Revija SRP 51/52

Aleksander Panarin

 

IZZIVI GLOBALIZACIJE IN RUSIJA

 

Globalizacija je objektiven proces, cheprav bi nam mnogi nashi oponenti zheleli vsiliti pozicijo, da menda nochemo imeti nich z globalizacijo, da smo jo sposobni zanikati, da jo zanikamo s pozicij nekega nacionalizma, izolacionizma itn. Hkrati pa lahko proces globalizacije reinterpretiramo, korigiramo, kajti v svoji sedanji izdaji je ta za nas nesprejemljiva.

Zakaj je nesprejemljiva?
V kakshnem smislu je izziv?

Prvich, globalizacije ne smemo meshati z amerikanizacijo sveta, danes pa se dogaja ravno to, prav ta model globalizacije nam vsiljujejo zmagovalci “hladne vojne”. Medtem pa ima vsaka civilizacija, vsaka velika kulturna tradicija, vsak del planeta neodtujljivo pravico sodelovati v oblikovanju globalnega sveta in bodoche oblike tega sveta.

Drugich, v procesu globalizacije se ne smejo porazgubiti dosezhki “demokratichnega modema”, med drugim npr. pojem, kot je nacionalna suverenost. Danes se nenehno srechujemo s tem pojmom (ki naj bi bil zastarel in arhaichen – “Dol z nacionalnimi suverenostmi, dol z nacionalnimi mejami”). S tem v zvezi je nujno vrniti pravice pojmu nacionalne suverenosti. Spametovati zagovornika enopolarnega sveta je torej mozhno ne le z metodami alternativnega globalizma ali z metodami raznih geopolitichnih alternativnih grupacij, marvech tudi s pojmom nacionalne suverenosti. Ta pojem nikakor ni zastarel, njegov potencial je she ogromen.

Tretjich, nujno je ohraniti pojem demokratichne suverenosti naroda. Narod ima pravico izbirati vodje, ki so mu vshech, ter ima pravico, da jih nadzoruje. Vendar se danes, v pogojih globalizacije, pojavlja tendenca po ustanovitvi nadnacionalnih vlad, kot n.pr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka itn., ki niso voljeni, zhelijo pa krojiti usodo narodov.

Chetrtich, globalizacijo spremlja nevarna tendenca izmika elit – predvsem ekonomskih in financhnih – izpod sistema nacionalne kontrole. Danes financhna elita dobesedno izsiljuje nacionalne vlade povsod po svetu, in tu prednjachi Rusija (recimo, “che bo ta zachela obremenjevati elito s socialnimi in drugimi obveznostmi, bo elita zachela prenashati kapital v tujino”). Nujno je vzpostaviti nacionalno kontrolo nad elitami (ne govorimo samo o ekonomski eliti – globalizira se tudi politichna elita, ki zhe izjavlja, da cheprav “sluzhi nacionalnim interesom”, pa je vendarle “prisiljena uposhtevati neke nadnacionalne interese”; v takih pogojih ne moremo biti preprichani, da vse elite dajejo prednost nacionalnim interesom, nacionalnemu tipu sluzhenja.

Obstajajo tudi izzivi, specifichni za Rusijo.

Predvsem je to povezano z njeno vlogo. Rusija je prevelika, da bi se umestila v enopolarni model, gospodarji enopolarnega sveta pa Rusijo sumijo, da je tako ali drugache oponent enopolarnega sveta. In cheprav v Rusiji danes ni niti prave politichne volje niti pravih resursov, da bi oponirala temu hegemonistichnemu modelu, nash stari nasprotnik iz “hladnovojnih” chasov, che ne zaradi drugega, pa zaradi inercije tiste vojne, sumi, da je glavni oponent enopolarnega sveta prav Rusija.

Poleg tega je Rusija imetnik ogromnih potencialnih resursov. Danes obstaja konsenz, da zhivimo v obdobju omejene rasti, med ostalim surovinske, energetichne itn. Nekateri bi zheleli, brez zamenjave modela rasti in ob ohranitvi enako potratnega modela potroshnishke druzhbe, zase oddaljiti chas njene spremembe na rachun priklopitve zelo velikih resursov Rusije.

V tem primeru je Rusija – vlozhek v veliki igri, v veliki redistribucijski igri, ki se danes igra v imenu tega, da bi Zahod kot regija (ZDA posebej) zase oddaljil te omejitve rasti v prihodnost.

