Revija SRP 5/6

Valentin Cundrich

 

RAZGLASHENJE PILDOV

II. venec

 

Molchechi, ki je del nochi,
jezljivo slino bljuva.
Magnolijin se zableshchi,
skoz sanje moje chelo kljuva.
Me spremeni v nosacha.
Pereche angelsko pochelo,
lobanja luchi se prevracha,
avgurjevo razpelo.
Iz njega vame in naprej
bo zvezdni shel mravljinec.
Iz Luninih bo prej
polzel v dlani preroshki svinec.
Chetudi kot lobanja
sredina zlata je nekdanja.
 
Sredina zlata je nekdanja
on, ki ga ti izruvash v cimet.
In ti je, budnost spanja,
ki hrepeni v nevihtno vime.
Kdor pride, melje,
na ispo gre, che se predava.
In sebe v druge stelje.
Izzhagana svoj mir imava.
Kaj vse sva naihtela,
in komu sva bila zastava,
saj ne da bi hotela,
se judezha brez deteta igrava.
Se nashchetinjen priglasi,
chetudi se ga kri in pot drzhi.
 
Chetudi se ga kri in pot drzhi,
me on, ki ti si bil, sezuva.
Ta podvojenost tvoja me dushi
in hkrati za zavzetje shchuva.
Kaj vse sva vase zaklenila,
menca, da se spoznava
avgusta in aprila.
Meduza sva: sren in mechava.
Kam pojdeva s trebuhom,
sva medovita: rep in glava.
Z duhom in kanjuhom.
Merino moshka: goljufava.
Se najina cvetlichna banja
skoz bogastvo in ljudi poganja.
 
Skoz bogstvo in ljudi poganja
nevihtni srh petkache.
Skoz janezh in telesa vranja
se prozhijo nebeshke prache.
Che kdo mi oprosti,
da skupaj se pahljava,
mi bosh gotovo ti.
Meniha sva mehchava.
Che kdo zhivó me gleda
skoz lovke: sem dishava.
Glasi se skozme kot beseda.
Skoz lontovzh kakor ochetnjava.
Che komu gre na smeh,
je jelen in je dlan obeh.
 
Je jelen in je dlan obeh,
obesha angelske sanjache.
Popushcha pri zhenah in pri mozheh
zakmashne natikache.
Che kdo korake moje shteje
skoz krch minut in je vonjava,
odjuzhen skozme veje,
da v luchevini shklepetava.
Che kdo mi piti da iz prgishcha,
nashkrobi me do belih zhnor,
je zglavje mojega lezhishcha,
nasiti se pochitka in zavor.
Mehurjasti njegov zadah
je dih in duh in strah.
 
Je dih in duh in strah
naostril angelske gonjache
in strpal za nashobljeni zapah
potrte fantovske igrache.
Che prideva do praga
v nemejski Numenor,
vstopiti v hisho ti pomagam,
sem nashcheperjen stvor.
Che prideva do mize, javor
navdan kot angelski je shtor,
postane najin sladki tovor,
nashtetje kmechkih grch in sor;
kako gre po kosteh.
Je srh neznan v gosteh.
 
Je srh neznan v gosteh.
Kako naj bo drugache,
che nihche ni brez dveh in treh,
in mora tudi med berache.
Kaj pa che naju se le kri drzhi,
natrta iz muchencev in Lenor,
in sva Antigonina hchi,
na meh in pa iz samih por...
Zherjave vidovdanske
privabiva na nashopirjen kor,
spreminjava v oltarje stranske
kosti in pavolo menor.
Sva Vahinja in Vah,
veselje in preplah.
 
Veselje in preplah
postavi vse zhivó v osteje.
Naslaja se odzhejan mah,
delezhen dvojnika in reje.
Ko greva skozi láse,
naslonjena na spah zapor,
imava nekaj tudi zase:
svoj cimet, angelski dekor.
Ko greva si po licih,
kot z nohti skoz gomor,
zastokava v oklicih,
nasedla na skelet pokor.
Skelet: iz blata in brokata
njegova sta podplata.
 
Njegova sta podplata
nekako moja, najina.
Prishedshi od hinavskega Pilata
zrem v zmrzla pota in odtajana.
O ne, ne pojde z nama,
... se dimiva, plamtiva,
zagrobna in tishinska jama.
... se mseiva, drobiva.
ko sva kakor v oblicah,
si kripto dam napraviti,
dehtiva in goriva kakor v vicah,
... dezhelo gor postaviti.
Namen jaz in ti vzrok
ob mojem teku kot otrok.
 
Ob mojem teku kot otrok
me peljesh v nizko bichje,
kjer s pesmijo, ki je odlok,
zabrisheva sledi lisichje.
Kam pojdeva s trebuhom?
Zapeljesh me med Merovinge
za mlekom in za kruhom,
med chrno-bele in rdeche sfinge.
Umijeva se zad in spred,
pohajam kakor meroving,
sekira pada v med
in pshentovih vesel sem krink.
Za gubami ornata
glasbilo in shkrzhata.
 
Glasbilo in shkrzhata
vetrovi cvetni, injasti
postavijo med tuja vrata,
skeletni in chrepinjasti.
Drug drugega sva lachna,
z besedami poveva,
ko je dezhela sita, mrachna,
kar smeva tem iz hleva.
Se mi, se ti stori inako.
Kar smeva tem iz groba,
tako pokljushkokrako
namigneva. Kamena doba -
Preslishim golorok
prijateljev urok.
 
Prijateljev urok
sprevrne se v jesenski kalk.
Med lovorikami posedeni obok
izkazhe se kot katafalk.
Zamahneva z roko
med ljudozherske ptice,
je vse, je vse mrtvo,
odlagamo slepice in koshchice.
Je najin Tretji Kora?
Od praznika do praznika greva.
Saj priti mimo mora.
In sva dovolj sama.
Je vznik zlatnika, srebrnika.
Se zgane trepetlika spomenika.
 
Se zgane trepetlika spomenika
in je kot izpodnebnik.
Steblika je molchechega zvonika.
Sam svoj pogrebnik.
Kdo vse tukaj mimo,
z zherjavi morje najde,
chakaje veter, ladjar plimo,
in kakor sonce zajde.
Kdo vse ponuja roko,
skoz leto se sprehaja,
vsem starcem in otrokom
kot kruh in vino se podaja.
Je konjenik robnika,
obljube rozha se umika.
 
Obljube rozha se umika.
Kdo vse se glasno joka.
Osnik in zaderika
na óni stran potoka.
Kdo vse se divje smeje.
Rogovje tega dne
razmika v naju veje,
prebada mi srce.
Kdo vse se smeje divje,
z zherjavi se chez morje vzdigne,
otresa v naju ivje,
zavratno mi namigne.
Se stuljen v vetru obdrzhi
molchechi, ki je del nochi.