji vedeli, da je stvar opravljena, so brez naglice stopili po kolovozu, medtem ko je kmet ves chas v strahu zrl nazaj, bojech se, da bo zhelezna poshast zachela bruhati ogenj nanj.

“Odpeljite naprej! Ustavite se, ko boste ob progi zagledali zabodeno dvoje vil!” je prevedel narednik Skochir in pogledal generala. Ta je gledal predse in molchal.

“No, kaj takega bi lahko prichakovali. Tudi sam bi podobno ravnal; videti so hoteli, ali pridemo in kako pridemo. Naj potegne pochasi naprej!” je narochil za strojevodjo. In res se je hip zatem kolos premaknil.

Toda niso prishli dalech; morda kilometer ali poldrugi naprej so shtrlele vile na robu njive, kakshnih dvajset, trideset korakov od proge. Vlak se je ustavil. In stal. Nich se ni premaknilo, ne v njem ne zunaj njega. Stali so kakshnih pet minut; lahko, da je bilo tudi pol ure ali cela ura... Na vzhodni strani proge se je iz gozda izvila vojashka postava z belo zastavico, takole za vzglavnik veliko, stopila kakshnih dvajset korakov proti vlaku ter zastala.

“Pribochnik, enemu od vojakov narochite, da brez orozhja sestopi in se za nekaj korakov oddalji, proti onemu seveda!” je ukazal Gambara.

Zachele so techi minute, tiste, ki jim pravimo, da so kot vechnost dolge. Na chistini med oklopnim vlakom in gozdom sta stala vsak na svoji strani chloveka, ki se nikdar v zhivljenju prej nista srechala in se tudi, che se bo ta zadeva dobro iztekla, ne bosta videla nikdar vech. She celo tega nista vedela, zakaj so ju pravkar poslali na ta travnik, izgubljen med dolenjskimi gozdovi, med eno izmed neshtetih krvavih vojn, ki jih pripadniki chloveshkega rodu med seboj bijejo iz vsakrshnih razlogov, zaradi pravice ali krivice, v imenu tega ali onega boga, za kralje in cesarje, ali pa kar tako, ker so nakljuchja hotela, da so si prishli na pot.

“Narochite nashemu, naj gre naprej, na pol poti!” je narochil Gambara. Poveljnik oklopnega vlaka je povelje zavpil vojaku.

Lokomotiva je bila napeta kot konj pred dirko, vsak trenutek bi se lahko premaknila s polno mochjo naprej ali nazaj, kot bi terjale okolishchine.

Vojak je oprezno, s kratkimi koraki stopal po rushi. Ni kdo ve kakshna trava to, si je mislil, prej je mochvirnata, ostra, da urezhe; je bil poznavalec, iz juzhne Italije, iz krajev, kjer je Duce ukazal obsezhna izsushevalna dela. Za njih je bil dober, Duce, dal jim je delo, celo nekaj zemlje, pomagal je kmetu in zagotovil zdravstveno zavarovanje. Pa pokojnine! Delavec ni bil vech brezpraven pristroj kapitalistu. In "sabato fascista", prosto sobotno popoldne, pravo razkoshje, ko si je lahko chlovek po celotedenskem garanju lahko privoshchil kozarchek s prijatelji, v "dopolavoro" ali pri lepi Giovanni.

Naenkrat se je vojak zdrznil, saj je prishel chez polovico. Par korakov pred seboj je zagledal drugega vojaka. Take je zhe videl, bolj od dalech; enkrat pa tudi dva, ki sta lezhala ob progi, mrtva, pokosili so ju, ko sta se plazila chez s polno torbo pisem. Zvechine brez prave vojashke vrednosti. Imel je zvezdo na kapi. To je ruska zvezda, komunistichna, proletarska. Tudi Mussolini je bil nekoch socialist, zato skrbi za delavce in kmete. Tezhko je razumeti to politiko, che bi se dali skupaj, ne bi bilo vojne in bi bilo bolje za revezhe.

Tisti z zvezdo je rekel po italijansko, prav po italijansko (vsi le niso barbari ti "gozdniki", ga je preshinilo):

“Recite vashim, naj poshljejo she enega sem, da prevzame pisno sporochilo za poveljnika, vi pochakajte tu z menoj!”

Zakaj ne smem nazaj, si je mislil, ko je zaklical proti oklopniku, kar mu je bilo narocheno. Chez kakshno minuto, verjetno so znotraj hoteli stvar premisliti, se mu je pridruzhil she en italijanski vojak, ki je prevzel pismo in se vrnil v oklopnik. Onadva pa sta kar stala sredi travnika s posusheno, od mraza posmojeno travo, nekaj korakov narazen, ogledovala sta eden drugega, se tu pa tam nasmehnila, pogledovala levo in desno ter tudi nazaj.

“Pisalo je, kdo bo z nashe strani pooblashchenec med pogovori, in hochejo vedeti, kdo bo z vashe strani,” je rekel oni z zvezdo.

