Revija SRP 51/52

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MITOLOGIJA ZMAJA
 
 
 
PRESHEREN (nadaljevanka, TVS 1, dec. 2000 – jan. 2001). Po scenariju Matjazha Kmecla in Branka Shömna rezhija Franci Slak (avtor uspeshnega filma Hudodelci, predvajanega v tekmovalnem programu festivala v Berlinu), glavna vloga Pavle Ravnohrib. Omenjena temeljna triada dejavnikov (scenarij, rezhija, igra) je nedvomno resno in ambiciozno zastavljena, tudi ostali, “bolj obrtnishki” prispevki so razmeroma korektni, zato se she toliko ostreje zastavlja vprashanje, na kateri cheri je celoten projekt “nasedel”, tako da tudi strpen gledalec ostaja z bolj ali manj meshanimi obchutki, ki se naposled preveshajo k negativni “konchni oceni”. Izstopa delitev na pet delov v smislu “poosebljenih” tematskih krogov: Andrej, Julija, Matija, Ana, Pacnjek (slednji, “poglavar kranjskih berachev in razbojnikov”, je nekakshna Preshernova demonichna senca z ochitnim mitoloshko-ideoloshkim poantiranjem). Zdi se, da je taka personalizirana delitev bolj literarno, romaneskno primerna, manj pa filmsko (televizijsko), ker biografsko “fabulo” mochno segmentira. Znachilno je, da je knjizhno objavljeni scenarij (Poet, 2000) bolj berljiv, kot pa je posneti rezultat gledljiv; petdelnost scenarija ni tako dosledno vezana na osebe, marvech je z naslovi bolj filozofsko-poetichna: (1) Vesoljna skrivnost, (2) Neznosnost sreche, (3) Zemlja, nemili chuvaj, (4) Ana, (5) Dan jasni, dan oblachni v nochi mine; imenski poudarek je le na Ani, ne na Juliji, torej na Preshernovi zemeljski, ne na pesnishki ljubezni; scenarista spretno nizata prizore v skladu s svojim vchasih duhovitim, vchasih poenostavljujochim “zemeljskim nazorom”, ki Presherna kot ustvarjalca in osveshchenega delavca za narod, jezik in evropskost slovenske literature pushcha v ozadju “samoumevnosti”. Kolikor je znano, sta bila scenarista proti temu, da bi rezhiral Slak; vendar se “bistveni problem” ne zdi le v osebi rezhiserja. Kazhe, da je problematichno zhe osnovno “poslanstvo” projekta, kot ga poudarjata scenarista v spremni besedi s poljudno pedagoshkim naslovom Pisca pojasnjujeta bralcu: s tradicijo mitizirano in glorificirano osebnost nacionalnega pesnika tako rekoch spustiti na zemljo, prikazati Presherna kot chloveka “iz mesa in krvi” (cit. str. 255), ljubitelja vina in naposled chistega alkoholika, s tezhavnimi medchloveshkimi (zlasti spolnimi) odnosi, v kontekstu avstrijske province s prevladujochim nemshtvom, ki ni niti nakazano. (Morda gre za shtajerski, sploh vzhodnoslovenski “naturalizem”, iz tega obmochja je vrsta t.im socialnih realistov, tudi scenariji, ki jih je Shömen napisal za druge filme, kazhejo v to smer, npr. Rdeche klasje po Potrchevem romanu.) Vsaki branjevki, ki pelje zelenjavo na trg mimo Preshernovega spomenika, je jasno, da bistvo tega fenomena ni v “enakosti”, temvech v “drugachnosti”: che Presheren ne bi bil izjemnezh, ne bi imel najimenitnejshega spomenika sredi prestolnice. V nadaljevanki she bolj obchutno kot v scenariju prevladuje dramaturshko ohlapno pijansko opletanje (po gostilnah), cheprav Presheren in vrsta njegovih sodobnikov niso bili le bohemski “pivski bratci”, temvech tudi intelektualci s poklici in vechji ali manjshi kulturni delavci (scenarista se v spremni besedi opravichujeta: “Najprej se utegne tudi dobronamernemu sprejemanju upreti precejshnje obilje popivanja v besedilu.”; cit. str. 255). Pridruzhile so se she druge, za slovenski film znachilne hibe, predvsem pomanjkanje “shtofa”, raztegovanje in napihovanje neznatnosti, (ne)preprichljivost dialogov, vprashljive “ljubezenske” scene. Glavnega igralca so nekateri reklamersko kar “istovetili” s Preshernom, skoraj kot nekakshno reinkarnacijo, morda bi na prvi pogled razmeroma ustrezal, vendar znotraj nefunkcionalne celote ni mogel razviti bolj plastichnega lika, konchni uchinek je vsekakor bolj lesen kot “mesen”. Verjetno bi scenaristichna predloga, ki bi se naslonila na popularno biografijo Ilke Vashte, dala vech mozhnosti za manj “filozofsko zatezheno” in mediju bolj primerno, bolj obichajno populistichno nadgradnjo (blizhe angleshkim nadaljevankam po njihovih literarnih klasikih, z izvedbeno rutino, ki prehaja v chisto briljanco tudi na mestih, ko gre za “nishtrc”). S to predstavitvijo Presherna ni mozhno uveljavljanje slovenske literarne mitologije v svetu tudi zaradi “hermetichnosti”, ki celo od domachega gledalca zahteva precejshnjo predhodno seznanjenost s temo in kulturno-zgodovinskim ozadjem. Televizijska “nova podoba Presherna” torej velikana ni demitizirala, “pochlovechila” ali “priblizhala gledalcu”; nasprotno: sama se je izgubila v lastnem mitologiziranem sporochilu, ki zheli biti nepopulistichno populistichno. Vse dileme okrog Presherna in njegove osebnosti pa so ostale natanko tam, kjer so bile. V bistvu se nadaljevanka, govorech o njem, Presherna ni z nichimer usodneje dotaknila; kljub figuri, ki mu jo je posodil po svoje sicer markanten igralec, pesnik ostaja mitichni “neznanec” (s shirsheslovansko “vampirsko” konotacijo, ki jo v scenariju mimogrede omeni Andrej Smole: “Avshica ljubica, pesniki ne umirajo. Samo zagrebejo jih, pa she naprej hodijo po svetu.”; cit. str. 22; mitsko figuro vampirja so Slovanom “ukradli” in v svetu plasirali Neslovani kot romunskega Drakulo; Presheren je svojo muzo oznachil kot vampirko v sonetu Povdo let starih chudne izrochila).

