Revija SRP 51/52

Jozhko Shavli

 

CHRNI PANTER
 
Prvotni grb Slovenije (Karantanije)

 

V svetu na sploshno prevladuje preprichanje, da je bila prva vojvodina Velika Moravska, ustanovljena okoli leta 830, prva slovanska drzava. Toda zhe Pavel Diakon, znameniti zgodovinar Langobardov, navaja, da je leta 595 bavarski vojvoda Tassilo vdrl v dezhelo Slovencev in se z bogatim plenom vrnil domov... Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens... (cf. Historia Langobardorum, IV, c. 7). Ker so Langobardi tudi svoje kraljestvo v Italiji nazivali takrat "provincia", je bila potemtakem omenjena dezhela v Vzhodnih Alpah samostojna drzhava, na ravni kraljestva.

V Vzhodnih Alpah je zhe v obdobju pred Rimljani obstajalo kraljestvo, ki ga rimski pisci imenujejo regnum Noricum (Norik). Leta 16 pr. Kr. se je Norik prostovoljno vkljuchil v Rimsko cesarstvo. Zaradi tega je ohranil svoje domache pravo ius gentium, to je notranjo samoupravo in lastno druzhbeno organizacijo. Drugache je bilo, v nasprotju z Norikom, s tistimi narodi, ki so jih Rimljani premagali shele po daljshih bojih, zato v njihovem cesarstvu niso imeli nikakih pravic in so bili zgolj brezpravni tujci (peregrini dedititii).

V rimskem obdobju se je tudi v Noriku razshirila antichna simbolika, sprva poganska in zatem krshchanska. V tej simboliki ima svojo vlogo tudi panter, ki je bil prvenstveno krshchanski lik. Stare antichne zgodbe o njem, in o drugih naravnih in mitoloshkih zhivalih, je grshki pisec Fiziolog iz Aleksandrije (2. stol. po Kr.) priredil kot prispodobe k Evangeliju. (Slika 1)

V zgodbah Fiziologa se panter kot krshchanski simbol predstavlja v naslednji zgodbi:

Vsem zhivalim je prijatelj, razen zmaju (lik hudicha). Potem, ko se je bil najedel, spi v svoji votlini tri dni (kakor Kristus v grobu). Tretji dan vstane, zarjove s silnim glasom, da ga slishijo vse zhivali, in spusti iz svojega zhrela neznansko sladak vonj (sladka beseda Evangelija). Temu vonju se zhivali ne morejo upreti, in mu sledijo, tako da jih panter ujame. (cf. Physiologus, Naturkunde in fruehchristlicher Deutung, Union Verlag, Berlin 1981, str. 34).

V prvih stoletjih krshchanstva, in she tja v obdobje romanike, je panter zaradi tega prispodoba Kristusovega vstajenja. Na obmochju nekdanjega rimskega Norika so se ohranile njegove upodobitve na vech krajih: Gospa Sveta (Maria Saal) in Krka (Gurk) na Koroshkem, na Shtajerskem pa Kalsdorf, Seggau, Gradec (Graz), Ptuj, nadalje Savaria (Sombathely) v Panoniji in she kje.

Po propadu Rimskega cesarstva leta 476 so Vzhodne Alpe pripadle kraljestvu Ostrogotov v Italiji, in potem za krajshi chas Frankom. Leta 568 vderejo v Italijo Langobardi in tam ustanovijo svoje kraljestvo. To kraljestvo pa ne obsega vech Vzhodnih Alp, in tu se tedaj pojavi samostojna drzhava Slovencev, provincia Sclaborum.

Kasneje se ta drzhava pojavlja v virih najvechkrat z imenom Karantanija (Carantania), pa tudi kot Sclauinia (Slovenija). In tudi kot Koroshka. V poznem srednjem veku jo sestavlja vech dezhel, ki so se razvile iz njenih nekdanjih krajin. In ko pridejo vse te dezhele pod Habsburzhane, ki so najprej vladali v Avstriji, se ime "Avstrija" raztegne na vse karantanske dezhele. Toda Chehi in Slovaki, ki so zhe od nekdaj mejili na Karantanijo Koroshko, she danes uporabljajo za Avstrijo ime Rakoushko ali Rakushko, kar je le premena starega imena Korushko (Karantanija).

