Revija SRP 5/6

Rajko Shushtarshich

 

TELEVIZIJSKE MANIPULACIJE Z JAVNOMNENJSKIMI ANKETAMI RAZVELJAVLJAJO SVOBODO

 

Problem raziskav in avtonomija raziskovanja, raziskovalcev na mas medijih

Dovolite mi, da namesto uvoda zopet ponovim nekaj temeljnih ugotovitev o problemih raziskovanja na slovenskih mas medijih:

"Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a navidez nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo, ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi, in postati malenkostni."

Menim, da bi na TVS, na Delu, Dnevniku in v drugih medijih, ki se ukvarjajo z javnomnenjskimi raziskavami, morali najprej razreshiti metodoloshke probleme svojih anket, potem je na vrsti nekoliko tezhje vprashanje avtonomije raziskovanja in raziskovalcev (ker ti so ali pa niso avtonomni in te avtonomije jim nihche ne more podariti). Shele potem se lahko lotimo poglavitnega problema slovenske javnosti, ki ima vso pravico izvedeti, kaj in kako se ji godi, ko sodeluje v (telefonskih) anketah in ko jih sprejema na mediju RTVS, ker Radiotelevizija Slovenija je javna ustanova. Nedvomno pa so ta vprashanja povezana in bodo sprozhila she vrsto drugih vprashanj.

Za primer bom skushal najprej pomesti pred nashimi durmi:

 

Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami?

Na to vprashanje je tezhko odgovoriti dovolj natanchno in hkrati toliko zanimivo za javnost, da bo tak odgovor sploh kdo prebral. Zato so nam na voljo strokovni posveti in specializirane revije, ker tudi raziskovanje je javno in mora biti razvidno, dostopno raziskovalni in drugi zainteresirani javnosti.

Problem sem kar se da natanchno skushal razjasniti v Reviji SRP 1/2, oktober 1993 in she naslednji sht. Revije SRP 3/4, aprila 1994. V prvi je dovolj natanchno opisan celoten problem, posebej she pod naslovom Problem raziskav Informativnega programa in avtonomija raziskovanja, raziskovalca na M.M. (mas mediju). V drugi pa je Kratka predstavitev telefonske ankete o javni Radioteleviziji Slovenija. Ker sem odgovorni urednik Revije SRP, sem za njeno vsebino odgovoren strokovni in shirshi javnosti in najbrzh ni treba rechi, da tudi po Zakonu o javnih glasilih. S tem sem navedel vir, v katerem so poglavitna dejstva, ki zadevajo gornji problem, taka, kot jih vidim oziroma sem se do njih dokopal z raziskovanjem tega problema. Meni bi to zadoshchalo, javnosti pa ne, ker tudi bralci in gledalci M.M. (to je tisti, ki navadno ne berejo specializiranih revij) imajo vso pravico izvedeti, kaj se jim dogaja, ko sodelujejo v telefonskih anketah ali pa jim lahkomiselno verjamejo.

Slovenskim raziskovalcem, ki te ankete lahko tedensko spremljajo v porochilih TVS in ne rechejo nich, bi dejal le tole: Predlog za strokovni posvet o problematiki telefonskih anket na TVS smo (17.9.1993 in drugich 20.10.1993) poslali vodstvu RTVS. Drushtvu sociologov - Upravnemu odboru, chastnemu razsodishchu in metodologom na FDV, ki jih ta problem zanima, pa smo problem posredovali neformalno, ker ga formalno ne moremo, dokler ni soglasja vodstva RTVS.

Vendar je treba problem anket razjasnjevati konkretno, na konkretnih primerih. Lahko poskusim she enkrat, za ta primer sem izbral predzadnjo anketo, ki je taka, da bo zanimala bralce slovenskih dnevnikov in gledalce televizije in she poslushalce radia na Slovenskem. To je telefonska anketa o novinarstvu, 15.4.1994.

 

 

Telefonska anketa o novinarstvu

Po narochilu odgovornega urednika Informativnega programa TV Slovenja Lada Ambrozhicha in novinarja Vlada Krejacha je Sluzhba za raziskovanje programov TVS 15.4.1994 opravila telefonsko anketo o mnenju obchinstva o novinarstvu v Sloveniji.

Sledi omejitev vzorca, kjer pishe, da imajo rezultati samo orientacijsko vrednost, in navedba, da je bilo ob uspeshnem anketiranju 300 oseb tudi 71 takih, ki so intervju zavrnili. Skupaj je bilo torej vprashanih oz. nagovorjenih 371 oseb. (Celotni numerus - osnova za izrachunavanje delezhev je torej 371 in ne 300.)

