Revija SRP 51/52

Lev Detela

 

ZAPISI O NOVIH SLOVENSKIH KNJIGAH NA KOROSHKEM

 

KOMPLEKSNOST BESEDNEGA SEVANJA

Fabjan Hafner: FREISPRECHANLAGE / BREZROCHNO GOVORJENJE / VIVAVOCE
Iz slovenshchine in nemshchine prevedli: Roberto Dedenaro, Tatiana Floreancig, Zdenka Hafner Chelan
Uredil in spremno besedo napisal: Primus–Heinz Kucher
Izdala: Drava, Celovec, 2001, 271 str.

Leta 1966 rojeni Fabjan Hafner je izrazit koroshki dvojezichni avtor. Leta 1988 je objavil slovensko pesnishko zbirko Indigo, tej pa so leta 1991 sledile v Gradcu pod naslovom Gelichter und Lichtes she pesmi v nemshchini. Za namechek je zdaj pri celovshki zalozhbi Drava izshel she izbor iz Hafnerjevega tezhko dolochljivega in dokaj heterogenega pesnishtva, ki ga je pripravil Primus–Heinz Kucher. Zalozhba ga ponuja v treh variantah, v slovenskih in nemshkih izvirnikih ali prevodih, ki jih je delno opravil avtor sam, znan kot izvrsten prevajalec, in v prevodih teh tekstov v italijanshchino.

Hafner svoj pesnishki svet sicer gradi iz konkretnih zhivljenjskih impulzov in dozhivetij, vendar jih postavlja v kompliciran kontekst z jezikovnim gradivom diferencirano razpolagajoche osebne poetike. Tudi z nekoliko tezhko umljivim slovenskim naslovom nove knjige – Brezrochno govorjenje – pa obenem opozarja, kot se zdi, na kompleksnost besednega sevanja v svetu mobilnega pesnishtva, che si izposodimo analogijo iz sveta aktualne telefonije. Njegovi pesnishki klici donijo v zhivo, povezujejo se s temelji koroshke stvarnosti, toda vmes je vedno tudi kanchek avtorjeve ironije, kritichne distance, in to celo tam, kjer hoche biti intimno oseben. V ospredju je ochitna skepsa ob nedonoshenih javnih vedenjskih nachinih, zato pesnik kot kritichni posameznik zastavlja tudi filozofsko vprashanje o smislu bivanja, che si obdan z negotovostmi in praznino, skozi katero potujesh po napachnih sledeh do izgubljenih krajev. Vsekakor bi Fabjan Hafner svoje "Brezrochno govorjenje" rad izmeril s premishljeno uporabljeno intenzivnostjo senzibilne pesnishke govorice.

 

 

KNJIZHEVNOST JOZHETA TOPOLOVCA HALOZHANA

Jozhe Topolovec: POKOSHENA TRAVA
Pripravil in obdelal: Milan Dolgan
Izdala: Mohorjeva zalozhba, Celovec – Ljubljana – Dunaj, 2002, 236 strani

Podatke o literarnem delovanju Jozheta Topolovca Halozhana bi zaman iskali v leksikonih, prirochnikih in literarnih zgodovinah slovenske knjizhevnosti. Njegovo ime ni tako rekoch zabelezheno nikjer niti med opombami in bibliografskimi dokumentacijami, cheprav je od leta 1979 v hitrem zaporedju izdal kar enajst leposlovnih knjig.

Kaj vech lahko izvemo o Jozhetu Topolovcu shele sedaj, ko je pod naslovom Pokoshena trava izshel pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu pregleden izbor iz njegovega dela. Takoj postane ochitno, da je Topolovec izrazit samohodec, ki ustvarja brez aktivnega stika s svojimi pisateljskimi sotovarishi in njihovimi literarnimi sredishchi. Kot je razvidno iz predgovora in spremnih komentarjev slavista dr. Milana Dolgana o razvoju in strukturi Topolovchevega opusa, ki obsegajo vech kot tretjino knjige, je molk o njegovem delu zakrivila in izzvala zhe sama pisateljeva usoda. Rojen leta 1934 v Kochicah pri Zhetalah blizu Donachke gore v Halozah je po drugi svetovni vojni obiskoval gimnazijo v Mariboru in potem v Celju, nakar je vstopil v Ljubljani v bogoslovje in bil leta 1960 v Mariboru posvechen v duhovnika. Zanimivo je, da se je zhe v gimnazijskih letih skushal literarno udejstvovati. V ljubljanski mladinski literarni reviji Mlada pota je leta 1953 objavil chrtico Franchek, v bogoslovju pa je bil eden glavnih literarnih sodelavcev tamkajshnje interne revije Brazda.

