Revija SRP 51/52

Boris Vishnovec
Bukovnik prvi del
 
 
BUKOVNIK

(Andrej Shuster Drabosnjak)

II

Zgovorni Andreash znova ubere strune. Dober prijatelj je. Drabosnjak ve, da mu lahko zaupa svoje misli. Tudi prvega soseda, starejshega in preudarnega mozha, tudi tega dobro pozna. Temu lahko zaupa. In tu je she nekdo, ki je pred kratkirn prevzel kmetijo. Skoraj njegovih let, ki rad prisluhne modrovanju prijateljev. Nekoliko utrujeni postajajo, a vendar she vedno razigrani, ko zro na jezersko gladino, pod katero je prikrita marsikatera skrivnost. Tudi skrivnost te nochi, ki bo odshla v daljavo chasa, v skrivnostni utrip zhivljenja, v vechno odhajanje. She vedno slishi Drabosnjak njihove glasove, in she ostalih, ki so se zhe utrujeni poslovili. Za hip se she zamisli, ker mu preostane samo she nekaj ur do konca razigranih fantovskih dni. Jutro pa se she svita in sence na gladini se pochasi srebrno obarvajo, dokler nanje ne pade prvi zharek sonca.

SOSED 2 Zhivjo ohcet!
SOSED 1 Ej dush smo nabasan!
DRABOSNJAK Saj se samo enkrat zhenm!
ANDREASH Zhivjo! She eno zapojmo.
DRABOSNJAK Zdaj gre zares!
SOSED 2 A je tko hudo?
DRABOSNJAK Saj se jaz zhenm!
SOSED 2 Nich vech ne bosh v vas hodil!
ANDREASH Zdaj bo tista stvar vedno pri roki.
DRABOSNJAK Da bo kaj za v zibko!
SOSED 1 In delovna roka za kmetijo!
DRABOSNJAK Saj res. Samo she k moji Nezhi bom v vas hodil.
SOSED 2 In samo ob nedeljah v gostilno!
DRABOSNJAK Doma bom moral vsak dan rachune polagat.
SOSED 1 Kmal bo zachela jezikat!
DRABOSNJAK Moja Nezha zhe ne!
ANDREASH Saj jim tud na dilcah, panjskih konchnicah hudir jezik brus.
SOSED 1 Che bo dost dnarja pri hishi, ne bo jezikala.
SOSED 2 Ampak che bodo otroc lachn?
DRABOSNJAK Pri takshni kmetiji? Pa hosta. Pa zhivina. Pa polje!
ANDREASH Nehajte ga lomt.
SOSED 1 Dani se!
SOSED 2 Fantje! Danes ne bomo nich nashli!
ANDREASH Kdo je she na fantovshchini zaklade iskal?
SOSED 1 To si lahko samo Drabosnjak zmisli!
DRABOSNJAK Za zaklade nich ne rechem. Ampak vodo pa vedno najdem!
ANDREASH Dol, v jezeru. je ni tezhko najti. Toda tu, v hribih?
DRABOSNJAK Spomnim se, da so se nashi stari pogovarjali, da je pri tistih skalah pod vrhom zaklad.
SOSED 1 Ti bi kar sanjal, Drabosnjak. Pa ne moresh samo na shtorije in na pesemce mislit.
DRABOSNJAK Tud teatr mormo v vasi imet.
SOSED 2 Saj ga zhe imamo!
ANDREASH Da. Zdej, ko smo se ga nazhrl! Dajmo fantje, she eno zapojmo!
SOSED 1 Kaj bi te shtorije? Rokave je treba zavihat. In nich ga lomt.
DRABOSNJAK Ampak che zaklad najdesh, so vse skrbi prech!
SOSED 1 Rajsh se strezn, da bosh lahko na ohcet na nogah stal.
DRABOSNJAK Tolk se ga pa zhe nisem nalezel!
SOSED 2 Jaz se komaj na noge postavm.
ANDREASH Glavn, da se kaj druzga she lahko postav.
SOSED 1 A smo dedci al nismo?
DRABOSNJAK Teb je lushtn, Andreash, ko lahko kar naprej vandrash. Od vasi do vasi, na shtero, pa she shpilash na citre.
SOSED 2 Jaz tega ne bi mogel. Mora bit pa zabavno. Ampak morsh tud kaj znat. Malat, pa igrat, pa shtorije povedat.
DRABOSNJAK Ampak mam mojo Nezho rad. Je fejst baba!
KLICI
Nov dan!
Lepa je nasha Koroshka.
Poglej dol, na jezer!
Tam, v meglicah, tam je Gospa sveta!
Tam so nashe vojvode volil!
Fantje, klobuk dol!
Naj nash rod ostane trden!
She bomo nashe vojvode volil!

