Revija SRP 5/6

Tanja Lamovec

 

RITUAL DEGRADACIJE

 

Dinozaver
 
Sanjam, da spim v svoji postelji, doma, pri mami. Zbudi me piskajo zvok. Pred menoj stoji kar najbolj nenavadno bitje. Videti je kot zhenska-dinozaver, z dolgim vratom in majhno glavo. Njeno telo je zavozlano, tako da se ne more premikati. Je kot kip in nikoli ne spregovori. Oddaja le miselne oblike, valove, karkoli zhe, in te lahko razumem.

“Na nashem planetu vsi postanemo taki, ko odrastemo. Ne povej nikomur, da sem tukaj. Samo nadlegovali me bodo in ne bodo razumeli.”

She vech mi je poskushala povedati, toda vchasih je tudi jaz nisem slishala. Najvechkrat pa je bila chisto tiho. Minevali so dnevi in tedni, ona pa je kar stala tam.

Nekaj se premika v moji postelji. Bitjece je videti kot zhelva in neprestano poskakuje naokrog, kot bi me poskushalo zbuditi. Kip-dinozaver mi je po svoje poskushala povedati, da je to njena sin-hchi.

Rada ju imam tukaj, toda kako naj to ohranim zase. Nenadoma se zbudim, ker je mnozhica ljudi vdrla v sobo. Sem morda komu povedala? Ne spominjam se, kljub temu pa se pochutim kriva. Obchutek, da sem nekaj izgubila. Spet sem chisto sama.

 

 

Preobrazba
 
Nekaj trdega je pod mojimi prsmi. Kakor da je narejeno iz kamna. Povzrocha mi bolechine, ven pa nikakor noche. Zhelja se mesha z vrochico v glavi. Vmes pa ni nichesar, razen tistega prekletega kamna. Kot da nimam telesa, razen glave in genitalij.

Zdaj spet obchutim svoje telo. Mochno je napeto, a glava je sproshchena. Obchutek imam, kot da mi mishice obraza vise kot kakshni starki. Nenadoma mi obraz ozhivi. Poskusham se ga dotakniti z rokami, toda prevech zhge. Kot bi pritisnila roke na vir elektrichnega toka.

Ne prepoznam vech svojega obraza, obchutek v njem ni vech isti. V domishljiji vidim, kako se mi meso koshchek za koshchkom cefra z obraza, dokler ne ostane samo she lobanja. Prepustim se fantaziji. Moje meso je zhe vse odpadlo, spreminja se v vedno manjshe kapljice, ki bezhijo proch, vsaka v svojo smer. Kako neznansko se jim mudi. Sploh jih vech ne morem zadrzhati.

Pochutim se chudovito. Shirim se in prozoren balon, v katerem sem bila zaprta, je pochil. Ko odprem ochi, je vse okoli mene spremenjeno. Ljudje so videti tako lepi in vsakogar od njih imam rada. Pogledam skozi okno. Rdecherumeni listi dreves sijejo v jeseni. Celotno vesolje je ozhivelo. Rada bi odshla na travnik in plesala.

 

 
Izgubljene iluzije
 
Vidim moshkega in zhensko. Tako blizu sta si, da ne razlochim, kaj pochenjata. Okoli njiju je pushchava in zhareche sonce.

Moshki in zhenska se borita. Boj se spreminja v besnenje, nato v ekstazo. Na njunih obrazih in rokah je kri. Borba se za trenutek umiri. Zdaj se ljubita. Uzhitek in bolechina, vse naenkrat. She naprej se ljubita in bojujeta hkrati. Sta nenasitna in to pochetje se nadaljuje v neskonchnost.

Moshki ji je odgriznil prsi, ona mu je odgriznila njegovo moshkost. Kri lije iz njiju, vendar ekstaza ne mine.

Zdaj sta spet cela in vsi sledovi krvi so izginili. She vedno se ljubita, tokrat nezhno, in sonce sije, oba sta eno in sonce je del njiju in na koncu postaneta sonce.