Kot duhovnik je Topolovec sluzhboval v razlichnih shtajerskih zhupnijah, med drugim v Poljchanah, Jarenini in v Stranicah v Halozah, kjer je v samozalozhbi izdajal tudi svoje leposlovne knjige, navrh pa she versko obarvano revijo Oznanjenje. Toda to je bilo vech ali manj "zasebno", nepriznano delovanje duhovnika v nekdanjem duhovnishtvu nenaklonjenem socialistichnem sistemu.

Topolovchev literarni biotop so literarno zanemarjene Haloze, ta rezki, zapostavljeni svet. V primeri z drugim, prav tako v Halozah rojenim, a v argentinski emigraciji umrlim pisateljem Jozhetom Krivcem je Topolovec manj idilichen, cheprav je tudi Krivec opazil druzhbeno zapostavljenost in stisko haloshkega chloveka.

Topolovec se v svojih romanih in povestih popolnoma posvecha problematiki haloshkega sveta. Zhivljenje posameznih protagonistov slika dokaj naturalistichno, s smislom za najmanjshe podrobnosti. Zanimivo je, da je v njegovih "malih ljudeh" razmeroma malo "metafizichnega naboja", toda tudi njegovi duhovniki delujejo marsikdaj nemochno.

V skoraj vseh objavljenih tekstih se vrstijo prikazi chloveshkih pomanjkljivosti in napak. Zhene varajo mozhe, nasilje in prepiri so na dnevnem redu, dogajajo se uboji in umori, pretepi, nasilje nad shibkejshim, alkoholizem, pridobitnishtvo na rachun manj uspeshnega, materialni vzpon ali propad. Ali je to podoba danashnje slovenske druzhbe? V primeri s prozo slovenskih realistov iz 19. stoletja se je zgodil ochiten premik. Kritichni prikazi nekdanjega podezhelja so she nashli neko etichno jedro, Topolovchevo podezhelje sto let pozneje pa je kljub dolochenemu tehnichnemu in materialnemu napredku razslojeno, moralno pavperizirano, razpadajoche tudi zaradi druzhbene samounichevalnosti in brutalne stiske. Tehnichni napredek in vishji zhivljenjski standard ne zaustavljata negativnih razpolozhenj med ljudmi. Nasprotno. Zdi se, da se negativnost ob sochasnem zatonu nekdaj pretezhno agrarnega podezhelja samo stopnjuje, protest novega haloshkega polkmeta, poluradnika in polproletarca pa ob stiku s potroshnishkim enoumjem bledi in zamira.

Kljub "ljudskemu" nachinu Topolovchevega pripovednishtva s ponekod znacilno uporabo stereotipov in obrabljenih klishejev pa je vendarle potrebno opozoriti na osnovno sporochilno vrednost te literature: na prikaze neidilichnosti ali tragichnosti bivanja, ko se chlovek ujame – kot v kakem Potrchevem romanu – v past strasti in socialnih prisil in ni vech kos svoji usodi.

V knjigi Pokoshena trava nam Milan Dolgan ponuja izbor iz zadnje istoimenske Topolovcheve knjige in odlomke iz del Profesor Vranc, Kdo je angel?, Koshchek raja, Vice, Vrtiljak, Vera, Ali res ni sonca?, Dobrenci ali Anika. Edino odlomek iz zgodovinske povesti Hudicheva pravica, ki se dogaja v Halozah v 16. stoletju, opozarja, da se je Topolovec skushal ukvarjati tudi z zgodovinskimi temami. Objavljeni so tudi trije avtorjevi nekoliko cankarjansko obarvani krajshi teksti Anika, Franchek in Lenchka.

Vendar, kot recheno, Topolovec je najmochnejshi v prikazih socialne in dushevne stiske svojin protagonistov. Antologijsko vrednost ima na primer prizor iz Pokoshene trave, ko nekdanji obchinski usluzhbenec in zdaj na smrt bolni alkoholik Vlado v zimskem mrazu v Leskovcu pred trgovino, kjer na stebru visi odpirach, da si kupci lahko sami odpirajo steklenice, pije ledenomrzlo pivo v upanju, da ga bo pozdravilo. To je eksemplarichen prizor, podoben onemu iz romana Chlovek ne zhivi samo od kruha socialnokritichnega sovjetsko-ruskega pisatelja Vladimirja Dudinceva, v katerem otroci zrejo v odvrzhene pomaranchne olupke kot v chudo vseh chudes.