Moja opomba: Shtevilo zavrnitev v zadnjem chasu narashcha, anketiranje zavrne tudi vech kot 100 od 400 nagovorjenih anketirancev. Take ankete so kvechjemu pilotne shtudije in mochan signal, da je nekaj hudo narobe, bodisi v metodi ankete, bodisi v razpolozhenju anketirancev, v njihovem odnosu do javnega mnenja ali do vsesploshne anketomanije. Trdim, da so take ankete neveljavne, za prikaz javnega mnenja neprimerne. Ker TVS shtevila zavrnitev ne objavi, tudi delezhi (%) odgovorov niso pravilno prikazani. V nashem primeru je bilo torej 371 vprashanih in od njih 71 (19%) takih, ki na vprashanja niso hoteli odgovarjati. Teoretichno jih lahko prishtejemo h kateremukoli od mogochih odgovorov. Vprashanja so narochniki ankete posredovali v raziskovalni oddelek in ta je izvedel dobesedno anketo, v skladu s pristojnostjo, ki jo raziskovalci imajo oziroma je nimajo.

Poglejmo najprej 4. vprashanje in odgovore nanj. Ti niso nepomembni. Zadevajo namrech v zelo obchutljivo konkurenchnost med mochnimi mediji. Glase (oglashajo) pa se takole:

Katera novinarska hisha najbolj korektno porocha in ji najbolj verjamete?

1 - Delo 28% ali: 23%
2 - Dnevnik 6% 5%
3 - Vecher 5% 4%
4 - Republika 1% 1%
5 - Slovenec 3% 2%
6 - Radio Slovenija 5% 4%
7 - Televizija Slovenija 27% 22%
8 - nobena 7% 6%
9 - ne morem presoditi 12% 9%
10- drugo 6% 5%
11- ni hotel sodelovati v anketi 0% 19%

Pri tem je treba rechi, da to ni eno vprashanje, ampak, da sta dve vprashanji, stlacheni v eno. Mogochi so namrech odgovori, da vprashani ne verjame nobeni novinarski hishi, vendar vseeno meni, da med njimi najbolj korektno porocha ta ali ta. Kakshni bodo pravi procenti, che to uposhtevamo?

Predvsem pa na to vprashanje lahko korektno odgovore le tisti, ki berejo vse nashtete dnevnike in poslushajo Radio Slovenija in gledajo TV Slovenija. Teh pa prav gotovo ni 75%. Kakshni so potem pravi procenti o korektnosti porochanja najmochnejshih medijev v Sloveniji?

Pri tem vprashanju zbuja pozornost tudi to, da je takorekoch nespodobno. Medij RTVS sprashuje o samem sebi in se tako protezhira v primeri z drugimi mediji. Med vprashanimi so tudi popustljivi in vljudni ljudje. Che bi to vprashanje istochasno izvedla vsaka od navedenih novinarskih hish, bi bili odgovori bistveno razlichni.

Vzemimo za primer she vprashanje 3:

Kakshni so po vashi sodbi novinarji?
1 - predrzni 10% ali: 8%
2 - pogumni 54% 44%
3 - neodlochni 9% 7%
4 - poslushni 2% 1%
5 - she vedno prestrasheni 10% 8%
6 - ne vem ipd. 12% 10%
7 - drugo 3% 3%
11- ni hotel sodelovati v anketi 0% 19%

Mishljeni so nashi slovenski novinarji, med njimi pa verjetno predvsem tisti s slovenske televizije. Vendar to bi moralo biti iz vprashanja razvidno, ker sicer odgovori niso enoznachni. Che bi zamenjali nekaj teh osebnostnih lastnosti novinarjev z drugimi, bi bili delezhi odgovorov za preostale povsem drugachni. Torej so taki, kot so, brez vrednosti. Che bi zhe hoteli sprashevati po lastnostih novinarjev nasploh ali teh s TVS, bi se najbrzh nashlo kar precej takih, ki bi rekli, da so razlichni, eni da so taki in taki, drugi pa zopet drugachni.

Vendar bo izkushen raziskovalec vedel, da je vprashanje kot celota sugestivno in usmerja vprashane predvsem na en "pravi" odgovor. Ta je: niso vech prestrasheni, torej so pogumni.

Sedaj bom predstavitev ankete malo skrajshal. Ne bom se vech ukvarjal s prikazovanjem delezhev odgovorov, ampak le she z vprashanji, ker menim, da teh % ni mogoche jemati resno, da bi bilo potemtakem vseeno, che bi se jih kratkomalo izmislili.

