Revija SRP 51/52

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE

II

(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Sonce se je konchno dvignilo na noge, posvetilo je na goro in na polje. Ko se je prebilo do reshetk nad chrno grajsko luknjo, je vedela, da se bo spet zachelo. V njej je zadonel ostri sodnikov glas od vcheraj. Skoraj ni mogla verjeti, kar je bila slishala. Obtozhili so jo, da je trikrat nechistovala s hudobnim duhom in z druzhbo she treh drugih zhensk letela na Donachko goro, da bi shtirikrat napravila tocho. Najhujshi greh pa je zakrivila, ko je zacharala svojega Bogu zvestega gospodarja, dobrega porochenega mozha in skrbnega ocheta. Popolnoma je podlegel njenim strupenim charom in zvijacham in se ji na milost in nemilost predal v pogubo...

Zhe zgodaj so jo gnali na zaslishanje.

Za veliko leseno mizo je sedel sodnik. Ob njem je sedelo she pet ali shest gospodov zaslishevalcev, baron Pavel Link, grajski svetovalec Tomazh Lopusch, neki Jurij Zaruda. Celotna obravnava je potekala po strogih dolochilih, v smislu pravomo-chnega dezhelnosodnega reda in v smislu grashchinske dvorne izvrshilne oblasti.

Ali ve, zakaj se mora zagovarjati pred visokosposhtovano oblastjo?

To je bilo prvo sodnikovo vprashanje, ki ga je morala iz resnicoljubja zanikati.

Ne ve vzroka, je preplasheno rekla. Nikomur ni nich zhalega storila.

Naj dobro izprasha svojo vest. Morda ji bo ta pokazala vzrok.

Ne pozna vzroka. Nich ne ve, da bi komu kaj hudega storila.

Sodnik je vstal. Stopil je k stranski, z rdechim prtom prekriti mizici, na kateri je bil lonchek iz rjave gline.

Ali ve, kaj je v posodici?

Zajchja mast.

Je to njena zajchja mast?

Ne, ni njena.

Kako pa potem ve, da je notri zajchja mast.

Ve, ker jo je uporabljala soseda, neka stara zhenska, ko so jo bolele ochi.

Mast je chudna. Zhaltava. Slishali smo, da se ljudje bojijo teh coprnij. Pravijo, da je tak hokuspokus strup. Koga je hotela zastrupiti?

Nikogar. Saj pravi, da mast ni njena. Soseda jo je uporabljala za ochi.

Tista soseda je mrtva. Govori se, da jo je ona zastrupila. Podreza naj malo po svoji dushi. Morda bo le nashla vzrok, zakaj je tu.

Stala je pred mrkimi mozhmi in se predajala grozi in strahu, ki sta tako neposredno in uchinkovito stopila do nje. Za velikim oknom v ozadju je zelenel ali umiral travnik. Tam je zhivljenje teklo v enakomernem ustaljenem redu. Toda tu, tu!

Sodnik je govoril ostro in razlochno. Dihala je na hitro, razburjeno, vendar so njene misli postajale od trenutka do trenutka shibkejshe in motnejshe.

Po zaslishanju je v svoji luknji padla na kup vlazhne smrdljive slame. Dolgo ni mogla zaspati. Ko jo je svinchena utrujenost za trenutek premagala, je zachutila po vsem telesu hude bolechine. Potem je sanjala vse tisto, kar je sanjala zhe prejshnjo noch. Znashla se je sama v veliki temachni hishi brez oken in brez vrat. Nenadoma je izbruhnil pozhar. Razburjeno je krichala in klicala na pomoch, vendar je ni nihche videl in slishal. Ko jo je zhe skoraj zajelo morje zubljev, je zagledala njegov bledi, nezhni, izmucheni obraz. Hvala Bogu, zdaj jo bo reshil! Toda spet jo je pretresla rezka bolechina. Vsa prepotena se je zbudila na smrdljivi slami in ni vech mogla zaspati.

*

 

Drugi dan so imeli zaslishevalci spet glavno besedo.

Ali ve, kako je umrla njena soseda?

