Revija SRP 51/52

Barbara Cheh

 

HISHA GRI LEVO

 

Zhe dolgo je, odkar je nazadnje snezhilo. Pravzaprav pol leta, ko je nazadnje padal sneg. Takrat, ko je bila zima, zdaj pa je poletje.

Ljubezen se je njemu zmeraj meshala s snegom in tega julijskega jutra je dishalo po snegu in po ljubezni. Po topechih se kosmichih vodne vate, ki se na chelu segrevajo v kapljice. Na njegovem vrochem chelu tega vrochega jutra.

Pogled na koshato zelenino smrek za hisho ga je pomiril.

Najblizhja pot do drvarnice je bila prek vrta. In vrt je bil porasel z jojobo, ki se mu je, medtem ko je s koraki teptal drobna rjava stebelca, mashchevalno zapletala v hlache in z njih trgala nitke. Treba bo oklestiti zverino, si je rekel, da bo pokorna kot ovchka.

Lepega dne se bo zbudil, samo za delchek sekunde bo odprl ochi, samo toliko, da bo lahko zajel zrak, in zhe se mu bo hudobno listovje in lesovje stlachilo v usta. Potem ko se bo ponochi, ko bo spal, prihuljeno prikradlo z vrta, po zidu navzgor, chez okensko polico...

Z dlanjo si je zastiral ochi pred soncem, medtem ko je iz kolibe vlachil orodje. Drugache je bilo ob jutrih vlazhno, napojeno s curljajochimi meglicami, danes pa je bilo vse brez kapljice. Se je narava poigrala z nochjo... nocoj? Dvomil je, on se je zbudil potnega telesa in skoraj bi bil razbil shipo, ker zaradi slepeche svetlobe ni mogel takoj odpreti okna.

Jutranja opravila so bila zhe chisto samoumevna in zadnje chase so ga pochasi utrujala. Toda, kar je treba, je pach treba... storiti... narediti, opraviti, ne glede na drugo. She posebej ne glede na vreme. To danes ni bilo ravno popolno, petintrideset stopinj ni bilo niti dobro, a je bilo vseeno ugodnejshe od zaledenelih, chrnih zimskih juter. In take razmere je imel rad boljshe od najslabshih.

Sekira je bila okrushena; potipal je mrzlo kovino in prav prijetno jo je bilo oplaziti s prsti. Zamah je bil zhe vnaprej natanchno dolochen. Malce skrhano rezilo iz hladnega jekla se je zarilo v les. In les se mu je zdel prijetno mehak, cheprav ga izcedki nochi niso nich razmehchali, ker jih sploh ni bilo.

Ujeti v zemljo, so zhivotarili shtori, napol prazni, napol uveli stvori njegovega dela. Ni jih imel rad, v resnici se jih je zhe zdavnaj navelichal, a si vseeno ni mogel kaj, da se ne bi obrnil in v glavi objel golega hriba. Vsako jutro se je tako obrnil, stran od svoje hishe na vrhu, po pobochju, v kosmatih lisah poraslem z grmichki.

Ena izmed zadnjih je padla razrashchena smreka, debela in kratka kot kakshna grda antena. Lahno mu je legla k nogam, se malo privzdignila in negibna, mrtva oblezhala. Pochutil se je mochnega.

Sekiro je pospravil. Treba bo skuhati chaj, oprati srajce, zlikati srajce, se pochesati...

"Zmeraj ste urejeni... tudi danes," je rekla, ko je malo nerodno ustavljala kolo. Pokimal ji je, ji vrnil nasmeshek in pokazal na prazen stol nasproti sebe: "Ne bi sedli?" Potem pa je vstal in ji usluzhno ponudil roko, da se je spravila s kolesa, vsa zadihana in nevajena telesnih naporov. Zdaj ga ni privlachevala, nedvomno je bila ena najbolj pomehkuzhenih zhensk. "Ne, ne... ni treba, sem zhe jedla." "Dajte no, malo dzhema..." "Kaj imate?" Nos je radovedno priblizhala zhlici s prozornim, chrnordechim kupchkom in ga takoj nato spet odmaknila. "Ne, hvala, sem zhe jedla," je dejala z drobcenim glaskom in se krepostno zravnala. Na glas je prisrchno izjavil: "Lahko vam ga zavijem za potem." "Hvala."

Naslonil se je nazaj, s prekrizhanimi nogami in zlato iglo na kravati; klobuk je mirno lezhal na mizi, tik ob njegovem komolcu. "Veste, kaj sem prishla?" "Kaj bi radi, draga moja?"

Shla sta v hisho in zaklenil je vrata za njima. Bila je vsa obsijana z luchjo, stara lesena stavba z rjavim kaminom in marelichno fasado. Bila mu je lepa, sploh tukaj, na vrhu samotnega, izkrchenega hriba. Vchasih mu je bila tako mochno lepa, da jo je poskushal objeti in se je z razprostrtimi rokami zaletaval v nezhno oranzhne zidove, dokler ni utrujen zaspal nekje pri vhodnih vratih.