Kot vemo iz sholskih zgodovin, se je prvi znani knez v Karantaniji imenoval Valuk (v virih: Wallucus dux Winedorum Valuk, vojvoda Vendov oz. Venetov, po 620). Verjetno je tedaj Karantanija zhe bila v zveznem kraljestvu kralja Sama ( 658). Shele okoli 740 nam je po imenu drugi vladar v Karantaniji, in sicer knez Borut. Takrat je bila Karantanija zhe v prijateljskih odnosih z Bavarsko, in ji je prishla na pomoch, ko se je njen knez Odilo uprl Frankom. Upor pa ni uspel. Okoli 743 je Karantaniji grozil do tedaj najhujshi napad Obrov, ki so imeli pod svojo oblastjo blizhnjo Panonijo. Karantanci se obrnejo za pomoch k Bavarcem. Toda ti so jim pomagali le z dovoljenjem kralja Frankov. In ta je dovoljenje dal pod pogojem, da Karantanci sprejmejo krshchanstvo in priznajo njegovo nadoblast. Knez Borut je to obljubil, in s pomocjo Bavarcev so bili Obri premagani.

Vse to nam je znano tudi iz sholskih zgodovin. Toda v nadaljnjem so razlage ponarejene za namene panslovanstva, jugoslovanstva in velikonemshtva. Resnica je namrech, da so bili Karantanci s priznajem nadoblasti kralja Frankov vkljucheni v skupnost takratne krshchanske Evrope. Njen pokrovitelj je bil prav frankovski kralj. Torej ni shlo za izgubo neke "zunanje" samostojnosti, kot nam razlagajo v sholah. In potem she "notranje" samostojnosti, ko je bil leta 822 porazhen knez Ljudevit v Slavoniji, ki so se mu v uporu proti Frankom pridruzhili Kranjci (ne pa Karantanci). Na nemshki in avstrijski strani pa Karantanije kot drzhave (vojvodine) v njihovih zgodovinah sploh ne navajajo. Njeno ozemlje jim je zgolj "Vzhodna krajina" (Ostmark). Toda "krajina" (marka) je bila dejansko vojashko in ne civilno obmochje, in njen poveljnik je bil pristojen tudi za vech vojvodin. Ochitno je, da samostojnost Karantanije hudo moti vse nashe sosede, tako germanske kot slovanske in tudi romanske.

Okoli leta 750 se v Karataniji, v smislu obljube kneza Boruta, zachne pokristjanjenje. Vodijo ga predvsem irski redovniki, ki prihajajo z bavarske shkofije Solnograd, kjer je za shkofa irski redovnik sv. Virgil. Vodja irskih redovnikov misijonarjev je sv. Modest, pokrajinski shkof, ki leta 753 zgradi ali obnovi cerkev Gospe Svete (nemshko Maria Saal)... ecclesia Sancta Maria in Solio.

Ta cerkev je stolnica Karantanije, zgrajena na grichu, severno od mesta Celovec (Klagenfurt) na Koroshkem. Poslopje cerkve ni vech prvotno. Toda nad njegovim glavnim vhodom se je vse do danes ohranil rimski kamen (2. stol.). Na njem sta vklesana dva panterja, z rogom izobilja (cornucopia) v prednjih shapah; na sredi med njima je vaza (kantharos), iz katere rase trta; na njej so ptice (dushe), ki zobljejo grozdje. Iz polozhaja, ki ga ima kamen s panterjema nad glavnim vhodom v stolnico Karantanije, je mogoche sklepati, da je panterjev lik postal simbol zgodnje, pokristjanjene slovenske drzhave. (slika 2)

Lik panterja je dokaj pogost na najdbah karantanske Koettlach kulture (8. - 11. stol.). Panter je upodobljen v napadalni drzhi, stiliziran. Pogosto ima tudi pege, kot leopard. Kadar njegova drzha ni izrazito napadalna, ga arheologi pogosto zamenjajo in oznachujejo kot Agnus Dei. Vendar je ta jasno prepoznaven po svojem svetnishkem siju, ki ga panter nima nikoli. (Slika 2). Kasneje sta v heraldiki leopard in panter dve samostojni figuri. (Slika 3)

V taki, napadalni drzhi je imela panterja za svoj bojni znak tudi Velika Karantanija (952 - 1180). Slikovna prichevanja o tem nam sicer manjkajo, toda iz poznejshih grbov lahko na to dokaj zanesljivo sklepamo. Ta velika vojvodina z mnogimi krajinami se je raztezala od Cheshke na severu do Verone v Italiji. V Veronski krajini, ki je obsegala danashnjo dezhelo Benechijo (Veneto), se je lik panterja ohranil v grbih nekaterih rodbin she v poznejshih stoletjih. V tamkajshnji heraldiki je poznan pod imenom la dolce (sladka), po zgodbi o njegovem sladkem vonju. (Slika 4)