Nich ne ve. Se ne spominja prav.

Kakshno bolezen je imela?

O njeni bolezni ni nich slishala.

Res? Ali ni prishla enkrat, ko je zhe bila tezhko bolna, opolnochi k njeni postelji?

To sploh ni res!

Opolnochi je sosedo tepla z zhivimi strupenimi kachami.

Sploh ni res!

Ali je katolichanka?

Ja, je prava verna katolichanka.

Zakaj pa potem taji, da je umorila sosedo? Zakaj taji, da je storila tezhak greh in zlochin?

Nich ne taji, ker ji vest nichesar ne ochita. Nich slabega ni storila.

Dnevi zaslishevanja minevajo mrachno in togo, kot da bi bili priklenjeni z zhelezno verigo na presunljivi chas. Njeno zhivljenje se ozhi, zato pa se vedno odlochneje pojavljajo tezhke sanje in postajajo resnica.

Mozh s chrno suknjo, ki se nevarno blizha... Njegova glava, izbochene motne ochi, koshchek starega kruha. Neke smeti, cunje, umazano perilo. In na mizi tista ukrivljena svecha brlivka... In seveda chrna suknja. Volna. Vecher. Noch. Vse brez usmiljenja...

*

 

Poletje. Dezhevni oblaki so se pretrgali. Hitro je postalo toplo, skoraj vroche. Na gozdni poti je sedem jezdecev, vitez Josht Soteshki, sluge in strazha na konjih.

Ker je soparno, so vsi nekako utrujeni. Ozlovoljeni se ozirajo proti ovinku, za katerim se svetlika majhen grad.

Pred stavbo se Soteshki dostojanstveno zravna. Ochitno je tu po vishji sluzhbeni dolzhnosti. Strazha potrka na vhodna vrata. Ko se ta med pasjim lajezhem odpro, sname blagorodni gospod visoki klobuk z glave in ga poda v roke najblizhjega sluge.

"So Desenishki gospod doma?" reche strogo, ne da bi razjahal.

Na plan stopi vech ljudi.

"Kaj zhelijo gospoda sporochiti?"

"Je to gospod Desenishki?"

"To je."

Vitez Soteshki se she bolj dostojanstveno zravna. Njegov glas je zamolklo uraden.

"Sporochiti mu moram, da je njegova blagorodna hcherka Veronika obtozhena charovnishtva in umora. Che ima glede tega kako pripombo, dokaz ali protidokaz, naj to javi visokemu gospodu sodniku."

Soteshki zavestno zaustavi tok svojih ostrih besed, opazuje njihov uchinek.

Jasno je, da so se te v zavest Desenishkih vrezale kot razbeljeno zhelezo. Svet se jim je zamajal pod nogami. Od groze in razburjenosti se vse temni in trese.

Vitez in njegovo spremstvo ne chakajo na odgovor. Soteshki nategne uzdo, konj zaprha in se obrne proti gozdu. Na nebu se pripravlja huda ura. Osem tezhkih, temnih, mochnih oblakov se vali nad pokrajino. Zhe grmi in se bliska. Jezdeci se kot nori podijo nazaj, da po pravici in resnici sporochijo, kako so izpolnili vishje narochilo.

*

 

Goreche trske v visokih umetelno skovanih zheleznih stojalih. Senci dveh mozh na zidu in po obokih sobane. Dva mogochna stola na visokih podstavkih iz trde hrastovine. Na njima, privezana z mochnimi pasovi iz jelenovine, pomembna viteza pri rubinasto rdechem vinu. Poltema. Dva strezhnika, sklonjena k vrchem na mizi in k bokaloma, ki morata biti vedno polna. Chashe, vrchi, glave se majejo sem in tja. Stara mozha na stolih blebetata nerazumljive besede. Herman Celjski je od vinske omame shkrlatno rdech v obraz. Vitez Rok je rdech kot kuhan rak. Njuni glavi kinkata sem in tja. Jermeni preprechujejo, da se plemicha ne zvrneta pod mizo. Vinski prijateljski simpozij traja zhe drugi dan, zdaj se nagiba v tretjo noch. Mozha pa v grozo vseh drugih nikakor nocheta odnehati. Zasmrchita kar ob vinu... Potem sta spet takoj na pol trezna.