Stola in chajna mizica so ostali zunaj. Chaj v skodelici se je pochasi ohlajal.

Gospa, nevajena vozhnje s kolesom, ni bila pripravna niti za igranje na klavir. Samo krilila je z rokami in se v zadregi smehljala, tako da jo je nehal potiskati k pianu, ki je zashkripal ob vsakem njenem dotiku. Pa chetudi je samo naslonila roko nanj, da bi pogledala razstavljene fotografije. Leseni obrazi so tichali v lesenih okvirjih. Usta je spet razpotegnila v nekakshen obchudujoch nasmeshek in postavila slikice nazaj na prashno mesto. Nobena stvar je ni dolgo zanimala. Bila je podobna otroku. Prevech radovednemu in prevech tihemu otroku. Priblizhal se ji je, da bi jo lahko objel, che bi hotel.

Le za hip je nekaj pobrskal ob njenem boku in potegnil na plano zlozhljivi platneni stol. Za njim pa she rebrasto blazino. "Da vam bo udobno..." Brez strinjanja ali nestrinjanja je prikimala. "No, samo malo..." Bil je ujet med vrati omare in njenim telesom; brez pogleda je potipala polico za seboj in se nekoliko odmaknila navzgor ob njej. Imel je obchutek, da ga pozhira z ochmi, zhe ves chas, odkar sta se znashla v tej pritlichni sobi, najvechji v hishi, z ogromnim kvadratnim oknom. A kljub vsemu prostoru sta se onadva nagnetla ravno v tistem tesnem kotu.

Na tihem se je vprashal, ali se bo slekla. Lahko bi se, a verjetno ne bi bilo primerno.

Stolchek je razpel natanchno na sredini sobe; tochka je bila dolochena zhe od nekoch, zhe od takrat, ko se je z metrom plazil po kaminu in okolici in z zheblji oznachil najpomembnejsha mesta na tleh.

"Pazite, kod stopate," jo je opozoril, "lahko stopite na zarjavel zhebelj." Sedla je in se zazrla skozi okno; verjetno zato, da bi se njene ochi spochile od njegovega tezhkega, neobritega obraza.

Razpostavljal je dleta, kladiva in nozhe po parketu okrog sebe. Zmeraj je bil shpichast otochek sredi kovinskih valov.

Nasmejal se ji je, ko je njen trenutek romantichne zasanjanosti minil. Zavedal se je, da ga je od takrat naprej samo she bolj pozorno gledala, kajti nasmeh je bil grd.

Ko je delal, je zmeraj stal. Vchasih je v prezhagan hlod, ki ga je celo jutro vlachil s pobochja v dnevno sobo, vlozhil vso moch svojih rok in nog, a v prisotnosti modela nikoli. Shokiran nad nezhnostjo in mehkobo telesa, je v les vrezoval samo najrahlejshe vdolbinice; prezhal je na vsak gib, na vsako spremembo barve ochi.

Ko se je gospodichna poslovila in je ostal sam z drevesom in hisho, je bil spet v sluzhbi. Nashel je roko, s svojimi rokami jo je nashel, takshno kot v sanjah bledo in ozko, z ravnimi nohti. Nashel je hrbet, vsako mishico hrbta je oblikoval v sredici okroglega lesa in zraven ves chas razmishljal, da gleda bogu v obraz. Sluzhba ga je priklenila nase in rad bi se ji uprl, posnemal svet in zhivljenje, zapustil podirajoche se smreke in hisho. Zazhelel si je biti kmet. Sadil bi, samo sadil in dajal jesti zhivalim.

Zmeraj je tako pokadil shkatlo cigaret ali dve, popil malo zhganja ali veliko vina in do konca preoblikoval smreko. Na koncu je novo figuro fotografiral za album na klavirju. Kasneje so se pripeljali s tovornjakom ali kombijem, nalozhili nanj njegovo sluzhbeno telo in ga odpeljali dol v mesto.

Povedali so mu, da je znan. Razstavljali so ga po vsem mestu doli in imel je veliko denarja. Tu in tam mu je bilo to vshech. Che je razbil chajnik, che je prebral chlanek o sebi, che je kakshna zhenska prishla k njemu.

Imela je isto frazo kot on. Njene ochi so bile velike, ustnice mehke. Zaljubil se je v njo. Zaljubil se je v vsako, ki je kdaj sedela pred kaminom in pred njim, medtem ko je v kvadratastem oknu snezhilo. Bilo je toplo in svetlo in dotikala sta se kot po nakljuchju, skoraj samo z zamishljenimi pogledi.

Bila je lepa. A she vedno ni razumela. Da je on samo v sluzhbi.