Revija SRP 5/6

Rajko Shushtarshich

Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTV Slovenija

 

IZGUBLJENE ILUZIJE RAZISKOVALCA - V BOJU ZA
NACIONALNO RADIOTELEVIZIJO

 

Institucija brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.

 

Ta jesen je za Radiotelevizijo Slovenija zopet pomembna. Zachelo se je njeno prestopno, to je chetrto leto. Poleti je parlament sprejel nov zakon o Radoteleviziji Slovenija, sledi mu zamenjava Sveta RTVS in vodstva ali pa ponovna izvolitev (ali potrditev) upravljavcev in vodstva RTVS. Radiotelevizija je zopet v sredishchu notranjepolitichne pozornosti, zopet je aktualen boj za politichni vpliv v najmochnejshem mediju sistema. Za nas pa je zanimivo predvsem: kako slab je zgodovinski spomin, tako v instituciji M.M. in tudi pri tistih, ki odlochajo o njej. Marsikateri ochitki antagonistov bi bili lahko milejshi, manj bi bilo sprenevedanja, che bi se natanchneje spomnili nekaj dejstev iz boja za nacionalno radiotelevizijo v letu 1990. Za osvezhitev zgodovinskega spomina je torej neizogibno, da Revija SRP povzame nekaj dejstev iz Porochila o dejavnosti Sindikata KUU RTVS v boju za nacionalno radiotelevizijo in pa razlag o njem, subjektivnih seveda (videnih z ochmi udelezhenca - nekega akcijskega raziskovalca), zabelezhenih v internem raziskovalnem porochilu Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti II.

Za presojo subjektivnega oziroma individuumovega pogleda na zgodovinska dejstva nekega obdobja neke institucije sistema (v nashem primeru gre za boj za nacionalno Radiotelevizijo Slovenije ali popularno recheno: naskok na "bastiljo komunizma") je neizbezhno, da ga zaznamuje osebna vrednotna orientacija prichevalca, zato najprej nekaj malega o njej. Akcijska raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti je bila moja osnovna raziskava in hkrati pokritje in utemeljitev in ne nazadnje osmislitev vsega institucionalnega raziskovalnega prizadevanja. Nekatere sestavine te raziskave in hkrati akcijske dokumente sem objavil kot samostojne chlanke v revijah, kadar se mi je to le posrechilo, ali pa so bili dodani akcijskim dokumentom kot propagandni dodatki - avtonomne propagande znanosti seveda. Potekala pa je nekako od leta 1982 do 1992 in je pravzaprav nadaljevanje Raziskave o raziskovanju - Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?, Bilten SShP RTVL 51, 1983 v Ljubljani. (Zachetki mojih raziskav so tezhje dolochljivi, ker se te med seboj prepletajo, kar seveda ni moj izum. To tehnologijo nikoli konchanih raziskav, dokler naslednja ni formalno in uradno odobrena, so izumili ruski raziskovalci in ve se zakaj.) Raziskava je bila torej zakljuchena, ne pa konchana. Zamenjala jo je spremenjenim druzhbenim razmeram primernejsha a nich manj kochljiva raziskava Katalog problemov v komunikacijskem procesu medija. Leta 1992 je bila delno publicirana v Traktatu o svobodi Zalozhbe Lumi - Matjazha Hanzhka in rechi moram, s podporo in sofinanciranjem iz razvojnega fonda gen. dir. dr. Janeza Jerovshka. Kaj takega je danes v instituciji medija nepojmljivo dejanje in vredno le zgrazhanja. Moram priznati, da tako zoprnih raziskav za sistem in njegove institucije Slovenci ne poznamo prav veliko; tudi dopushchanje ali toleranca takega raziskovalnega pochetja (akcijsko raziskovanje, imenovano tudi institucionalna intervencija) je temu primerna. Edini urednik, ki mi je v tistih letih nebivanja, ko sem veljal za "razrednega sovrazhnika", publiciral chlanke, je bil Franci Zagorichnik. Zame je bilo takrat zelo pomembno, da so bili chlanki objavljeni taki, kot sem jih dal, to je, neskrajshani, nestrizheni, necenzurirani, pa she obchutek, da vseeno sem. Ni torej chudno, da smo se tako "chudni" - svojsko mislechi in tudi med seboj razlichni individui znashli kot sodelavci ali soavtoji v Reviji SRP. Njena vrednotna orientacija je, tako predpostavljam, sedaj, ko sta pred izidom zhe peta in shesta shtevilka revije, zhe kar razpoznavna.

