Revija SRP 51/52

Branko Cvirn

 

DOTIK
I

Bilo bi...

Nich smeha, nobenih solz. Za mano vse izginja, okoli mene nichesar, kar bi me vezalo sem, zato pa pred mano chudovit svet, ki se mu ne znam upreti...

 

l. del

Sama sem. Sedim v cholnu, ki se pozibava na oblakih. Vracham se z otoka Samotarjev, na katerem smo prezhiveli jaz, ti, Alojzija in Manuel chuden dan in she bolj chudno vrnitev. Ti si med vrachanjem padel v morje oblakov, Alojzija te je poskushala reshit, a potonila she sama, Manuel zamudil choln. Najprej sem verjela, da je Manuel ostal na otoku nalashch, da ti je Alojzija sledila in da si padel med oblake hote. Zdaj je praznino nadomestil up. Strmim v morje in ishchem tvoje telo. Ni te. Alojzijn obraz. Ni ga. Ozrem se in poskusham razbrat Manuelove obrise. Nikjer nichesar.

Kako drugache bi bilo, che ne bi obiskali otoka in bi oblaki ne postali tvoj zachasni dom. Jaz in ti, Manuel in Alojzija bi bili she naprej skupaj in midva she blizhje danim obljubam, svetu, ki sva ga hotela zase. Sanje bi postale resnichnost.

Vrnil se bosh in ko se vrnesh, bosh samo moj in jaz samo tvoja.

Na zachetku bi vechkrat pobegnil. Najvechkrat v Manuelovo zavetje. Prepirala bi se, uganjala norchije, silila v ospredje. Tu in tam bi se prikljuchil nakljuchni druzhbi. Molchal bi, opazoval in ocenjeval ljudi. Z Alojzijo odkrival odkrito. Vedno na novo bi premlevala odgovore in se novim vprashanjem izmikala. Ne za dolgo. Manuel bi postajal vse bolj oblasten, pogovor z Alojzijo bi izgubljal zhar, druzhbo bi vse manj razumel. Nemir izpod sveta bi dobil obraz. Izogibal bi se mu.

Med tvojim zadnjim postsoochenjem s svetom, ki sva ga zapustila, bi jaz preurejala hishko, brala, raziskovala, zarisovala pot...

Hishko bi preuredila po trenutnem navdihu. Posteljo bi postavila v dnevno sobo, fotelj v kuhinjo, jedilno mizo na hodnik... Ko bi se vrnil, spremembe ne bi opazil. Meni in she bolj sebi bi razlagal, zagovarjal beg, svoje pochetje. Poslushala bi te. Nich sprashevala. Ti zrla v ochi, kot da me tvoja razlaga zanima. Pa me ne bi, zakaj zanimal bi me nov svet, ki si ga ti takrat she ne bi znal razlagat najin svet.

Schasoma bi pobegi in zagovori postajali vse krajshi. Nekega dne bi se vrnil in vedel, da si preteklost ujel in da hochesh naprej. Nemir bi se umaknil miru. Od takrat naprej bi hishko preurejala skupaj, skupaj odhajala in se vrachala, zhivela kot eden.

Hishka bi postala najin dom, otok, na katerem hishka stoji, najin svet. Ne bi bilo vech drobnih in velikih rechi, bile bi najine in tuje. Dan bi bil namenjen zhivljenju in noch spanju. Vstala bi, se med zajtrkom smejala, molchala, spogledovala, hranila drug drugega, bila drug ob drugem. Dopoldne bi si ogledovala otok. Vedno na novo bi odkrivala odkrite stvari, poskushala splezat na previsoko drevo, se skrila za premajhen grm in se poskushala dotaknit zraka. Kosilo bi se ravnalo po zhelodcu, ne po uri, hrane ne bi lochevala po okusu, temvech po obchutku, ki se sprosti, ko se najesh. Popoldneve bi prezhivljala v hishki. Lezhala bi, premishljevala, se o mislih pogovarjala, obchutke preverjala s poljubi in si med ljubljenem zrla v ochi. Vechere bi prezhivljala locheno. Jaz bi sedela v hishki in dan strnila v nekaj misli, ti sedel na terasi in zrl na morje oblakov, ki bi naju obdajalo. Spala bi malo in trdno, nich vech verjela, da se more lahko uresnichijo in da so sanje neuresnichljive. Jaz bi brala she naprej, ti she naprej poskushal stvarem spreminjat obliko. Ne vem, ali bi ti uspelo, kot ne vem, ali bi uspelo meni prebrati vse, kar me zanima proza, igre, pravljice, potopisi, pesmi, kar je in bo zapisano v medsvetu.

Veliko bi premishljevala. V mislih bi iskala obchutke, dejstva, sanje, njihovo in najino sozvochje.

Sozvochje! Kadar je mochno in otipljivo, daje malim stvarem usoden pechat in meni notranji mir, a ko je skrivnostno neotipljivo, prebudi nemir in odpre lov na prikrit pomen. In ravno lov, iskanje, sprotno sestavljanje stvari in misli notranjost shiri, jo dela svetlejsho. Razkrito nam je malokdaj vshech, saj brishe stotero razlag, ki so nam jih prej ponujale skrivnostne sence. In ko je notranjost popolnoma razsvetljena, je pred nami konchni odgovor. Smisel obstoja je iznichen. Praznina boli in zato se osvetlitvi nevede izmikamo. Porojena bolechina je sila, ki ishche nov smisel ali poskusha nov smisel ustvarit. Razpolagamo z dvojim s tistim, kar imamo, in tistim, kar hochemo. Trenutek, ki ga imamo, chutimo kot usihanje zhivljenja, trenutek za njim kot mozhnost za prezhivetje. Kdor ju zdruzhi, iznichi bolechino. Najina pot gre v to smer.

 

2. del

Pristala sem na kamniti obali in sedla tik ob choln. Morje oblakov je samevalo. Kje so in kaj pochno? Zamishljala sem si svetove, kamor so prispeli, ljudi, ki jih srechujejo. Upi in strahovi so dobili vzgon in zapadla sem v trenutke ali nepopisne sreche ali obchutke neznosne tesnobe...

Zakaj nam ni uspelo?! Zakaj nam bo uspelo?

Si ti med oblaki ostal zato, ker v teh trenutkih ne vidish pomena? Je Alojzija izbrala oblake zaradi bega pred trenutki, pred njihovo resnichnostjo? Je Manuel ostal na otoku zato, ker mu preteklost ne pusti naprej? Se jaz zatekam k razlagam, ker se bojim zhivljenja? Bo po daljshi razlagi nashtetega tega strahu kaj manj?!

Manuel je hotel naprej, a ker ni vedel, kako, si je omislil svoj boj, svoj opij uprl se je svetu in tistemu delu samega sebe, ki je svetu pripadal. Pijacha, cinizem, nastopashtvo in aroganca sta schasoma izgubila ost, zato se je znesel nad sabo. Shele ko bo v svojih mislih dobil boj, bo lahko zazhivel. Otok Samotarjev in samota, ki jo tam ishche, se mu zdita pravshnja za dokonchni obrachun. Mu bo uspelo?

Alojzija je vse to vedela. Sprejemala je Manuelove napade, prenashala njegovo razdrazhljivost in sledila nepredvidljivosti, saj je drugachnost potrebovala. Svet drugachnosti ni poznal strahu kot svet vsakdana, ki mu je pripadala. Vsaka prilashchena stvar je lahko v trenutku izginila ali postala nichna, in ker Manuel ni ponujal nich oprijemljivega, je ob njem strah izginil. Pri neprestanem tekanju iz vsakdana v svet drugachnosti ji je vechkrat spodrsnilo, to pot v morje oblakov.

