Revija SRP 51/52

Ivo Antich

 

ZAPISI O KNJIGAH SODELAVCEV

 

“ASASINOVA” SHIZOPOEZIJA
 
Franko Bushić: RAZNESLO TI BO PREKLETO BUCHO
Spremna beseda: Jurij Hudolin
Prevod: Jurij Hudolin, Ivo Antich (dve pesmi)
Oblikovanje: Roman Dolenc
Fotografije: Franko Bushić
Drushtvo Apokalipsa, Ljubljana, 1998
 
Franko Bushić: NITKO NITKOV KAO JA
Ilustracije: Franko Bushić
Agapa, Kloshtar Ivanić, 2001
 
Franko Bushić: ZABORAVLJENA LUTKA
Ilustracije: Franko Bushić
Agapa, Kloshtar Ivanić, 2002

 

Hrvashki knjizhevnik in likovnik mlajshe generacije Franko pl. Bushić (svojim biografskim belezhkam prilaga rodbinski plemishki grb) je svoj knjizhni prvenec Razneslo ti bo prekleto bucho objavil leta 1998 v slovenskem prevodu v Ljubljani. Sploh so njegovi ustvarjalni zachetki povezani s Slovenijo, kjer je v 90-ih letih tudi nekaj chasa zhivel; ker je bil rojen v Splitu (1971), se sholal v Sarajevu, zdaj pa spet zhivi na Hrvashkem, njegov poglavitni bivanjski geokontekst predstavljajo tri zahodne (glede na Drino) republike nekdanje SFRJ. Prvi knjizhni nastop zunaj matichnega konteksta je zhe sam po sebi nekonvencionalna zastavitev ustvarjalne poti. V znamenju nekonvencionalnosti pa je Bushićevo ustvarjanje tudi v vsebinsko-izraznem smislu, kakor ni najbolj obichajna niti sochasna intenzivna literarno-likovna dvotirnost, cheprav pri sodelavcu konkretizma (WE) ni neprichakovana.

Tri obichajne knjige (zbirka pesmi v slov., dve zbirki pesmi v hrv.) in ena “virtualna” (zbirka “protivojne proze” Postbalkanec, orig. rkp. 1995, slov. prev. na internetu 2000; naslov korespondira z Bushićevo sliko Novi Barbarogenij, 1998, ki je evokacija dadaista Lj. Micića z revijo Zenit, v kateri je ta hrvashki Srb po prvi sv. vojni pod geslom “istok – zapad” razvijal tezo o Balkancu kot “barbarskem geniju”; mozhna je she tipoloshka slovanska vzporednica s poljsko-nemshkim “satanistom” Przybyszewskim) – to je trenutno stanje Bushićevih samostojnih literarnih objav. Njegove razstave (Split, Zagreb, Reka, Maribor, Ljubljana…) in razlichni performansi skupaj z “dada mail art experimentom” so se v koncentrirani “ofenzivi” med 1997 – 2001 priblizhali petdesetici.