 

 

Nadaljevanje raziskave Inshtituta za sociologijo Univerze iz leta 1986,
povzetek raziskave VOAPZ II

Pet let je minilo od dne, ko sem pisal ta Zachasni zakljuchek akcijske raziskave; shesto leto potem, ko sem jo predlagal Raziskovalni skupnosti Slovenije (kot spremljajocho petletno raziskovalno nalogo teoretski raziskavi Vrednotni sistem institucionalne strukture), sem raziskavo zakljuchil. Njena posebnost pa je bila, da je bila sprozhena iz konkretnih razmer, ukinjanja konkretne raziskovalne organizacije pri Radioteleviziji Ljubljana, instituciji mnozhichnega medija, ki je bil posebej primeren za analizo mnozhichne (medijeve) propagande. Bila je zamishljena kot dopolnitev teoretske analize vrednot, nachin preverjanja in uveljavljanja tez o vrednotnih orientacijah sistema. Sochasno je bila raziskava tudi osebno prichevanje raziskovalca, kar je morda najzanimivejshi del akcijskega raziskovanja. Zhe v predlogu za leto 1985 sem napisal, da je osnovni problem tovrstne raziskave ta, da relativno hitro presezhe konkretni raziskovalni interes institucije. Izostri se problem njene legitimnosti, uporabnosti, objektivnosti, pristranskosti, itn. Nasprotniki akcijske intervencije jo bodo proglasili za nelegitimno, neuporabno, pristransko, institucionalno in druzhbeno shkodljivo ali celo subverzivno dejavnost in jo prej ali slej anatemizirali. No, to se je tudi zgodilo. Udarec je to pot prishel she iz matichne raziskovalne institucije ISU v Ljubljani, ta je zakljuchila moje zunanje sodelovanje in raziskava bi bila s tem, po pravilih, ki so veljala v raziskovanju, zhe takrat konchana oziroma zapechatena. Pa ni bila, nadaljeval sem jo kot alternativni (iz institucij izlocheni) raziskovalec. Institucionalni razlog za ukinitev raziskave s strani institucije sploh ni bil utemeljen (ni bilo vredno truda). V raziskavi pa je bilo prenehanje akcijske raziskave opredeljeno, namrech, kdaj bo akcija zakljuchena in akcijska raziskava konchana? Eden od kriterijev je bil, da se akcija po svoji naravni poti ustavi na vrhu institucionalne hierarhije. Drugi kriterij je bil, da se z akcijo preneha, ko iz teoretskih razlogov ni vech smiselno kopichiti (propagandnega) gradiva. In tretji, ko ni vech tvorna pri aktualizaciji vrednot, ki jih propagira kot cilj. V nobenem primeru pa si nisem zastavil neke formalistichne utemeljitve za njeno zaustavitev, kot je na primer chasovno fiksiranje akcije, she posebej ne, ker bi njena chasovna raztegnitev ne bi bistveno povechevala stroshkov.

Najpomembneje zame je bilo, da mi je ravno raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti omogochala in tudi formalno utemeljevala vse akcijske - interventne raziskave. Brez nje bi ne bilo niti Vrednotnih orientacij politichne propagande (ta je bila zhe tako skrita v "povedku" VOAPZ) niti ne akcijske raziskave Vrednotne orientacije vojne propagande niti ne raziskovalnega porochila Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije. Raziskava Vrednotnega sistema institucionalne strukture pa bi bila brez nje suha, abstraktna, nedozhiveta, nezhivljenjska. Kateri razlog je bil odlochilen za prenehanje akcijske raziskave, pa boste lahko presodili sami iz tega porochila.