Veseli glasovi, kot odmev pesmi, kot odmev razigranosti, se oddalje. Nekakshen shum, nekakshna tishina, nekakshno pretakanje, nekakshne sence, ki prekrijejo odbleske vodne povrshine, da zaklokota globina, kot bi negibnost iznenada pregnetel vrtinec. V hipu se prekrivajo leta, dogodki in misli. Odmev mladostnih glasov, videnj in prichakovanj se oddalji. Zopet na drugem kraju in v drugem chasu, kot bi v hipu preletel stoletja. Pa je ta negibnost tezhka, da se sprevracha v bolechino. Da zasluti tezho v vsakem vlaknu telesa. Da je vse v istem hipu. Ta trenutek bivanja, ki je kot negibnost in usodnost in hkrati vse zhivljenje. Vse, kar je zhelel povedati, naslikati, izsanjati... Zave se, da ne more vech ponikniti v sanje, da ne more nich vech postoriti. Nekoch pa je zhelel upodobiti drobce zhivljenja, ki ga je zhivel. Da. Svoboden kmet. Cesar in kralj na svoji kmetiji... Zhelel si je tudi oditi, potovati, se uchiti, spregledati. Pa je vztrajal. Namesto njega so odhajali otroci. V vabljiva daljna mesta. In potem, ko se vrachajo na svoj dom, v rojstno hisho, kjer je vedno prevech ust in premalo hrane. Potem nisi vech kmet. Pa tudi pravi gospod nisi. Pa bi morali v shole. Tudi za kmetovanje je treba marsikaj znati. Narisal in naslikal je na dilcah in potem napisal igro o teh izgubljenih sinovih, ki si zhele nazaj na kmetijo. Odhajajo gizdavo in polni upanja. Vrachajo se premrazheni in raztrgani, prosijo za kos kruha. Pa konchajo na kakem kozolcu, bolehni in utrujeni... Revezh ostane vedno revezh. In potem ti speljejo she tisto, kar so s trudom ustvarili predniki. Slabe letine, gosposka in razni oderuhi... Vseeno se chlovek lahko poveseli, vseeno so stvari, ki te osrechijo. Najprej te zabavne zgodbe, ki naj bodo hkrati pouchne. Pa tiste smeshne od jezikavih zhen. Pa kako jim hudir jezik brusi. Ali pa che se prerivajo in borijo za moshke hlache. Kako hodijo po mozhe v gostilne, kjer puste mozhje zadnji krajcar. Mi pa ostanemo kot chrvivi Job, kot zavetnik chebelarjev in vseh trpechih mozh. Pa bo spet sejem v Brnici. Pa se moram pripraviti... Pa bo spet zabavno, pa bodo prishli od vsepovsod. Tovorniki in svobodni kmetje, pa chebelarji s Kranjskega. Spet bom srechal stare prijatelje. Spet bom srechal malarja in godca, Andreasha, ki hodi od vasi do vasi. Spet se bo oglasil pri meni na kmetiji. Hola, Andreash!