Najvechja vrednost Topolovcheve literature je njena ne toliko literarna, temvech dokumentarna preprichljivost in resnichnost. Zdi se, da je zaradi odkrite resnicoljubnosti, s katero prikazuje predvsem negativne vsakdanje pojave in razmerja med ljudmi v blizhnji polpreteklosti in v sedanji stvarnosti, Topolovec marsikomu neprijeten. Verjetno tudi verskim zalozhbam, ki do zdaj Topolovcheve literature niso uposhtevale in je kljub pomanjkanju branja za katolishko obchinstvo niso vkljuchevale v zbirke vechernishkih in podobnih povesti. Morda je tudi Topolovec, podobno kot mnogi duhovniki v njegovih tekstih, brez mochi sredi trpkega dogajanja.

Oziroma, kot je zapisal Milan Dolgan v spremni besedi k prichujochi knjigi: “Pisateljska usoda samega Topolovca je usoda ponizhanega, zapostavljenega, odklanjanega haloshkega chloveka.”

 

 

ROMAN JOZHETA BLAJSA

Jozhe Blajs: NA KONICI JEZIKA
Izdala: Drava, Celovec, 2002, 142 strani

Knjizhni prvenec Jozheta Blajsa spet opozarja na literarno dogajanje na malem slovenskem koroshkem Parnasu. Leta 1955 v Lepeni pri Zhelezni Kapli rojeni pisatelj je bil sicer znan koroshkim bralcem kot sodelavec nekdanje revije Mladje, toda po shtudijskih letih je literarno utihnil, ko se je zaposlil kot vzgojitelj in leta 1985 prevzel vodstvo Mladinskega doma v Celovcu. Zato je njegov kratki roman, ki je pod naslovom Na konici jezika izshel pri celovshki zalozhbi Drava, prijetno presenechenje.

Zgodba o porochenem moshkem srednjih let, ki zhivi povprechno zhivljenje dovolj situiranega malomeshchana, pritegne bralca s slikovitimi zarisi dogajanja, v katerega se ulovi Blajsov protagonist, ko iz "urejenega zhivljenja" zdrsne v krizo chloveka v srednjih letih. Sicer se zdi, da je povod za izbruh te krize nekoliko skonstruiran, psiholoshko dokaj nepreprichljiv, toda spretno predstavljeno dogajanje vech ali manj dobro ugladi to nekoliko shibko oblikovano konstrukcijo.

Vzmet, ki sprozhi razgibani potek dogodkov, je neprichakovan pozdrav neznanke na mestnem krizhishchu, ki protagonista vrzhe iz ravnotezhja. Ta sprva vech ali manj fantomski pozdrav v slovenshchini dobi jasnejshe obrise, ko zachne Blajsov junak iskati "neznano znanko", ki se je prehitro izgubila v blodnjakih velikega mesta.

Morda bi zgodba pridobila, ko bi Blajs to neznanko s slovenskim pozdravom jasno opredelil kot nekdanjo protagonistovo mladostno ljubezen, ki jo sredi zhivljenske krize zachne spet skoraj neusmiljeno iskati. Toda tudi kot torzo je ta osrednji motiv Blajsovega teksta dovolj uchinkovit in preprichljiv. Pisatelj dobro prikazhe, kako "iskanje drugachnosti" in zhelja po spremembi porochenega oddalji od zdolgochasenega zhivljenja v druzhini in poklicu, ki je bilo sicer navidezno v skladu z dozdevno vechino. Kriza zdaj glavnega junaka dogajanja prestavi k njegovim nekdanjim koreninam, k slovenskemu izvoru in k njegovi nekdanji shtudentski druzhbeni kritichnosti in protestnishtvu.

