Revija SRP 51/52

Gabriela Mistral

 

DAJ MI ROKO

 

 

Daj mi roko in zapleshiva,

daj mi roko in poljubi me.

Kot en sam cvet bodiva,

en sam cvet, to je vse.

 

Zapela isti bova stih,

plesala iste korake vse.

Nihala, kot klas se ziblje tih,

kot klas v vetru, to je vse.

 

Ime ti je Rozha in meni Up,

ime pa kmalu pozabi se,

ker en sam ples bova skup,

na vrhu gricha, to je vse

 

 

(iz shpanshchine prev. Ivo Antich)

 

 

 

BELEZHKA OB DVEH MISTRALIH

Med "odpisanimi" (danes neaktualnimi ali le kandidiranimi) nobelovci je par "obrobnikov" z istim priimkom, istovetnim z vetrom ob Roni v juzhni Franciji: Chilenka Gabriela Mistral (pr. i.: Lucila Godoy y Alcayaga, 1889-1957) in Provansalec Frédéric Mistral (pr. i.: Frederi Mistrau, 1830-1914), ona potomka Inkov in Baskov, on potomec trubadurjev in albizhanskih heretikov. On nobelovec 1904, umrl v letu zachetka I. sv. v., ona istega leta zaslovela s Soneti smrti in z zhe po Frederiju privzetim priimkom, nobelovka 1945, v letu konca II. sv. v., ko naj bi Nobelovo dobil tik pred tem umrli Valéry, Mistralov provansalski rojak, ne menech se za njegovo (zlasti Nemce navdushujoche) "subverzivno" obnavljanje provansalshchine (s pesnjenjem in jezikoslovno-organizacijskim delom), kakor tudi brez posebnega posluha za Mistralovo (sicer pishocha v shpanshchini, ne npr. v kechua), cheprav je napisal uvod k njenim pesmim v francoshchini (z valéryjevskih vidikov sta oba Mistrala pach le etnoloshka "naturshchika"). Mistralova je tukaj predstavljena z eno od njenih Rondas (Plesi) kot primeri "tragichne lahkotnosti", Mistral pa s "pesmijo v prozi" Obeshenec (stik "trubadurstva" z villonovskim obeshenjashtvom).

(Op. Ivo Antich)