 

 

Zachasni zakljuchek I. dela akcijske raziskave

V zachasnem zakljuchku raziskave iz leta 1986 je torej pisalo: V vechini mojih prizadevanj je akcija blokirana in vse kazhe, da se bo tak tretma res nekoliko neobichajnega raziskovanja nadaljeval in stopnjeval.

Nobenih ukrepov ni, ki bi ne omogochali protiukrepa in tako je tudi z metodologijo akcijske raziskave. Mozhnost komuniciranja, javnega delovanja, publiciranja, sodelovanja s sorodnimi raziskovalnimi organizacijami, raziskovalci, ki vidijo in chutijo podobno raziskovalno vzdushje, je, milo recheno, nevtralizirana. Inshtitut za sociologijo Univerze, moja nekdanja matichna institucija, se tem ukrepom pridruzhuje, onemogocha to minimalno zunanje institucionalno sodelovanje. A to she zdalech ni vse. Socialna izolacija je tisto osnovno obchutenje, ki ga kot akcijski raziskovalec ne morem spregledati. Vprashanje, ki si ga zastavljam, je le: ali ni morda zhe chas za spremembo metodologije akcije? Ni namrech nobenih ukrepov, ki ne bi omogochali fleksibilnejshega odziva.

Opomba: Sledi she kljub vsemu ekspresivno depresiven opis stanja individualne zavesti "razrednega sovrazhnika", vendar energija she ni izchrpana in akcija se nadaljuje, raziskovalec pa se zaplete v nevarna razmerja.

Da sem napisal chlanek Aktualni dogodki v luchi vrednot: Odboru za obrambo chlovekovih pravic - vrednot, me je vzpodbudil Franci Zagorichnik, lahko bi rekel, da mi ga je prijateljsko narochil in objavil takoj, tako, da sem imel v eni shtevilki revije dva prispevka (tega in she Zgodbo o Pilatu). Najbrzh ni treba rechi, da ni z nichemer pogojeval vsebine chlanka. Zanimalo ga je samo to, kako jaz vidim aktualne dogodke v luchi vrednot. Aktualni dogodki pa so takrat bili "proces proti trojici": Ivanu Borshtnerju, Janezu Janshi, Davidu Tasichu, kmalu se jim je pridruzhil she chetrti: Franci Zavrl, za kratek chas pa she peti: Tomo Bogataj. No, potem sta ostala aktualna le she dva: Janez Jansha in Igor Bavchar, ki je bil sprva nevshteta siva eminenca "chetverice" , formalno nikoli obtozhen (inkriminiran), dejansko pa je bil rezhiser scenarija, kasneje: vodja Odbora za obrambo "chetverice". (Kot recheno, te numeracije oseb mi gredo res na zhivce.)

Che danes ponovno premislim ta chlanek, me v njem marsikaj moti, dasi je treba rechi, da razvoja dogodkov, kot jih vidim danes, takrat nikakor nisem mogel predvidevati. Moti me predvsem naslednje: solidarnost s preganjanimi sovrazhniki sistema je moja etichna nuja, ki pa preneha to biti, ko je ta solidarnost institucionalizirana, posebej she, che jo organizira neka podobna moch, kot je tista, ki zhrtve ustvarja. Moj problem je toliko vechji, ker v chlanku med drugim pishe tudi tole: "V krizi vrednot sistema, ki jo povzrocha predominacija mochi, politizacija aparata drzhave, izstopata po mochi dva sklopa institucij, v katerih se politichna moch do skrajnosti aktualizira. Ni tezhko uganiti, da sta to dva 'kristala mase', kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska.