Razneslo ti bo prekleto bucho je solidno in vsebini ustrezno opremljena knjizhica, katere anarhoidno mnogobesedni naslov je prirejen citat iz sporochilno sredishchne pesmi Underground poezija: “in ti pritisk v glavi/ grozi/ da ti bo razneslo prekleto bucho” (cit. str. 22); tem verzom sledi z angleshchino “globalizirana” izjava: “I m an antichrist/ I spit on birocraty/ I m an anarchist” (cit. ibid.; “birocraty” je najbrzh balkanska modifikacija za “bureaucracy”); v istem tekstu avtor tudi takole opredeli svoj okus: “Najboljsha je /.../ krichecha poezija/.../ Rad imam bridko poezijo/.../ rad imam chvrsto poezijo” (cit. ibid.). V skladu z naslovom je samoopredelitev usmerjena v podzemlje, v druzhbeno obrobje, v upornishki psihoterorizem, s “shokantno” konchno poanto: “GOSPOD PREDSEDNIK,/ JEBAL BI VAS!” (cit. ibid. str. 23). Prvo polovico zbirke zavzema obshirna pesnitev Oda machehi, ki je v verze nalomljen prozni tekst iz Postbalkanca, kjer nastopa v dveh delih in z oznako “crtica”. Ta tekst je frenetichno nadrealistichna ekspresija realnega sorodstvenega kompleksa: avtorjeva macheha je namrech Japonka in njegov odnos do nje je shizoidno “odshtekan”, saj je v podzavestnih globinah nerazlochljiva (metaforichna) meshanica incestoidnega erotizma in sovrashtva. Pesnikove oznake za to svojo daljnovzhodno “muzo” so: razvratnica, kurba poshevnooka, krvava prekleta kacha, kurba protislovja, rumena kurba… s kljuchno in zakljuchno poanto: “jaz sem tvoj assassin/ o ainoku” (cit. str. 21). Pojem orientalskega izvora “assassin” v zahodnih jezikih pomeni “morilec”, v balkanskem kontekstu pa je mozhen kot zveza turcizma “asas” (zahrbten morilec, nochni chuvaj) in slovanske besede “sin” ali tudi “sin asa”, torej “sin plemicha”, obseden z vizijo morilskega spolnega akta s (kvazi)materjo, ki je “ainoku” (japonska psovka za Japonce, ki so se spechali z belci, in za otroke iz takih zvez; soroden pojem je tudi “ainiku”, tj. nesrecha). Psihoanalitichni problem matere je tudi problem ocheta: v Postbalkancu se prvoosebni pripovedovalec med vecherjo (navzochi so she oche, macheha, babica, polbrat, polsestra) komaj zadrzhuje, da ne ustreli ocheta, tega samozavestnega, bradatega in zavaljenega tlachitelja, ki sina, specialca ministrstva za obrambo, prezira kot zavozhenega ateistichnega tepca, v Razneslo ti bo prekleto bucho pa je pri koncu pesem z naslovom Oche Freud, reshi nas kot premaknjena evokacija paternalizma, vzporedna “projektu” spolnega akta s predsednikom (ochetom naroda). Jurij Hudolin v krajshi spremni besedi z naslovom Mrachne reminiscence podaja ustrezno skico Bushićevega pesnishtva, med drugim tudi z oznako “lautreamonovski svet okrutne domishljije” (cit. str. 44); poleg citirane manjshe povrshnosti (pravilno: lautreamontovski) je v njegovih prevodih najti she kakshno vprashljiv drobec: npr. str. 7: “v tavajochih vojakih”, v orig. “u lutajuchim redovnicima” – hrv. redovnici so redovniki, ne vojaki; str. 15: “s katanom tvojega deda”, v orig. “KATANOM – tvojeg djeda” – jap. mech “katana”, v hrv. in slov. zh. sp.; str. 16: “Podaril bi te zapornikom”, v orig. “Poklonio bih je zatvorenicima” – ni nagovor, temvech se nanasha na odsekano glavo; str. 27: “vzklikajo kmetje”, v orig. “povikashe kmetovi” – so vzkliknili tlachani). V celoti je zbirka korektna predstavitev avtorja, bledo uchinkuje le rdecha barva tiska (“asociacija” na pisavo “s krvjo”?).