Vprashanje 2. Ali novinarji mnogokrat prekrshijo novinarski kodeks (so neobjektivni ipd.)?

Problematichnost vprashanja je v tem, da sugerira veliko toleranco do novinarjev. Drugache recheno, novinarji naj kar krshijo novinarski kodeks, le da to ne pochno mnogokrat.

Vprashanje 5. Ali naj novinarji kljub povechanemu shtevilu tozhb vztrajajo pri odkrivanju nepravilnosti?

Odgovor "javnosti" je seveda skoraj enoglasno pritrdilen in lahko bi hudomushno rekli, da je to izsiljeni finale vprashalnika.

Vendar bistveno hotenje pri produkciji javnega mnenja z metodo objavljanja anket na mediju je bilo vsebovano zhe v prvem vprashanju, ki se glasi: V zadnjem chasu se je shtevilo zasebnih tozhb proti novinarjem mochno povechalo predvsem zaradi kaznivega dejanja zhaljive obdolzhitve. Kaj menite, da je razlog za to?

Vprashani so med ponujenimi odgovori izbrali, oziroma so vechinoma menili, da je tega kriva povechana obchutljivost ljudi, ki nastopajo v javnosti. Kak sodnik bo tako anketo razumel kot pritisk na neodvisno sodstvo. Nihche pa se ne najde, ki bi jo razumel kot manipulacijo z raziskovanjem, z raziskovalci, z javnim mnenjem. Che to ni manipulacija z javnim mnenjem, kaj potem je?

Ne mislite, da nasprotujem raziskovalnemu novinarstvu, ki pa ga ne enachim z anketomanijo.
 
V Ljubljani, 25. aprila 1994

 

 

P.S.

Komentar za bralce Revije SRP

Ob tej prilozhnosti bi se rad zahvalil gospodu Titu Dobershku, glavnemu in odgovornemu uredniku Dela, da je prispevek, ki sem mu ga poslal, posredoval v objavo Sobotni prilogi Dela. Pa nisem prevech prichakoval, da bo v Delu objavljen, pisal sem ga predvsem za precej verjetno objavo v tej shtevilki Revije SRP.

Pa se je zopet zgodilo to, kar me sicer odvracha od objavljanja problemskih chlankov v mochnih mas medijih, namrech, tudi ta chlanek je bil kratkomalo cenzuriran - neprimerno obrezan in odrezan. Manjkalo mu je skoraj vse, kar kazhe na manipulacijo, predvsem pa bistveno, to je, zakljuchna odstavka. Brez zakljuchka pa je chlanek brez repa in tudi glava mu visi v zraku. Bistvo problema - manipulacije z raziskovanjem in analogno z raziskovalnim novinarstvom - tako ni bilo razvidno!

Zato menim, da ga lahko Revija SRP objavi v celoti in she s tem malim propagandnim dodatkom.

Che pa ta primer manipulacije morda le ni bil dovolj razviden, naj navedem she enega, z dne 26.5.1994, torej le dober mesec kasneje.

 

Telefonska anketa (o referendumu) o novih obchinah

Na vprashanje: "Ali se boste udelezhili nedeljskega referenduma o novih obchinah?" je Televizija Slovenija dan pred referendumom posredovala take rezultate oziroma prichakovanja: 76% - da, 14% - ne, 10% - pa she ni bilo odlochenih, ali se bodo referenduma o novih obchinah udelezhili ali ne.

To pomeni, da je televizija propagirala skrajno neverjetno prichakovano udelezhbo na tem referendumu. Che 76% odlochenim hipotetichno dodamo she pol neodlochenih, je bila propagirana prichakovana udelezhba na tem (v primerjavi z referendumom o slovenski samostojnosti npr. ne prevech pomembnem in zanimivem referendumu) vechja od 80% volilnih upravichencev.

31.5.1994 pa je Delo objavilo: "Referenduma (za ali proti novim obchinam) se je udelezhilo 56% volivcev."

Na slovenski televiziji (spet v skladju z avtonomijo, ki jo imamo oziroma je nimamo) pa nismo sprashevali kochljivih rechi, ki so visele v zraku ob tem nesrechnem referendumu, kot npr.:

Ali anketiranci menijo, da je referendum o lokalni samoupravi po volji ljudi ali pa je morda bolj referendum o lokalni upravi po volji mochnih strank?

Ali pa drugache (bolj provokativno), che morda v tej preobrazbi obchin le ni prevech razviden interes politichnih strank, namrech, da jim je to pot pomembno parceliranje Slovenije (porazdelitev in preoblikovanje obchin) po mochi politichnih strank na lokalnem nivoju?