Preplavlja me obchutek groze. Kaj se je zgodilo? Bojim se, da ima zgodba she drugachen konec. Vsiljujejo se mi nove slike, ki jih zhelim odpoditi, a vse zaman. Njuno ljubljenje ponehuje. Zbudila sta se. V prebujanju je groza, ki bi jo rada odvrnila. Chisto budna sta. Potem je vse tako kot v Bibliji. Sramujeta se drug drugega in sama sebe, pochutita se sama, lochena. Odplazita se po pesku, vsak v svojo smer. Postaneta noja, ki skrivata glavi v grozi in sramu.

 

 

Odiseja
 
V moji domishljiji imash neshteto podob, ki se prelivajo in drvijo druga mimo druge tako hitro, da jim ne utegnem slediti. Niti ne vem, kje zacheti. Letalishcha, ladje, ceste... in zavetja. Enkrat te vidim v ponoshenih kavbojkah in modri izvezeni tuniki, drugich v dolgi rdechi arabski obleki, nato spet v zmechkanem zelenem krilu in zeleni indijski bluzi. Navadno z nahrbtnikom ali culico. Pa v obleki stevardese, ali pa z modrim kovchkom in v hlachnem kostimu. Vidim te, kako chakash v vrsti za kontrolo potnih listov v New Yorku, ali pa lezhish na betonu pred carinarnico v Pakistanu, ki se ne bo odprla do naslednjega jutra. Ali pa chakash, da bo ladja konchno odplula...

Tista ladja se mi je usidrala v spomin. Zhe tri dni smo na ladji v Pireju. Ves denar sem porabila za vozovnico in vendar ladja ne gre nikamor. Prestara je in ne dobi dovoljenja za plovbo. Skupaj z mano je she kakshnih 20 podobnih potnikov. Nimamo kaj jesti. Vcheraj smo izropali kuhinjo in si pripravili izvrstno pojedino. Zdaj smo pojedli she vse ostanke. Lastnik nas poskusha spraviti z ladje. Vendar se ne damo. Zahtevamo avionsko karto za Tel Aviv. Lastnik pokliche policijo, nekateri od potnikov telefonirajo na svoje ambasade. Konchno se lastnik in policaji ustrashijo nekoga iz amerishke ambasade. Obljubijo, do bodo priskrbeli karte. Seveda pa je treba chakati. Treba pa je tudi jesti. Odpravimo se v Pirej. Pleshemo in pojemo in nastavljamo klobuke. Denarja bo dovolj za jogurt in kruh.

Na tej ladji sem spoznala Avigail. Takoj mi je padla v ochi, ne le zaradi posebnega orientalskega sharma, temvech she bolj zaradi nekega neopredeljivega veselja, ki ga je izzharevala. Ko smo pristali v Izraelu, me je povabila domov. Njena druzhina je prishla iz neke arabske dezhele in zhivi, kot da je she vedno tam. Shtevila otrok nisem nikoli natanchno ugotovila. Nekateri so bili morda zhe otroci njenih sester in bratov, vsi oblecheni v tradicionalna oblachila; ona edina je bila izjema. Obiskovalci so stalno prihajali in odhajali. In vendar je vladal pri njih prijeten mir, ki ga ni moglo nich zmotiti. Bil je Shabat. Ritualna vecherja. Oche je dostojanstveno izgovoril predpisane molitve, eden od bratov mu je odgovarjal. Nato smo dobili pozhirek sladkega vina. In jedli ribe. Vse tako kot zhe tisochletja. Tu sem se prvich v zhivljenju pochutila doma. Taka naj bi bila druzhina. Zaupljivost je napolnjevala ozrachje in bilo jo je dovolj za vsakogar, ki je prishel mimo. Ostala sem nekaj dni. Prav nich se ni spremenilo. Moja navzochnost ni v nichemer ovirala vsakdanjega poteka dogodkov. Zhivljenje je teklo dalje. Zakaj sama ne morem tako zhiveti? Vem, da moja druzhina ne bo nikoli taka. V mestih ni takih druzhin. Jaz pa ne morem zhiveti ne tu ne tam. Zato she vedno ishchem. Ali bom kdaj nashla dom? Odisej je vsaj vedel, da ima dom, pa cheprav je zgreshil pot.

