Revija SRP 51/52

Eugenio Montale

 

MED PREBIRANJEM KAVAFISA

 

Medtem ko Neron spokojno spi v svoji

prekipevajochi lepoti,

njegovi mali lari, ki so chuli glasove erinij,

zapushchajo ognjishche v neznanskem

trushchu in zmedi. Kako in kdaj

se bo prebudil? Tako je dejal pesnik.

Jaz, vladar nichesar, niti samega sebe,

brez toplote dishechih polen,

le obliznjen od hlada nekakshne naprave

za kurilno olje,

tudi jaz poslusham tiktakajoche zvoke nog

in cokel, vendar chisto drobencljave.

Ne zbudim se, saj sem buden zhe lep chas

in ne prichakujem dodatnih grozot,

povrh onih zhe poznanih.

Niti ne morem prisiliti kakshnega sluzhabnika,

da si prerezhe zhile. Nich me ne vznemirja. Zaslishal

sem stopicanje mishke. Mishnic pa zhe tako nikoli

nisem imel.

 

 

 

 

NICH HUDEGA

 

Poletje je morda prenehalo zhiveti.

Postali so redki tudi shkrzhadi.

Ko slishim katerega, ki she strzhe, se mi kri razvname.

Skorja sveta se zapira, kot je bilo slutiti

zhe ob napovedi poka. Nepredvidljiv je bil

tudi chlovek, pravijo. V tolazhbo

ne vem koga, so tam gori na loteriji

izzhrebali shtevilko, ki ni bila she nikoli izvlechena.

 

Vendar poka ne bo. Zadostuje najslabshe,

ki je po naravi neskonchno, medtem ko je

najboljshe kratkotrajno. Trimurtska sibila

po zarotitvi Moire vdihuje

zhivljenje mrtvorojenim. Mrtev je le, kdor

misli na shkrzhade. Che tega ni sprevidel,

si je kriv sam.

 

 

 

 

PESNIK

 

Malo chasa she imam, a upam, da bom imel

pritozhnost, da posvetim prihodnjemu tiranu

svoje uboge pesmi. Ne bo mi ukazal, naj si

prerezhem zhile kot Neron Lukanu. Hotel bo

neprisiljeno hvalo, ki bo privrela iz hvalezhnega

srca in je bo obilno delezhen. Za sabo bom

vseeno lahko pustil trajno sled. V poeziji,

kar velja, ni njena vsebina,

marvech Forma.

 

 

 

 

KVARTET

 

Na orumenelem posnetku

izpred shtiridesetih let,

ki sem ga privlekel z dna predala,

tvoj resnomili obraz in zraven tebe

tvoj sluzhabnik; zadaj pa briolog in pesnik

Sbarbaro – pa Elena Vivante,

gospodarica nas vseh: prishli smo sem,

da vidimo shtiri do krvi razbichana

kljuseta na trgu-shkoljki,

pred pobesnelo mnozhico.

In chas? Rekel sem shtirideset let, a nemara nobeno.

Ne verjamem v chas, v big bang, v nich,

kar meri dogodke v prej in potem.

Domnevam, da komu ali chemu koristi

prilastek bivajochega. Tistega dne si bila ti.

Toda za koliko chasa, in kako? In zhe spet

se prikazhe odvratni pojem o chasu.

 

 

 

 

POZITIV

 

Pokleknimo, ko sonce vzhaja,

in vsakdo naj se obrne proti svoji Meki.

Che nam kaj ostane, zgolj pritrjevanje,

ga izgovorimo, pa cheprav z zaprtimi ochmi.

 

 

 

 

NEGATIV

 

Kot rumenjaki enega samega jajca

vstopajo mladi v telovadnice zhivljenja.

Vodi jih Venera, Merkur jih lochuje,

Mars bo storil, kar preostaja. Ne bodo

dolgo sijale luchke nad Akropolami

te zgodnje in obotavljive pomladi.

 

 

 

 

MNENJE

 

V chasih mojih prvih sanjarjenj

se osebno Mnenje ni she porodilo.

Zdaj se je neznansko razmahnilo,

vdrlo je celo v osnovne shole.

Vedno manj sporno je srechanje z

nezaslishanim Mesijem, ki reche: ne mislite.

Zhivljenje nima veliko opraviti

s chlovekom in she manj z idejami.

In kaj naj bi imelo pri tem zhivljenje?

Tega nas ne nauchi nasha chudezhna usoda,

o kateri radi blebechemo.

Morebiti kdo kaj ve, ampak ima

zapechatena usta in ne govori.

 

 

 

 

BREZ PREPUSTNICE

 

Sprashujem se, ali se je Hannah Kahn

le reshila krematorija.

Prihajala je vchasih k meni na obisk

v kletni prostor, kjer sem zhivotaril,

jaz pa sem jo povabil na vecherjo v podobne

luknje, ker mi je govorila o tebi.

Pravila je, da je tvoja prijateljica, a imel sem jo

na sumu, da je le kakshna tvoja nadlegovalka,

saj mi ni nikoli izrochila kakega tvojega pisma

ali priporochila.

Mozhno je, da te je kdaj bezhno videla

z mano ali brez mene na Scarpucci

ali na obali San Giorgio, tisti z zlatim malikom.

Ni bila vsiljiva, razumela je. Potem je nisem videl vech.

Che jo je zajel vrtinec, bi se prav stezhka lahko

reshila le s tvojim, zame nepogreshljivim

paspartujem.

 

 

 

 

NE OSTRIZITE, SHKARJE...