Katero pot bosta izbrala? Veliki bolechini, ki ju nosita, sta znosni le, ko sta drug ob drugem. In ko bolechini izgineta? Nekoch bosta zvedela.

Katero pot bova izbrala midva?

Mozhnosti sta dve in obe vodita v skrajnost, v nadsvet, kjer sta razlozhljiva zachetek in konec in se srechata vse in nich.

Prva mozhnost je zanesljivejsha. Schasoma bi postala eno. O poti ne bi premishljevala, temvech jo zhivela. Vse bi postalo nujno in nich nepogreshljivo. Predala bi se vzgibu, chustvom. Midva bi bila tam, kjer je hishka, spontanost tam, kjer sva midva. Bila bi si vse bolj podobna in vse drugo bi vse manj potrebovala.

Druga pot je tezhja. Postala ali ostala bi popolnoma samostojna in si delila le tisto, kar bi imela in zhelela oba. Dolochali bi naju tudi drugi ljudje prijatelji, znanci, nakljuchna poznanstva... Razmerja in nash preplet bi dolochala najin odnos. Stvari, ki jih ne bi nashla drug pri drugem, recimo prijateljstvo ali tekmovalnost, bi iskala zunaj.

Kje je tu meja? Kdaj v prvem primeru postaneva oba eden in v kdaj v drugem vsi midva? Bo to odvisno od nakljuchja, nepremishljeno izbrane poti?

Recimo: Jaz in ti sama! In jaz, ti, Alojzija in Manuel skupaj! Bili smo na zachetku obeh poti. Do njunega prihoda sva bila sama, stopala na prvo pot, in ko sta prishla, nas je zaneslo na drugo. Kam vodi ena in kam druga skrajnost? Podala se bom na obe. Pri prvi postajava eno s pomochjo drugega, v drugi sva del druzhbe, kjer postajava eno s pomochjo drugih...

 

1. poddel

V obeh primerih bi nekaj stvari potekalo enako, ne glede na pot, ki bi jo izbrala. Sem spada izbira telesa. Postala bi kiparja, ki imata material in navdih. Katere dele bi oblikoval ti, katere jaz?

Pri velichini bi se ujela naravna. Ti bi spregledal nekaj mojih manjkajochih centimetrov, jaz nekaj tvojih odvechnih kilogramov. Jaz bi stala na levi strani, ti na desni kot takrat, ko sva se sprehajala z roko v roki.

Z obliko nog sva oba zadovoljna, zato bi jih izklesala najprej.

Zadnjica in sramni organi bi prinesli veliko smeha. Pri ocenjevanju velichine bi pretiravala. Majhne stvari bi delala she manjshe, velike she vechje in na koncu pristala nekje vmes. Pri izdelavi tvojega pasu bi se zapletlo. Hotel bi ozhjega, kot je v resnici. Ne bi verjel, da mi je vshech in da se poda chokati zgradbi tvojega telesa, temvech bi me prepricheval, da bo chez chas ozhji, z manj mashchobe, natanko tak, kakrshnega naj bi imel kip. Pretiraval bi, kot si pretiraval pri hrani. Najprej si nekaj dni jedel zelo malo in se po postu prenajedal prek vseh meja. In obratno. A ker bi vedela, da bo prenajedanje izginilo, ko bi izginila nervoza schasoma bi jo iznichil neomejeni chas bi po dolgih, komichnih zapletih pristala. Popushchanje bi unovchila pri oblikovanju mojih prsi. Mlahave, kot bi bile, bi bile odraz nepravilne drzhe, opushchanja nedrchka. Slaba drzha bi izginila z drugachnim nachinom zhivljenja. Nich vech ne bi ves dan premikala pohishtva ali skljucheno sedela in strmela na obalo. Vsak dan bi del dneva namenila telesu, del premishljevanju. Ritem bi bil umirjen in prsi shtrleche kot na kipu.

Roke bi povzela po modelih. Tvoje bi bile mochne, porashchene s svetlimi dlakami, s hrapavo kozho na dlaneh, shirokimi, ne prevech velikimi nohti na srednje dolgih prstih. Moje bi zadrzhale mochne nadkomolchne mishice in elegantno linijo.

Vrat. Tvoj bi se ti zdel predebel, moj pretanek. Ker mi je tvoj vrat vshech, bi te preprichala, da debelina izrazha moch, trdnost, po kateri hrepenish. Na koncu bi izklesala enako debelega, a daljshega. Oblikovanje mojega bi zaupala tebi, saj bi bil zaradi dolgih las zame njegov pomen nichen.

Preden bi se lotila glav, bi pobarvala dokonchane dele telesa. Ti bi, najbrzh she vedno, imeli pri meni povsem drug ton kot vedno bledi obraz. Jaz bi obchudovala svojo zagorelo polt, podobno chokoladi, in ti razlagal, kako tvoja kozha barvo res ne zadrzhi dolgo, je pa, ko je porjavela, lepsha kot vse polti, kar jih je. Pritrjevala bi ti, kot pritrjuje zmagovalec porazhencu.

In konchno glavi. Predlagala bi, da jo izoblikujeva drug drugemu, na kar bi pristal brez premishljevanja.

Zachela bi z lasmi. Moje dolge, valovite bi pobarval z naravno rjavo, taki bi schasoma tudi postali. Tvoje svetle in redke bi poskushala podaljshat do ramen. Vechkrat si razlagal, kako dolgi in svetli so bili nekoch, in vedno dodal, da si jih nekoch spet zhelish. Pobarvala bi jih prevech svetlo, a ker se tvojim modrim ochem zelo podajo, bi se strinjal.

Chela bi oblikovala molche. Jaz bi pri tvojem poudarila vishino, nagubanost, razbrazdanost in shirino, ti pri meni gladkost in majhnost, ki bi bila deloma skrita za lasmi.

Najvechji poudarek bi namenila lichnicam. Moje ozke in upadle bi se ujemale s pogledom in znachajem. Pri tebi tega ujemanja ni. Shirna in vdolbina bi govorili o trdnem znachaju, neomajni osebnosti. Zhelel si si tak znachaj, imel mehkega in ranljivega.

Skupaj z brado bi ti naredila lica za malenkost ozhja in manj robustna. Nezhnost, ki si ji bil v podzavesti tako podlozhen, bi bila tako vidna zhe navzven. Ti bi mojo brado skrajshal, privzdignil in ji skushal vlit nekaj zhenskosti.

Ustnice bi sledile temu trendu. Naredil bi mi bolj polne in daljshe. Uzhaljenost bi skrila v oblikovanje tvojih. Pridih zhenskosti in zapeljivosti bi spregledala. Bile bi podobne mojim, torej ozke in skoraj ravne.

Lepi nos bi ti naredila she lepshega in tako bi she bolj izstopal po lepoti. Moj bi ti vzel veliko chasa. Je podolgovat, ne lepe oblike, a che bi naredil lepshega, bi me uzhalil. Veliko domishljije bi uporabil, preden bi ga dokonchal. Bil bi nekoliko nizhji in manj privihan. Tvoje ochi bi oblikovala pochasi, saj bi jih hotela povsem posnemat, kar bi tezhko zmogla ob njihovi lepoti. Ti bi pri mojih nadoknadil chas, ki si ga izgubil pri oblikovanju nosu. Moje ochi so majhne in povsem enoznachne.

In ocena? Stala bi, zrla v kip kot celoto, drug v drugega, sama vase, veliko premishljevala, nichesar dejala. Oblichji bi bili podobni tistim v mraku, ki jim sence dodajo pridih skrivnostnosti. Nekatere stvari bi poskushala po moje popravit, po tvoje spremenit, a bi vse skupaj samo she poslabshala. Telesi bi izgubili podobnost, obraza skladnost. Tu in tam bi bila jezna, ker bi zmanjkovalo kamna, se tu in tam smejala barvi polti, ki bi postala lisasta, dokler ga nazadnje ne bi prepustila chasu. Telesi bi postali neopazni, samemu sebi v namen. Postali bi del medsveta, ki naju bi obdajal.

