Andretta Bertolini
HIMENAJ
Himenaj – izjemen primer – izostruje poraze,
izumlja zhelezne sesedline, vdore in hude tegobe,
nepredvidljive mladostnishke regresije;
velikodushno zavracha obchutja, ishche nochna
zatochishcha, angele nezhnosti.
Budna mladoporochenca, she vedno brez okvirja,
prideta nenadoma do kratkega stika, in tako blodna
srchna stiska ironichno zmaguje.
Tisto jutranje prebujenje med tankimi vranjimi
in koprivjimi uticami ni brez bojazni,
a prav gotovo bo delezhno blagega brezvetrja.
HISHA IZ SOLI
Ko bo armada gromov
ponochi zanihala,
bosh nehala mnozhiti
nagrado in kazen
in bitke strel
bodo parale nebo;
molil bom gol na trnovih rogoznicah,
da moje telo ne bi obchutilo
tvoje dokonchne odsotnosti,
in moja kolena bodo jechala,
pogreznjena v hisho iz soli,
in izsusheno bo rjulo moje srce.
Ti ne bosh vech prebivala tu.
POVPRASHAJ CHUDEZHNOST
Povprashaj chudezhnost:
Vse nas ochara in chisto zbega.
Resnichnost nima jasnih namenov,
marvech vsiljivo lepoto,
nestvarno muko.
Sovrazhna oblika pripada
zemeljski kozhi,
ima v sebi nekaj prenagljenega,
nevzdrzhnega, nasilnega.
Vse nas ochara in chisto zbega.
Ne le krutost tega,
Kar je zhivo in ranljivo,
bezhno, nadrealistichno pobliskavanje,
mirna krivulja
daljnih obetov,
marvech tudi notranja, neznanska
trpkost brez imena:
uganka je prevelika,
da bi jo lahko spregledali.
Povprashaj chudezhnost:
vse nas ochara in chisto zmede.
SAMOZAVESTNA LISICA
Ni prishla iz prazne tolazhbe spanja
niti iz divjega krika prebujenja.
Objestno in zagnano je prishla iz neznane strani,
kjer gozdovi zadrzhujejo polsence v samotni vseprisotnosti.
Prishla je od tam, kjer nizko pokosheni in rastochi travi
se mudi postati njen brlog.
Dalech je stanovala samozavestna lisica s sonchnim in kot nozh
ostrim smrchkom, tatica po nagonu, lazhniva po naravi,
potuhnjeno pochepne, predrzno se zasope
in oddiha, da prikrije svoj pogum.
Okamnel se pripravim, da izgubim smisel
za njene chudovite in ponovne zvijache,
za njeno penasto in nenehno bevskanje od uzhitka.
Chasa ima na pretek, zazhene se chez listje, jarke,
dogodivshchine in pravljichne zhive meje.
Preden se vrne zvezdnata na zemljo, viharna okna
nepremichno zharijo na vrhu.
OBRNJENE BESEDE
Ob skrajnem molchanju neizrekljive zhalosti
skrivam vsakdanjo trgatev;
ker sem pohodila srce,
je vsepovsod prelita kri,
pa vendar pravimo – saj se ni nich zgodilo...
morda dezhuje.
Med zobmi bosh grizel kletvico in ne da bi
chrhnil, ne bosh pogledal niti znaka in ne grafita:
veselje naju pach zapushcha in bolechina ostaja
huda in nerazlozhljiva,
dvoje ochi kot temno nebo
se shirijo neprevidno in prek mere.
Ni se zgodilo nich, pa vendar je vsenaokrog
prelita kri, nespodobna kri,
nekoristna in lahka norost
pa za navrh mochno in ravno vretence dvomov
in she marsikaj bi se dalo povedati,
a ni pravi trenutek, le shladilo se je nekoliko...
morda je zhe dezhevalo.
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
O AVTORICI
Andretta Bertolini se je rodila v Carrari leta 1959. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnostih v rodnem mestu, v Firencah pa je konchala sholo za posebni shtudij umetnostne zgodovine (Scuola di Studi speciali di Critica d'Arte) pod vodstvom prof. Ragghiantija in se dodatno izpopolnjevala na techajih o muzikologiji, komunikaciji, vizualnem izrazhanju pa o konzerviranju in restavratorski teoriji. Pishe pesmi, eseje in kritike o likovni umetnosti, ki jih objavlja v najrazlichnejshih dnevnikih in literarnih revijah. Leta 1998 je prejela nagrado Renato Giorgi za poezijo. Je odgovorna urednica revije Le Voci della Luna, ki jo mesechno izdaja zelo aktivni Kulturni krozhek Arci Luna v Sasso Marconi (Bologna), pobudnik najrazlichnejshih literarnih, kultumih in umetnishkih iniciativ. Pravi, da nima dovolj chasa, – a najbrzh si ga ne vzame – da bi zbrala svoje revialno zhe objavljene pesmi in jih izdala, skupaj s she neobjavljenimi, knjizhno, v nekaj zbirkah.
Jolka Milich