Revija SRP 51/52

Andrej Smrekar

 

GRAFIKA MARJANA POGACHNIKA

 

Marjan Pogachnik je vech kot pol stoletja dejaven soustvarjalec grafike pri nas in je bil dolga leta vzgojitelj shtevilnih generacij mlajshih slovenskih grafikov. Njegovo globoko jedkanico so opazili v nekaterih svetovnih razstavishchih tudi tedaj, ko ni nastopal v okviru subvencionirane drzhavne reprezentance. Spremljanje ustvarjalnih tendenc in pogledovanje nazaj proti sredini minulega stoletja ga je vodilo v kritichno refleksijo medija v njegovi visoki modernistichni legi. Potem ko je leta 1977 dobil prvo nagrado na International Print Competition v San Franciscu, je pochasi sestopal z grafichnega prizorishcha in je po letu 1986 povsem nehal razstavljati. Z redko velikodushnostjo je mlajshim generacijam prepustil iskanje novih poti v chasu, glede katerega verjame, da pripada njim. Doslej je samostojno razstavil samo leta 1962 v Mali galeriji shestnajst grafichnih listov.

Pogachnik sam se nelagodno pochuti, kadar ga prishtevamo med chlane ljubljanske grafichne shole. Njen paradni konj je s svojimi shtevilnimi oblikami postala barvna jedkanica, tehnika, v kateri so najpomembnejshi ustvarjalci, kot so Riko Debenjak, Janez Bernik, Vladimir Makuc, Bogdan BorchiŠ in drugi, dosegli svoje referenchne rezultate. Njihova tehnika v kombinaciji z akvatinto je povezana z grafichno disciplino Johnnya Friedlaenderja, pri katerem so se izpopolnjevali shtevilni predstavniki shole na zachetku svojih poti. Pogachnik je razvijal svojo samostojno in ortodoksno obliko jedkanice. V svojih iskanjih je preskushal meje mozhnega v tehniki globokega jedkanja in reliefnega tiska.

Idejno sodi v intelektualno elito povojnih "notranjih emigrantov", ki so z umikom v intimni, notranji svet izrazhali pasivni odpor kolektivizaciji in utopichni agitaciji za napredek v vsakdanji stvarnosti. Prek lirichnih interpretacij socialnega in mestnega obrobja v suhi igli in jedkanici je v drugi polovici petdesetih let svojo ikonografijo mladostnih spominov na pochitnice v Velesovem prelil v visoko jedkanico. Ta se je z ostrejsho chrto in vechjo uniformnostjo povrshine bolje prilegala modernistichnim tendencam chasa. Vendar je domachijsko motiviko kmalu opustil in zachel eksperimentirati z reliefnim tiskom. Prvi vrhunec je dosegel v zgodnjih shestdesetih letih, ko je s stopenjskim globokim jedkanjem razshiril izrazni register. Najgloblje chrnine debelih chrt je prek obrob s tankim chrtovjem prevedel do beline papirja in bleshchavih oblin reliefa. Likovno govorico je razgradil v piktograme, s katerimi oblikuje svoja sporochila v kriptichnem, zasebnem jeziku. Svoj izraz je po sredini shestdesetih let oblikovno poenostavil in dopolnil z barvno paleto pastelnih odtenkov. Snovno pa se njegova likovna poezija posvecha obrobnemu, spregledanemu in zapostavljenemu, drobnim stvarem, ki se nam danes vse hitreje izgubljajo z obzorja nashih vrednot.

Pogachnik je do skrajnosti izdelal tehnichno produkcijski postopek tako, da ga je podredil sprotni in popolni kontroli. To ambicijo je sicer uveljavil tudi pri ravnanju s svojimi stvaritvami. Opus nekaj nad dvesto listov kazhe izjemno homogenost. Anomalijo predstavlja shest ali sedem listov, ki imajo v nasprotju s poetichnimi naslovi njegovih grafik tehnichne nazive: Rastrske shtudije. V teh primerih se chasovni slog izrishe veliko ostreje. Kot izkljuchno eksperimentalni izdelki zavzemajo izjemen polozhaj v opusu, v njih pa se Pogachnik najbolj priblizha drugi evropski umetnostni produkciji. Zanemarljivo shtevilo takih del je posledica Pogachnikove sprotne ali celo naknadne redakcije opusa.

Pogachnik je sledil modernistichnim zahtevam po inovaciji in oblikovanju individualnega sloga. V tem je bil tako uspeshen, da zlepa ne najdemo primerljivega gradiva v sodobni grafiki. Kljub konservativnosti je absorbiral tudi nekatere konstitutivne prvine visokega modernizma in se znashel v vrsti pregledov svetovne grafichne umetnosti 20. stoletja. S svojo mednarodno uveljavitvijo je oznachil tudi nash kulturni prostor. V tem prostoru ni mogoche iskati enakih historichnih virov, lahko pa zatrdimo, da je Pogachnik tipichen pojav marginalnega kulturnega obmochja, kar nashe okolje je. To nima mozhnosti vplivanja na premene v velikih umetnostnih centrih. Nasprotno, iz njih sprejema pobude in jih ob primernih pogojih nadgradi v izjemno kultivirano lastno razlichico.

Konservativnost je neogibna prvina, ki praviloma spremlja take pojave. Che se ozremo nazaj v petnajsto ali osemnajsto stoletje, bomo videli, da je domacha produkcija nastala s pomochjo uvoza pomembnejshih umetnin iz umetnostnih sredishch in ob sodelovanju potujochih umetnikov. Privilegirani druzhbeni sloji, v prvem primeru aristokracija, v drugem meshchansko izobrazhenstvo, so postavili estetsko normativni okvir, ki se je v naslednji generaciji razcvetel v lokalno umetnostno produkcijo, namenjeno shirshim druzhbenim slojem prek javnih narochil. Po omenjenih dveh obdobjih je moderna tretje, ko Ljubljana postane sredishche zhivahne, nikoli prej dosezhene umetnostne dejavnosti. V njenem okviru je Marjan Pogachnik ustvaril izjemen in zato toliko bolj viden opus, izjemnih oblikovnih in izpovednih kvalitet.