Vrednota armade je moch v posebni obleki, je militantna moch, je najbolj groba sila, ki zmaguje ali pa je porazhena v najtezhjih trenutkih sistema: v boju, v vojni, v revoluciji, v ekstremni krizi sistema. Sistem je v tem zrenju ogrozil sebe zhe, ko je generiral pogoje za aktualizacijo vrednot armade za celotno druzhbo, jih vsilil s silo, grozhnjo orozhja, prezirom svobode in konec koncev zhivljenja chloveka - individua. Generali vedno sanjajo o vojni, o puchih, o vojashkih udarih, prevratih; samo v izjemnih, izrednih razmerah pa lahko izkazhejo svojo moch, njen smisel, smisel svoje organiziranosti - institucionalizacije.

V nashi civilizaciji je pach tako, da moramo pobiti chim vech ljudi; mi vodimo vojne, da bi govorili o miru, vrednoto mir imamo za to, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo chloveku, ki ga sposhtujemo, so samo za naivnezhe. Za mochne in mogochne je vojna nepogreshljiva ekspresija njihove mochi. Moch in vojna sta hierarhom vech kot vse drugo.

Pa ko bi bilo samo to, namrech, militarizacija sistema kot nujno zlo za zashchito sistema, bi chlovek she nekako dihal. Vojashnice so vidne, uniforme so vidne, chini so jasno hierarhizirani, vojna in puch sta izjemni in razmeroma kratki stanji sistema. A tu je she trajno prisotna nevidna moch, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmochnejsha institucija sistema je predimenzionirana, premochna. Recite mi, katera institucija v drzhavi je najmochnejsha, in povem vam, kako se imenuje sistem. Che je to policija, potem je nash sistem policijska drzhava. Che nasha drzhava ni policijska, potem se nam samo zdi, da je neka mochna institucija v dezheli, ki je prezhela celoten sistem, ki kadrovsko obvladuje vse ali vsaj najpomembnejshe institucije drzhave. In potem se nam samo zdi, da venomer visi nad nami mech ovadbe in kar je she slabshe, da obchasno slutimo (che je senzibilnost le kolichkaj razvita), da se tudi nas boje soljudje, sodrzhavljani, kajti vsakdo je mozhni obveshchevalec. Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moch. Lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode."

Tako sem napisal v Ljubljani, 10. junija 1988. Danes bi rekel, da je bil to hiter odziv, celo prenagljen. Tezhko je povedati, kaj je v teh mislih danes moteche, ker tudi sama podoba nove mochi ni tista, ki je motecha sama po sebi, to je postala naknadno. Ali je bilo to mogoche predvidevati? Najbrzh je bilo. Chlanek je bil naperjen zoper vrednoto moch, ne le neko konkretno, ampak institucionalno militantno moch nasploh. Naslednja aktualizirana vrednota (nosilna in razkrinkujocha vrednota v chlanku), ki nam je takrat vladala, nas obvladovala, jemala svobodo, je bila vojna tajna. Problem etichnega premisleka se aktualizira takrat, ko konkretni preganjanec Janez Jansha postane vojni minister v novem sistemu, njegov prijatelj in strateg obrambe "chetverice" Igor Bavchar pa postane policijski minister. In ta novi vojni minister predlaga, recimo, shestkrat vech sredstev za vojsko (vodenje vojne, morijo), kot jo daje novi sistem za kulturo, ohranjanje narodove identitete (za ustvarjalnost, za zhivost zhivljenja). No, nich hudega, boste rekli, tudi to mora nekdo biti. Zhe res, ni pa lepo, che to predlagajo nekdanji nasprotniki in preganjanci militantnega rezhima; ker mnozhice takrat, "ko se je zachela demokracija", niso bile solidarne z mochnimi in mogochnimi, pach pa z zhrtvami, ker le z zhrtvami se ogrozhene mnozhice resnichno identificirajo (poenotijo, postanejo eno v duhu). Kako naj se zdaj poenotijo z njimi? To je le malo prevech groteskno prichakovanje. Nekaj chasa lahko celo traja, ta nova institucionalna identifikacija tudi z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, a vrnila se bo kot bumerang.