Miza, vrata, strezhniki, ki letajo sem in tja. Gospoda na obeh stolih pijeta kot za stavo.

Celjski cepeta z nogami sem in tja.

"Prekleti protin. Zhe spet me trga po vseh udih," reche.

"Ne bova vech mlada, brate," mu reche pivski brat.

"She vina," zarohni celjski grof.

Strezhnik doliva dragoceno pijacho.

"Ti nich ne vesh," reche Rok Podkrshki. "Takrat, se spomnish, stari zhehtar, ko smo se v Prusiji bili skupaj s tvojim pokojnim ochetom, milostljivi Bog mu daj vechni mir in pokoj! Proti tistim zabitim pesjanom je shlo. Ja, kako smo se junachili. Najboljshi krshchanski mozhje so bili z nami. To so she bili chasi... Pa she shkof, neki Nemec, vraga, iz Marburga je bil, nas je ves chas podzhigal..."

Herman Celjski se zakrohota.

"Dobro se spomnim. V desnici sabljo, v levici krizh. Z enim zamahom je spravljal pesjane na drugi svet, z drugim je podeljeval sveti zakrament v imenu Ocheta in Sina in Svetega Duha. Potem, zvecher po zmagi, ko smo popivali v shotoru, mi je shkof rekel, da bodo vsi prishli v nebesa. Ker sem te poganske pesjane z enim samim svetim zamahom za vedno odreshil v kristjane."

"Res zhlahtno vino so nam ponudili v tisti mrzli Prusiji."

"To vino, ki ga pijesh pri Hermanu Drugem, ni slabshe. Zhidje mi ga pripeljejo iz Italije, kot se tudi spodobi. Kar precej belichev moram odshteti tem oderuhom!"

"Nisem rekel, da je tvoje vino slabshe. A mladost je mladost."

"Mladost je norost. Takrat, se spomnish, v Prusiji, smo ga zhehtali..."

"Ja, takrat si stopil k meni, me nekaj chasa ostro meril od glave do peta, potem pa si rekel: Ti, Rok Podkrshki, si fant od fare. A staviva za najlepsho deklino tu v blizhini. da te ne bodo noge nosile, ko ga bosh do konca izpil iz te moje chelade? "

"Pa kar poskusiva, sem rekel. In ti pomolil svojo chelado. To je videl tvoj odlochni strogi oche. No, pa ti si zdaj tudi tak. Kar pisano je gledal, da se je iskril kot kaka strupena goba."

"Izpila sva cheladi do dna, kot se spodobi."

"In ostala na nogah, cheprav opotekaje."

Oba se divje krohotata.

"Pa deklina?"

"Ta je morala biti tisto noch za oba... Ha. To je mladost!"

"Ki se nikoli ne povrne!"

"Ja. Herman, kaj pa ti manjka?"

"Skrbi in spet skrbi. Tri celjske zvezde zavezujejo. S sinovi so same tezhave. Nehvalezhni izprijenci. Zdaj stavim vse na dragega vnuka Ulrika. Ta je edini, ki mu zaupam. Zlata je vreden. Odvzel sem ga ochetu Frideriku. Sam ga vzgajam. Drugi pa so nichvredni lahkomiselnezhi. She unichili mi bodo vse to, kar sem zgradil in pridobil s trudom in odlochnostjo."

"Morda prestrogo sodish."

"Kje pa. Friderik se mi je najbolj izpridil. Zdaj pravijo, da vse bolj zanemarja svojo zheno Jelisavo. Poja se za neko ubogo lajdro. Chisto ga je zmeshala. Moji snahi, ponosni Frankopanki, bo to strlo srce!"

"Kaj je tista lajdra Veronika z Desenic, ki si jo dal vrechi v jecho?"

"Za to nisem nich kriv. Drugi so jo obtozhili, da je coprnica. Saj je zhe mnogim zmeshala glavo. Toda zdaj zbiram tudi sam dokaze. Vem, da je zacharala mojega Friderika, da ji je popolnoma podlegel. Izneveril se je mojim nachrtom."