Nitko nitkov kao ja (Nihche podlezh kot jaz), avtorjev hrvashki prvenec, je skromna broshura skoraj v formatu miniaturke. Predgovor je napisal dr. Lj. Radovanchević in v njem ochrtal predvsem Bushićevo likovno ustvarjalnost (zbirka je opremljena s chrno-belimi reprodukcijami njegovih slik), ki jo vidi kot spontani antiakademizem jeznega mladenicha, delujochega s prepletom Pollockovega action paintinga in Dubuffetovega art bruta v smislu “tragikomike nasheg Zeitgeist-a” (cit, str. 7). Gre za hrvashki pendant prvencu v slovenshchini, oboje je napisano v prostem verzu brez rim, nekateri teksti so v obeh, prvi dve enoti “programskega” cikla Poezija ueber alles sta v prvem, drugi dve v drugem zvezku (v omenjenem ciklu avtor razglasha svojo totalno zavezanost ustvarjanju, svoj “satanizem” in “dadaizem”, omenja Tzara in “tata Freuda”, vse v smislu shizoidne ironije “Zhivjela DADA! Smrt DADI!” in definicije “UMJETNOST NIJE LJEPOTA/ VEĆ KREATIVNOST!”; oboje cit. Nitko nitkov kao ja, str. 27). Hrvashki prvenec znachilno zamejujeta zachetni tekst Bez dlake na jeziku in zakljuchni Predsmrtna pjesma; prvi nakazuje element avtokritichnosti do lastnega pesmotvornega “programa”, drugi dolocheno tochko samoosveshchene dozorelosti v luchi (pra)slovanske mitologije, v katero pesnik zheli vstopiti “skozi vzhodna in zahodna vrata”, se pravi skozi refleksijo usodne slovanske (katolishko-pravoslavne) “dvoumnosti”. Predsmrtna pesem, pod katero je opomba, da je napisana v Ivanić Gradu aprila 2001, je eden poglavitnih dosezhkov v avtorjevem literarnem opusu; nagovarja slovansko boginjo smrti in zime Morano in se neposredno navezuje na Bushićevo prozno hvalnico slovanskemu severu Morana – Monolog starega kralja, napisano v “severnjashki” Kranjski gori leta 1995: zakljuchna izjava v Morani “Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub” je identichna z zachetno in zakljuchno v Predsmrtni pesmi (prevod Morane v SRP 45-46/2001; med Bushićevo kratko prozo je she tekst Morana – Molitev prekletega, napisan v Splitu 1998). Juzhnjashka fascinacija s severom je kontrapunkt severnjashke fascinacije z jugom; tudi v tem se kazhe eden od vidikov shizoidne identitete ustvarjalca, chigar rojstno mesto je “oznacheno” z razcepom (angl. split), ime s svobodo, priimek pa z “bushi” (jap. vojak).

Zaboravljena lutka je obsezhnejsha publikacija vechjega formata, a tehnichno v prav tako skromni opremi kot predhodna (pri istem izdajatelju). Bushićeva slikarska razstava leta 2001 v Zagrebu z naslovom Lepotice in zveri omogocha parafrazo, da je avtor v obeh prvencih, slovenskem in hrvashkem, predstavil svoje pesmi kot “zveri”, se pravi svojo poezijo kot divjo ekspresijo iz “undergrounda”, v Pozabljeni lutki pa so pesmi kot “lepotice” z druge, mehkejshe, melanholichne strani njegove (ustvarjalne) identitete. To je seveda she en vidik avtorjeve “shizofrenije”, ki se kot eksplicirani pojem pojavlja v Postbalkancu, in sicer kot naslov enega od dveh glavnih delov (drugi je Taborishche; prim. rec. I. Antich: Shizofrenija v taborishchu, SRP 37-38/2000), medtem ko Pozabljeno lutko zaznamuje pojem “melanholija” kot naslov prvega cikla (haikujev) in tudi zakljuchni cikel Epilog je izrazito melanholichno intoniran (obisk na pokopalishchu, igra revnih otrok s pozabljeno lutko – prim. naslov knjige). Prevladujocha utishana lirichnost in formalna urejenost (v glavnem deset haikujev na stran) Pozabljene lutke kot trojezichne (poleg hrv. izvirnika she angl. in slov. prevodi) kompozicije japonskih oblik haiku, waka in haibun je literarni kontrapunkt eksplozivno anarhoidnemu izrazu v prvencih; likovno opozicijo pa predstavljajo reprodukcije “divjih” slik v prvencih in “lirskih” skic s tushem (jap. haige) v Pozabljeni lutki. Eden od treh haibunov (proza z vmesnimi haikuji) se zhe z naslovom Skrivnost snezhne kraljice razvidno navezuje na omenjeno fascinacijo s severom in z mitichno Morano. Haikuji, ki so v zbirki v vechini, kazhejo, da je Bushić poleg svoje opredelitve za “krichecho” poezijo, ki naj “razstreli” bralchevo glavo, tudi luciden oblikovalec izrazito nasprotne lirske miniature, pri njem razmeroma odprte glede zlogovne sheme.