ANDREASH Pozdravljen prijatelj! Konchal sem z delom v vasi. Dejal sem, she prijatelja pozdravim!
DRABOSNJAK Prav, da si prishel. Bova s tolkovcem nazdravila.
ANDREASH Mnogo poklicev opravljash, Drabosnjak! Dober gospodar si!
DRABOSNJAK Sejmi bodo! Moram knjige pripraviti. Pa tudi narisal bi kaj.
ANDREASH Dilce gredo slabo v denar. Vojne so bile. Kmetije so zadolzhene.
DRABOSNJAK Odshel je, Francoz. Spet imamo starega vladarja. Pa drzhavo, od Dunaja do morja, tja do Trsta in she dol do Skipetarjev.
ANDREASH Dobri smo bili, za vojskovanje. Ampak potem pozabijo na nas.
DRABOSNJAK Kar nas je Slovencev, si moramo sami pomagati.
ANDREASH Pa imamo samo zdrahe in prepire.
DRABOSNJAK Neuki smo. V shole bi morali. Tudi na Dunaj. Pa svoje shole na noge postaviti. Dovolj nas je, Slovencev.
ANDREASH Ti bi moral v shole. Ti imash glavo za uchenje, ko tudi knjige tiskash.
DRABOSNJAK Tu sem, med svojimi. Radi me poslushajo, ko jim recitiram. Pa tudi po knjigah povprashujejo.
ANDREASH Kaj zdaj pishesh?
DRABOSNJAK Igro delam, o izgubljenem sinu, prestavljam jo, iz nemshkega.
ANDREASH Saj jo imash naslikano, na panjskih konchnicah.
DRABOSNJAK Ampak v igri je drugache. Res, prestavil sem jo iz nemshkega. Ampak sem nashe ljudi noter postavil, nashe navade.
ANDREASH Saj je iz svetega pisma vzeta. No, ja, che bi jo igrali.
DRABOSNJAK Slabo je, che kmet pozabi na svoj stan, che izgubi svoj ponos. Tudi to sem v igro dal.
ANDREASH Da, lushtno je denarce po gostilnah troshit.
DRABOSNJAK Mislish si, da te ljudje potem zarajtajo.
ANDREASH Ko imash denar, se ti vsi priliznejo.
DRABOSNJAK Tiste prizore sem po svoje priredil, ko se fant na tujem postavlja, in ga potem iz gostilne nagega ven mechejo.
ANDREASH Tu se chloveshka zloba izkazhe.
DRABOSNJAK In ochetovo srce, ko se fant domov vrne.
ANDREASH Jaz pa se nimam kam vrniti. Od vasi do vasi.
DRABOSNJAK Nimash slabega poklica. Lahko pochnesh povsod, to tvoje slikanje, pa igranje.
ANDREASH Nich ne bo od mene ostalo. Samo spomin na nekega malarja, ki je na shtero hodil.
DRABOSNJAK Ampak tudi nashe zhivljenje je na dilcah. Tista smeshna plat, pa tudi resne shtorije.
ANDREASH Da, od trpljenja nashega gospoda.
DRABOSNJAK Jaz pa moram chimvech knjig med ljudi poslat. Najprej sem na roke pisal, zdaj jih pa lahko tiskam. Vse, kar kmet rabi, da bi se misliti nauchil.
ANDREASH Malo nashih ljudi zna po sovenje brati.
DRABOSNJAK Ampak si knjige potem posojajo. In tisti, ki znajo, potem drugim prebirajo.
ANDREASH Si bom drugich ogledal, kako knjige tiskash.
DRABOSNJAK Telica je shla od hishe, da sem lahko stroj kupil.
ANDREASH Kaj takega? A vesh, da si prvi na Koroshkem, ki knjige tiska!
NEZHA Bo vse zapravil, zaradi teh knjig.
ANDREASH O, gospa Nezha, pozdravljena.
NEZHA Kakshna gospa. Za deklo sem pri hishi.
DRABOSNJAK Saj te lepo pocrkljam.
NEZHA Tolko dela imamo. V hishi in na polju, pa v hlevu.
ANDREASH Vas vse lepo pozdravim.
DRABOSNJAK Pa se she pri nas oglasi.
ANDREASH Bom, kadar bom tod okoli hodil.
DRABOSNJAK Pa na sejmu v Brnici se oglasi.

She je odmev koles. Shirok konjski hrbet je uslochen. Mishice napete. Vozita po ozki gozdni poti. Drabosnjak in sin Gregor. Ne ve vech, ali je to prva vozhnja, kot tedaj, ko je moral z domachije, tedaj po drazhbi. Ne ve vech, ali je to potem, ko je moral zaradi bolezni iz mlina, kjer je prebival kot gostach. Sluti samo odmev koles tezhkega kmechkega voza, sluti napete vajeti v sinovih rokah... Potem pa se mu zazdi, da se vprega spushcha v lahkotnem drncu navzdol. Ko konja sproshcheno hrzata, da srechujejo she mnogo voz, ki vsi hite proti dolini, kjer se zlijejo na shiroko cesto do Beljaka.