ALAMUT (oddaja Polnochni klub, TVS 1 – 10. 5. 2002). Pogovor o slovenskem romanu, ki v prevodih osvaja svet: Alamut Vladimirja Bartola; nov aktualistichni zagon je dobil po islamskem teroristichnem “spektaklu” v New Yorku 11. sept. 2001. Voditelj pogovora A. Cholnik, sogovorniki literarni zgodovinar Janko Kos, zgodovinar Jozhe Pirjevec, publicist in urednik Bartolovih del Drago Bajt, pisateljev sin in biolog Bojan Bartol. Vsak od sodelujochih navede kakshen zanimiv pogled ali podatek v zvezi z obravnavanim delom. Pirjevec: Bartol je snov dobil v Il milione Marca Pola na podlagi opozorila Josipa Vidmarja v Parizu; iste teme se dotika tudi Lawrence Arabski v svoji knjigi Sedem stebrov modrosti; po II. svetovni vojni niso dosti govorili o Bartolovem Alamutu tudi zaradi Tita, ker bi “diktatorska tendenca” lahko merila nanj; Bartol je namrech sprva nameraval na zachetku romana objaviti posvetilo “Nekemu diktatorju”, urednik zalozhbe Modra ptica pa mu je to odsvetoval; Stane Mikuzh je v predvojni katolishki reviji DiS pozitivno pisal o Alamutu; “hurije”, rajske lepotice po koranu, naj bi bile zhenske zaradi napachnega prevoda, dejansko naj bi beseda pomenila koze (morda bi shlo lahko za “gazele”, kajti “hur” v arab. pomeni “zhenske z gazeljimi ochmi” – op. I. A.). Janko Kos navede popularni Haggardov roman Rozha sveta, kjer so tudi omenjeni (alamutski) asasini; isti omeni she “velikega inkvizitorja” po Dostojevskem in primorsko tajno organizacijo TIGR ter da “Starec z gore” v Alamutu pravzaprav sploh ni verski fanatik, temvech je ateist, ki se s svojimi asasini bojuje za osvoboditev Perzijcev izpod turshkega okupatorja. Pisateljev sin pove, da francoski zalozhnik prodaja prevod romana po svetu kot izhodishche za druge prevode, ne da bi se menil za pravice pisateljevih dedichev.