Dalje lahko ugotovimo, da je Rusija oponent tudi zaradi svojih sociokulturnih ciljev (arhetipov svoje kulture). Rusi imajo poseben dar – in to smo pokazali v zgodovini – da znamo zdruzhevati slabe proti mochnim, revne proti bogatim. In na Zahodu obstaja velik sum, da to she zmeraj znamo delati, in v tem smislu smo veliko bolj sumljivi kot Kitajska z vsemi njenimi ogromnimi velikodrzhavnimi resursi.

In nazadnje je she en – chisto tehnoloshki prijem. Stvar je v tem, da t.im. “zmagovalci v hladni vojni” poskushajo z resursi Rusije izplachati svoje potencialne oponente. Ko primerjash to, kar je Hitler predlagal Molotovu leta 1940 (ne se prepirati, ampak preprosto razdeliti imovino enega od najvechjih geopolitichnih bankroterjev – Britanskega imperija), s tem, kar predlaga Brzezinski v svoji knjigi Velika shahovska deska (Kitajska naj se ne prepira z Ameriko, temvech naj preprosto razdeli imetje drugega ogromnega geopolitichnega bankroterja – Rusije), lahko naredish sklep, da je Rusija – vlozhek v veliki igri.

Kakshne so nashe alternative? (Najpomembnejshe je vedeti, da so alternative vedno, da pa bi se do njih dokopali, je najprej potrebna intelektualna premikavost, potem pa tudi – in to je res glavno – politichna volja.)

Bistveno je ohraniti perspektive postindustrijskega razvoja Rusije, ki danes silovito propadajo (tu ni moch mimo dolochene analogije: kot so svojchas boljsheviki formulirali svoj lumpenproletarski sum glede znanosti, kulture in izobrazbe – “to je nadgradnja, ki je poklicana samo servisirati bazo, dolzhna je servisirati razredne interese” – danes pa – popolnoma enako – imamo lumpenburzhoazni sum glede znanosti, kulture in izobrazbe: “ali so rentabilni, servisirati morajo trzhno bazo”). V Rusiji pa so vedno postavljali duha nad materijo, v tem smislu je cilj ruske kulture – cilj postekonomskega chloveka. V ruski kulturi je program, dolgorochni tisochletni program, obstaja naloga za postindustrijsko druzhbo kot druzhbo, ki potrjuje primat duhovnega nad materialnim, primat duhovne proizvodnje nad materialno. Potrebno je torej potrditi to nalogo ruske kulture, potrditi nasho tradicijo.

Nujna je tudi humanitarna rehabilitacija Rusije. Svojchas so boljsheviki postavili zhelezno zaveso in izolirali Rusijo od Evrope, vendar pa so v dolochenem smislu vrnili Rusijo v Evropo. Rusije Zahod ni maral zhe vsaj od chasov debakla Friderika Velikega, v vsakem primeru pa se je od Napoleonovega padca Zahod Rusije bal in jo je sovrazhil. Boljsheviki so jo rehabilitirali s tem, da so ji dali kolosalni kapital socialistichne ideologije. Spremenili so identiteto ruskega naroda, ko so rekli, da je ta narod proletariat, del svetovnega mednarodnega proletariata (proletariat pa je bil visokosposhtovani zgodovinski in kulturni lik na Zahodu tistega chasa). Nasha demokracija pa je ravnala ravno nasprotno: po eni strani je demontirala zhelezno zaveso, obnovila namero vrniti Rusijo v obcheevropski dom, po drugi strani pa so ozhigosali vechino lastnega naroda kot rdeche-rjave nacionalpatriote, agresivne tradicionaliste itn. Zato je danes zhe neobhodno ogromno delo za novo humanitarno rehabilitacijo Rusije.

Za to nalogo pa je, med drugim, potrebna ustvarjalna intelektualna elita, ki bi imela ustvarjalni potencial, svetovni prestizh in bi bila hkrati zvesta nashi tradiciji ter patriotichno naravnana.

In na koncu – Rusija potrebuje uchinkovito geopolitiko. Zanjo je enostavno izgraditi trikotnik Rusija–Kitajska–Indija; danes manjka samo politichna volja, da bi pritisnili na amerishke “jastrebe”. Osamljen hegemon je potencialni nosilec poraza.

Moskva, 2001.

Prevedel Just Rugel

 
__________
1 A. S. Panarin, doktor filozofskih znanosti, predstojnik katedre teoretichne politologije filozofske fakultete Moskovske drzhavne univerze, direktor Centra socialne filozofije pri filozofskem inshtitutu Ruske akademije znanosti. Letoshnji nagrajenec Sklada Solzhenicina za zhivljenjsko delo, skupaj s prozaikom Leonidom Borodinom.
2 Ruski mir, sht. 4/2001. Poljudnoznanstveni in prosvetiteljski almanah.