Stvari bi se vse manj razlikovale med seboj in vse bolj sestavljale nerazdruzhljivo celoto. Vzporedno s tem bi se bila bitka dveh poti, enega cilja.

 

2. poddel

Prva pot.

Na zhivljenje bi zachela gledat z drugimi ochmi. Neomejen chas bi bil temu glavni porok. Dushi bi se odpirali druga drugi, misli druga drugo usklajevale. Globlje ko bi iskala, vech skupnega bi nashla, in bolj ko bi se spoznavala, lazhje bi razvozlala dane stvari in ustvarila nov nekaj.

Stvarem bi s tezhavo dolochila zaporedje.

Najprej bi dolochila dan in noch. Ker ti rad ponochujesh in jaz veliko spim, bi spala ob popoldnevih in nadoknadila vecherno bdenje ob pogovorih.

Del ne bi lochevala. Schasoma bi vse stvari pochela skupaj, razen opravil, ki spadajo k vsakdanji nuji. Tako bi hrano iskala in pripravljala vsak sam, jo jedla ob razlichnih urah in na razlichnih krajih. Schasoma bi hrana izgubila vlogo zadovoljstva. Postala bi nezavedna nuja, kot sta dihanje ali spanje.

Pogovarjala bi se o vsem in vse izgovorjeno preverila. Najprej bi govorila o zheljah. Teh bi nashla nich koliko in ugotovila, da le del njih izvira iz naju samih.

Veliko zhelja raste iz druzhbe, iz ujetosti vanjo. Velikokrat si s kom, ki ga ne marash, dneve in dneve samo zato, da izpolnish cilj. Tak nachin sobivanja prinese nelagodnost. In ker jo hochesh presech, zachnesh vse bolj premishljevat o drugih, vse manj o sebi. Svojost izgubi pomen, sploshnost pridobi, in stvari, ki k tej sploshnosti spadajo, ne sluzhijo tebi, temvech jim tako kot druzhbi zachnesh sluzhiti ti.

Midva ne bi premishljevala o drugih, she drug o drugem vse manj in manj. Skritim zheljam, za katere bi verjela, da izhajajo iz naju, bi skushala najti povod. Rezultat bi bil podoben. Ugotovila bi, da te ne izhajajo iz drugih, se pa navezujejo nanje. Na koncu bi ostali dve nasprotujochi si. Tebi upanje, da ne bosh dosegel konca, preden bi ugotovil, kaj to samota je, meni zhelja, da samote ne srecham nikoli vech. Oba bi vedela, da bosta zhelji obstajali le tako dolgo, dokler ne postaneva eno, in da bo do takrat treba zhiveti s tem.

Pri malih stvareh bi shlo lazhje.

Ti bi nehal hitro jesti, jaz bi obrisala mizo pred in po obroku.

Umival bi se pred vsako vecherjo in brisacho pospravil za seboj. Jaz bi se tushirala enkrat dnevno in ne vech tri shtirikrat, in prezhivela v kopalnici vse manj chasa.

Skupaj bi vstala, bila zvecher oba v postelji prej, preden bi eden od naju zaspal, spala gola, brala vedno chez dan in vedno vedela, kje kdo je, kam gre, zakaj gre in kdaj se vrne. Drug drugega ne bi sprashevala, temvech bi se izpovedovala.

Ljubila bi se kadarkoli in kjerkoli.

Obchutja in misli bi zdruzhevala tezhje.

Na zachetku bi si pripovedovala majhne nezgode, se jim smejala in si jih zapisovala. Izpovedala bi si obchutke, ki jih sprozhijo dotiki, in jih primerjala. Ugotavljala bi, kaj je komu vshech in kaj ne, kaj dotik spremeni, kakshno sporochilo nosi...

Che je dotik odraz nezavednih izkushenj in hotenih prichakovanj, bi ga med, predvsem pa po razkrivanju skrivnosti in zhelja, lahko predvidela. Chutila bi, kdaj kdo po chem hrepeni, in kaj ga najbolj zadovolji. Bi potemtakem na koncu, ko bi skrivnosti in zhelja ne bilo vech, dotik izgubil svoj pomen?!

Sanjarijam bi v najini hishki, poimenovani Hishka mogochega, ob izgubi stika s svetom, schasoma prepovedala vstop.

Pred ljubljenjem bi se opazovala in si raziskovala sramne dele telesa. Tako bi predigra postala igra sama in o njej ne bi govorila locheno.

Ljubila bi se v polozhajih, ki bi jih marala oba, in zaukazala chutilom, da povedo, kar imajo. Odziva teles ne bi vech omejevala, temvech bi jih vzpodbujala, prepustila skrajnostim. Orgazme bi dozhivljala sochasno in na koncu zaspala, saj le spanec ohrani obchutja, ki jih tvori igra, poimenovana ljubljenje.

Srechna in zhalostna bi bila le oba naenkrat. Srechna, kadar bi katero stvar na novo povezala, zhalostna, ko bi odkrila staro razpoko. Zhalosti bi bilo z izgubo razlik vse manj, sreche z vse vechjo povezanostjo vse vech. Vmesna obdobja bi prevevala radost. Pochela bi samo tisto, kar bi morala, preostali chas bi namenila nichu. Takrat bi se kaos, ki naju je nekdaj zaznamoval, zachel urejat. Vse spregledano, pozabljeno bi prishlo na dan, prej povelichevane stvari bi usahnile in se pomeshale med seboj.

Kako dolgo bi se jaz she lahko imenovala zhenska in ti moshki? Dokler bi vedela za razlike, dokler bi chutila dotik drugega?!

Misli. Najprej bi prebirala druge in jih primerjala z najinimi. Ti bi izbral pravljico ali zgodbo, ki bi opisovala kak oddaljen kraj. Pazljivo bi poslushala tvoj glas kako glasno bi bral, kako hitro, s kakshnim naglasom in kako navdahnjeno. Tako bi vedela, o chem sanjash.

Sama bi izbrala pesmi in misli ljudi, ki so medsvet zhe zapustili. Sledil bi pesmim, mislim le tu in tam.

Izbrala bi misli tistih, ki so blizu obema, in o njih bi govorila na dolgo in shiroko. Pojmi, kot so zvestoba, imeti nekoga rad in sovrashtvo, bi naju izchrpavali.

Tvoje pojmovanje zvestobe bi se she naprej vezalo na trenutek. Opisal bi jo kot misel, ki vedno, kadar se je potrebno odlochat o chem usodnem, povezuje dvome. Vse, kar bi se dogajalo pred tem, zate ne bi bilo pomembno, odlochilno. Moj pogled na to bi opisala s primerom. Ishchem te in srechujem ljudi. Podobni so ti v obraz, imajo podoben vonj, hojo, glas. A v nobenem od njih ne vidim tebe. Zakaj v tebi ne vidim delov, ki sestavljajo celoto, temvech celoto, sestavljeno iz delov, ki jo hochesh pri meni in sebi razdelit. Ne bi te preprichali primeri, preprichalo bi te zhivljenje, ki bi se mu predala.

Podobna je razlaga pojma imeti nekoga rad. Ko imash nekoga rad, se mu predajash. S predajanjem najdesh pri drugem stvari, ki jih v sebi ne. In ko jih prebudish v sebi in obratno, postajata, postaneta eno. Ti bi trdil, da je pojem "imeti ga rad" kompromis, ljubezen njegovo nasprotje. Sama bi razdelila svet na druge vrste pola. Na pol omejenega zhivljenja, v katerem odlochata kompromis ali vojna dveh, in na neomejen pol, kjer prevladuje zavedanje samega sebe. Bolj ko se zavedash sebe in vech ko imash chasa, manj ju potrebujesh. To bi zgradilo, najprej skupno in potem eno zhivljenje.