In potem zavijejo na ozhjo pot, mimo kmetij in gruch hish, dol do vasi, kjer je na Jobov dan vsakoletni sejem. Brnca, zveni v ushesih kot let chebele, kot bi uho prislanjal k panju, kot bi prichakoval vzletanje roja in mu sledil. Nov roj, novo zhivljenje, vech pridelka... Lep, okrashen chebelnjak z zgodbami, z dilcami, ki prikazujejo zhivljenje, kot ga je Drabosnjak mnogokrat slikal tudi sam. In ima jih, lepo zlozhene, dilce, ki zakrivajo prvo plat chebelnih panjev, in jih je vztrajno oblikoval, potezo za potezo... Da, praznik svetega Joba, trpina, ki sedi na kupu gnoja in ga nazhirajo chrvi, poleg tega pa ga trpinchi she huda zhena. Tam v oltarju cerkve v Brnici sedi, obdan z izdelki in kipci iz chebeljega voska. Angel nad njim pa drzhi v roki panj kranjich. Saj je tudi on, Drabosnjak, moral mnogokrat poslushati litanije od hudih zhen, in je zato tudi spesnil njihovo jezikanje ter ga naslikal na dilcah, panjskih konchnicah. Saj je bila tudi njegova Nezha jezikava, pa kaj bi, ko je on pisal pesmi in je shlo s kmetijo navzdol, otroci so umirali in se zgubljali po svetu. Pa je nastala prilika o izgubljenem sinu, toda ljudje so na sejmu najrajshi kupovali dilce s shegavimi motivi, o jezikanju, ko zhenam hudich jezik brusi, pa kako hodijo po dedce v gostilno, pa babji mlin, ko v mlin spustish staro in dobish ven mlado. Ljubke pa so tiste zgodbe o zhivalih in seveda svetopisemske, ki so bile ljudem v poduk. Na sejmu v Brnici so shle dilce dobro v denar. Tudi prijatelj Andreash, popotnik in slikar, ki je malal tudi skrinje, pa okna in balkone, pa je hodil od vasi do vasi, da mu je vchasih kar zavidal njegovo svobodo, in kako sta se vchasih pogovarjala v verzih, da so ljudje kar strmeli.

Vse, vse sem poskushal, da bi reshil kmetijo. Vseeno so mi jo izpulili. Prevzel sem zemljo in gozd, in hisho in hlev od ocheta. Saj se je she marsikomu podobno godilo. Tudi slabe letine so bile vmes. Pa je bila lakota in vojna. Ljudje so si izposojali pri krchmarjih in oderuhih vseh vrst... Da. Dokler je bil na svojem, je lahko knjige tiskal. Tudi prodajal je svoje tiske. Na sejmih. V Brnico so prihajali od vsepovsod. Tudi s Kranjskega in Shtajerskega, tudi od Velikovca in Zilje. Tam, v Brnici, je edina cerkev, ki je posvechena zavetniku chebelarjev, Svetemu Jobu. Pa tudi angel je naslikan v oltarju. Angel, ki drzhi v rokah chebelji panj, kranjich. Dobro so shli v denar izdelki iz chebeljega voska, za svechavo, za kipce in podobe, vrvice in zdravila. Med je bil najboljshe zdravilo, pa vode za izkashljevanje. Pa tudi za zaljubljence lectova srca.

Tudi knjige sem jim prodajal. Tiste od zdravilstva. Kako se doma lahko pozdravish, pa tudi da odvrnesh bolezen in hudobijo od hishe. Pa zagovore in reke, ki so natisnjeni v Kolomonovem zhegnu. Pa tudi pesmi sem prodajal. Tiste, ki sem jih sam natisnil, tiste od hudih zhen, ki so bile tudi na dilcah naslikane. Pa o goljufivih mlinarjih in zapitih fratrih. Pa tudi o sovenjih ljudeh in njihovih tezhavah. Tisto o tezhkem zhivljenju, kadar so vojne in je lakota in huda ura, pa she bolezen in davki. (Pastirsko igro?) Svojo igro o Bozhichu sem tudi prodajal. Sam sem jo natisnil in ljudje so jo radi kupovali. Igrali so jo zhe po Koroshkem. In she jo bodo igrali. Tako kot imajo radi mojo igro o izgubljenem sinu. Potem ko me je zhivljenje izuchilo, sem tudi o zlobi in zavisti pisal, pa sem prichel prirejati iz nemshkega igro o zhivljenju in trpljenju nashega gospoda Jezusa Kristusa, o izdaji prijatelja, o sodbi in muchenju. Ampak sem vse skozi zhivljenje in misli Marije, matere nashega gospoda Jezusa Kristusa, postavil. Saj to je Marijin pasijon. Kako je ona, nasha gospa, dozhivljala trpljenje svojega sina.

Vse to pride potem, ko se zhivljenje prevesi v drugo polovico, ko si zhe marsikaj pretrpel in spoznal, da zhivljenje ni samo igra in zabava in mladenishko postavljanje. Potem ko je bilo vse tisto z drazhbo, pa s selitvijo v mlin... Da. V mlinu sem prichel pisati Pasijon. Pa sem vanj tudi nashe zhivljenje postavil... Misli pa so mi vedno nazaj uhajale, k tistemu dnevu...