In nihche se ni spotaknil v to neverjetno razliko med prichakovano - konstruirano in konchno uradno veljavno - objavljeno realiteto. Nihche ni zameril televiziji, ker je imela dober namen: vzpodbuditi volivne upavichence k chim vechji udelezhbi. Vendar to je manipulacija!

 

Sklepni razmislek

Ne bo vam uspelo: ukiniti stvarnosti, razveljaviti svobode.

Za teoretike medijev, zagovornike M. McLuhana, njegove teze "Medijevo sporochilo je stvarnost", je primer pouchen, ker stvarnost vchasih le pokazhe zobe in to, da vseeno je, eksistira mimo medijeve realitete.

Vendar ne smemo pozabiti, da je Marshall McLuhan znanstvenik, ki ga je ustvarila televizija. Njegova glavna skrivnostna teza je bila: "Medij je sporochilo". Z njo si nekateri znanstveniki she danes belijo glavo. "Vsebina sporochil je irelevantna" (vseeno je, kaj sporochamo) pa je druga teza, ki se mi zdi mnogo pomembnejsha od prve, cheprav je McLuhan ni tako izpostavil. Le kot primer se moramo spomniti, kako je predlagal reshitev problema terorizma: "black out iz mnozhichnih medijev" (eksistentnost dogodkov sveta obstaja le, che so na ekranu). Za pravega uradnika je stvarnost le to, kar je v zapisniku. Odtod pa po nashem mnenju izvirajo pogosti ponaredki zapisnikov in analogno temu selekcija dogodkov v sporochilih mnozhichnih medijev. Toda kaj nam vse to pomaga, ko pa iz medija izkljucheni dogodki vseeno eksistirajo. In vedno se najde kdo, ki trmasto trdi: "In vendar eksistirajo."

Ne pozabimo: che je "medij sporochilo" in sporochilo je za medij stvarnost, ostane le tehnoloshki ali metodoloshki problemchek, kako naj medij obvladuje stvarnost? Odgovor je na dlani: z manipulacijo! George Orwell je ta problem ministrstva za resnico reshil idealno. Vsi chasopisi v vseh izvodih, v vseh arhivih so spremenjeni. To pa ne pomeni vech, da so bili popravljeni. Dokaza ni. Spremenila se je stvarnost, in to za nazaj.

Tu je pomembno predvsem eno: mediji resnice ne ishchejo, ampak jo zhe vedo in jo sporochajo, jo zgolj rezhirajo, rechemo tudi, da jo moderirajo.

Bistvo problema manipulacije v nashem primeru je namrech v tem, da je celoten smisel raziskovanja javnega mnenja sprevrzhen. Raziskovanje ni vech potrebno zato, da bi ugotavljalo, kakshno je javno mnenje, kdo ga ustvarja in kako ga ustvarja, ampak je v tem, da sodeluje v kreiranju (to je manipuliranju) javnega mnenja. In SRP (Sluzhba za raziskovanje programov) bi se pravzaprav morala preimenovati v SIO (Sluzhbo za indoktrinacijo obchinstva), analogno Informativni program TVS v Indokrinativni program TVS. Z objavljanjem "prichakovanih" rezultatov anket (dobljenih s sumljivo ali sporno metodo) neavtonomni raziskovalci to javno mnenje predvsem soustvarjajo ali ga vsaj utrjujejo. To pa je narobe svet.

Eric Blair (George Orwell) v romanu 1984 pravi kratko in jedrnato:

“Kako naj se obdrzhi slogan, kot je “svoboda je suzhenjstvo”, ko ne bo obstajal vech niti pojem svobode? Celotna klima mishljenja (mishljenjsko vzdushje) bo drugachna. Mishljenja v danashnjem pomenu besede sploh ne bo vech. Biti ideoloshko pravilno naravnan (orientiran) pomeni ne misliti - pomeni odsotnost potrebe po (avtonomnem) mishljenju. Biti ideoloshko pravomislech pomeni biti nestvaren.”

(V nashem primeru velja to za svobodo oziroma avtonomijo raziskovanja v raziskovanju in raziskovalnem novinarstvu.)

 

In she to, kar je najpomembnejshe:

“Svoboda, to je svoboda rechi, da je dva in dva shtiri.
Che je to mogoche, potem vse ostalo pride samo po sebi.”

(Winston Smith je to v svoj dnevnik napisal z obchutkom, da je formuliral pomemben aksiom.)

Samo zato so pravi odstotki tako prekleto pomembni, pa naj bodo politiki in mediju she tako neljubi.

Samo zato vodimo to navidez tako malenkostno in nepomembno vojno za prave - neponarejene rezultate ali vsaj proti evidentni pristranosti "fejst rezultatov".