Dolgo bi potrebovala, preden bi drug drugemu priznala, kaj vse sovrazhiva. Z nashtevanjem ljudi bi shlo najlazhje, tezhje s stvarmi, ki jih ne marava pri sebi, najtezhje z vsem tistim, kar sovrazhiva pri drugem. Da bi prishla stvarem do dna, bi se morala vrnit nazaj in poiskat strah sovrashtvo izvira predvsem od tam. Ugotovila bi, da sovrazhiva vse, kar naju ogrozha, in da je stvar ogrozhena shele takrat, ko vanjo verjamemo. Na tej tochki bi se razshla. Ti bi trdil, da je vera posledica zaupanja v stvari izven nas, jaz da je vera posledica nezaupanja do stvari v sebi. Ti bi stvari primerjal, jih zdruzheval, jaz molchala, zakaj zdruzhevanje nepoznanega rodi sovrashtvo. Da bi se temu izognila, bi zahtevala, da od tod naprej govoriva izkljuchno o najinih mislih. Uprl bi se, ker ne vesh in ne bi vedel, da misli drugih niso nashe skrite misli, temvech da so osnova za gradnjo novih. Moj molk bi te zlomil, zato bi nazadnje pristal. Sovrazhish praznino, negotovost, zato se bi jima tudi tokrat izognil.

Na zachetku bi jaz govorila o naju, zachela bi gradit najino misel, ti o preprichanjih, ki se dajo z lahkoto pobit. Na primer preprichanje, da je najin svet obramba pred drugimi. Ne, najin svet je osnova normalnega sveta, sveta brez bolechine. Ker si takrat takshnega sveta ne bi znal predstavljat, mi ne bi verjel, a bolj ko bi postajala eno, blizhje bi ti bil. Najbrzh bi me vprashal, kako blizu je po moje ta svet, da bi izvabil iz mene vsaj en odgovor. Takrat bi si prvich priznala, da si tudi sama ne znam povsem predstavljat vsega tega. Vchasih enostavno ne vem, kako naprej, in shele vedenje, da morava naprej, me pobere s tal. To priznanje bi vzel kot najtrshi temelj skupnega zhivljenja. Najbrzh bi me poljubil, objel. Zrla bi v vedno modro nebo ali morje oblakov.

Medsvet bi imela na dlani. Ne bi premishljevala o neomejenem chasu, temvech o brezchasu, ki naju chaka na koncu, ne o predmetih, ki jih tam ne bova potrebovala, temvech o naju kot enem. Meja, ki lochuje zhensko in moshkega, bi izginila...

Ko razlik ne bi bilo vech, bi verjetno zapadla v nezavedno srecho. Imela bi obchutek, da se chas vrti nazaj k nichu. Na koncu bi bilo, kot bi se na novo zaljubila samo ljubezen. Medsvet bi izginil. Zhivela bi v novem svetu, kjer bi odkrivala nove zakonitosti. In che je edina zakonitost, da zakonitosti ni? Kaj se nam razkrije takrat? Tak svet sploh obstaja? Ne bi vedela, dokler ne bi najprej prispela do konca tega. Je mogoche, da bi dosegla konec, ne da bi se tega zavedala? Che je, potem je svet posameznika blizhje idealu.

 

3. poddel

Druga pot.

Pot dveh, najprej vech osebnosti, ki zhivita eno zhivljenje.

Druzhba, ki bi ji pripadala in prek katere bi se zdruzhevala, bi bila razmejena na jaz, ti in oni. Svoj jaz bi gradila s prirojenimi, nauchenimi, namishljenimi, premishljenimi besedami, kretnjami, oblekami in stvarmi, ki bi me obdajale.

Kadar bi sedela za mizo druzhba: jaz, ti, Alojzija, Manuel in she kdo, bi chutila pritisk. Pritisk bi izviral iz negotovosti, ta iz nezmozhnosti sestaviti vsem vshechen obrazec, osebnost druzhbe. Vsak od vas bi imel svoj skupni jaz, svoj izbor besed, sebi znachilne kretnje, prepoznavno obleko in stvari, s katerimi bi se istovetil. Moja mirnost, redkobesednost, kretnje, namenjene brisanju mize, spenjanju las in zapeljivi obleki, ki bi bila edina zame zanimiva stvar, bi govorili, da sem oseba, ki ji svet ni v napoto. Najvechkrat bi se pogovarjali mimo mene, govorili o stvareh, ki me po njihovem ne bi zanimale, in sklepali v mojem imenu. Dejstva, kdo je kje bil, koga je srechal, kaj je ta med srechanjem storil, zakaj se je pogovarjal, zakaj ni odzdravil, bi me zanimala, vendar ne na njihov nachin. Njih bi zanimale misli drugega, njegov polozhaj, njegove slabosti, dobre stvari, mene mi, nash jaz. Cheprav bi govorili o drugih, bi opisovali sebe, in ko bi jaz govorila o sebi, bi opisovala, kako si predstavljam njih. Kadar bi molchali in premishljevali, kako so se na njihove besede odzvali drugi, bi jim razlagala, kaj pomeni moj molk, kaj govori moja obleka. Res molchim zato, ker potrebujem za vsako izgovorjeno misel deset drugih, in res sem zapeljivo oblechena zaradi tebe, saj si zaradi sebe zhelish, da bi bila vshech tudi drugim. Nizanje misli se mi ne zdi pomembno, saj izhlapijo kot tisoche majhnih luzh, pomembno je jezero, velika misel, ki ne samo kot luzhe odzheja, temvech tudi prevzame, opija. Ker bi bili prevzeti od svojih misli, bi se vam moje zdele oddaljene. A ne za dolgo. Kadar bi bili sami in bi premishljevali o vcheraj, bi v mojih dolochenih stavkih videli jutri. Ne takoj in ne naenkrat, tudi razumeli ga ne bi povsem, a bi po njem hrepeneli. Hrepeneli bi zaradi mojih obchutij, skritih za vsem tem, in zaradi danes, ki vas ne bi zadovoljeval. Potem bi danes nadomeshchali z jutri, in ko bi ta jutri prishel, bi ga zamaknili she za en dan. To bi pocheli, vse dokler ne bi odkrili, da se danes ne zhivi jutri. Jutri je lahko samo del zdajshnjega zhivljenja, tisti lazhni del, ki dopushcha, da vse, chesar ne razumemo, a chutimo, vegetira naprej. In ko bi to obchutje dojeli, razumeli? Izginila bi danes in jutri in ostala bi obchutja, ki bi jih skushali razumeti. Iskali bi novo mejo, novo lochnico, za katero bi se lahko oprijeli. Najbrzh bi bil to rob, ki lochuje moshkega in zhensko.

Ta rob bi bil she tanjshi, kot je zdaj. Res bi ti hodil kot moshki, imel moshka plecha in brado, toda ochi, ki tako rade jokajo, bi jokale v sebi she pogosteje, chustva bi ti bila she blizhja, moch she bolj tuja. Nerad bi si lastil stvari, she bolj skrajno bojevito in zate nerazumno bi se obnashal, ko bi se te hoteli polastit. Ne bi se umaknil, shel drugam, temvech bi na vechkrat svoj chuden nachin hotel dokazat svoj prav. Manuela bi she naprej ogovarjal in mu zvesto sledil, Alojziji popushchal, jo zagovarjal, cheprav bi vedel, da njun nachin zhivljenja odreja in ustvarja tudi ona.