V Karantaniji je bil panter kot bojni znak sprva she v plastichni obliki in so ga nosili na drogu. Obenem pa lahko sklepamo, da se je njegov lik nahajal tudi na praporu, ki so mu so rekli bandera. V karantanski vojski so zato, da njegove dokaj zahtevne podobe niso prerisovali na prapore po poveljstvih, razvili naslednji sistem praporov oziroma bander: 1. vojvoda (chrni panter na belem polju); 2. vojvodov gradnik (chrni shkarnik na belem); 3. vzhodni poveljnik (ena chrna proga na belem); 4. severni poveljnik (dve chrni progi na belem); 5. zahodni poveljnik (tri chrne proge na belem); 6. krajnik oziroma mejni grof (polovichno chrno-belo polje); 7. grof oziroma knez v takratnem slovenskem govoru (chetverno chrno-belo polje). Tak sistem znakov je mogoche razbrati iz poznejshih karantanskih grbov. (Slika 5)

Obdobje heraldike velja nekako od leta 1150 naprej. Prav na njegovem zachetku, in sicer leta 1160, se panter prvich pojavi tudi na pechatu, katerega imetnik je Otokar III., mejni grof v Karantanski krajini (kasnejsha Shtajerska). Na svojem pechatu, kot vidimo na listini tri leta kasneje, to je 1163, ga ima tudi vojvoda Herman, ki vlada Koroshki (ozhja Karantanija). Tudi potem, ko Karantanska krajina postane leta 1180 samostojna vojvodina z imenom Shtajerska, obdrzhi v svojem grbu panterja. Njegove barve nam prvich opishe znani pesnik trubadur Wolfram von Eschenbach v svojem delu Parzival (ok. 1210): sobolov panter na hermelinovem shchitu. Z besedo "sobol" (sicer znamenito krzno) se v heraldiki oznachuje chrna barva: fr. in angl. sable. Krzno "hermelin" se oznachuje kot polje s posebnimi znaki, pomeni pa dostojanstvo vladarja (kneza, kralja). Na karantanskem shchitu je krzno zamenjala pozneje srebrna (bela) barva.

Leta 1246 je prishlo med vojvodino Shtajersko in Koroshko do spora glede pripadnosti chrnega panterja. Obe vojvodini sta imeli namrech isti grb. Na kraljevem dvoru so odlochili, da chrni panter pripada Koroshki kot starejshi vojvodini. Tedaj je Shtajerska vzela na svoj shchit belega panterja na zelenem polju, ki ga je ohranila do danes. Vendar pa se chrni panter na Koroshkem ni obdrzhal vech dolgo. Leta 1269 je izumrla karantanska dinastija. Nato je karantanske dezhele prevzel najprej cheshki kralj Otokar II. in z njimi tudi drug koroshki grb, ki ga je od leta 1237 nosil princ Ulrik III., sin vojvode Bernarda. Toda ko je leta 1265 nasledil ocheta, si je tudi on privzel panterja.

Novi grb Koroshke (Karantanije), torej drugi po vrsti, je potem obveljal in se ohranil do danes. Ta grb ima na shchitu v prvi polovici tri chrne leopardizirane leve na rumenem, ki izhajajo iz shchita Shvabske, v drugi pa bel prechnik na rdechem. Druga polovica pa ni grb Avstrije, temvech znamenje pripadnosti, lastnine. (She danes nam je poznano kot prometni znak v pomenu "Nimash vstopa", prvotno she v pomenu "Nimash vstopa na zasebno lastnino.")

Prva polovica novega grba oziroma shchita, na katerem so trije chrni levi na rumenem (grb Shvabske), ima izreden pomen. To je spomin na princeso Beatriko Shvabsko ( 1025), ki je bila kot soproga njenega zachetnika, vojvode Adalberona Eppensteina ( 1039), mati karantanske dinastije. Njena mati Gerberga Shvabska ( 1000) je bila hchi Konrada, vojvode Burgundije ( 993), in ta je bil sin Ludvika IV., kralja Francije ( 993), iz rodu zahodnih Karolingov. Karolinshko nasledstvo, tudi po materini strani, pa je she kako stoletje potem predstavljalo v vsej Evropi izreden prestizh.

S tem nasledstvom se je nedvomno ponashala tudi karantanska dinastija. Njena prva hisha (Eppenstein) je prenehala z vojvodom Henrikom III. ( 1022). Njegov naslednik Henrik IV., zachetnik druge hishe (Spanheim), je bil nechak poprejshnjega vojvode, sin njegove sestre Hedvike in grofa Engelberta Spanheima.