In zato v Reviji SRP v skladu z njeno vrednotno orientacijo ne poznamo cenzure in avtocenzure, cheprav bi bilo vchasih taktno in za revijo koristno, che bi kako formulacijo v soglasju z avtorjem omilili ali celo izpustili. Vendar tega ne delamo, ker dobro vemo, da bi bil to zachetek, ki nima konca oziroma ima tak konec, da revija zataji svojo vrednotno orientacijo in namesto nje uveljavlja: relativizem resnice, sprijenost svobode in odsotnost poguma. To pa so vrednotne orientacije, znachilne za posttotalitarizem ali preprosteje recheno za nasho "podaljshano preteklost".

Raziskovalna sluzhba na slovenski radioteleviziji SRP je izgubila avtonomijo in z njo verodostojnost rezultatov. Poglavitni ukinjevalci te avtonomije pa so bili menagement RTVS in Svet RTVS. Med njimi pa so se izkazali predvsem nashi nekdanji prijatelji in sobojevniki v boju za nacionalno Radiotelevizijo Slovenije, nekdanji somishljeniki ali podporniki Sindikata KUU RTVL/S, tisti torej, ki so po tem boju prevzeli kljuchne polozhaje (vloge) na RTVS. (Konkretno: Rudi Sheligo - predsednik Sveta, dr. Misho Jezernik - preds. programskega sveta za nacionalne programe TVS, z njim she chlani tega sveta: Niko Grafenauer, dr. Janko Prunk, Jozhe Snoj, Rafko Valenchich, Franc Zagozhen, Milan Zver. Pionirsko in vodilno vlogo na tem podrochju pa sta nedvomno opravila Lado Ambrozhich - odgovorni urednik inf. programa TVS in Mito Trefalt - odg. urednik razvedrilnega programa TVS - nekdanji predsednik Sindikata KUU RTVS. Na moje najvechje razocharanje pa se jim je pridruzhil she najvechji up nashega sindikata za nacionalno-kulturno radiotelevizijo gen. dir. Zharko Petan.) Kako naj si to razlagam, che ne z determinizmom vloge. Vechkrat sem zhe pomislil, da che bi po neki nesrechi postal chlan sveta RTVS, bi potem najbrzh ukinjal samega sebe kot raziskovalca in odg. urednika Revije SRP. Naj ponovim opis nashe temeljne izkushnje z Njimi ob ozhivljanju in mrtvichenju neke revije, to je, o nemozhnosti komunikacije: Hochem povedati, da njihov jezik, v katerem zdaj govore in pishejo, ni vech isti. Sedaj govore in pishejo tudi v Novoreku. Sedaj so bili Oni tisti, ki revije lahko tolerirajo, subvencionirajo ali pa ukinjajo, prepovedo ali drugache onemogochajo. Temu rechejo sociologi determinizem vloge, ker vloga dolocha pretezhni del chlovekovega ravnanja, znachaj pa le njegov neznatni del.

Revija SRP pa kljub vsemu ni izgubila avtonomije, ker je sploh ne more izgubiti, le sebe lahko izgubi. Belezhi dogajanja na RTVS in okrog nje, taka, ki jih medijska stvarnost izljuchuje, kot da jih ni in jih nikoli ni bilo; trudi se, da jih ohrani zgodovinskemu spominu. Zato imamo posebno rubriko Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S.

Revija SRP je trn v peti vsem, ki so na odgovornih in pomembnih polozhajih, tem, ki zgodovino ustvarjajo. In ravno ti ljudje so bili iz kroga Nove revije ali pa so ji bili vsaj blizu in ravno ti individuumi, ki so bili nekdanji soborci za svobodo misli in pisanja, so se znashli v vlogi (zdaj, ko so na potezi in polozhaju mochnih in mogochnih), da pochno z nami to, kar so nekoch pocheli z njimi. Ukinjajo in onemogochajo revijo, ki zheli biti avtonomna. Iz nekdanjih zhrtev rezhima so se Oni prelevili v rablje, postali so tisti, ki ne tolerijajo drugache mislechih, zatiralci svobode misli in pisanja.

Samo zato smo sodelavci Revije SRP, ki se zavzemamo za svobodo misli in pisanja, tako zelo obchutljivi za raznotere oblike manipulacije, smo proti cenzuri in prevsem avtocenzuri in ravno zato smo mochnim in odlochujochim trn v peti.

Vendar vseeno mislimo, da bi na RTVS eno revijo, ki ne strizhe tekstov, vseeno lahko prenesli.

V Ljubljani, avgusta 1994