Iz oklopnika se je prikazal prejshnji vojak in drzhal v rokah zapognjen list papirja. Oni z zvezdo se je obrnil proti gozdu in nekomu pomahal z roko; od tam se je prikazal she en "zvezdar"; toda ko je prishel blizhje, se je izkazalo, da je zhenska. Italijana sta zhe vedela, da je med "ribelli" precej zhensk, toda tako od blizu jih she nista videla. Bella donna, sta si mislila, toda ta te prav tako pihne kot vsak moshki, slishala sta, da so nekatere she hujshe, celo nozha si ne pomishljajo vzeti v roke – kot amazonke ali divje Germanke, nordijke, visoke, plavolase in modrooke... ki chloveku zavdajo z meshanico naslade in strahu.

Partizanka je vzela pisni odgovor in se izgubila v gozdu ter se kmalu vrnila, tako da so sedaj stali shtirje sredi chistine; che eni strani popustijo zhivci, bodo oni prvi pokosheni. Od nekod dalech je bilo slishati letalo. Kaj za vraga pa je sedaj to, je zavladal sploshen preplah. Enim ni bilo vseeno, da bi se iznenada spustil nadnje srebrni ptich in odlozhil svoj smrtonosni tovor. Drugim pa je bilo bolj do tega, da bi se ta zadevshchina odvila tako, kot je bilo nachrtovano, brez tretjih.

“No, podvizajmo se, che smo zhe tako dalech, pa pojdimo do konca,” je priganjal Gambara in stopil z vlaka. Na drugi strani na robu gozda je stala trojica in se namerila proti tistemu prostorchku, kjer se je zhe od prej gnetla chetverica, nekaj jih je vleklo skupaj, tako da so se centimeter za centimetrom priblizhevali in bi si skoraj zhe lahko podali roke. Tisti z zvezdo je zhe zvil belo cunjo ter si jo stlachil pod plashch.

Che bi tisto letalo res preletelo ta prostor (ochitno pa je imelo drugachne naloge in smeri), bi pilot iz zraka videl kaj nenavaden prizor, ki bi bil bolj podoben lovskemu srechanju ali izletu v naravo, che ne bi bilo sredi proge chrne gmote, iz katere so shtrlele cevi tezhkega orozhja. Mozhje in zhenska, ki so se srechali, so bili brez oborozhitve od dalech videti kot elegantni gospodje v dolgih, temnih plashchih. Opazovalca bi sicer motilo, da si niso podali rok, toda to pach ni vselej in povsod v navadi; morda pa so se le malo prej zhe srechali in ni potrebe, da bi se chlovek nenehno rokoval. Tudi najpozornejshi opazovalec ne bi zaznal nobene nenavadne poteze, giba, kretnje, glasove bi komaj slishal. Kot pred dvobojem, ko se sekundanti dogovarjajo glede pravil spopada tako mirno, da bi chlovek pomislil, da se menijo o partiji kart, cheprav bo nekaj trenutkov zatem tekla kri in bo smrtno zadet oblezhal eden od dvobojevalcev, ali pa kar oba, che bosta oba hkrati natanchno merila in zadela...

V oklopnem vlaku so preostali tishchali obraze na line, pozabili so na chas in kraj, okolishchine so bile tako nenavadne, da jim je zastajal dih. Zavedali so se, da to ni dogodek, ki bo kar tako utonil v pozabo. Ochitno se dogaja nekaj zelo drugachnega od tistega, kar so jim razlagali in jim she razlagajo chastniki ter she posebej fashistichni federali. V mislih so se jim prepletale vesti s front v Afriki, pri Stalingradu in z nove skorajshnje fronte na zahodnoevropski atlantski obali. Che se tu na samem sestaja njegova Ekscelenca, poveljnik XI. armadnega zbora, z nekimi ljudmi iz gozda, ki morajo biti ochitno vredni njegovega ranga, ti voditelji partizanov, potem... potem gredo stvari resnichno rakovo pot. Morajo zhe biti sile ribellov tolikshne, da jih ni mogoche prezreti.

Nekoch, v davnih chasih, bi se glasil antichni mit, sta se spoprijela junaka, heroja, polbogova, ki so ju od zgoraj spodbujali na dve strani razdeljeni bogovi, v kasnejshih chasih pa, da sta se v odlochilnem spopadu neposredno pomerila kralja dveh vojska.

...

“Kar se je danes tu dogajalo, tudi to, da smo sploh bili tu in kdo je bil tu, je najstrozhja vojashka tajnost! Kdor bo to zapoved prekrshil, bo shel naravnost pred hitro vojashko sodishche!” je bil kratek in grozech Gambara, ko so se vrnili v oklopnik in je vlak brez odlashanja zapeljal nazaj, skozi Novo mesto proti Ljubljani.

 

__________
II. nadaljevanje prvega poglavja chetrtega dela she neobjavljene knjige Hisha na meji. (Op. ur.).

Hisha na meji III