DRABOSNJAK Takrat, se spomnish Gregor, ko smo dobili pismo. Potem ni bilo vech pomochi!
GREGOR Dolgo je od tega, ko smo bili vsi skupaj.
DRABOSNJAK Potem pa nas je razneslo, kot listje v vetru.
GREGOR Tako lepo ste nam pripovedovali ob vecherih.
DRABOSNJAK Pripovedoval sem o skritih zakladih.
GREGOR Ali ste res verjeli, da jih je mogoche najti?
DRABOSNJAK Pravi zakladi so v nashih dushah in v srcih.
GREGOR Nekatere vashe zgodbe bi poslushali vedno znova.
DRABOSNJAK Pa so odhajali. Tvoji bratje in sestre. Po svetu. In tudi s tega sveta.
GREGOR Tudi zapeli smo skupaj. Posebno okoli Bozhicha.
DRABOSNJAK Lepe so nashe pesmi. Tiste poskochne. Mnogo pa je bolj otozhnih.
GREGOR Lepo igro o Bozhichu ste gor postavili.
DRABOSNJAK Da. Danes je Bozhich. Danes jo igrajo po koroshkih hishah.
GREGOR Tudi pri nas bomo skupaj zapeli.

Glasovi se oddalje. Gregor odide od postelje. Drabosnjaku pa se zazdi, da je spet nekdo vstopil v sobo. Zhena je. Nezha. Kaj ni bila she vcheraj svatba? Cvetocha in nasmejana je vstopila v novi dom. Kakshno lepo noch sta prezhivela! In she mnogo nochi... In potem, ko je spomladi potegnil brazde, ko je prishla s sinkom, z Gregorjem. Pa kaj? Ali ni bil Gregor pravkar pri njem? Nezha pa she vedno zre vanj, kot bi mu zrla v srce. Bleda senca je, ki se giblje po sobi. Zunaj pa kar snezhi. Ampak potem se je postarala. Nezha. Zbolela. Naenkrat je postala vsa siva v obraz. Premika ustnice, nekaj mi zheli sporochiti.

NEZHA Najmlajshi je zbolel.
DRABOSNJAK Po zdravnika bo treba.
NEZHA S chim bova plachala?
DRABOSNJAK Bikca bova morala prodati.
NEZHA Kaj vse nas bo she doletelo? !
DRABOSNJAK Sva se pa imela tudi lepo.
NEZHA Potem pridejo skrbi. Zhivljenje poskrbi, da se vse spremeni.
DRABOSNJAK Hotel sem ti povedati! Srechen sem bil s teboj. Karkoli pride, na nobeno drugo nisem mislil.
NEZHA Vedno si se mi znal prikupiti.
GREGOR Oche, oche, od gosposke so prishli!
DRABOSNJAK Otroci, kar v hisho pojdite!

Bolechina ga pretrese, da se spusti na blazino. Senca se oddalji. Starikava in nema, kot bi mu hotela she nekaj sporochiti. Ne ve, ali ni morda prishla po slovo... Da. Spominja se, ko so jo pokopali, njegovo Nezho. Kje je bil zhe tedaj? Nich vech na svoji domachiji? Morda v mlinu? Morda je prishel Gregor ponj, da ga odpelje na svoj dom, kamor se je prizhenil? Mar ni she pravkar oral?! Mar nista prishla zhena in sin na polje? Tedaj, ko bi mu shla zhivina skoraj v shkodo?

Domislil se je. She Pasijon mora dokonchati. Da bi dochakal, kako bo v knjigi izshel. Njegovi tiski? Kje so? Ljudje jih znajo na pamet. Uchijo se jih naizust. Toda che bo Pasijon izshel? V knjigi ostane! Kar je zapisano! Sam je nekoch tiskal knjige. Toda Pasijon? Nima vech tiskarne. Pomlad! Che bo pomlad dochakal, bo dozhivel, kako bodo njegov Pasijon igrali! Shla je kmetija! Shli so otroci po svetu! Shla je zhena s tega sveta! Knjige pa bodo ostale! Igrali ga bodo. Njegov Pasijon! Tam na Kostanjah. Tudi njega se bodo spominjali. Kmeta, ki je knjige tiskal! In ob kmetijo prishel.