Za prichujoche belezhke je avtor Alamuta zanimiv zlasti z vidika trdne vchlenjenosti v bistveno triado slovenske proze: Cankar – Bartol – Zupan. Vsak od njih ima v svojem opusu dolocheno “kljuchno delo” (ni nujno, da je tudi najboljshe), ki zhe z naslovom pomeni avtorjevo simptomalno (simbolichno) avtodefinicijo: Cankarjev Martin Kachur, Bartolov Chudezh na vasi, Zupanov Zasledovalec samega sebe. Martin v latinskem kontekstu pomeni “vojshchak” (po Marsu, bogu vojne), kachur je kachji samec: v zvezi s podnaslovom “zhivljenjepis idealista” gre torej za idealistichnega kachjega bojevnika, za posebnega zanesenjaka, ki je po svoje nevaren, strupen kot kacha, ker vnasha nemir s poskusi napredka v “Blatni dol” (Cankarjev toponim; vzporednice s Pohujshanjem v dolini shentflorjanski). Chudezh na vasi je Bartolovo osnovno delo, nachrtoval ga je zhe kot shtudent, napisal po Alamutu, objavljen pa je bil shele posthumno (1984): vsebina z obiskom miselno superiornega tujca – hipnotizerja v vasi Blatni vrh (ironichni kontrapunkt Cankarjevemu Blatnemu dolu; v delu je sploh vech aluzij na Cankarjeve junake, npr. zhupnik Hren in vashki revolucionar Terchelj…) nakazuje bistveno usodo samega avtorja, ki je kot “tujec” (iz Trsta) izoblikoval svoj intelektualno eksotichni, tako rekoch internacionalni lik sredi slovenske podezhelske, “vashke” literature (trideseta leta, ko je Bartol najbolj aktiven kot pisatelj, so tudi doba socialnih realistov s pretezhno podezhelsko tematiko). Demonichno pohujshljivi “chudezh na vasi” je po svoje tudi Vitomil Zupan; dogajanje v Zasledovalcu samega sebe je “avanturistichno”, v tujini, z avtobiografskimi elementi. O pisateljskem samoopazovanju (torej zasledovanju sebe) govori Bartol v spremni besedi k drugi izdaji Alamuta (1958). Sporochilna podobnost konchnih stavkov v Chudezhu na vasi (“Raziskovat nove dezhele, nova obzorja. Chesa je she potreboval? Kaljen je bil v zmajevi krvi.”) in v Zasledovalcu samega sebe (“Svet je svetlejshi, kakor je bil. In tam je pot. Pot v zhivljenje.”). Junak Alamuta je Ibn Tahir, junak v Zasledovalcu samega sebe pa Tah, poleg katerega se ena od oseb imenuje “mati Alambaut” (Alam/ba/ut?). O vsidranosti eksotichne teme v slovenski kontekst govori citat iz zhe omenjene spremne besede: “Mlad partizanski pesnik mi zatrjuje, da je bil Alamut vzrok, da je shel v partizane.” – Novemu branju Alamuta se poleg mednarodno veljavne metafore nakazuje tudi slovenstvo orientalske teme ali “slovensko orientalstvo”: Alamut je orlovsko gnezdo kot Slovenija v (fanatichnem) boju zoper okupacijo. Dolochenih preroshkih razsezhnosti ni mogoche spregledati niti v literarnoteoretichnem pogledu: Bartol anticipira postmodernistichno metafikcijo, magichni realizem. Bartolov “slovansko vzhodnjashki demonizem” ima znachilno vzporednico npr. v noveli Misel ruskega pisatelja Leonida Andrejeva, kjer blaznezh, ki kot vladar zre na svet iz svojega “orlovskega gnezda”, tj. iz lastne lobanje, v svojih zapiskih pravi takole: “Zame ni sodnika, ni zakona, ni prepovedanega. Vse je dovoljeno.” (cit. Povest o sedmih obeshenih, zbirka novel, prev. Josip Vidmar, Lj. 1963). “Nich ni resnichno, vse je dovoljeno/ Vrhovni izrek izmailcev” - to je moto na zachetku romana Alamut. Sicer pa je zhe Rimbaud v Iluminacijah zapisal: “Voici le temps des Assassins” (Tu je chas hashishevcev/ morilcev). In Bartol povezuje pojem Alamuta s pojmom zmaja; chetrto poglavje spominskih podlistkov Mladost pri Svetem Ivanu ima naslov: Alamut: privid, spochetje, rojstvo in usoda Zmaja. (torej nekakshna “zmajeva pot”).