Sploh se dokaj hitro razkrije, da Blajsov kratki roman Na konici jezika zrcali nekatere bistvene lastnosti, znachilne za knjizhevnost koroshkih Slovencev v Avstriji. Predvsem gre za dilemo, kako v do slovenskega prebivalstva marsikdaj nerazpolozheni vechinski nemshki javnosti ostati zvest svojemu materinskemu jeziku in slovenski kulturi. Iskanje izgubljenega in blodnje glavnega junaka po ochitno glavnem koroshkem mestu se razkrijejo tudi kot iskanje lastne avtentichnosti in dokumentiranje protagonistove v lagodni povprechnosti obichajnega zhivljenja s prahom pozabe zasute prvotne identitete. Krozhech po koordinatah mesta, stopa ta z imenom nikoli oznacheni protagonist tudi po koordinatah svojega lastnega zhivljenja. Zgodba se zachne kriminalistichno zapletati zhe v boljshi mestni restavraciji, kjer protagonist, bolj ne-junak kot junak, odkrije v garderobi neznankin plashch, vendar iskane nikjer ne najde. Ta osnovni tok pripovedi avtor ves chas prekinja s posegi v preteklost, s spomini na rodni dom ter na mater in ocheta, na zanimiv nachin pa ga pretke tudi z dokumentacijo dezhelnega politichnega dogajanja in z aktualnimi, za slovensko manjshino ne posebno ugodnimi politichnimi premiki na desno. Kljub na trenutke kar kafkovsko nejasni in nevarni situaciji z grotesknimi zapleti, med katerimi se srecha tudi z neznankino hcherko – shtudentko, skusha ohraniti ravnotezhje. Pri tem spominja na glavno osebo iz proznega prvenca Iskanje Natashe izpod peresa drugega koroshkega avtorja Martina Kuchlinga, ki je pred dvema letoma izshel pri isti celovshki zalozhbi.

Proti koncu se dogajanje tragichno – dramatichno zgosti. Intuitivno vodena od temnih slutenj in vishje sile, glavna oseba zablodi na obmochje z gostim gozdom poraslega mestnega hriba, kjer odkrije truplo umorjene neznanke. Storilec ji je, kot v kaki filmski grozljivki, navrh odrezal tudi jezik. To dejanje je vsekakor simbolichnega pomena. S tem svojim zdaj odrezanim jezikom je neznanka protagonista pozdravila v slovenshchini, nemshke shovinistichne sile pa bi rade slovenshchini na Koroshkem enkrat za vselej "odrezale jezik". V tej perspektivi se Blajsov kratki roman vedno jasneje razkriva tudi kot politichna parabola o Slovencih na Koroshkem in o njihovem jeziku, s katerim se morda nevarno izpostavish, che ga kljub vsemu she govorish.

Nesrechna zgodba se za protagonista najprej neprijetno izteche. Njegovo chudno vedenje z odkritjem umorjene je za policijo skrajno sumljivo, zato ga zelo hitro aretira kot domnevnega morilca. Konchno se, kot v vsakem dobrem kriminalnem romanu, vse ugodno razvozla, saj policaji dobijo drugo obetavno sled in neizpodbitne dokaze, da je storilec nekdo drug. Blajs svoj tekst zakljuchi z ljubeznivo samoironijo. V zadnji sceni se znajdemo na predstavitvi prve knjige novega koroshkega pisatelja, ki veselo maha z rokami in razlaga, da zhe pishe novo knjigo, ki bo popolnoma drugachna od prve. Tudi mi jo z veseljem prichakujemo.

 

 

NOVA SLOVENSKA KOROSHKA DVOJEZICHNA LEPOSLOVNA PUBLIKACIJA

Janko Messner: KAKO SEM POSTAL GOSPOD / WIE ICH EIN “GOSPOD” WURDE
Izdala: Drava, Celovec, 2002, 32 strani.

Leta 1921 v Dobu pri Pliberku rojeni Janko Messner je objavil nad trideset knjig v slovenshchini, a tudi v nemshchini ter v prevodih v nekatere tuje jezike. Upokojeni profesor gimnazije za Slovence v Celovcu je kljub letom she vedno literarno nemiren in zhivo delaven. Ob njegovi osemdesetletnici ga je avstrijski drzhavni predsednik dr. Thomas Klestil odlikoval za “zasluge za republiko Avstrijo” s chastnim krizhem za znanost in umetnost I. razreda. Ob tej prilozhnosti je pri celovshki zalozhbi Drava v posebni knjizhni izdaji izshel pod naslovom Kako sem postal gospod ponatis Messnerjeve duhovite satire na tragichno koroshko stvarnost, ki jo je avtor prvich objavil zhe leta 1976 v nekdanji koroshki slovenski literarni reviji Mladje in zatem leta 1988 ponatisnil v prozni zbirki Gorshe storije. Prichujochi tekst je nedvomno dober in primeren zahvalni odgovor na avstrijsko drzhavno priznanje, saj v njem avtor na kratko in jedrnato nakazhe vse glavne probleme, ki ga tezhijo zhe od njegove prve knjizhne objave v letu 1970 oziroma 1971 z naslovom Koroshke razglednice. Messnerjeva literatura je najprej, na prvi ravni, izrazit dokument bolechine slovenskega koroshkega razumnika, ki so ga pretresli shovinistichni izgredi radikalnih nemshko govorechih koroshkih sodezhelanov. Hkrati pa je to s figurami pretiravanja pretkana in spretno oblikovana satirichna literatura, napisana v idealistichni zhelji in potrebi po spremembi druzhbenega in politichnega vedenja.