V lobanjah obeh pijancev poka od chastihlepnosti in uzhaljenosti. Noch je nabita s silovito vinsko jezo. Nich ju vech ne more odzhejati in potolazhiti.

 

*

 

Elizabeta Frankopanska sedi v temnem kotu. Samota se ji plazi do srca. Zagleda se v utripanje sveche, ki so ji jo prizhgali pozno popoldne, v somraku. Pochasi dogoreva, kot njeno zapravljeno zhivljenje. Le zakaj so jo omozhili s tem Friderikom?

Tak je kot njegov oche. Ali pa she slabshi. Vse zhivljenje samo zhenske, boj, pijacha. Pravijo, da zna na svojem hitrem vrancu razdvojiti veter kot z ostro sabljo. S to pa od Dunaja do Varazhdina she odlochneje razdvoji bela stegna milih devic, ki mu jih nikoli ne zmanjka. Popolnoma je zanemaril sina Ulrika, ki se pri takem ochetu ni mogel nauchiti nich dobrega. Zdaj pa je sina tako rekoch ugrabil starshem grozni ded Herman, da ga vzgoji po svoje v boj za moch in oblast.

Elizabeta vstane, stopi k na pol odprtemu oknu, diha vlazhni nochni zrak. Skoraj ne more verjeti, kar ji je bil povedal pater Konrad. Da je izvedel, da se je njen Friderik do smrti zaljubil v lepo mlado plemkinjo Veroniko Desenishko, da ji je dvoril noch in dan, da ga je svetlolasa lepotica popolnoma omamila. Toda stvar je strashno razburila njenega tasta Hermana, ki je dekle vrgel v jecho. Obtozhili so jo charovnishtva, umora in she marsichesa. Saj sploh ni na dobrem glasu. Prava lahkozhivka, ki je zapeljala zhe vrsto moshkih. Tako da se chudi, da ji je Friderik tako podlegel, saj je v teh stvareh res izkushen.

"Morda prav zaradi tega."

"Ali ga naj poklichemo?" reche pater.

"Ne, bilo bi nesmiselno. Naj se zgodi bozhja volja. Jaz ne prichakujem nichesar vech!"

Grofica se spet usede v svoj osamljeni kot. Zavije se v velik chrn plet in strmi v noch. Spomni se na redke srechne dni v zakonu, ko je bil njen Ulrik she majhen otrok in sta se igrala spodaj med drevesi v parku. Hlapec Jernej mu je izdelal tri lepe lesene ladjice in v vsako je izrezal tri celjske zvezde. Veseli triletni fantek jih je vozil sem in tja po ribniku in zhvrgolel od navdushenja kot kak nadebuden ptichek.

Minilo. Minilo. Za vedno. Pozna resnico in ve, da se bo zgodilo. Zapre ochi in se pogrezne v temo in tishino.

*

 

"Si izvedel kaj novega?"

Herman je zelo nestrpen. Jeznorito dreza v bledikastega ovaduha, ki se mu kislo nasmiha.

"Nich novega. Prezhlahtni knez, da povem po pravici. Dekle je nedolzhno. Morda je nekoliko lahkomiselno... Toda pri njenih rosnih letih ni to prav nich nenavadnega..."

"In nich drugega?... Kakshna charovnishka vragolija... Hudichev ples... Ali kaj podobnega... Saj pravijo, da je zhe mnogim zmeshala glavo..."

"Ja, pri njeni lepoti... Ali je to kaj chudnega..."

"In? Si kaj izvedel o drugih coprnijah in vragolijah? O pripravljanju strupov in kuhanju nevarnih napojev... Saj se govori, da je zastrupljala ljudi, morila, ubijala, snovala bolezni in nesreche..."

"Se govori, se govori... Knez, o vsem tem ni zaenkrat nobenih dokazov... Vsepovsod ribarim v kalnem, a vendar nich..."

"Ja, zakaj te plachujem za nich, tepec."