Z zgoraj obravnavanimi deli se Bushić dovolj nazorno predstavlja kot prodoren in zanimivo profiliran literarni ustvarjalec. Kolikor je mogoche presoditi po dostopnem gradivu, je njegovo likovno ustvarjanje s svojo intenzivnostjo in s specifichnimi kvalitetatmi v glavnem enakovredno literarni komponenti. Avtentichnost njegovega dvojnega talenta je nedvomna, plodovi tega ustvarjalnega zanosa so bogati, nekateri gotovo antologijski, seveda pa se ob tako intenzivni dvotirni aktivnosti pojavlja tudi dolochena skepsa glede perspektive v prihodnosti. Katera od komponent bo pri Bushiću morebiti prevladala, je nepredvidljivo, morda pa bi bilo vendarle manj presenetljivo usihanje literarne produkcije, najbrzh tudi spricho (ne)mozhnosti v zalozhnishtvu. Shizoidna samoogrozhenost ustvarjanja, ki v svoji radikalni poziciji ne more biti drugega kot brezobzirna zavezanost temeljnemu bivanjsko-bitnemu razcepu ali razloki (po Derridaju: diferenca, diferanca), se namrech, po vsem sodech, obchutneje in usodneje kazhe v Bushićevi literaturi kot v likovnosti. Problematichnost anarhoidne “spontanosti” se razkriva v nenehno navzochem nihanju pesnishke besede med obrabljeno provokativno, panseksualistichno, “bohemsko-dandyjevsko” pozo in avtentichnostjo krika kot “bistvenega udarca” v kontekstu (post)balkanske kalvarije. Osnovni, vse obvladujochi zakon bivanja je pach konvencija: rojstvo, boj za prezhivetje, smrt. Nekonformizem “izbrancev” ta zakon le potrjuje.

 

 

MED KLETVIJO IN PISHCHALJO

Sonja Votolen: PRAVICA DO SEBE / PISHCHAL
Oblikovanje in ilustracija: Jana Pechechnik
Zalozhil: Educa, Nova Gorica, 1996

Prvi stik s knjigo: razmeroma zajetna broshura kvadratne oblike, na platnicah prevladuje olivno zelena (“vojashka”) barva, v katero je s tankimi svetlo rozhnatimi chrtami “lirichno” vchrtana zhenska glava z valujochimi lasmi in s prav takimi chrkami vpisan naslov, in to dvostransko, ker je knjiga dvosmerna in torej gre za dve knjigi znotraj ene. Pravica do sebe je naslov proznega dela, Pishchal pa drugega, pesemskega. Prozni del je v celoti natisnjen z olivno zelenimi chrkami na rahlo rozhnato toniranem papirju, nasprotna stran pa je deloma enaka, deloma pa z rozhnatimi chrkami vpisana na temno olivnih straneh (barvna delitev lochuje shtiri pesemske cikle: liha sta temna, soda pa svetla). Naslovi pesemskih ciklov: Pishchal, Trata, Vecher, Zabrezhja. Prozni del sestavljajo krajshi zapisi, nekakshni fragmenti, razdeljeni v tri cikle, ki pa niso posebej naslovljeni, temvech so le oznacheni z rimskimi shtevilkami. Pred prozo je predgovor prof. dr. Mance Koshir, pred pesmimi uvodni zapis Milana Vinceticha. Tako v proznem kot v pesemskem delu posamezne cikle razmejujejo ilustracije Jane Pechechnik, ki je knjigo tudi oblikovala. Nedvomno zanimiv oblikovalski poskus se pokazhe kot obchutno problematichen zlasti v prozni polovici: ozke chrke v bledi zelenkasti barvi, stiskajoche se v dolgih vrsticah, uchinkujejo odbijajoche in za branje naravnost muchno. Pach she en, ne tako redek primer, ko dolochene estetske ambicije zadushijo osnovno (in edino res pomembno) zahtevo po funkcionalnosti publikacije.