Opomba: Ker je bilo to pisano pred vojno agresijo Jugoslavije na nasho novo drzhavo, bi moral to zabelezhko dopolniti. "Dolgo chasa bo trajala ta nova institucionalna identifikacija z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, njiju slava bo kot slava slovenskega generala Maistra, in vechja, a nam se bo vrnila kot bumerang." Nekaj chudnega, meni nerazumljivega, se kasneje dogaja s temi konkretnimi zhrtvami sistema, za katere se posebej zavzamem in jim javno izrazim solidarnost. Skorajda se razporede v dva ekstrema.

Za ene velja, da se bleshcheche povzpno na institucionalni hierarhiji, kar samo po sebi ni presenetljivo, ker tako deluje mehanizem socialnih preobratov, pa me vseeno vsakich znova preseneti radikalnost preobrazbe zhrtev v tiste, ki bodo poslej morda sami morali zhrtvovati. Tako me je zhe nekaj let po moji solidarnostni podpori Vojislavu Sheshlju (ob beograjskem procesu "shesterici" v prvem delu raziskave) presenetil njegov nenadni vzpon na mesto chetnishkega vojvode. Primerjava za nas ni vzdrzhna (danes she posebej ne), pa tudi za Srbe ni, vendar je razlog pri obeh narodih nasproten. Za nas Slovence sta Janez Jansha in Igor Bavchar vechna narodna junaka, mitoloshke osebnosti, za Srbe pa Vojislav Sheshelj. Vendar je tu she ena bistvena razlika, ta ne izhaja iz znachaja individua, ampak iz narave sistema in narodovega znachaja. Tako Sheshlja neizogibno dolocha drzhavotvorni "kompleks" velikosorbske drzhave, ki se lahko realizira samo tako, da podredi ostale in preostale balkanske nedrzhave (republike nekdanje Srboslavije). In tako, da skusha narod Srbov podjarmiti - zasuzhnjiti narode, ki jim ne prizna identitete, svobode. In tako Jansho in Bavcharja (nasprotno od Sheshlja) dolocha osamosvojitveni "instinkt" slovenske drzhave in samoobrambni boj za narodovo svobodo. Prednost je tako velika, da je ne odtehta niti mitoloshko junashtvo srbskih domoljubov (lahko rechemo tudi zloglasnih chetnikov, komitov, kot jih opisuje njihov rojak Dimitrije Tucovich), niti shtevilchna premoch Srbov v "Jugoslaviji" niti njihova premoch v poveljnishkem - oficirskem kadru v "JNA". Izid boja je predvidljiv in z njim saldo mojih junakov. Vendar predvidljivost sega le do neke mere, do mere, ki jo uokvirja vrednotni sistem institucij. Res je ta prediktibilnost ravnanja, dolochena iz institucionalne vloge, velika, rekel bi presenetljivo velika. A tu je she preostanek, ki je nedolochljiv, nepredvidljiv. Vedno je prisoten, prichujoch, che ga ne uposhtevamo, smo slepi in topi zanj, a on nas bo presenetil. Recimo temu preostanku, da je to individualnost chloveka in individualnost naroda, njuno bistvo po sebi, iz sebe zanj.

Za druge pa velja ravno nasprotno, da rehabilitacija zanje nikakor ni mogocha, niti v novem sistemu ne, vsaj dokler so she zhivi ne. Tudi novi sistem jih ne more prebaviti, uporabiti in zato tudi ne rehabilitirati. Ostanejo disidenti, zamolchani in zavrzheni individui za vse chase. Niso popularni v svojem narodu, prej so neznani, anonimni. Tudi na nasprotni strani se lahko znajdejo, lahko bi bili celo narodovi izdajalci. A tu je she ena igra, recimo ji igra usode z ljudmi. Ne sprejme jih sistem, ne sprejme jih narod, do njega ne morejo.

Tudi razlog, zakaj so institucionalno neuporabni, je znan. Ostali so dosledni svoji osebni vrednotni orientaciji. Noben sitem tega ne more dopustiti in odpustiti, posebej konvertiti v njem ne.

Nekaj solidarnosti sem takim trdovratnim primerom izrazil zhe kar v naslednjem chlanku: (Igre sistema, revija: Likovne besede, sht.8-9, 1988, Ljubljana).

