Revija SRP 51/52

Ajda Balderman Balizh

 

BI BILO KAJ DRUGACHE?

 

Bi bilo kaj drugache,
che si nataknem jeklene lisice,
che si zapechatim usta
in si na noge pritrdim okove?
Che narochim zvezdam,
naj mi v horoskopu dajo dozo ponizhnosti,
poslushnosti in veliko manj trme?
Che se pri psihiatru znebim bolezni slave
in urochenosti pri izganjalcu duhov,
che se preimenujem,
da numerologija dvome razprshi,
naj si ostrizhem in pobarvam lase,
spremenim identiteto, znachaj in ime,
si dam plastichno operacijo chesarkoli zhelish,
hodim na masazhe in shujsham pet kil,
che ubijem v sebi talent, che sploh je,
che neham zhiveti za chisto vse,
razen zate...
Bi bilo potem kaj drugache?
 
 
 
EN SAM ZLOBEN OCHITEK
 
Ko pade en sam zloben ochitek
iz vashih trpkih ust...
Ko se enkrat samkrat obrnete stran,
da vidim obrise vashih plech
in se sapa mojega vzdrhtenega diha ustavi,
vam maska na obrazu mojem kazhe:
“I’m cool! I’m cool!”
 
A znotraj mene
ena nema luknja.
Ena chrna rana.
Ena chrna vrana.
Pa she ena.
Pa she ena.
Pa she ena.
 
Vedno so v jatah
in na mojo dusho sedajo.
Ne dajo miru,
dokler me vse ne boli.
 
A te moje vrane na koncu
she druga drugi izkljuvajo ochi.
 
 
 
JEZERO
 
Sedim na obrezhju jezera
in se sklanjam nad gladino,
da se mi konice las namakajo v vodo.
 
 
Opazujem to migljajocho podobo.
Charoben obchutek.
 
Kako pomirjash.
Da bolj zarotnishko zgledava skupaj,
she meglice za mano dvigash.
Kakor da bi plesala vilinski ples,
se odzivash na moj dotik.
Vzvalovish
in vztrepetam...
 
Vshech mi je, da me tako odsevash.
Rada imam to mirno plivkanje.
Varujesh skrivnost mesta sanj,
v njem zibash obchutek sreche...
In kadarkoli si zazhelim,
se lahko potopim vanj.
 
 
 
TIHA MOLITEV
 
Rada bi bila…
zhelim si…
Biti drobna, shibka…
Krhka snezhinka, brezmadezhna chipka.
 
Da bi me vzel…
v svojo dlan,
da bi me v narochju crkljal,
me z dihom ustnic grel,
da bi me v srcu imel.
 
Prevelika sem.
Prevech raztresena.
Prevech razdana.
Opito podivjana vchasih… trgam vzorce.
 
Ti (ne)vede merish vse.
She svetlobo.
 
Odsotno vladam temu kraljestvu,
ko mi slepi poljubljajo noge
in zaverovana vate
tiho molim,
da najinih sanj ne bi bilo nikoli konec.
 
 
 
O PUNCHKI, KI JE IZGUBILA VERO
 
Ogledalo me opazuje z zhalostnimi ochmi.
Ujeta v srebrno, obchutljivo mrezho minimalizma,
v najvishjo stopnjo samonezhnosti...
Sem polagam svoje hladne roke.
Sem naslanjam svoje utripajoche, vrelo chelo.
Lovim se za tanke laske svilnatosti:
“Sama sebi,
sama vase...”
se zlagam,
si prigovarjam,
ljubeche,
kot pomirjajoche mamino bozhanje po laseh,
preden sem zaspala v tistih vecherih otroshkih let.
Ne, nisem se rada crkljala...
 
Zakaj vztrajam v hladu
in kradem prestol ledeni kraljici?
Osamljeni plamen
me ne ochishchuje strashnega hrepenenja.
Ozebline so odmrlo tkivo.
Oblizh ne zadoshcha vech.
In sredi snezhnega metezha, sredi nevihtnega bobnenja
izdiram ta koshchek zrcala...
 
Poznala sem neko Ajdo Balderman.
Ampak kdo je Ajda Balizh?
 
 
 
OSMRTNICA
 
Rekel si samo she: “Che ti tako pravish,”
in preminil.
Usodno si padel s svojega prestola.
Nujno zlo me chaka.
Solze hochejo biti, a jih ni.
 
Obredno bom zavila vse spomine nate:
vse zemljevide,
vse najine arhive,
vse igrachke,
vse obljube,
vse nachrte...
v pogrebno gorechnost in v dokonchno stanje.
 
Che opravim to zakljuchno darovanje,
me zhalovanje ne bo zasledovalo.
Lahko se bom osvobodila...
 
Potrebujem le majhno shkatlo za chevlje,
da bom vanjo nemo skrila,
kar sva v chasu od rib do device
z zanosom zgradila.
Ni veliko,
pa je tolazhba smiselna obljuba;
nazaj se bom vzela,
oblizh ponosa si bom prilepila,
varljivi obchutek sreche od tvojega poljuba
bom zamenjala za par globokih vdihov.
Neranljiva?
 
Naj me ne sprashujejo, kaj delash in kje si.
Modrost avstralskih aboriginov uchi:
“O mrtvih se ne govori.”
 
 
 
OLJE NA OGENJ
 
Bojim se,
da bi lahko unichila ves svet,
samo da bi te pridobila.
Lastna krhkost me navdaja z mochjo,
da se lahko zberem...
In kakor hudobna vila
okrog tebe prezheche ochi raztresem.
Vse vidim,
vse chutim.
Ko se borish,
se she bolj vate zazhiram.
 
Dokler ne priznash,
da me v srcu imash,
mi olje na ogenj dolivash.
 
 
 
O PUNCHKI, UJETI V ODRASLO TELO
 
Ali chutish,
kdaj se ti oddaljujem
in kdaj priblizhujem?
Chutish, kdaj sem zgrbljena vase?
Sploh opazish,
kdaj se odsotno zibam v brezchasju?
 
Tudi mojih “happy moments” ne vidish.
Ne slishish
vzklikov veselja in krikov vznesenosti.
 
Neskromnost zhelja
me v tvojo nemilost peha.
Jaz pa sem le majhna deklica
v odraslem telesu.
 
In sploh ne vesh,
kako lep dan je bil danes;
bozhali so me z besedami,
kot da bi me z ustnicami ljubkovali v svoji dlani
in mi s pozornostjo celili rane.