Moj Pasijon! Ti pogledi ljudi, ki jih poznam, ki so mi blizu kot bratje in sestre. Ta zgodba o krizhanju. Ta vechna zgodba o trpljenju in boju za prezhivetje. Mozhje in zhene, starci in otroci. Z vsemi je skushal prijateljevati. Z vsemi, ki jih je poznal. Med nami pa so tudi sovrazhniki, navidezni prijatelji, ki se prodajo za belich. Prevech se prepiramo in kljujemo med seboj, mnogokrat povsem po nepotrebnem. Ljubezen se mnogokrat prelevi v sovrashtvo, prijateljstvo v zavist, tovarishtvo v obrekovanje. Toda najpomembnejshe je spoznanje. Spoznanje, da za nochjo vedno pride dan, za dezhjem sonce... Tudi so ljudje, ki nam vedno zhele samo dobro. Vidim obraz svoje matere. Vedno mi je zhelela nekaj povedati, vedno je pristopila k meni z ljubeznijo in dobrim namenom, s potrpezhljivostjo in z zheljo, da bi mi bilo lepo v zhivljenju. Dobronamerno mi je govorila, da sem prevech vihrav, da hochem vse postoriti sam, da moram prisluhniti tudi drugim ljudem. Res, zameril sem se oblastem, vem, da mnogokrat izrechem besede v naglici, tudi brez premisleka. Nikoli ni pomislil, da bi se komu prikupil z besedami. Pa nisem nikogar nikoli ogoljufal. Mene pa so spravili s posestva. Najprej za gostacha v mlin. Nato pa k sinu Gregorju, ki se je prizhenil sem na Domachale. Sem sem prishel umret. Vem, da je konec.

Tako ali drugache. Konec vedno pride. Saj, bili so prijetni trenutki v zhivljenju. Vse se je obrnilo na slabo, ko me je prijatelj izdal. Hlinil se je in iskal korist. Naprej je nesel, da se ukvarjam z zdravilstvom, pa da charam. Pa tudi, da tiskam in prodajam knjige. Samo to sem zhelel, da bi reshil kmetijo, pa da bi nekaj ostalo za menoj. O tem nashem zhivljenju. Vem, da se me bodo ljudje spominjali. She potem, ko me ne bo vech na tem svetu. Prezhivel sem svoj vek. Prezhivel svoje trpljenje. Tako, kot ga mora vsakdo, ki se znajde na tej zemlji. Zato bo ljudem moj Pasijon blizu. Vanj sem postavil nashe ljudi. Igrali ga bodo. Igrali na Kostanjah. Ta pogled trpeche matere. She mnogo bo takih pogledov, sedaj, in chez sto, dvesto let. Vojne bodo in preganjanja, ogenj bo pozhiral domachije. Ljudi bodo odpeljali v suzhnost, proch od svojih domov. Smrt bo kosila po nashih dolinah. Nekdaj Turki, potem pa bogve kdo. Bolezni bodo kosile in slabe misli. Zavist in objestnost. Chlovek chloveku volk... Ampak tudi prijateljstvo bo prezhivelo. Kje si? Moj zvesti prijatelj Andreash! She vedno prepevash in se pogovarjash v rajmih? Pogovarjala sva se v verzih, da so ljudje strmeli. Ampak sin Gregor je dejal, da verzirajmi in kmetija ne gredo vkup! Morda je imel prav?

Tam, tam se pozabi na skrbi. Med prijatelji. V pogovoru. Ko sezhe po kozarchku. Dovolj ima vsega. Slishi vesele glasove. Tam od gostilne. Noter bo stopil. Zvrnil ga bo kozarchek. Nich ni ostalo od denarja. Kaj je zhe moral plachati? Saj krchmar mu zaupa. Dal bo na kredo. Vstopi v sobo. Tishina.

KRCHMAR Pozdravljen, Drabosnjak! Si spet med nami?
DRABOSNJAK Tja so me peljali. Nazaj sem sam prishel.
KRCHMAR Kot obichajno?
SOSED 1 Drabosnjak, bosh plachal?
DRABOSNJAK Che bo dal krchmar na kredo?
KRCHMAR Rajshi bi videl, da kar sproti porachunava.
SOSED 2 Danes bom jaz plachal!
DRABOSNJAK Vem, kdo je besede naprej nesel!
KMETJE Vsi vemo.
KRCHMAR Judezh ne pride vech sem.
SOSED 1 Ampak davke moramo vseeno plachevati.
DRABOSNJAK Za nas se nikoli nich ne spremeni.
SOSED 2 Znajti se je treba. Se prav prilizniti.
SOSED 1 O tem naj Drabosnjak igro napishe.
DRABOSNJAK Lahko napishem. Toda tiskati ne morem vech.
KRCHMAR Vsak naj svojo njivo orje.
SOSED 2 Kmet naj zemljo obracha. Uchenjak naj knjige pishe.
DRABOSNJAK Se bodo morali tudi preprosti ljudje uchiti pisati in brati. In otroke v shole poshiljati.
SOSED 1 Naj Drabosnjak rajshi kaj bolj veselega pove.
KRCHMAR Ali ni tudi nekaj chez mlinarje pisal?
SOSED 1 Rajshi tisto poslusham, tisto od hudih zhen.
SOSED 2 Al pa litanije od zapitih fratrov.
DRABOSNJAK Saj se da tud za shankom shtudirati.
KRCHMAR Ti ni treba v tujih sholah obleko drgniti.
DRABOSNJAK Danes bi kaj takega povedal:

Od ljubiga Boga, ki nas vse rad ima,

pri ljudeh pa ni ljubezni vech.