 

 

Menih
 
Temni se zhe, ko se spushcham z Oljske gore. Jeruzalem se bleshchi v vechernem soncu. Vse je tako mirno in spokojno in v sebi chutim globoko zadovoljstvo. Nenadoma izza obzidja skochi name mlad Arabec. Skoraj bi me podrl na tla. Od strasti se ves trese. Saj je she otrok, morda ima 12, morda 14 let. Obchutim presenechenje, nich drugega. “Daj no mir, ne bodi smeshen, kaj res mislish, da me bosh posilil?” Toda mali je trdno odlochen, da ne odneha. Z naglim gibom mi strga obleko.

Hitro se ozrem naokoli. Nedalech od naju stoji menih pred vhodom v samostan. Zavpijem mu, naj mi pomaga. Preprichana sem, da me je slishal, vendar se ne zgane. Ni mu mar. Vse to se njega ne tiche. Moja jeza zdaj ne pozna meja. Z dobro merjeno brco spravim fanta na tla. Vendar me she vedno noche spustiti. Brcam in tolchem, dokler stokajoch ne popusti in oblezhi v jarku. Presenechena sem nad svojo mochjo.

Pochasi in dostojanstveno se napotim proti menihu. Obleko imam raztrgano do polovice, vendar mi ni nich mar. She vedno stoji tam. Ko se mu priblizham, chutim morilski bes. Vse to je bilo pravzaprav namenjeno njemu. Za trenutek pomislim, da bi she njega z brco spravila na tla. Namesto tega mu poshljem kar najbolj morilski pogled in sochno kletvico. She vedno gleda tako nedolzhno, kot da ne ve, kaj se dogaja. Najbrzh je res vzvishen nad vsem tem. Njega se ne tiche.

 

 

Ganges
 
Plavam chez reko Ganges. Prezhivela sem chudovit dan in Sunil mi je razkazal vse templje na okolishkih grichih. Zdaj se vrachava nazaj v mesto. Edina

pot vodi chez visok razpadajoch most, od katerega so v sredini ostale samo she na redko posejane trachnice. Mrachi se in utrujena sem, a za vrvohodstvo nikoli nisem bila posebno nadarjena. Zato se odlochim, da bom raje preplavala reko. Sunil ne zna plavati in se boji tekochih voda, zato se odlochi za plezanje.

Voda je topla in prija mi, da se malo spochijem od hoje. Plavam pochasi in se pretegujem. Tok me nosi s seboj in vse je tako mirno in prijetno. Cheprav me nese nekoliko stran od mostu, se mu prepustim. Tedaj opazim, da me nese proti nekakshnemu nasipu ali jezu. Ne morem videti, kaj je onstran jezu. Nekje globoko v sebi zaslishim glas, ki me svari: “Trapa neumna, kaj ne vidish, kako nevarno je! Zachni zhe vendar plavati”. V istem trenutku se z vso mochjo uprem toku. Chutim, kako me vleche navzdol. Zashla sem v vrtinec. Polashcha se me groza. Z mano je konec, vrtinec je mochnejshi. Strah se spreminja v jezo. Na smrt sem utrujena, ampak prepustiti se je pa le preneumno. Borila se bom do konca.

Ko se spet zavem, lezhim na obali in jokam. Ob meni je Sunil. Pravi, da sem sama priplavala na obalo. Jaz pa se nichesar ne spomnim.

 

 

Benares
 
Benares je kar najbolj nenavadno mesto. Zrak je poln vonja po ozhganem mesu, ali pa je vonj le v moji domishljiji. V Gangesu plavajo vsakovrstne stvari. Mrtve zhivali, ali pa morda delchki trupel, ki niso bila dovolj dobro sezhgana, ker nekdo ni imel dovolj denarja za les. Pravzaprav ne vem zares.

Pochutim se zelo chudno. Odkar sem prishla iz banke, me zasleduje neznan moshki. Zhe nekaj ur prezhi v primerni razdalji. Morda misli, da imam veliko denarja. Nekaj dolarjev je tu zhe veliko premozhenje.

Potujem sama. Nimam veliko prtljage, le nekaj perila in hrane. In seveda nozh. Nozh je zelo oster in v zadnjih dneh ga ponochi dam pod blazino.