Alojzija bi bila uganka sama sebi. Skrivala bi se za ohlapnimi oblekami, za dvolichnostjo, ki bi skrivala goro bolechine. Vech ko bi se pogovarjali, raje bi imeli druga drugo, obe sebe. Alojzija bi obozhevala stvari in jih imela za del sebe. Druzhba bi ostala zanjo pomembna, prevech pomembna, tokrat na drug nachin. Nich vech ne bi iskala zatochishcha, temvech bi z njo in ob njej bezhala pred soochenjem, zdruzhitvijo svojih zhelja. Med primerjanjem nje in druzhbe bi spoznala, kako se spreminja in kako narobe je razumela svet, ki jo je obdajal. Manuel bi postajal napol porushena trdnjava, ki bi jo zaradi preteklosti vsi obchudovali. Vrachal bi se nazaj, preprichan, da bo z razumevanjem preteklosti razumel tudi sebe. Shele schasoma bi dojel, da je bil s tem dolochen le del njegovega zhivljenja in da impulzi vsakdana napishejo zgodbo zhivljenja na novo.

Tu in tam bi se nam pridruzhilo novo bitje. Nash odnos bi poenostavilo, naredilo trdnejshega, cheprav bi na zachetku kazalo obratno, zakaj ko prvich uzresh sliko, vidish refleks, ne detaljev, ki sliko sestavljajo. V njem bi iskali iskano, a odkrili zhe najdene stvari. Zaradi nashe zunanje povezanosti bi ga izgnali v, po nashem, njegov svet. Med slovesom bi trdil, da si ta svet shele ustvarja, mi bi ponavljali, da ta svet zhe ima.

Zakljuchena druzhba, kar bi schasoma postali, bi vse vech stvari pochela skupaj. Skupaj bi se zabavali, urejali hishki, schasoma govorili o nas samih, nashih odnosih. Ti bi postal chlovek, ki mi omogocha prezhivetje, nadzhivetje, Alojzija prijateljica, ki ji zaupam vse, o chemer nisem preprichana, Manuel prijatelj, ki nashe zhivljenje smeshi in ga s tem dela znosno. Tako bi med ljubljenjem pustila domishljiji prosto pot in vse bolj uzhivala v nenavadnostih, hrano pripravljala in stregla na vse vech nachinov in si vse bolj ugajala, se drug drugemu udinjala. Ti in jaz bi ostajala vse manj sama, hishki bi si postajali vse bolj podobni. Prishel bi dan, ko bi drug v drugem ne videli vech osebo, temvech osnovo neke nove. Ta oseba bi postajala mi. Med tvojim in Manuelovim telesom bi videla vse manj razlik, tvoje in Alojzijine besede bi si bile vse bolj podobne. Pochutila bi se kot v labirintu. Vsak dan bi nanovo iskala izhod. V osnovi ne bi pocheli nich. Bili bi kot shtiriglavi zmaj, ki ima v vsaki glavi vse in se zato bojuje sam s seboj.

Manuel bi to novo osebo zapustil prvi. Jaz takoj za njim. Ti bi mi sledil shele chez chas. Alojzija bi vztrajala najdlje. Veliko chasa bi potrebovali, da bi drug v drugem nashli drugega. Vso odpovedovanje zunanji samosvojosti, da bi lahko v sebi ostali mi, bi dodobra pomeshalo nashe znachaje. Navzetih znachajskih potez bi se mukoma otresli. Tako bi se jaz odvajala Alojzijine prevzetne pomembnosti, ki se ji je Manuel najvechkrat iz srca nasmejal, ti cinizma, ki si ga povzel po Manuelu in je zaradi vidne prisile postal morech, Alojzija moje vztrajnosti, da iz nich naredim nekaj, kar ni njej nikoli uspelo, in Manuel tvoje povrshnosti, ki je smeshne stvari delala grozljive. Drobne navade bi mogoche ostale, postale del nas, a bi bile bolj okras, ki ga je ob prilozhnosti mogoche zamenjat. Bojazen, da se okuzhba lahko ponovi, nas bi she dolgo odvrachala drugega od drugega. Nejasna slika, kaj se je sploh dogajalo, bi misli in chustva potiskala v ozadje. Ko bi jih za silo poskrili, a she zdalech ne uredili, bi se ti in jaz prvich pogovarjala o tem. Ugibala bi, zakaj v samoti o ljudeh ne premishljujemo in jih ne chutimo na enak nachin kot kadar smo med njimi, temvech jih enachimo s stvarmi. Po daljshem govorjenju bi presodila, da druzhba enakih med samim dozorevanjem ni mozhna, saj je razlichnost smisel poti, enakost zachetek konca. In ker konca ne bi hotela razumet, bi nadaljevala, kjer smo konchali.

Omislila bi si druzhbo zdaj ne vech samo samostojnih, ampak tudi povsem razlichnih ljudi. Vezalo bi jih le tisto, kar bi si neki trenutek zhelela, zheleli, imela, imeli. Zraven naju bi si omislila kopico ljudi. Med opisovanjem bi ugotovila, da za vechino od njih veva, kakshni so videti, ne pa, kaj jih dolocha. Po skrbnem redchenju seznama bi na njem ostala Manuel in Alojzija.

Da ne bi ponovno zavili na prejshnjo pot, bi nekatere stvari morala speljati drugache. Sestavila bi nachrt. Nich vech se ne bi druzhili kar tako in govorili o chemer koli. Vsako srechanje in vsak pogovor bi imel svoj namen. Najprej bi odkrila nashe posebnosti in jih izpostavila skrajnostim. Na koncu bi zadrzhala najodpornejsho, tisto, prek katere se kdo najlazhje dokazuje in najbolj razlikuje.

Zachela bi pri Manuelu. Nekaj stavkov in zhe bi se strinjala glede njegovih posebnosti. Njegova posebnost je ni mu mar za ljudi, pochne, kar ga je volja, se prepushcha dnevu, chasu, da ga nosi naprej. Toda kdaj si je najblizhje? Teorij bi bilo nich koliko, odgovor en sam naj pove.

Nashla bi ga v druzhbi, kjer bi zhalil ljudi, se opijal s cinizmom, naju buchno sprejel. Ne bi ga zanimalo, zakaj sva tam, temvech zakaj nisva, ne bi vprashal, kaj pijeva, temvech bi si v najino chast narochil pijachi. Zmedel bi te, uzhalil in razjezil, zato bi vprashanje postavila jaz. Utihnil bi in dejal: Kaj je moj jaz? Igra. Z njo se ljudem najslajshe posmehujem in sebe najlazhje varujem pred njimi. Tako ne razdajam sam sebe, dajem jim njih same na moj nachin. In igram vedno vech. Uzhivam, kadar se pochutijo ob meni kot jaz sam ob njih, ko so nervozni, jezni na svet, ki so ga ustvarili sami, in se smejejo svoji plehkosti, praznemu zhivljenju. Tudi srecho odigram. Nihche ne ve, na kak nachin jo chutim, kdaj jo razkazujem. Vsak, ki me pozna, vidi v meni klovna, vsak, ki me razume, velikega igralca. Ne vem, kdaj se je ta igra zachela. Meje med igro in menoj ne prepoznam vech. Tudi zdaj ne. Brez igre me ni.

Ti ne bi vzdrzhal. Zvlekel bi me ven. Manuel bi dokazal to, kar je trdil. Tebi. Ne pa meni. Vrnila bi se. V Manuelovih ocheh bi bil she vedno tisti pogled, ki je prej dolocheval njegove besede.

Zahtevala bi, da se nasmeji kot igralec. Krohotal bi se. Zjoche se na mojem ramenu. Na licih bi imel solze. Sleche se do golega. Slekel bi se.