Herman za trenutek obmolchi.

"Potrudi se malo bolj in zberi dokaze... Vem, da je ta zhenska kriva... Zato jo moramo unichiti!"

"Gospod, naredil bom, kar bom mogel... Toda potrpezhljivost, lepo prosim, potrpezhljivost..."

Hermanu shumi v ushesih. Pred ochmi se mu zatemni. Opoteche se v kot, kjer se z levico zgrabi za srce, ki mu divje utripa.

"Strashno!" zasika izpod njegovih bolnih zob.

Potem se zbere. Spet zamahne z roko.

"Izgini!" brcne z besedo proti ovaduhu, ki se zbegano izgubi na visokem stopnishchu.

*

 

Polja pred Celjem se utapljajo v pripeki. Nebo voshcheno zhari. Sopara pritiska na lozo in na breg, porasel s smrekami, ki se upogibajo v vrochem vetru.

Kmetje zhanjejo in kosijo dozorelo letino. Od dalech spominjajo na chudne figure na shahovnici. V dolgih rashevinastih srajcah se pomikajo sem in tja po pokrajini. S srpi in kosami rezhejo kroge po zraku in po polju pred seboj. Zibajo se proti vetru, ki jim mrshi lase in brade.

Zrak ostro migota v vrochini. Preliva se v velikanski brezbarvni kolobar, vrtinchi se proti hribom in se spreminja v kroge, ki se prepletajo med seboj. Tudi ljudje so kot vrochi krogi. Obrazi zhena so razgreti krogi, otroci se premikajo v zhivahnih krogih. Koze mulijo travo v manjshih krogih, ki se prelivajo v velikanske kroge soparnega poletja in njegove kot v ognju razzharjene dezhele.

V hitrem diru meri Friderik prostor pred kopiti svojega divjega konja. Noro poskakuje po slabem kolovozu, pred katerim se rishejo krogi iz bornih lesenih koch in krozhni obrisi prepotenih kmetov pri delu.

"Od hudicha ta vrochina!" zahrope in se ustavi.

Ljudje se v strahu ozirajo proti svojemu gospodu in ga sposhtljivo pozdravljajo.

"Dovolj za danes," bevskne. "Ali ste mi zhe narezali palic, kot sem vam narochil? Lesa in viter nam je zmanjkalo za pushchice in shchite..."

"Ja, gospod... she danes bo gotovo..."

"Kdaj danes? Takoj naredite, kar sem ukazal..."

"Toda letina... Che pride huda ura..."

"Kakshna huda ura... Naredite to, kar sem narochil..."

Besno jih pogleda. Ne da bi pochakal na odgovor, odpeketa z zavihanimi rokavi naprej proti gradu.

"Ta je zares prismojen!" se spogledujejo grabljice in se za shalo prijemajo za glavo.

"Ta mladi je she bolj nor kot njegov stari... Bolj ga zanimata lok in pushchica, kot pa kruh in pogacha."

"Seveda, ko zhe zjutraj sedi pri vinu in pechenki in sploh ne ve, kaj sta proso in rzh."

"Krepcha se za obilno vecherjo pri svojih babah!"

"Bedak!"

Tlachani se glasno zakrohotajo in zachno na rachun celjskih grofov zbijati neslane shale.

*

 

"Ti Celjski so, da povem to, kar je potrebno povedati, zakaj mera je polna, sine cultura!"

"In?"

Prezvisheni gospod shkof se zazre v vikarja in ga pomenljivo pogleda.

"Nich. Potrebno jih bo prisiliti k zhivljenju, ki se za kristjane spodobi."

"Kako?"

Shkof se nasmehne.

"Pishi!" reche.

Vikar vzame iz predala svitek papirja in stopi k mizi. Dobro oshiljeno gosje pero namochi v chrnilnik in chaka.

Shkof se zravna in pristopi k pisalni mizi. Narekuje pismo, naslovljeno na eminenco, kardinala in papezhevega tajnika, ta trenutek na tezhavni dushnopastirski poti po tezhko preizkushanem shirnem Svetem Rimskem Cesarstvu.