 

Ne ostrizite, shkarje, tistega obraza,

le v spominu, ki kopni,

iz njegovega velikega oblichja, ki poslusha,

ne delajte moje vechne megle.

Lega hlad... Klesti kot hud udarec.

In ranjena akacija s sebe strese

skrzhadíco

v prvo novembrsko luzho.

 

 

OB ZORI

 

Pisatelj si predstavlja (o pesniku

pa niti ne govorimo),

da ga bodo, ko bo umrl, naredila

nesmrtnega njegova dela.

Domneva ni sploh nenavadna,

dam vam jo za toliko, kolikor je vredna.

Nich takega ne mislim o sivi penici,

ki ravno zajtrkuje spodaj v vrtu.

Ona je preprichana, da zhivi; filozof pa,

ki zhivi v pritlichju,

ima vech kot en sam dvom. Svet lahko

shaja brez vsega, tudi brez sebe.

 

*

 

Proti Talleru

... kupole listja, iz katerih brizga

polifonija limon in pomaranch in

zginevajochi pajcholan morske pene,

morskega pudra, ki se ga ni, tako se

vsaj zdi, dotaknila nobena chloveshka

noga, a na zhalost vlak pospesheno hiti...

 

*

 

Morda je chas, da potegnemo vesla v choln,

in se pripravimo na dolgochasni dogodek.

A zakaj smo zgubljali toliko chasa,

ko pa je bil rezultat predvidljiv?

 

*

 

 

ZAPISKI

 

1.

Na lovu

 

Eni streljajo s shibrami

in drugi s kroglami.

Glavno je, da pokonchajo

angelske metulje.

 

2.

Mogoche

 

Mogoche se je vidno porodilo

po spopadu razkachenih duhov.

A chas in prostor, sta bila mar zhe ustvarjena?

Shkoda, reche Kronos svojemu kolegu.

Bilo je veliko bolje, ko smo bili brezposelni.

 

*

 

Prijatelji, ne verjemite svetlobnim letom,

chasu in krivemu ali ravnemu prostoru.

Resnica je v vashih rokah,

a je neulovljiva in izmuzne se kot jegulja.

Niti mrtvi je niso nikoli doumeli,

da ne bi spet padli med zhiveche, tja,

kjer je vse tezhko in vse zaman.

 

*

 

Big bang je moral povzrochiti

neznanski hrup

in tudi nezaslishan, ker ushesa niso she obstajala.

Slednja so nastala

shele po neshtetih milijonih tisochletij.

Neizpodbitna resnica,

ki nas napolnjuje z radostjo,

che izvzamemo tebe, mila ptichka chrnoglavka,

ki si sklenila s chasom

sprto pogodbo,

in si jo tudi sposhtovala, ker morebiti

se je izplachalo – kdo bi znal povedati?

 

*

 

 

 

RIME

Rime so bolj nadlezhne od

dam Svetega Vincenca: potrkajo na vrata

in kar vztrajajo. Nemogoche jih je zavrniti,

che pa ostanejo zunaj, se jih da she prenesti.

Spodoben pesnik jih ulovi

(rime), poskrije, preslepi, gre se

tihotapstvo. A pobozhnjakinje zharijo

od vneme in prej ali slej (rime in staruhe)

ponovno potrkajo in so vedno iste.

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

 

O AVTORJU

Italijanski pesnik, pripovednik, esejist, kritik in prevajalec Eugenio Montale je bil rojen leta 1896 v Genovi in je umrl v Milanu leta 1981. Shtudiral je petje in knjizhevnost, a po smrti svojega pevskega uchitelja in mentorja je petje opustil in se posvetil literaturi. Prezhivljal se je s chasnikarstvom (stalni sodelavec milanskega dnevnika Il Corriere della Sera) in z urednishkim delom pri raznih zalozhbah. Objavljal je v vseh pomembnejshih italijanskih revijah in knjizhevnih prilogah. Leta 1975 so mu podelili Nobelovo nagrado, she prej je bil dobitnik diplom ad honorem od rimske, milanske, cambrishke in baselske univerze. Leta 1967 ga je italijanski predsednik Saragat povishal v senatorja. Preveden je bil v shtevilne jezike, she preden je postal Nobelovec, potem pa sploh. Njegovi prispevki so v vseh italijanskih antologijah. Nashtela bom le njegove odmevnejshe pesnike zbirke: Ossi di seppia (Sipine kosti), 1925; Le occasioni (Prilozhnosti), 1939; La bufera e altro (Vihar in drugo), 1956; Satura (Satura – po vzorcu starorimske dramske zvrsti, verjetno etrushchanskega izvora, sestavljena iz recitiranih, zvochnih in plesnih vlozhkov, pogosto shaljivo razbrzdane narave), 1971; Diario del '71 e del '72 (Dnevnik iz '71 in '72), 1973; Quaderno di quattro anni (Shtiriletni zvezek), 1977; Altri versi e poesie disperse (Drugi verzi in nezbrane pesmi), 1981. Posthumno je izshlo she veliko knjig (tudi njegovih she nepoznanih pesmi). Naj omenim Tutte le poesie (Vse pesmi), 1984, in Concordanza di tutte le poesie di Eugenio Montale (V sklad spravljene vse pesmi Eugenia Montaleja), 1987.

Ta izbor je iz antoloshke zbirke Tutte le poesie, ki je izshla pri milanski zalozhbi Mondadori leta 1984 in jo je uredil Giorgio Zampa.

Jolka Milich