In me strastno in na dolgo poljubi. Dvignjen penis bi se med poljubljanjem zjokal na mojo obleko. Ljudje bi ploskali. To ne bi bila igra, kar bi vedela samo jaz. Nikoli mu ne bi povedala, da je le nemochen cepec, ki premore veliko dusho.

Ti bi chakal zunaj in se jezil nase in na Manuela. Poskushal bi razvozlat njegove besede, a bi jih she bolj zapletel, si zamishljat vajina prihodnja srechanja, a ne bi videl nichesar. Alojzijo bi obiskala sama. Sedela bi v hishki in si otipavala prsi. Zachela bi govoriti o svoji navezanosti na naju in napakah, ki smo jih storili med druzhenjem. Med govorjenjem bi zmedenost zamenjala s prilizovanjem. Za odgovor bi bila pripravljena storiti vse, zato bi se ji podredila. Postavila bi ji nashe vprashanje vprashanj, kakor bi ga poimenovala. V zameno za odgovor bi mi postavila pogoj da se je dotikam. Cheprav bi vedela, da me s tem hoche ponizhat in mi dokazat, da sem enaka njej, bi zaradi cilja, ki je vreden vech kot pot, to vseeno storila. Med grobim otipavanjem bi jo sprashevala, kolikokrat dnevno se samozadovoljuje, s koliko moshkih je spala posamezno, s koliko naenkrat. Nizala bi razlichne shtevilke, ki bi bile vse zelo visoke. Zanimalo bi me, kaj med tem in po tem chuti. Med dotikanjem chuti lakoto, po orgazmu samoto. Zanimalo bi me, kaj premishljuje in kaj chuti, ko ostane sama. Razlagala bi, kako je na koncu sama sebi tujka in kako to traja le do takrat, ko telo spet postane lachno. Ne bi mi verjela, da premishljevanje prebudi lakoto, ki jo nasitijo le chustva. Nasprotno, dokazovala bi mi, da so chustva ponavljajocha se lakota, misli njihova hrana. Po njenem se to ponavlja zaradi preprostega razloga ni dveh, ki bi chutila enako, mislila na iste stvari. Razlozhila bi ji svoj ideal dva spojena v eno. Zajela bi zrak, se obrnila stran in si zachela gnesti prsi.

Tebi bi vse dogajanje opisala z besedo lakota. Lakota je hrepenenje po miru, lastnishtvu, mochi, nadvladi. Prikimaval bi, ne da bi kar koli vprashal. Ko bi se navelichala monologa, bi te vprashala, ali vesh, kaj dolocha tebe. Chustva, bi bil tvoj odgovor. Razlagal bi mi, kako slepo si jim vchasih verjel in kako premishljeno jih zdaj predalchkash. Najvazhnejsha so najmanj razumljiva, najbolj varljiva tista, ki jih prebudish premishljeno. A za srecho potrebujesh vsa. Po tvoje ne bi bilo dovolj, da imamo radi eno samo bitje, radi moramo imeti svet, saj shele takrat s tem bitjem svet tudi delimo. Svoj svet bi imenoval univerzalen, moj idealen. Mojim mislim to ne bi bilo vshech, saj bi moj pogled na svet dal v nich, svojega povzdigoval. Zagovarjal bi se z domnevo, da se vseh obchutij in tako tudi teh ne da razlagat razumno. Podala bi se v ta tvoj svet in ti ga poskushala razlozhit. Ne bi bil samo takshen, kot bi si ga zamishljal, in ne samo tak, kakrshnega bi videla jaz. Vseboval ne bi samo tega, kar vidish, temvech she stotine stvari, ki jih en sam ne more videti. Vse to mora chlovek zdruzhit, povzet, sestavit v znosno meshanico... Prekinil bi me tvoj smeh. Ne bi se smejal zamotanem klobchichu, ki sem ga hotela odvit, a sem bila prehitra in niti zapletla v nepregleden vozel, temvech navdushenju, ki sem ga razkazovala vedno, kadar sem se spoprijela z mislimi, ki so, po tvoje, osrechevale mene in posredno tudi tebe. Tisti trenutek bi bila dva, ki bi nehote nashla iste, skupne stvari.

Tega vechera bi povabila Alojzijo in Manuela k sebi in jima razkrila, kaj vse sva odkrila. Nihche ne bi ugovarjal razkritemu, zakaj ugovarjal bi sam sebi. Manuel bi odigral kratko komedijo, Alojzija odplesala trebushni ples, ti pripovedoval prigode ob prvi ljubezni, prvem prepiru, prvi samoti, in jaz poskushala iz tega izvlech zakljuchek. Ta bi bil podoben plesu, ki na potvorjen nachin razkriva pripoved zhivljenja.

Iz dneva v dan bi vse vech premishljevali, postajali vse bolj samosvoji in vse bolj sumnichavi. Zanimalo bi nas, kako se nas te skrajnosti dotikajo, kaj nam nudijo in kaj vzamejo. Vse manj bi govorili in vse vech opazovali, sklepali zakljuchke. Jaz in ti bi vse vech chasa prezhivela skupaj in ugotavljala, da razkrita skrivnost rodi novo premishljevanje, premishljevanje novo vprashanje, vprashanje nov odgovor in ta nove skrivnosti, ki bi neomejen chas vechale in vechale. Shele ko bi izginil zunanji svet, bi skrivnosti izgubile pomen in midva pridobila osebnost.

 

4. poddel

Je pot sploh pomembna, che je konec isti? Pomembna bi postala, kadar bi se kdo ustavil in obstal ali obrnil in izbral nov ideal.

Ko bi v prvem primeru postajala eno, poti nazaj ne bi bilo vech. Izbira bi bila dokonchna. Le ustavila bi se lahko, nich pochela in nichesar marala, kar pa v svetu neomejenega chasa stvari ne spremeni. She naprej bi zhivela drug ob drugem in ker kdor zhivi, spreminja, bi se stvari morale spremenit in chas bi spet stekel.

V drugem primeru bi lahko kdo od naju odshel drugam, si z drugim delil drug svet. Toda tudi tokrat bi za vsakega od naju, le da posamezno, stvari shle v isto smer proti koncu. Se tam svet res ne bi locheval na zhive in nezhive, temvech na naju, novega chloveka, ki ga ustvarjava, in okolje, razdeljen svet? Se v svetu chloveka chlovek ne bi locheval na nas in na druge? Potem bi skrivnosti izginile. Chlovek bi potreboval nov smisel. Bi ga ustvaril ali ga dobil v posest za ponovno razkritje?! Smo ga prvich dobili v posest zato, da ga iznichimo?

Med dolgim premishljevanjem bi se v morju pred mano ali na gori za mano prikazal chlovek in me naredil nemirno. Kadar pridem med ljudi, zachne en del mene premishljevati o tem, kaj pochnem, en del, kako gledajo name.

Chlovek v morju ali na gori, ki bi to premishljevanje spremljal, bi se mi priblizhal. Vprashal bi me, ali kaj ishchem, koga chakam. Odgovorila bi, da prihodnost, le da ne vem, ali tega chloveka chakam ali ishchem. Strmel bi vame. Jaz bi vstala in zachela stopat v narochje najine hishke.

 

 

Bili smo!

V hishki, kamor sem med tem prispela, je brezshumno tiho. Stvari so tam, kjer so bile pred odhodom. Stojim in si ogledujem prostore. Zdaj, ko zhivim v njih sama, lahko pochnem karkoli. Lahko da ne bom spala v najini postelji, skrbno pripravljala mizo in hrano ob vsakem obroku, chistila prostorov, dopolnjevala opremo... Ne vem... Zakaj bi sploh pochela stvari, ki bi ne izpolnjevale moje dushe. Prej jo je izpolnjeval vsak tvoj pogled na urejeno hishko, vzdih ob polnem zhelodcu, mrmranje, ko si legel na svezho posteljo. Zdaj jo bodo spomini, branje, zapisovanje in ugibanja. Ko sva zhivela skupaj, nisem chutila bremena, in tudi zdaj se ne pochutim osvobojene, pa vendar so obchutki drugachni. Takrat sem se jim predajala, zdaj jih skusham razumet.