ZMAJEVA POT (Way of the Dragon; Hongkong, 1972; Kanal A, 21. junij 2002). Kanal A je predstavil cikel filmov legendarnega mojstra kungfuja in igralca Brucea Leeja. Pri Zmajevi poti je scenarist, koreograf borilnih sekvenc, glavni igralec, rezhiser. Po poreklu, zhivljenju in delu je Lee izjemno uteleshenje stika WE: Americhan in hongkoshki Kitajec, mati katolichanka evropskega porekla. Seveda gre za specifichen populistichni filmski zhanr. Omemba v prichujochem ciklu mm belezhk je predvsem zaradi simptomalne navezave na pojem “zmaja”: eno od Leejevih kitajskih imen je namrech Siu-lung ali “Mali zmaj”. Isto, torej Zmajchek ali Zmajevich, v romunshchini pomeni Drakula (eden od bistvenih “simbolov” filma, najvech pa ga je igral “drugi Lee”, Christopher). Vechina filmov B. Leeja ima v naslovu zmaja (rojen v San Franciscu 27. nov. 1940, po kitajskem horoskopu v letu zmaja, ki je lik vladarske superiornosti, edina bajeslovna zhival med ostalimi realnimi v tem astroloshkem sistemu).

MUNDIAL (junij 2002). Slovenski “sanjski uspeh”, uvrstitev na svetovno prvenstvo v nogometu, se je konchal z “debaklom”, ki to niti ni, glede na realne mozhnosti in okolishchine. Slovenske ambicije biti nogometni “mali zmaj” je dejansko “posrkal” in uresnichil Senegal, ki je bil absolutni fenomen tega mundiala. Ochitnejshi je bil debakl Francozov in Hrvatov, favoritov, ki so “za nazaj” zasenchili tudi svoje uspehe na predhodnem mundialu; razkrila se je “kriza identitete” kot nezmozhnost vztrajanja v uspeshnosti, vzdrzhevanja istega nivoja kot posebnega dejavnika mochi (Francozi igrajo evropski nogomet z eksotichnimi igralci, Hrvati pa so tako ali tako majhen narod s skrajno razbito identiteto, korenine si ishchejo po Aziji, a “korijenska” Koreja je bila zanje nesrechna). Neuspeh je izzval “zahodno-vzhodni” spor znotraj slovenske reprezentance: trener Katanec kot predstavnik slovenskega “zahoda” in nogometash Zahovich kot “vzhodnjak”, ljubljanski “zmaj” (po zmaju v mestnem grbu) proti mariborski “vijolici”, oba z juzhnim, “medrepublishkim” poreklom, prvi s krshchanskim, drugi z islamskim. Tovrstni spori niso nich posebnega, tudi irska reprezentanca je poslala domov kapetana Roya Keanea, ker ni sposhtoval avtoritete selektorja. Nekateri medijski zapisi so se posmehnili Katanchevim solzam ob sporu; ni jasno, chemu posmeh, saj se niti Homerjevi vojshchaki niso sramovali solz; she bolj groteskna so mnenja medijskih “psihoanalitikov”, da je nogomet homoseksualni shport; zastrti feministichni in gejevski pritisk v medijih zhe navdushenje nogometashev ob zadetkih “razkrinkava” kot homoseksualne orgije.