Povedal bom od tega Judezha.

Ampak drugich!

Che se zaslishi petje, prisluhne. Ne more pa vech zapeti kakshne zagrete, ne more se vech zavrteti in poskochiti. Smeh, smeh, prihaja od drugod. Ali zaradi tiskov skrbi? Bodo prishli ob pravem chasu? Se ne bodo zalozhili? Kaj to pomeni? Tu, nad Vrbo! Kadar hoche kdo knjige skup spraviti! Da gre kmetija na kant. Da te orozhniki odpeljejo. On sam pa gre tja v vishave, kamor je shel nash gospod.

  On sam pa bo povedal od zhalostne Marije,
  ki so ji sina krizhali, she prej opljuvali,
  s trnovo krono kronali.

Naj strme sosedje in she drugi, da se je spremenil, da jim lahko odlomke iz Pasijona pove, naj jim pove, da bodo igrali njegov Pasijon, na Koroshkem, na Kranjskem, najprej pa tam na Kostanjah, kjer je doma, tam nad Vrbo. Pa spet slishi glas zhene Nezhe, da je pismo prishlo od gosposke.

NEZHA Gosposka nich ne vprasha, kar vzame.
DRABOSNJAK Kmetijo she imamo!
NEZHA Samo tisto, kar je ostalo od kmetije.

Potem pa slishi glas sosedov in kmetov, ki prihajajo od dalech, od Zile, pa Rozha in Podjune: Pasijon bodo igrali!

KMETJE Drabosnjakov Pasijon bodo igrali!

Poglejte, igralci prihajajo!

Drabosnjak in njegovi otroci prihajajo.

GREGOR Oche, nimava vech kaj iskati na Drabosinjah!
DRABOSNJAK Vsaj te sramote ni dochakala moja Nezha, ko je shla kmetija na kant.
GREGOR Oche, mati je bila bolna.
DRABOSNJAK V grob sem jo spravil, mojo Nezho!
GREGOR Oche, mati je zhe prej zbolela.
DRABOSNJAK Stoletja so zhiveli nashi predniki na kmetiji.
GREGOR Tarnanje nich ne pomaga.
DRABOSNJAK Ob kmetijo so me spravili. Pa ne samo mene!
GREGOR Saj se boste privadili pri nas.
DRABOSNJAK Na pokopalishchu se bom privadil.
GREGOR Rajmi in kmetija ne gredo vkup.
DRABOSNJAK She jih bom pisal. In igrali bodo moj Pasijon. Tudi na Kostanjah ga bodo igrali!

Tam je tudi moje zhivljenje. V njem je skrb moje matere. Kje je zhe to? Govorila je, da naj se umirim, da naj skrbim za kmetijo. Saj sem skrbel! V Pasijonu je pogled Marije, njene misli, njeni obchutki, njena bolechina. Sedaj je natisnjen. Spomladi ga bodo igrali. Na Kostanjah! Toda jaz tega ne bom vech dochakal. Tudi skrb in bolechina nashega chloveka na Koroshkem je v Pasijonu. Tako je, kot bi me krizhali, ko sem prishel ob kmetijo. Ko so umirali otroci in odhajali po svetu. Da, bil sem tudi gostach v mlinu. Sedaj sem pri sinu Gregorju. Veliko skrb si je nalozhil. She prej pa smo morali s kmetije, kmalu po drazhbi. Prijatelj me je izdal, Judezh. Ker sem prevech govoril, tudi chez gosposko, pa o rebeljonu na Francoskem, pa o tem, da moramo knjige tiskati in imeti shole v svojem jeziku. Francoz je Slovencem shole prinesel. Knjige pa moramo sami tiskati. Tudi svojo tiskarno sem imel. Ljudje so me imeli radi. Tudi prodajal sem knjige, po sejmih. Tudi ure sem popravljal, pa tudi zdravil sem in charal, iskal zaklade. Tudi igre sem pisal. Tudi tisto o Bozhichu. Pastirsko igro. Tudi igro o izgubljenem sinu. Najpomembnejshi pa je Marijin pasijon. Trpljenje nashega gospoda in njegova mate Marije, in vseh ljudi od Zilje, Rozha do Podjune. Ob teh nashih prelepih jezerih. Iz teh nashih gora in gozdov. Toda beseda, knjiga, ta bo ostala. Pa tudi trpljenje bo ostalo. Tudi pozneje, ko mene ne bo vech. Znashli smo so na prepihu. Izginili so nashi vojvode. Toda spet bomo imeli svojo kralje in vojvode in svojo zemljo. Rad bi se dvignil. Rad bi odshel v hisho, kjer proslavljajo Bozhich. Tesno je tu v izbi. Zopet je nekdo prishel. Ali je Gregor, moj sin?

