Revija SRP 51/52

Lev Detela
 
 
HREPENENJE PO BRAZILIJI

 

Frido Mann, vnuk znanega nemshkega prozaista in nobelovca Thomasa Manna, se je rodil leta 1940 v kalifornijskem izgnanstvu svoje znamenite druzhine shtevilnih pisateljev in pisateljic oziroma publicistov. Zdaj je univerzitetni profesor v Göttingenu, vendar se ukvarja tudi s knjizhevnim ustvarjanjem. Dvakratni doktor (filozofije in teologije) je zhe leta 1985 objavil avtobiografski roman Professor Parsifal, tej prvi objavi pa je sledilo she nekaj leposlovnih knjig. Med temi je precej pozornosti vzbudil zgodovinski roman Hexenkinder (Otroci charovnic), ki je izshel leta 2000. Med najbolj znana in tudi brana dela Frida Manna pa nedvomno sodi obshirni roman Brasa, ki je prvich izshel v letu 1999, a so ga zhe ponatisnili.

V tem delu Frido Mann odkriva manj znano poglavje svoje druzhine, njene brazilske korenine po zhenski liniji svojih prednikov. Seveda pa je obshirna in razvejena zgodba, ki obsega nad 400 strani, delno tudi fiktivna. Poleg tega pisatelj vnasha v tekst zgodovinsko dokumentacijo in razlichna komentirana porochila.

Frido Mann je navdushen nad velichastnostjo prostrane Brazilije. Popelje nas dalech v preteklost, ko pripoveduje razgibano kroniko druzhine de Melo. Pripoved se zachne s pogrebom Jeniffer Manuele de Melo v manjshem pristanishkem mestu Portobelo. Pokojnica je prababica glavne junakinje Bernice Santini, ene od v Shvici v novejshem chasu zhivechih naslednic utemeljitelja druzhine, veleposestnika Heitorja de Mela v svoje dni she zelo divjem Pantanalu v juzhnem delu Mata Grossa. Obshirni deli romana so posvecheni cesarstvu Brazilija (poleg kratkotrajnega cesarstva v Mehiki in – geografsko posredno - kraljestva Havaji, zdaj del ZDA – edine in najpomembnejshe monarhije v obeh Amerikah 19. stoletja) in obema njegovima monarhoma, Pedru I. (kratkotrajno tudi portugalskemu kralju) in Pedru II. Zadnji leta 1888 z “Zlatim zakonom” odpravi suzhenjstvo v drzhavi, pri chemer naleti na silovit odpor veleposestnikov. Cesarja v zadnji fazi monarhije zashchitijo predvsem osvobojeni chrnci, ki organizirajo posebno cesarsko gardo, vendar mora monarh leta 1889 odstopiti. Del romana se dogaja tudi v danashnji Braziliji, ki jo pestijo razlichni politichni, socialni in gospodarski problemi. Vendar protagonistka romana Berenice Santini, ki se zaljubi v do aktualne brazilske politike zelo kritichnega brazilskega publicista Ignacia, vseeno hrepeni po Braziliji, njeni “drugachnosti”, “mogochnosti”, “svetlobi”, “zhivahni kulturi”, ker se mogoche lochi od evropske turobnosti kot dan od nochi.

Dogajanje romana se ne osredotocha le na opise zhivljenjskih usod glavnih figur druzhine de Melo. Dodatna zanimivost se namrech shiri iz ozadja konteksta, v katerem se premikajo osebe Mannove pripovedi. Avtor nas soochi z atmosfero stare in nove Brazilije. Seznani nas z zhivljenjskim ritmom in nachini dela na veleposestvih, pri chemer se ustavi tudi pri tehnichnih postopkih oziroma pri nekdanjih strojnih napravah in izboljshavah na veleposestvih. Opishe razlichne shege in navade, zaustavi se pri zhivljenju nekdanjih chrnskih suzhnjev, ki jih spoznamo tudi na podlagi njihove kulturne dedishchine ter v njihovih starih, she iz Afrike izvirajochih pesmih, legendah in plesih. Poleg tega se seznanimo z nekaterimi imenitnimi brazilskimi nacionalnimi jedmi in pijachami, odpravimo se v slavno opero Ria de Janeira, ki jo v chasu cesarstva namesto sedanjih klimatskih naprav med predstavami hladijo ogromni skladi ledu na njenem ostreshju. Uchinkoviti so tudi opisi brazilske pokrajine in brazilske narave ter seveda njenega vech ali manj tropskega podnebja.

Zanimive so analize zgodovinskih sprememb in s tem pogojeni preobrati v mentaliteti ljudi. Steber stare cesarske Brazilije, ki temelji na suzhenjstvu, tvorijo fazendeiri – cesarju zvesta veleposestva, uradnishtvo, Cerkev in vojska. Osnovno vzdushje v drzhavi je trgovinarsko liberalno in nacionalno samozadostno, po polomu cesarstva pa se povechajo diferenciacije in se pojavijo resne druzhbene in gospodarske tezhave ter ideologizacija in globalizacija politike.

Kroniko druzhine de Melo predstavi Frido Mann na formalno-vsebinsko nov nachin. Poteka dogodkov ne prikazuje kronoloshko, temvech v razlichnih odsekih in preskokih iz ene zgodovinske faze v novo ali pa tudi obratno, v prejshnjo ali celo najstarejsho. Na ta nachin vedno znova soochi preteklost s sodobnostjo in s tem vzpodbudi tudi bralca k razmishljanju. V tekst stalno vpleta brazilsko-portugalske besede, s chimer ustvari posebno avtentichnost s stilizacijo, ki sugerira pristnost. Mannov tekst se ves chas odvija na solidni zgodovinski in socialno utemeljeni podlagi, zato lahko ta roman koristi tudi vsakemu popotniku, ki se odpravlja v danashnjo Brazilijo, a bi o njej rad zvedel kaj vech, kot mu lahko ponudi bivanje na plazhi pred standardiziranim hotelom, popolnoma podobnim njegovim dvojchkom v Evropi in povsod drugod po svetu.

 

_______
Frido Mann, BRASA, roman. Vech izdaj, nazadnje: Lübbe – BLT, Bergisch Gladbach, 2002, 430 strani.