Nasledstvo v zhenski liniji je omogochalo karantansko slovensko pravo, imenovano institutio Sclavenica (ali Slavica lex). Takega nasledstva pravo germanskih ljudstev ni dovoljevalo. Germansko nasledstvo je obstajalo le v moshki liniji. Ker uposhteva avstrijsko (koroshko) in nemshko grboslovje za Koroshko (Karantanijo) le nasledstvo po nemshkem pravu, si njihovi grboslovci in genealogi vse do danes niso znali razlozhiti, odkod omenjeni shvabski levi v grbu Koroshke.

 

O AVTORJU:

Jozhko Shavli (r. 1943) je leta 1967 diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po kakem letu je nadaljeval postdiplomski shtudij na Gospodarski univerzi na Dunaju, kjer je leta 1975 dosegel doktorat iz socialnih in gospodarskih ved. Zatem je zachel pouchevati gospodarsko poslovanje na slovenski trgovski sholi v Gorici (Italija). Ves chas je sodeloval s chlanki pri slovenskih listih v zamejstvu: Nash tednik (Celovec), Novi list (Trst), Katolishki glas (Gorica), pa tudi pri uglednem tedniku Die Furche na Dunaju. V glasilu shtudentskega doma Korotan na Dunaju je izshlo nekaj njegovih shtudij o slovenskem zgodovinskem in narodoslovnem izrochilu. Tako shtudija o razshirjenosti lipe, zhivljenjskega drevesa Slovencev; nadalje o knezhjem kamnu in o vojvodskem stolu, pa o chrnem panterju, ki ga je prvi utemeljil in opredelil kot grb slovenske drzhave Karantanije.

Njegova shtudija o srednjeevropskih Venetih kot prednikih Slovencev (Glas Korotana 10, 1985) je sprozhila hudo polemiko v tisku takrat she jugoslovanske Slovenije. V njej je namrech prikazal mnoga dejstva, ki prichajo, da Slovenci ne pripadamo skupini juzhnih Slovanov, temvech skupini zahodnih Slovanov, ki jih zgodovinski zapisi nazivajo tudi Vende ali Venete. Polemika o tem, she zlasti potem, ko se je temu gledanju z razreshitvijo venetskih napisov na osnovi slovenshchine pridruzhil tudi Matej Bor, je trajala vech let. O "Venetih" je izshla tudi knjiga, ki je bila potem prevedena v nemshchino, italijanshchino in angleshchino, tako da je polemika stopila tudi na evropsko raven, in she vedno ni zakljuchena.

Zalozhba Humar v Biljah pri Novi Gorici je v 90-ih letih izdala njegove spise, objavljene po raznih revijah, v samostojni knjigi Slovenska znamenja (1994). Pri isti zalozhbi je izshla tudi njegova knjiga Slovenija, podoba evropskega naroda (1995), in pozneje she knjiga Slovenski svetniki (2000). Veliko gradiva, napisanega v angleshchini, je prispeval za spletno stran Carantha www.niagara.com/~jezovnik.

_____
Chlanek je v prevodu Marine Rugel izshel v Moskvi v 57. shtevilki ruske grboslovne revije Gerbovid, aprila 2002. Za Revijo SRP je dopolnjena inachica chlanka. (Op. ur.)

 

 

slika 1

Chrni panter
grb Karantanije

 

 

slika 2

Panterja
Gospa Sveta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Rimski kamen nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti (2. stol.). Na kamnu sta vklesana dva panterja ob drevesu zhivljenja, vinski trti, ki rase iz vaze.

 

 

slika 3

Chrni panter
broshi
 
Kultura Koettlach (8 - 11. stol.): brosha s panterjem in njen grafichni izris (9. stol.); najdena je bila v temeljih karantanskega samostana v kraju Molzbichl (Melec) blizu Shpitala na Koroshkem. Samostan z irskimi menihi je obstajal od 8. do 10. stol. Temelji tega ka-rantanskega samostana so bili od-kriti shele leta 1985.
 

 

 

slika 4

Karantanija
Velika vojvodina Karantanija ali Velika Karantanija (952-1180), ki je segala od Cheshke na severu do Verone na jugozahodu.

 

 

slika 5

Prapori v vojski
Velike Karantanije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Na vrhu prapor s chrnim panterjem (vojvoda); v prvi vrsti prapori v razlichni chrno-beli karantanski barvni sestavi (krajnik, grof, gradnik); v drugi vrsti prapori treh podrochnih poveljstev (vzhod, sever, zahod).