DUHOVNIK Kako je z bolnikom?
GREGOR Blodnjav je!
DUHOVNIK Pozdravljeni, Drabosnjak! Spraviti se bo treba, z ljudmi in s svetom!
DRABOSNJAK Sedaj bom stopil pred nashega gospoda! Oche, greshil sem!
DUHOVNIK Gospod ti bo odpustil!
DRABOSNJAK Nisem dobro skrbel za kmetijo!
DUHOVNIK Drabosnjak, vedno si pomagal ljudem. Tudi z besedo si jim vlival mochi!
DRABOSNJAK Kriv sem. Zaradi otrok. Zaradi zhene.
DUHOVNIK Vedno si govoril po svoji vesti.
DRABOSNJAK Torej mi bo odpushcheno?
DUHOVNIK Nisi goljufal! Nisi zlorabljal bozhje besede!
DRABOSNJAK Zhena! Nezha! Trpela je ob meni.
DUHOVNIK Vsi trpimo! Vsi smo greshniki. Kmalu jo bosh srechal! Moliva!

Glasovi pesmi. Nezhni otroshki glasovi. Pastirska igra, Igra o Bozhichu. Negibne sence za hip obstanejo. Podobe iz igre. Topel pogled zhivali. Njeno oko, ki ne more izrechi besede. Pa oddaja zharko toploto. Vonj po senu. Dotik zhivali. Trenutki na pashi. Trenutki otroshtva. Zven pishchali. Toplota kmechke pechi. Otroci se stiskajo drug k drugemu. Prisluhnejo pripovedi. Neznana toplota ga oblije. Sin Gregor vstopi, pa snaha, in nezhno otroshko oko se zazre vanj.

GREGOR Oche, she bodo igrali vashe igre!
DRABOSNJAK Rad bi vedel, kako je sedaj na Drabosinjah?
GREGOR Ne mislite na to, oche!
DRABOSNJAK Pasijona pa ne bom vech dochakal! Pa je tu, ob meni! Natisnjen!
GREGOR Zhe prihodnjo pomlad ga bodo igrali!

Negibno strmi v neznano, v noch, v mrak. Prihaja neizogibno. Utripa plamen v kmechki pechi, nezhno, mehko. Toplota preseva oddaljena zhivljenja, utripe sonca, dezhja, mladosti, razcvetelosti. Naletavajo snezhinke. Odmev bozhichne pesmi. Tudi ta prihaja od dalech. Kot bi odzvanjala od vrhov, skozi stoteri odmev gora. Vse nezhnosti vechera. Kot skrito, izjalovljeno prichakovanje. Radost ostaja v otroshkih ocheh. V daljavah chasa. Vseokoli pa se spushcha noch. Prezharjenost telesa. Vrachajo se podobe iz davnine. Pogled v prihodnost pa je kot vedno zamegljen. Glasovi ostajajo ujeti kot na negibni pajchevini, ledeni preobleki. In tukaj je ledena neizogibnost nechesa, kar prihaja iz globin nochi, iz mrachnih senc, iz nevidnih preobrazb. Zave se, da ostaja neizgovorljivo kot sama dokonchnost odhajanja, ki chaka na koncu vsakega zhivljenja.

She so besede. She so obrazi. She so pogledi. Pomembni, ki ostajajo zarisani v spominu. She je tisto neizgovorljivo, vechno, o chemer ni mogoche izrechi dokonchne misli. Ostaja prisotno v vsakem utripu vsega obstojechega. Zato je neizrekljivo in tudi brezchutno, pa vendar zavezujoche in s kanchkom nekakshnega zaupanja v dokonchnost ter tudi obvezujochnost razmishljajochega. Obstajajo she vzgibi, klici iz notranjosti chloveshkega bivanja, zaupanje v sposobnost lastne presoje o smiselnosti in lepoti.

To je tisto neizrekljivo, she pomisli.

Zopet pesem! Zopet otroshki glas!

Znani obrazi.

Zopet nekdo vstopi v sobo.

Nekdo izreche besedo!

Izreche, da sedaj bo vsak hip. Morda pa se je zhe zgodilo?

Nato pa tishina...

V tishino padajo snezhinke...

 

 

_________
Bukovnik scenarij o Andreju Shusterju Drabosnjaku, drugi del