KUCHAN (TVS l – 30. 6. 2002). Zanimiv je datum Kuchanovega rojstva: 14. 1. 41. Kombinacija zgolj dveh shtevilk, na meji leta zmaja, po nekaterih horoskopih je to zadnji dan tega leta, po drugih je zadnji dan 26. januar. Zmaj je vladarska figura. S predsednikom se je pogovarjala tv urednica Tanja Starich, in sicer nadvse “sproshcheno”, tako da se je gledalec bal za vsak predsednikov stavek, ki ga je zachel, da ga ne bo dokonchal, ker mu je segala v besedo in mu zastavljala klepetavo dolgovezna vprashanja, na katera je bilo tezhko odgovarjati. Kuchan ima sicer “oklep zhelve”, a se je vendarle rahlo nelagodno “umikal” v svojem sedezhu. TV je pach “leden medij”, iluzija “familiarnosti” je njegova najvechja prevara, zato je primerno, da neposredno nastopajochi brzdajo svoje temperamente. (V zvezi s Kuchanom she en primer mnozhichnomedijske “sproshchenosti”: skoraj sochasna kolumna Vesne V. Godina v Delovi prilogi Ona, 9. 7. 2002; ista se je v eni od kolumen obregnila ob nogometno zasvojenost “Slovenchkov” in njihovo nezrelo neuspeshnost v krogu velikih; tokrat je pod naslovom Atkofilija “obdelala” Kuchana, in sicer v zvezi z njegovo izjavo, da Slovenija nima boljshe izbire kot vstop v EU in Nato; predsedniku ochita ochetovsko avtoritarnost apriornega in povsem objektivnega vedenja, kaj je za “Slovenchke” najbolje; ti topoumni podlozhniki naj bi z obozhevanjem sprejemali besede “Velikega ocheta”… Ob tem se zastavlja vprashanje, kaj bi bilo, che bi s tako “kuchanovsko” izjavo nastopila npr. sedanja kandidatka za predsednico Barbara Brezigar; najbrzh bi shlo za slovenchkovsko “mamofilijo”; ob pisanju raznih medijskih “psihoanalitikov” se vchasih zdi, da bi se moral skoraj kot patoloshkega zlochina sramovati vsakdo, ki je kolikor toliko sposhtljiv do starshev; sicer pa je morda prava slovenska “Velika mama” le kolumnistka, ki je z mochjo dolochenega medijskega prostora razvila “mitologijo Slovenchkov” ali “povsem objektivno” selekcijo med Slovenchki in Slovenci.)

PIRANSKI ZALIV (vrocha tema vseh medijev v poletju 2002). Kulminacija vse dosedanje zgodovine slovensko-hrvashkih odnosov. Nekateri (zlasti na Hrvashkem) zhe omenjajo “vojno”. Zadevna vojna bi bila “farsa Marsa” med dvema “silama”, ki med pravimi silami v bistvu ne pomenita nich. Vsekakor bi se Italijani in Srbi rezhali v pest. Nekateri Slovenci problematizirajo slovensko-hrvashko mejo na Dragonji, pravichnejsha naj bi bila na Mirni, do katere je segalo STO, she pravichnejsha pa ne na vodni reki, temvech v mestu Reki (tu zadnja meja med Avstrijo in Ogrsko; prim. tudi “dvoumnost” Kozlerjevega zemljevida (1853), ki enim kazhe “Veliko Slovenijo” s kvarnerskimi otoki, za zgodovinarko Vero Krzhishnik – Bukić pa je shkodlljiv, ker da je Kozler “mejo med slovensko in hrvashko dezhelo v Istri zachrtal na reki Dragonji”, cit. Nova revija, 237 – 238/ 2002, priloga Forum, str. 12). Po nekaterih Hrvatih hrvashko ozemlje sega do Hrvatinov in s tem do Trsta (Vladimir Bartol je bil leta 1946 v Trstu predsednik Slovensko-hrvashke prosvetne zveze), Istro pa naj bi za Hrvashko “pridobil” zhe Pavelić ob italijanski kapitulaciji, ne pa Tito, ki naj bi jo dodelil Hrvashki kot “kompenzacijo” za BiH v okviru NDH. Za mejo na Dragonji naj bi bil kriv Kardelj, ki je bil neveshch, neveden ali celo pijan med povojnimi pogajanji s Hrvati. Zgodovinar Bogo Grafenauer je trdil, da je Kardelj chisto dobro vedel, kaj dela; se pravi, da ni mogel narediti nich, ker ni imel mochnih argumentov ali argumenta mochi, da bi dosegel kaj drugega kot to, kar je v chasu SFRJ veljalo kot meja med njenima republikama: Dragonja ali Zmajeva reka (draco – lat. kacha, zmaj; drago – ital. zmaj; koren “drac” v Drakula...). Je v Dragonji res “zmajevo seme”, mir pa v Mirni?