Te znachilnosti so dobro vidne tudi v tekstu Kako sem postal gospod, ki je v novi izdaji objavljen dvojezichno, v slovenskem izvirniku in v sochasni Messnerjevi nemshki verziji, ki tu in tam pri nekaterih detajlih nekoliko odstopa od slovenskega teksta in ima prav tako znachilen avtorjev satirichen, razsvetljensko pouchljiv humanistichen duktus. S to analizo politichne stvarnosti na avstrijskem Koroshkem, napisano v obliki nekakshne parabole, bi Messner svoje bralce rad popeljal do jedra problema, do neurejenega in travmatiziranega razmerja med slovensko manjshino na Koroshkem in shirsho avstrijsko nemshko javnostjo.

Tudi v zgodbi z naslovom Kako sem postal gospod skusha utreti poti k humanim odnosom med ljudmi razlichnih jezikov, vendar se ta avtorjeva zhelja po drugachnem, boljshem svetu izkazhe za iluzijo. Po krajshem prologu, v katerem ironichno definira razlichne mozhne definicije svoje zgodbe – imenuje jo domoljubna nostalgichna meditacija nedeljska idila koroshkega slovenskega domoljuba in stranishchna oda v chast cesarskokraljevskemu apostolskemu Velichanstvu Francu Jozhefu – nas avtor postavi v jedro dogajanja. Skupaj z njim se odpravimo na nedeljski sprehod iz njegovega nekdanjega celovshkega stanovanja do petsto metrov oddaljene stare vetrinjske zheleznishke postaje, zgrajene na zachetku prejshnjega stoletja. Tekst zdaj na trenutke spominja na potopis, saj se mimogrede seznanimo z vrtichkarskimi znachilnostmi ob poti, pisateljev pogled nas popelje v pokrajino z jelshevjem in mirtovjem in do kmetije starejshega profesorja klasichnih jezikov, ki se ukvarja tudi z ovcherejo. Ustavi se ob zheleznishkih trachnicah, ob katerih se nahajata dve leseni skladishchi, tem svojim opisom pa doda she ekoloshko podchrtan komentar. Konchno se znajdemo tik ob vetrinjski zheleznishki postaji, ki jo Messner opishe kot “eno tistih nezamenljivih secesionistichnih poslopij, ki jih najdevash, che imash ochi odprte, od Sarajeva, Ljubljane in Prage do Dunaja, kjer imajo domovinsko pravico: kovano zhelezo, steklo in les v hladni razumski uporabni skladnosti, posnetek renesanse in klasicizma, zadnji samozavestni krik vsemogochne dunajske veljave tik pred popolnim polomom, pred poshastnimi Krausovimi 'zadnjimi dnevi chloveshtva'”.

Pripoved dosezhe vrh v trenutku, ko avtor na postaji ob vhodu na stranishche zagleda pod nemshkimi chrkami MÄNNER tudi obledeli dvojezichni napis iz chasa monarhije HERREN / GOSPODJE in prav tako na drugi, zhenski strani obledeli stari napis FRAUEN / GOSPE. Ta ugotovitev je za avtorja, kar se dvojezichnosti tiche, po odstranjevanju dvojezichnih krajevnih napisov navajenega vsega hudega, pravo bodrilno dozhivetje, predvsem pa odlichna snov za rezko satiro s poanto o netoleranci in za s tem povezano kritiko razmer. Veselje se subverzivno stopnjuje do uchinkovitega zakljuchka, saj se avtorjeva evforija kaj hitro izkazhe za navadno iluzijo. Stare napise so namrech kmalu zatem odstranili, namesto njih sta pri stranishchu dve novi tabli z napisoma v “chistokrvni” nemshchini.

Tekst, ki je sicer dokaj enostaven in linearen, razgibavajo nekateri dinamichni esejistichno-meditativni vlozhki in zhiv, vchasih nekoliko koroshko dialektichno obarvan jezik. Zato trpkemu sporochilu te parabole radi prisluhnemo.