Valentin Cundrich
RAZGLASHENJE PILDOV
II. venec
- Molchechi, ki je del nochi,
- jezljivo slino bljuva.
- Magnolijin se zableshchi,
- skoz sanje moje chelo kljuva.
- Me spremeni v nosacha.
- Pereche angelsko pochelo,
- lobanja luchi se prevracha,
- avgurjevo razpelo.
- Iz njega vame in naprej
- bo zvezdni shel mravljinec.
- Iz Luninih bo prej
- polzel v dlani preroshki svinec.
- Chetudi kot lobanja
- sredina zlata je nekdanja.
- Sredina zlata je nekdanja
- on, ki ga ti izruvash v cimet.
- In ti je, budnost spanja,
- ki hrepeni v nevihtno vime.
- Kdor pride, melje,
- na ispo gre, che se predava.
- In sebe v druge stelje.
- Izzhagana svoj mir imava.
- Kaj vse sva naihtela,
- in komu sva bila zastava,
- saj ne da bi hotela,
- se judezha brez deteta igrava.
- Se nashchetinjen priglasi,
- chetudi se ga kri in pot drzhi.
- Chetudi se ga kri in pot drzhi,
- me on, ki ti si bil, sezuva.
- Ta podvojenost tvoja me dushi
- in hkrati za zavzetje shchuva.
- Kaj vse sva vase zaklenila,
- menca, da se spoznava
- avgusta in aprila.
- Meduza sva: sren in mechava.
- Kam pojdeva s trebuhom,
- sva medovita: rep in glava.
- Z duhom in kanjuhom.
- Merino moshka: goljufava.
- Se najina cvetlichna banja
- skoz bogastvo in ljudi poganja.
- Skoz bogstvo in ljudi poganja
- nevihtni srh petkache.
- Skoz janezh in telesa vranja
- se prozhijo nebeshke prache.
- Che kdo mi oprosti,
- da skupaj se pahljava,
- mi bosh gotovo ti.
- Meniha sva mehchava.
- Che kdo zhivó me gleda
- skoz lovke: sem dishava.
- Glasi se skozme kot beseda.
- Skoz lontovzh kakor ochetnjava.
- Che komu gre na smeh,
- je jelen in je dlan obeh.
- Je jelen in je dlan obeh,
- obesha angelske sanjache.
- Popushcha pri zhenah in pri mozheh
- zakmashne natikache.
- Che kdo korake moje shteje
- skoz krch minut in je vonjava,
- odjuzhen skozme veje,
- da v luchevini shklepetava.
- Che kdo mi piti da iz prgishcha,
- nashkrobi me do belih zhnor,
- je zglavje mojega lezhishcha,
- nasiti se pochitka in zavor.
- Mehurjasti njegov zadah
- je dih in duh in strah.
- Je dih in duh in strah
- naostril angelske gonjache
- in strpal za nashobljeni zapah
- potrte fantovske igrache.
- Che prideva do praga
- v nemejski Numenor,
- vstopiti v hisho ti pomagam,
- sem nashcheperjen stvor.
- Che prideva do mize, javor
- navdan kot angelski je shtor,
- postane najin sladki tovor,
- nashtetje kmechkih grch in sor;
- kako gre po kosteh.
- Je srh neznan v gosteh.
- Je srh neznan v gosteh.
- Kako naj bo drugache,
- che nihche ni brez dveh in treh,
- in mora tudi med berache.
- Kaj pa che naju se le kri drzhi,
- natrta iz muchencev in Lenor,
- in sva Antigonina hchi,
- na meh in pa iz samih por...
- Zherjave vidovdanske
- privabiva na nashopirjen kor,
- spreminjava v oltarje stranske
- kosti in pavolo menor.
- Sva Vahinja in Vah,
- veselje in preplah.
- Veselje in preplah
- postavi vse zhivó v osteje.
- Naslaja se odzhejan mah,
- delezhen dvojnika in reje.
- Ko greva skozi láse,
- naslonjena na spah zapor,
- imava nekaj tudi zase:
- svoj cimet, angelski dekor.
- Ko greva si po licih,
- kot z nohti skoz gomor,
- zastokava v oklicih,
- nasedla na skelet pokor.
- Skelet: iz blata in brokata
- njegova sta podplata.
- Njegova sta podplata
- nekako moja, najina.
- Prishedshi od hinavskega Pilata
- zrem v zmrzla pota in odtajana.
- O ne, ne pojde z nama,
- ... se dimiva, plamtiva,
- zagrobna in tishinska jama.
- ... se mseiva, drobiva.
- ko sva kakor v oblicah,
- si kripto dam napraviti,
- dehtiva in goriva kakor v vicah,
- ... dezhelo gor postaviti.
- Namen jaz in ti vzrok
- ob mojem teku kot otrok.
- Ob mojem teku kot otrok
- me peljesh v nizko bichje,
- kjer s pesmijo, ki je odlok,
- zabrisheva sledi lisichje.
- Kam pojdeva s trebuhom?
- Zapeljesh me med Merovinge
- za mlekom in za kruhom,
- med chrno-bele in rdeche sfinge.
- Umijeva se zad in spred,
- pohajam kakor meroving,
- sekira pada v med
- in pshentovih vesel sem krink.
- Za gubami ornata
- glasbilo in shkrzhata.
- Glasbilo in shkrzhata
- vetrovi cvetni, injasti
- postavijo med tuja vrata,
- skeletni in chrepinjasti.
- Drug drugega sva lachna,
- z besedami poveva,
- ko je dezhela sita, mrachna,
- kar smeva tem iz hleva.
- Se mi, se ti stori inako.
- Kar smeva tem iz groba,
- tako pokljushkokrako
- namigneva. Kamena doba -
- Preslishim golorok
- prijateljev urok.
- Prijateljev urok
- sprevrne se v jesenski kalk.
- Med lovorikami posedeni obok
- izkazhe se kot katafalk.
- Zamahneva z roko
- med ljudozherske ptice,
- je vse, je vse mrtvo,
- odlagamo slepice in koshchice.
- Je najin Tretji Kora?
- Od praznika do praznika greva.
- Saj priti mimo mora.
- In sva dovolj sama.
- Je vznik zlatnika, srebrnika.
- Se zgane trepetlika spomenika.
- Se zgane trepetlika spomenika
- in je kot izpodnebnik.
- Steblika je molchechega zvonika.
- Sam svoj pogrebnik.
- Kdo vse tukaj mimo,
- z zherjavi morje najde,
- chakaje veter, ladjar plimo,
- in kakor sonce zajde.
- Kdo vse ponuja roko,
- skoz leto se sprehaja,
- vsem starcem in otrokom
- kot kruh in vino se podaja.
- Je konjenik robnika,
- obljube rozha se umika.
- Obljube rozha se umika.
- Kdo vse se glasno joka.
- Osnik in zaderika
- na óni stran potoka.
- Kdo vse se divje smeje.
- Rogovje tega dne
- razmika v naju veje,
- prebada mi srce.
- Kdo vse se smeje divje,
- z zherjavi se chez morje vzdigne,
- otresa v naju ivje,
- zavratno mi namigne.
- Se stuljen v vetru obdrzhi
- molchechi, ki je del nochi.