Hotel, v katerem stanujem, je zelo poceni. Sob ni mogoche dobro zakleniti in prav lahko je vdreti vanje. V sosednji sobi sta dva mlada Francoza. Vbrizgavata si mamilo. Eden je povsem apatichen, drugi pa je v agoniji. Vpije. Stopim v sobo in ga vprasham, ali mu lahko kako pomagam. Rad bi malo vode. Medtem zhe pripravlja iglo. Ko prinesem vodo, se spet pomiri. Sama kost in kozha ga je in sprashujem se, kako da je sploh she pri zhivljenju. Zdaj se vech ne zmeni zame. Vrnem se v svojo sobo.

Poskusham zaspati, pa me zmoti zvok korakov. Okno gleda na verando in tam stoji tisti chlovek, ki me je prej zasledoval. Trka na moja vrata, ponuja masazho. Odlochno mu povem, naj odide. Slishim, kako odhaja po stopnicah, vendar vem, da tam nekje chaka, da zaspim.

Spomnim se, kako me je gledal lastnik hotela, ko sem prishla. Sama? In kako se je posmehnil. Ta mi zhe ne bo pomagal. Ne razumem Indijcev. Zdi se mi, da so polni sovrashtva. Ali pa si to le domishljam. V Indijo me je vleklo obchudovanje njihove umetnosti in filozofije, zdaj pa jih ne morem prenashati.

Vem, da moje zhivljenje tukaj ni vredno pochenega grosha. Ali le toliko, kolikor se lahko sama borim zanj. Che bo tisti chlovek vdrl v mojo sobo, ga bom ubila. Ali pa ga morda samo prestrashila?

Da, vidim, kako bom to naredila. Delam se, da spim, ko vdre v mojo sobo. V roki, ki je skrita pod odejo, drzhim nozh. Prihaja vedno blizhe in ishche denar. Ko se skloni, skochim nanj in ga zabodem. Toda kaj, che se mi ne bo posrechilo? Vzel mi bo nozh iz rok in me ubil. Ni sicer videti posebno mochan in je manjshi od mene, vendar je morda spretnejshi.

Nichesar ne smem tvegati. Delati moram hitro, dokler si ne opomore od presenechenja. Najbolje bo, da mu prerezhem vrat. Dvomim, da bom to lahko storila. V domishljiji zhe vidim, kako njegova kri kaplja name, kako obupno poskusha zajeti sapo. Strese me mrzlica, obenem pa chutim nenavadno zadovoljstvo. Sram me je. Zdaj vem, da tega ne bom mogla storiti, ali pa vendarle? Zdaj me ni vech samo strah njega, temvech tudi same sebe. Drgetaje v strahu chakam jutra. She prej pa obishchem oba Francoza. Eden od njiju je zhe mrtev. Navsezgodaj odidem iz tega zacharanega mesta.

 

 

Materinstvo
 
Sinu se zdim nora, che pishem. Sinu se zdim nora, che pishem zgodbe. Sinu se ne zdim nora, che prepisujem vprashalnike za sluzhbo.

IZGINI OD TOD ENKRAT ZA VSELEJ! bi rada zavpila. Pa si ne upam. In tudi ne morem. Vezhe me nevidna nit.

Pravkar si se vrnil z morja, kak dan prej, kot sem prichakovala. Morala bi se te razveseliti, vsaj pravijo, da matere tako chutijo. Mene je stisnilo v grlu. Obchutek utesnjenosti je polagoma zajel vse telo. Komaj, da sem se spomnila, da se v takih situacijah pozdravi. Ves moj dnevni nachrt je padel v vodo. Ne morem vech prizhgati kasetofona in ob njem prepevati. Grozno bi se pochutila, pa tudi ti bi protestiral. Najin dogovor ne vkljuchuje petja. Le glasbo na sobni jakosti.

Urednica mi je rekla, naj napishem she kaj o Tebi. Ne morem pisati, che mi gledash chez rame. Kaj naj torej pochnem? Preplavlja me zmeda. Odprem hladilnik in brez cilja bolshchim vanj. Tudi tu ni nich zanimivega. Prizhgem cigareto in se zazrem skozi okno. Tedaj se zavem, da je tako

pochetje zate znak, da je z mano nekaj narobe. “Spet namerava znoreti”, si mislish. Lahko te razumem, she prevech dobro. I MAKE SHOES FOR EVERYONE, BUT I STILL GO BAREFOOTED pravi Dylan. Chas je, da se to koncha. Tudi zase zahtevam razumevanje.

