Revija SRP 51/52

Jan Tuzhinski

 

VISOKA CENA DEMOKRACIJE

 

Morda se bo komu na meji odhajajochega, pa vendar she obstojechega postmodernistichnega obdobja moj nagovor zdel staromoden.1 V odsevu gorechega in vsepozhirajochega kometa globalizacije pozivam k svojevrstnemu obratu, v globino zgodovine, vsaj v XIX. stoletje, ko smo v viharju nacionalno osveshchujochih procesov mi, Slovani, vzjemno podpirali drug drugega.

Danes je moderno biti postmoderen. Na stiku drugega in tretjega tisochletja, ko se je postmodernizem sam zavil v mrtvashki prt globalizacije, so nas pogosto pozivali, naj zavijemo vanj tudi lastno zavest o nas samih.

Vstop v NATO in EU po padcu kumunistichnih rezhimov je v mnogih slovanskih drzhavah postal kruh in bich. Celo za ceno vzajemnega klevetanja dirjamo v strukture z nejasnim programom – samo, da ne zamudimo. Cheprav sami ne vemo, in celo danashnja EU tega ne ve, kam nas bo pripeljal drvechi usodni vlak. Saj razen denarne enote ne obstaja nich resnichno skupnega. Sámo EU pretresajo nejasni odnosi in ochitna protislovja, ki absolutno naravno izhajajo iz ekonomskih sistemov, pa tudi iz nerazumevanja in zavestne tendence izogibanja dolgorochnim kulturnim, socialnim, etnichnim problemom, ki jih EU poskusha reshevati z grobo vojashko silo. Kot to delajo Amerikanci. Primer tega je Jugoslavija. Te evropske juhe se bo malokdo najedel. Med njenim kuhanjem lahko izhlapijo vse potrebne zachimbe. Bogatim nihche nikoli ne more odvzeti funta mesa. Tega bodo vedno, kot je zhe tradicionalno, odvzeli revezhem. Pri tem je sama EU in njena strategija v okvirih preverjenih “demokratichnih tradicij” podvrzhena kritiki priblizhno tako kot nekdanja ZSSR in njeni vodilni zavezniki.

Brez globokega poznavanja posameznih nacionalnih kultur, literatur, brez sposhtovanja tradicij, pri ochitnem ekonomskem in socialnem padcu prebivalstva se iz nas dela geto. Za njegovo nevidno, a bolecho bodecho zhico smo se znashli v prostoru, predvidenem za unichenje. EU iz tega prostora jemlje samo posameznike, za pozhivitev svoje krvi. Kot da se she vedno nadaljuje vojna, samo z drugimi sredstvi. Narkomafija in druge mafije so pri nas postale vsakdanji pojav mogoche prav zaradi absolutno nekontroliranega prostranstva. Kot je tochno opozoril Dostojevski – “mozhgani so se pregreli, srce pa se je ohladilo”. Kar je med Slovani – skrajni primer. Saj je bila prav nasha obchutljivost za trpljenje drugih vedno velika. Dandanes pa, kot da smo izgubili spomin in vid, zakrivamo pogled na trpljenje.

Dejstvo je, da smo Slovani oslabili zavest o samih sebi in svoji vzajemnosti2, skupni zgodovini. S tem smo oslabili svojo samozavest. Stekli smo za varljivo svetlobo kot roparska kresnica iz juzhnoamerishkih dzhungel. Ta je zmozhna poshiljati svetlobni signal takshnega valovnega nihanja, ki privablja druge kresnice, in jih pozhira. Chas je, da se vrnemo k nashim skupnim slovanskim in literarnim vrednotam, zavedeti se moramo njihove globine in mochi. Glavna moch kulturne skupnosti Slovanov pa je njihovo edinstvo. Evropska kultura in literatura sta nepopolni brez prispevka slovanskih narodov.

Hrepeneli smo po svobodi, a ta je, zhal, prinesla veliko nesrech. Nove oblasti se pogosto ponizhujejo pred durmi EU, najmanj jih skrbijo domachi problemi, zashchita lastnega prebivalstva.

Nastopil je chas, da se ustavimo in resno razmislimo. Chas je za aktivno delovanje v interesih nashih narodov. Danes delamo pomemben zgodovinski izpit iz chloveshkega dostojanstva. Literatura je znova poklicana, da namesto raznovrstnih oblik igrivosti in vulgarnosti prevzame vlogo, ki ji je bila vedno namenjena v slovanskem svetu: odgovornost za oblikovanje zavesti chloveka, za njegovo etichno rast... Pisatelj je znova dolzhan imenovati probleme, ki muchijo in preganjajo danashnjega chloveka.

Nujno je zdruzhiti vsaj del sredstev, del nashih sil in jih usmeriti v skupno strugo slovanskega sveta, v katerem se she skriva dovolj mozhnosti za odpor proti surovosti. Tretje tisochletje nas je dolzhno zdruzhiti, najti moramo nove metode kooperacije v interesih odpora proti surovemu roparskemu svetu. V zvezi s tem se vsiljuje ideja o ustanovitvi vseslovanske pisateljske organizacije, ki bi sistematichno predstavljala slovansko literaturo, svetovnonazorske, estetichne in izdajateljske projekte na podrochju slovanskega sveta.

Slovanski svet obstaja kot prostranstvo in kot kulturni fenomen. Zanj smo, bolj kot kadarkoli, odgovorni... Ta svet nas je rodil in zato za nas pomeni pomembno zhivljenjsko oporo. Ne moremo se mu ogniti, kot se voda izogne osamljenega kola.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

__________
1 Jan Tuzhinski je predsednik Zveze pisateljev Slovashke. Prispevek je bil objavljen v ruskem literarno–umetnishkem in publicistichnem zhurnalu URA RUSIJE, sht. 1 (3), januar 2001, Moskva. (Op. pr.)
2 Brizhinske spomenike bi Germani podlo unichili, che jih ne bi Kopitar vizionarsko poslal Rusoma Koepennu in Vostokovu, ki sta jih PRVA objavila KOT SLOVENSKI TEKST. (Op. pr.)