Vikar rishe na pergament velike, imenitne, odlochne chrke, trudi se, da bi bil njegov krasopis chim lepshi, Bogu v okras in shkofu v ponos.

S tezhkim srcem Ti, predragi brat, sporochamo, da nam je prishlo na uho, kar so videle ochi mnogih drugih Bogu zvestih po verodostojnem prichevanju, namrech da grofje celjski oziroma celjski knezi v dezhelah svete Shtefanove krone ne zhive tako, kot se za prave kristjane spodobi. Ne sposhtujejo zapovedanih verskih dolzhnosti, vdajajo se nechistovanju in drugim pregreham. V celoti gledano, so slab zgled za ljudstvo, ki jim je pokorno. Vsak dan prosimo pri sveti mashi vsemogochnega Boga Stvarnika za odpushchanje za dejanja, ki mu jih prizadevajo... Dragi brat, naj se nas Bog v teh stiskah usmili. Zablode in pregrehe ochitno postajajo javno dobro in so vsem na ocheh...

Shkof utrujeno zavzdihne.

"Ko bi vse to skupaj kaj pomagalo!"

Trde in ostre so steze, ki vodijo prek strmih skal zhivljenja k vechni blazhenosti v bozhji ljubezni in usmiljenju.

"Smo pach na greshnem svetu, kjer se koljejo, pobijajo," pomisli. "Sicer pa se chas morda kmalu izpolni. Kaj ni zapisano v Svetem pismu: Che kdo moli zver, bo tudi sam pil od vina bozhjega srda, ki je pripravljeno chisto v chashi njegove jeze ! "

Ah ta nesrechni svet!

*

 

Potem nekdo odpre zamrezheno okence, zakaj v pisarnishki izbi je strashno soparno. Sodnik stopi nazaj k mizi, vendar takoj trzne z glavo. Nekaj je moralo pasti na tla, trd, zamolkel zvok, svinec ali kaj.

"Ne, ne," reche sodnik. "Ni dokazov. Ni nikakrshnih pravih dokazov."

Njegov podolgovati obraz zhari v polmraku tesnega prostora kot velika svecha voshchenka, ki she vedno brli in kljub neugodnemu vremenu noche ugasniti.

Zaprasheni zrak ga hoche zadushiti.

Nenadoma je vse v megli. Prah. Papir. Miza. Trije stoli.

Pisar ga nemo gleda. Obraz gozdnega razbojnika, rokovnjacha.

V rumenkasti zaprasheni barvi zraka si sodnik nervozno gladi dvakrat navzdol zavihane brke.

Razburjeni mozhgani se nochejo umiriti. V zaprashenost prostora butajo nesramni prividi.

Kralji in cesarji

Gubernatorji in predsedniki

Grofje vojvode

Knezi baroni plemeniti vitezi in njihovi vojshchaki

Kolovodje z banderi in sulicami v vseh barvah in vseh veroizpovedi

... in tako dalje in tako dalje...

... od pamtiveka do pamtiveka

...in seveda vsa nasha slavna zgodovina...

Sedanjost in preteklost s kralji in protikralji

Papezhi in protipapezhi...

se vozijo kot velikanska hidra kaos ali stihija

od enega konca sveta do drugega...

Lepo prosim dogodki okrog Petrovih naslednikov skrunijo bozhje ime

ko ga zlorabljajo za nechiste namene

Kar trije papezhi istochasno

Benedikt XIII.

Gregor XII.

Aleksander V. in njegov naslednik tako imenovani Janez XXIII.

O groza!

Sodishche se zaveda prelomnih okolishchin, v katerih mora delovati. Cesar je sicer dalech, a tudi blizu. Gradec je she blizhe. A tu v neposredni blizhini so grofje celjski in njihova bridka rezila, ki ne poznajo shale. Toda gre za hudo obsodbo, ki odlocha o zhivljenju ali smrti. Sodishche mora razsoditi po pravici in resnici in zavrniti vse vprashljive domneve.

 

__________
* (Glej tudi objavo v Reviji SRP 49/50, 2002.)
* Tri zvezde III