CHE SEM S TABO, NE MOREM BITI VECH JAZ. V tvoji prisotnosti ne morem slediti svojemu ritmu in potem me ni vech. Tedaj se spet spomnim najinega dogovora. “Kdor hoche biti sam, naj gre v svojo sobo.” Tako pishe v sporazumu, ki sva ga podpisala pred prichami. Na smeh mi gre, che se spomnim na to, saj se chlovek upravicheno vprasha, zakaj je treba pisati take banalnosti. Moje zhivljenje je polno sporazumov in pogodb. Na zhalost drugache ne gre. V tem primeru pomeni dovoljenje, da se lahko umaknem iz skupnih prostorov, ne da bi bilo to znak norosti. Prej sva neprestano tichala v istem prostoru. Po najinih nenapisanih pravilih je bilo to edino normalno. Vsaka krshitev nenapisanih pravil je znak norosti.

Ko si se rodil, sem se na prvi pogled zaljubila vate. To me je presenetilo, ker si nikoli nisem kaj posebno zhelela otrok. A kaj ko si bil tako chudovit, enkraten, skratka, nekaj chisto posebnega. Razkazovala sem se znancem in prijateljem s teboj v narochju, v preprichanju, kako zelo naju obchudujejo. Pochutila sem se neznansko pomembna. Toda chara je bilo kmalu konec in spoznala sem, kakshne prevare si privoshchi narava. Najprej te prelisichi, da je tisti moshki tako poseben, potem je poseben tisti otrok in z njim njegova mati, na koncu ni poseben nihche vech.

Ostane le she vsakdanjost. Neskonchni kupi plenic in otroshki jok ob vsakem chasu. Presenetil pa me je izrazit seksualni uzhitek pri dojenju. Tega v knjigah nisem nashla. Svetost materinstva! Presenetil me je tudi obchutek povezanosti, obchutek, da sva eno. Kar se je zgodilo tebi, se je zgodilo tudi meni. Ko ti je pri strizhenju nohtov pritekla kapljica krvi, sem zachutila fizichno bolechino, skelenje po vsem telesu. Tudi to ni trajalo dolgo.

Nekega dne sem spoznala, da nisva vech eno. Chakala sem, kdaj bosh tudi ti to zachutil in mi povedal. Nisem dochakala. Pravish, da se ne spominjash. Le kako je mozhno pozabiti tako odkritje?

Zhivo se spominjam trenutka, ko sem to spoznala jaz. She sedaj vidim mamo, kako stoji ob pomivalnem koritu, opasana s predpasnikom. Povlekla sem jo za trak predpasnika: “Mami, to sem jaz, tisto pa si ti”, sem ji zachela navdusheno razlagati. Namesto prichakovanega navdushenega odziva sem zaslishala njen neprijazen glas: “Daj mi no mir!” Nisem mogla razumeti, zato sem poskusila she enkrat. Brez uspeha. Tedaj nisem vedela, da je bila to zanjo grozhnja. Ni hotela, da odrastem.

Meni je bilo prav, da s sinom nisva vech eno. Tako sem bila vsaj navznoter bolj svobodna, che zhe nisem mogla biti navzven. Pomemben del “svetosti” materinstva, ki ga goji Kultura, je tudi preprichanje, da je materinska skrb nekaj samoumevnega. Mater, ki vse dneve prezhivi z otrokom za to ne bo nihche pohvalil, kot je tudi nihche ne bo hvalil za to, da diha. Che si mati zazheli kak popoldan zase, jo zhe spremljajo dvoumni pogledi.

Res, videla sem tudi mamice, kako zaljubljeno in zamaknjeno gledajo svoje potomce, kako se igrajo v parku. Jaz pa zhe zdavnaj nisem bila vech zaljubljena. Meni je bilo dolgchas. Zhelela sem si proch.

She vedno si zhelim proch. Tako razlichna sva si, tako drugache gledava na svet, zanimajo naju povsem druge stvari. Nimava si kaj dosti povedati. Vchasih spoznam koga in pomislim: “Ko bi le on bil moj sin!” Pravish, da ti matere vech ne rabish. Upam, da res ne. Sita sem materinstva.