1. del

Med prehodom iz sveta v medsvet sva se zachela spreminjat. Niso se spremenile najine zhelje, potrebe, spremenil se je najin obraz, ki sva ga ponujala drug drugemu.

Ti si o nama znanih stvareh govoril vse vech in vse bolj poglobljeno in se zhe prej redko omenjenim vse bolj izogibal. Podzavestno sem na podoben nachin razdelila stvari v sebi tudi sama. Le zakaj nisva in nisva znala dojet, da prihajava v medsvet, najin svet, ki se ne spreminja sam, ampak ga morava spremenit midva?!

Ves chas sva se drzhala za roki, govorila, jokala, se smejala, ponujala srecho, a ostajala ista, zakaj osrechevala sva drug drugega in ne sebe.

Besede so kar vrele iz naju. Ti si najvech govoril o drugih. Najblizhje si poskushal opisat neprizadeto, druge navdushujoche.

Starsha si opisal kot par, ki se je porochil iz ljubezni in zhivi za sovrashtvo. Po tvoje je oche postajal vse bolj grob, dominanten, mati vse manj aktivna, bojujocha se. Nisi si znal razlagat, zakaj vam, tebi in sestram, ni razlagala, kako slab da je, kaj vse ji je storil slabega. Obsojal si jo, ker ga ni zapustila. Sovrazhil si ga predvsem zaradi sebe, stvari, ki ti jih je storil, zakaj kar je storil mami, je storil vsem. Verjel si, da bosh ti tisti, ki bo mashcheval vse njegove grehe.

V tebi je she vedno zhivel otrok, ki je rasel iz mame in zhivel zanjo. Te obchutke so prerashchala prijateljstva. S prijatelji si se veliko zabaval, jim namenjal ogromno chasa in jim pripisoval vse mogoche lastnosti, ki so se iz dneva v dan spreminjale. Ta, ki je bil vcheraj dober, je bil danes slab, in obratno. Sodil si jih po malenkostih, nakljuchnih dejanjih. Chutil si pripadnost in dovolil, da vplivajo na tvoje odlochitve, in storil vse, da bi vplival na njihove. Sanje si imenoval tisto, kar si takrat pochel ali bi se na poti, ki si jo izbral, tako ali tako zgodilo. Vedela sem, da sanjash o povsem drugih stvareh, in videla, kako si uporabljal besedi dobro in slabo. Vse, kar je ustrezalo tebi, je bilo najvechkrat dobro, vse, kar je ustrezalo drugim, praviloma slabo. Moj polozhaj je bil nekje vmes. Kadar sem bila ogrozhena, si me podpiral, kadar si se pochutil ogrozhenega od mene, si iskal v meni vse slabe strani. Oboje si poznal deloma in povrshno.

Sebe sem opisovala na podoben nachin.

Moja starsha se nista nikoli ljubila, a bila sta zelo navezana. Chez dan sta bila veliko skupaj, skupaj nachrtovala in ustvarjala, se skoraj nikoli prepirala in nikoli govorila o drugih. Pri vecherji sta bila vedno napeta. Jaz, ki sem imela sobo ob njuni, sem vedela, zakaj. Oche je vsako noch hotel mamino telo, mati pa mu je ustregla le, ko jo je skorajda posilil. Kadar se mu je vdala, se je obnashala, kot da ji je vshech. Takrat ti nisem povedala, da se je hotel oche ljubit na najbolj chudne nachine in da se mu je mama med ljubljenjem vedno smejala, saj me je bilo strah, da mi ne bi verjel.

V resnici sta v postelji le zdravila bolezen, za katero zboli vsak, ki mu druzhba pusti pechat. Sosed mi je pripovedoval, kako je postal drugi najboljshi ochetov prijatelj ko sta se mama in oche spoznala, mu je primat prevzela mama. Ta isti sosed mi je povedal, da je bila mama v mladosti posiljena in oche zaradi tatvin vechkrat ozhigosan. Ne vem, zakaj nista odshla, chez dan bi zhivela, kot bi hotela, in prezhivljala bi normalne nochi. A najbrzh si zhivljenja brez druzhbe, njene hvale in graje, nista znala zamishljat. Brat je spal precej stran in ni tega nikoli izvedel, saj sem to razumela kot mojemu zhivljenju naklonjeno skrivnost. Verjela sem, da me bo ta skrivnost opominjala, kaj je prav in kaj ne. Kadar sem zashla, se priblizhala zhivljenju, ki ga obvladujejo podrejenost in skrivnosti, sem se vrachala z njeno pomochjo. Narobe, kajti postala mi je tako vshech, da sem jo uporabljala tudi pri presojanju ljudi. Kdor jima je bil v katerikoli podrobnosti podoben, pa cheprav je shlo za prirejeno povezavo, je bil zame del druzhbe, del zla, in kdor ne, moj vzornik. Enkrat na sredi prehoda iz sveta v medsvet, ko so zachele te misli razdvajat tudi mene, sem ti razkrila njuno celotno zgodbo. Chudil si se, da ti kot prijateljica prijatelju nisem skrivnosti zaupala zhe prej, pri tem pa njunega pochetja nisi niti omenil. Razjezil si me. Uzhaljeno in vzvisheno sem ti povedala, da nisi moj prijatelj, temvech ljubezen, in da me ne nikdar vech ne primerjaj z njimi. Priznal si napako, nisi se pa opravichil. In ravno v odnosu do prijateljev, prijateljic sva se precej razlikovala.

Jaz od svojih nisem prichakovala zvestobe in odrekanja kakor ti, temvech poligon za kresanje nepomembnih mnenj, oder za pripovedovanje slishanih shal, ramo, na kateri lahko lazhem sama sebi. Z edino prijateljico sva trdili, da je vse, kar naju vezhe, trenutek, ko sva sami in hocheva to samoto delit. Ti tega nisi priznaval kot prijateljstvo, ampak kot znanstvo. Spet jezna zaradi she enega stereotipa, sem ti zabrusila v brk, da si v prijateljstvu iskal to, chesar nisi bil sposoben najti v zhenski. Tej moji razlagi si se smejal. Trdil si, da pravega prijateljstva ne poznam. Zahtevala sem njegovo definicijo. Sestavljal si in sestavljal in ugotovil, da ponuja vsak prijatelj drugachno. Iskal si izgovore. Govoril si in govoril, ne da bi razkril skupni smisel. Po moje si vsi, ki ne najdejo drugega dela sebe, omislijo ljubico ali prijatelja, ki ta jaz drzhi pri navideznem zhivljenju. Branil si se s tezo, da poskusham na osnovi prebujenega hormona preusmerit vsa chustva in vse misli na eno samo bitje in ga tako idealizirat. Oba sva vedela, da sva tok zajela preshiroko in da je vsako vrachanje nazaj nesmiselno. Nesmiselno zato, ker besede sveta dobijo v medsvetu povsem nov pomen. In sanje?

Pod sanje sva stlachila zhelje, ki sva jih zhe dozhivela ali dozhivljala, in se, predvsem ti, hotela ognit tistim prvim, nikoli izzhivetim. Mene je zanimalo, ali so neizzhivete sanje bolezen ali le nujno zlo, zaradi katerega pozabljamo na chas. Opozoril si me, da nochesh teorij, temvech izpoved. Nisem ti povedala, da sem v mladih letih sanjarila o princu, ki ni bil v nichemer podoben tebi, in ko se ni prikazal, sem na vrhuncu pubertete shla v posteljo z zhensko. Opisala sem ti takratno razocharanje nad moshkimi, njihovimi osebnostmi. Tisti, ki so mi bili vshech, so se prvega dne obnashali kot otroci, in ko sem jim dala namig, so nespretno napadli in hoteli vse. Po tvoje sem hotela svojo slabo izbiro, to je nesposobnost prepoznavanja pravih moshkih, skrit za to posploshevanje. V tvojih besedah je bilo precej resnice, zato sva poskushala odkrit vzrok za to slabo presojo moshkih.