Gre torej za tako rekoch zrcalno soochenje poezije in proze, poetichnosti in prozaichnosti zhivljenja, lirichnega impresionizma in naturalistichnega ekspresionizma. Tako ta knjiga nakazuje enakovrednost omenjenih opozicij, vendar se zdi prozni del pomembnejshi, izkustveno tehtnejshi in izrazno mochnejshi. Prozni triptih Sonje Votolen z dramatichno intenzivnostjo, ochitno avtobiografsko brez obichajnih literarno “metaforichnih” tanchic, z udarno brezobzirnostjo, brez zadrzhkov tudi do vulgarnih poudarkov razgrinja prosekcijo, pravzaprav vivisekcijo zakona v fazi razpadanja. Chas: sodobnost. Prostor: manjshi kraj na slovenskem podezhelju. Zhena: prvoosebna pripovedovalka, intelektualka, literarna ustvarjalka. Mozh: patriarhalni pridobitnishki pragmatik, obsesivno ljubosumen do zhene kot zhenske in ustvarjalke. Vmes stresno prizadeta mladoletna sinova. Demontazha hinavshchine, ki je “edino lepilo”, ko se “nekdanji ideali” neizbezhno razsujejo pod tezho vsakdanjosti. Takole na primer pravi avtorica:

“Ne morem verjeti, da sem toliko let verjela shopkom. Darilcem v celofanu. /.../ Na ustih eno, v resnici drugo. Iz dneva v dan. In en dan odkupnine. En dan malo drugachne prevarljivosti. Rozhnega norchevanja. Ko celofan shelesti. Ko cvetje gane. Ko se vsakdanjost skrije v masheljne. Sem res spregledala tako kasno? Da sem morala nehati biti zhena. Ko ni nobenega shopka zame. Ne boli me prazna vaza. Boli dejstvo, da sem toliko chasa bila naivna.” (cit. str. 33).

Demoni uidejo iz razbite steklenice, kriza se stopnjuje do chiste peklenskosti. Mozh zheno zasleduje celo na stranishchu, da ne bi tam “v miru” pisala. Ona ne zdrzhi vech, eksplodira nekonvencionalno, v upor, iz hishe svojih starshev odide z otrokoma v zavetje, ki ji ga omogochi prijateljica, ena redkih, ki ima razumevanje zanjo. Drugi, blizhnji in manj blizhnji, tudi starshi, pravniki, socialno skrbstvo, vsi obsojajo njeno “norost”. Tako se boleche razkrije, da v praksi nihche ne jemlje resno zhenske, ki hoche v zheleznih pravilih patriarhalne druzhbe zadihati, izbojevati “pravico do sebe”. Zhena je iz tega boja prishla kot zmagovalka, za ceno nedvomno krute izkushnje. Ni se dala zlomiti. Fragmentirana fabula se “romaneskno” zaokrozhi: starshi hisho prepishejo nanjo, v njej bo zhivela z otrokoma, mozh se po daljshem upiranju izseli. “Happy end” je seveda kot zmeraj tudi socioloshko utemeljen: gre vendarle za zhensko z dolochenimi “privilegiji”, mozhnostmi (izobrazba, sluzhba, dedishchina, ustvarjalna refleksija…), ki pri nobenem uveljavljanju “pravice do sebe” niso brez pomena. Morda bolj izjemen primer, literarno zanimiv, manj pa mozhnost “paradigme”.

Pishchal kot pesemski del zadevne knjige zhe z naslovom nakazuje “pastoralo”: tu ne gre za kljubovalno uveljavljanje “pravice do sebe”, marvech za chisto bivanje v tej pravici in v njenem, chetudi morda le namishljenem sozvochju z naravo. Avtorica se tukaj predstavlja s svojim “drugim obrazom”, z drobnimi, sproshchenimi, vchasih skoraj haikujevskimi utrinki v prostem verzu in brez interpunkcije (npr. “Ne potrebujem shtiriperesne/ deteljice/ Dovolj je zhe en listich/ Da od veselja poskochim”; cit. str. 49), pri chemer seveda ni zmeraj enako uchinkovita, saj lahko zazveni tudi kakshna okornejsha in bolj klishejska “impresija”, celota pa vsekakor dokazuje neposreden in prefinjen lirski posluh.