 

 

Spreobrnenje
 
Norishnica v Tuniziji. Eden od psihiatrov se precej ukvarja z mano. Ker mi je dolgchas, z veseljem sodelujem. Zdi se mi kar dober chlovek.

Ponavljam za njim besede v arabshchini. Zvenijo zelo lepo, a ne vem, kaj pomenijo. Arabska kultura mi je blizu. Po mnogih arabskih besedah se pojavi stavek v francoshchini. “Allah est le seul Dieu”. V hipu postanem pozorna. Alah je arabska beseda za boga. Torej to pomeni: bog je bog. To je tavtologija, ne pomeni nich. Mirno ponovim za njim.

Psihiater me pogleda kot zhivo chudo. Od tedaj imam posebne privilegije. V spremstvu bolnicharja lahko hodim k morju, na kopanje.

O tem dogodku she zdaj pogosto razmishljam. Alah me spomni na modro nebo nad zhivopisno pushchavo, polno sipin. Kako lepo, da ne dovolijo risati njegove (njene) podobe. Tako si lahko predstavljam, kar si hochem. Che bom kdaj zachutila potrebo po bogu, bo to morda res Alah. Vsekakor pa ne tisti razmesarjeni nesrechnik, ki “krasi” nasha razpotja in dela reklamo za sadomazohizem.

 

 

Iskrica z ovojnico
 
Vchasih se mi zdi, da smo le iskrice z ovojnico. Nekatere iskrice oddajajo le shibko svetlobo in so komaj opazne, druge pa izzharevajo mochno energijo. Ta energija je ustvarila tudi ovojnico. Nekatere ovojnice so zelo prepustne druge pa skoraj v celoti zaprte.

Moja iskrica mochno zhari, ovojnica pa ima neshtete razpoke. Skoznje vdira vanjo svet, ki ni vedno posebno prizanesljiv. Seveda skoznjo uhaja tudi plamen iskrice, tako da ta vchasih komaj she brli. Mochne ovojnice delajo debelokozhce, ti pa trpajo v norishnice tiste na drugem koncu. Prav lahko bi bilo tudi drugache, a tako je dolochila Kultura.

Che se debelokozhci streljajo med seboj, pobijajo otroke in unichujejo okolje, veljajo v tej kulturi za normalne. Bojim se, da Narava ne bo dolgo prenashala take Kulture. Mati Narava, samohranilka z milijardami otrok se bo vsega skupaj navelichala in nas oznachila kot enega svojih ponesrechenih eksperimentov. Izvedla bo nov eksperiment. V njem nas ne bo.

 

 

Svet brez pravil
 
V moji dezheli ubijajo otroke v narochjih mater. Kri na trzhnici, deli teles vsepovsod. Mladi fantje, pohabljeni za vse zhivljenje. Begunci v avtobusih, ki se ne premaknejo spred meje. Sivolasi starci na brezplodnih konferencah, ki jim ustvarjajo obchutek, da so she pomembni, in hkrati blazhijo slabo vest sveta. Za mojo dezhelo se nihche ne meni, cheprav je neprestano na televiziji. Dvajseto stoletje bo stalo zapisano v zgodovini kot stoletje koncentracijskih taborishch in poletov na Luno.

Moj svet se je zrushil. Nothing is sacred, it's everything else, pravi pesem. In vendar bi bilo treba tako malo. Deset zapovedi je prevech. Kdo bi si zapomnil vso to sharo. Zadostovalo bi: Abstain from harming lives on all occasions

Abstain from telling a lie
and from taking what is not given
and abstain from aquisitiveness generally on all occasions

(Budistichni tekst)

 

 

Prerok absurda
 
Sizifa si moramo predstavljati srechnega, pravish. S filozofskega stalishcha si se izrekel proti samomoru. Zakaj potem nisi bolj pazil? Ali pa morda tisti trenutek, ko si se vrachal z nogometne tekme nisi bil srechen? Sicer pa menda chlovek ne more biti srechen kar naprej. Izbral si si zares absurdno smrt.