Vshech so mi bili vechji in zrelejshi, tihi, razmishljajochi, vase poglobljeni. Seveda sem verjela, da molchijo zato, ker drugi njihovih besed ne bi dojeli. To je za nekatere celo veljalo, toda zaradi molka so postajali vse bolj neizzhiveti in polni samih sebe. Mnenj niso kresali besedno, temvech v mislih, in tako v igri "vsi proti meni" vedno zmagovali. Zmagovalci take sorte ne vidijo v ljudeh chloveka, temvech svoj cilj. Odkimaval si z glavo in me opomnil, da sem pozabila presodit samo sebe. Zanimalo te je, kako sem gledala nase takrat, mene, kako gledash name zdaj, in predlagala, da dekle, kar ga je ostalo v meni, opishesh na tebi vshechen nachin. Odgovor si pogojeval z zahtevo, da se omejiva na nekdanje dekle. Pristala sem, cheprav sem vedela, da bosh ocenil zhensko pred seboj. V meni si videl zhensko, ti si uporabljal besedo dekle, ki je od ljubezni zahtevalo vse, od ljudi, da me razumejo. Druzhbi naj bi se izogibala, intimnosti popolnoma predajala, zhivljenje neprestano dopolnjevala, spreminjala, saj bi hotela razumeti in imeti prevech stvari naenkrat. Zato naj bi naenkrat ljubila vech ljudi in opisovala druzhbo kot enega chloveka, ki je tak in samo tak. Opis te je zachel prevzemat, zato sem te poskushala prekinit. Nisi odnehal. Govoril si in govoril, cheprav sem te vse manj razumela. Zatisnila sem si ushesa, ti zrla v ochi in se smejala. Ko si utihnil, sem te vprashala, koga si opisoval in kaj si zhelel dokazat. Povsem mirno si mi razlozhil, da si zhelel ugotoviti, kaj sem zhelela slishat in kako cenim tvoje besede. Spoznal bi naj, da me to, kar se dogaja zdaj, zanima zaradi jutri. Stavek sem poskushala razlozhit: Iz vsega, kar se dogaja zdaj, izlushchim le tisto, kar mi bo koristilo jutri, vse ostalo dajem v nich?! Najprej si nepreprichljivo prikimal, chez chas potrdil z besedo in dodal, da je lahko tako moje kot tvoje preprichanje zmotno, da opisujemo sebe in druge na osnovi pochutja, zhelja... Tu ti je zmanjkalo besed. Zanimalo me je, kako se pochutish zdaj. Hrepenel si po zabavi, sprostitvi, nechem, kar ti bo odvrnilo misli. Vstala sem, te prijela za roko in prizhela k sebi. Zaplesala sva. Koraki so bili pochasni, telesi sta se prizheli in se zvijali v namishljenem ritmu. Chutila sem, kako svet uhaja in se medsvet blizha, in ti to povedala na uho. Ti si se pochutil kot opijanjen in prikazovale so se ti stvari, ki si jih videl prvich. Opisal si jih kot neopisljive in neopisljivo lepe in mi to neopisljivo lepo povedal. Zavrtela sva se. Zrla sva si v ochi, govorila nezhnosti in si obljubljala vse mogoche ljubezen, zvestobo, novo zhivljenje, ki bo zhivelo v resnici in od resnice. Telesi sta trepetali, chustva vzkipela, jezik ponorel. Iz veh obljube sva skovala misel: Najina ljubezen ne bo primerljiva z nobeno drugo, zato ji bova dala novo ime popolna ljubezen. Beseda zvestoba bo izginila, kot bo predhodno izginila nezvestoba. Zhivela bova zhivljenje, ki ni nikjer zapisano, nikoli zamishljeno, she manj dozhiveto in je neponovljivo. Resnica bo edina beseda, s katero bova lahko to zhivljenje opisala in s katero bo naju opisoval medsvet.

Opita od obljub in novih obchutkov, osvobojena od sveta in od samih sebe, sva prej zamolchane resnice razumela kot prezhivete in jih videla kot povsem vsakdanje dozhivetje. Nich naju ni moglo ustavit.

Ko sem te poljubljala po prsih, me je zanimalo, ali si kdaj poljubil, res poljubil moshkega. Odkimal si in chakal razlago. Opisala sem ti moj obup, v katerega sem zapadla, ko me samozadovoljevanje ni zadovoljevalo vech, in kako sem povsem sluchajno srechala dekle, ki so ji bila vshech dekleta. Znala se je pogovarjat, me poslushat in tako je spoznala moje obchutke. Vedela je, da hrepenim po dotiku, blizhini in ne po dolocheni osebi. Pokazala mi je, kako bi se nas morali moshki dotikat, kako nas poljubljat in se ljubit z nami. Bilo mi je vshech, zadovoljevalo me je, a zhe naslednjega dne sem vedela, da tega nochem ponovit, ne da bi vedela, zakaj.

Nekaj chasa si samo strmel, me objel in zachel razkrivati svojo skrivnost. Opisal si prijateljevo dekle in neznosno hrepenenje, da bi imel takshno dekle tudi sam. A ker si se pred dekleti pochutil nemochnega in pred prijatelji zapostavljenega, si si jo izmislil. Imela je dolge lase, velik nasmeh, chudovite ochi in nezhen glas. Preden si jo srechal, je bila najraje sama. Spoznal si njena starsha in brata. Mama te je imela rada, oche in brat ne. Ljubezen je bila vse mochnejsha, zveza vse bolj trda in chas vse bolj neusmiljen. Nekega dne si srechal pravo dekle in se zaljubil. Poklical si izmishljeno in ji v nemo slushalko povedal, da je konec. Preden si odlozhil, si med shumenjem slushalke slishal, kako je jokala. Jokal, res jokal si vso noch, in ko te je kdo vprashal, kako je bilo ime tvoji prvi ljubezni, si izgovoril njeno ime in videl njeno oblichje.

She dan prej bi o tem debatirala, si nasprotovala, podpirala drug drugega, takrat pa sva se she trdneje objela in se prepustila medsvetu, ki je chakal.

2. del

Vstala sem. Brskam med spisi, ki so jih pustili pishochi pred nama. Veliko jih je. Zlagam jih v tvojo omaro in razvrshcham po obshirnosti. Pri nekaterih preberem prvo stran. Eni so nerazumljivi, drugi brez vsebine, tretji govore o vsakdanjih stvareh. Naletim na tanek, a s posebno pozornostjo izdelan spis. Platnice so porisane s pravljichnimi bitji, listi lepo speti. Polozhim ga na mizo in brskam naprej. V roki drzhim pesmi. Ena izmed njih mi je vshech, zato jih polozhim na mizo. Precej debel, a zanemarjen spis me pritegne zaradi naslova Vladar. Polozhim ga k prejshnjima in razvrshcham naprej. Na polici omare najdem nedokonchan spis. Zanima me, kakshen je chlovek, ki je sredi poti odshel, zato ga polozhim na mizo. Zhejna sem. Nalijem si kozarec mleka in sedem. V roke vzamem spise in jih opazujem. Videti so tako nepomembni, v njih pa je najbrzh toliko pomembnih stvari. Izberem pravljico in berem.

 
 
__________
Nadaljevanje v naslednji shtevilki revije