Drugache pa ti dam prav. Resnici je treba pogledati v ochi, cheprav ti odvzame vsa skrivalishcha. In vsako lazhno upanje. Che vzamesh v zakup, da te bodo prijatelji izdali, je lahko ljubiti chloveshtvo, pravish. Pomembno je le, da vesh, da ob vsej bedi na svetu sije sonce. Postaviti se nekje na pol poti. Tako, da se ne pustish preprichati, da je na svetu le beda, a si jo hkrati zmozhen videti. Kar si enkrat videl, ne moresh vech ne videti. A videti ni dovolj. Treba je nekaj storiti. “Biti ali ne biti” se izkazhe kot lazhna dilema. Alternativa je solidarnost ali samota. Morda tudi norost. Tako Sizif vsak dan znova vali svojo skalo. Zavestno zhivi svoj absurd.

Po smrti so ti v Tipasi postavili spominsko ploshcho. Na njej pishe:

Ici j'comprendis ce qui s'appele la gloire
Le droit d'aimer sans mesure

Albert Camus

Potem so jo ogradili z bodecho zhico. Le monde de barbele. Kako si jih sovrazhil in s kakshnim ogorchenjem si pisal o svetu bodechih zhic! In ravno z njimi so ogradili tvoj spomenik. Tako she v smrti zhivish svoj absurd.

 

 

Ritual degradacije
 
“Slecite se.” Rezek, nepotrpezhljiv glas me zmoti iz razmishljanja. Samo nekaj trenutkov, pa bom prishla nazaj v ta grozljivi svet. Roke grabijo po meni. Instinktivno se branim in ji rechem, naj se me ne dotika.

“Che ne boste ubogali, boste dobili injekcijo!”

She vedno sem zmedena. Kaj hochejo od mene?

Pride she ena sestra in tehnik.

“Takoj se slecite. Okopati se morate!” Zdaj vsi grabijo po meni. Gumbi na bluzi so zhe odpeti. “Saj sem se doma pravkar okopala,”

zinem, ker mi nich pametnejshega ne pade na pamet.

“Se boste pa she enkrat! Taki so predpisi. No, dajmo, dajmo, hitro.”

“Ni mi vshech, da vsi tako bolshchite vame, she posebno ta tehnik.”

“Pustite me na miru, pa se bom okopala. Vi pa pojdite vsi ven!”

“Ni govora!” Boste spet kaj ushpichili, potem pa bomo mi krivi."

Prepustim se torej njihovemu slachenju in bolshchanju. Postala sem predmet. Punchka iz cunj, ki jo oblachijo in slachijo po volji. Kopanje je ritual, konchano je v eni minuti, mila ni. Toda pravilom je zadoshcheno. Vrzhejo mi pizhamo.

“Na tej pizhami ni elastike, padla mi bo dol.”

“Druge nimamo, vam bomo pa dali haljo s pasom.”

“Pa mi pustite vsaj moje spodnje hlache.”

“To je proti pravilom.”

“She nekaj... imam menstruacijo.”

“Vlozhkov ni!”

“?”

“Pojdite si jih kupit v trafiko!”

“Pa saj veste, da ne morem ven.”

“Vam jih bo pa sestra prinesla. Dajte ji denar.”

“Saj veste, da ste mi pobrali ves denar in ga nesli k oskrbnici.”

“Che je tako, ga danes ne morete dobiti. Shla je zhe domov.”

Na pizhami, ki jo je bilo treba drzhati z roko, so se zacheli kazati madezhi krvi.

“Take je pa res ne moremo pustiti, kako bo pa izgledalo,”

se oglasi ena od sester. Nenadoma se izkazhe, da vlozhki so! Svojo vlogo pri ritualu degradacije so nedvomno opravili.

Na zachetku me je bilo sram. Potem me je zgrabil bes. Bes je chudovito chustvo. Daje moch in vracha samosposhtovanje. Nihche me ne more ponizhati, che sama v to ne privolim. Bes se spremeni v vzvishen posmeh.

“Kar se mene tiche, ste vsi skupaj gnoj!”

Tako dobim she eno injekcijo. Ker sem zhe poprej dobila eno, postanem mochno zaspana. Postelje pa so chez dan zaklenjene. To ni navadna zaspanost.

Ne morem se ji upirati. Ne morem vech stati na nogah. Zvalim se po tleh.

“To se pa ne spodobi, gospa, kar takole po tleh...”

 
______
Iz knjige Zgodbe z roba norosti, Zalozhba Altra, Ljubljana