 

 

IGRE SISTEMA
O SISTEMU V LUCHI SISTEMSKE TEORIJE IN MALO DRUGACHE

Dve vrsti iger: igre z chlovekom, njegovo individualnostjo, igre z narodi njihovo svobodo - subjektiviteto - O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache - Spoved sistemu

Iz chlankov bom zopet povzel samo del vsebine in sicer tisti, ki se po mojem nanasha na bistvo procesov sistema.

Chas bo pokazal svoje bistvo, da pa zgolj ne chakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na zhrtve v Dachauskih procesih. Shtirideset let so mrtvi in zhivi chakali na rehabilitacijo. Doslej pa so bili znova in znova sumnicheni, osumljeni, zaznamovani, trpincheni. Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalovil. Bodimo pozorni na besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njihovo chast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti le njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izrechi njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: rezhiserje krizhanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politichno avantgardo, skratka celotni sistem, ker sistem je bil integralen, totalitaren. Oprati krivde pa je treba nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim: justifikacija je naklepni umor sistema. In che nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematichni. Mi pa tega nochemo videti. Tolazhimo se, da gre za neko sluchajno zmoto, sodno zmoto, justifikacije so redke in konchno je tu rehabilitacija in zdaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim, resda v nebo shtrlechim procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se chloveku stemni svetla prihodnost sistema. Chlovek naj se tolazhi; velike krivice so dejstva preteklosti, predmet zgodovine in najbolje je, da na njih pozabimo, tega ni vech. Samoprevara in lazh je tolazhba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper chloveka, dokler bo razkol med sistemom in chlovekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudichevo pomemben, odlochilen.

Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja. Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema! Vendar ta dvom je tu, prezhema nas! V zakonih se dushimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Prevech zakonov zanesljivo kazhe na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa na neustavnost, drzneje recheno, na nelegitimnost sistema. Zastrashevalni "procesi so le vrh ledene gore", ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hochemo. Vchasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj she o treh procesih sistema? Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoshka, Ota Vilchnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh vech nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev kolegov? Pochasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija, njih, ki so s procesom zaznamovani; rechem ji civilna smrt. Vsak od njih ima svojo zgodbo zase, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva, a nas ne zanimajo. Otojeva je bila dolga zhe sedemnajst let in se je she kar dogajala in ni ji bilo videti konca* in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj je ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nochemo slishati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumnichenje, nadaljnje obtozhevanje in zhalitve in zasramovanje. Tak je zhelezni scenarij procesa. V najboljshem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa tako vedo, da spada v igro sistema. Oni resnichni proces, mislim neuradni, pa tako traja, ves chas je tu. Tak je scenarij sistema. Jozef K. bi vas vprashal: ali zhe imate svoj proces?

Jaz pa bom raje vprashal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to podpovrshino ledene gore? Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so bili politichni? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odlochitev disciplinskih komisij v organizacijah zdruzhenega dela? Ti kupi papirja kopne v arhivih hitreje kot vrhovi ledene gore, ne pridejo vsi na vrh gore.

Razdruzhevalci zdruzhenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Chlovek dobi vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve reshuje bolj eksemplarichno, zaradi videza, da ohrani svoje nalichje.

Chlankov: O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in Spoved sistemu pa ne bom povzemal, ni vech potrebno, medtem je sistem razpadel, kar sesul se je sam vase. Kmalu se bo zachel boj za nacionalno radiotelevizijo.

*(Kasnejsha opomba: No in ko se je oporechnishka zgodba Ota Vilchnika, recimo po nekem chudnem nakljuchju le konchala, je postal chlan "Sheligovega sveta". In v vojni med Svetom RTVS in Revijo SRP sva pristala na nasprotnem bregu. Pravzaprav nisem bil niti malo presenechen, da se Oto ni javno distanciral od ravnanja tega sveta, z njegovim odnosom: do raziskovanja v instituciji RTVS, do Revije SRP, do svobode misli in pisanja. Bila sva pach v bisveno razlikujochih se vlogah.)

 

 

Boj za nacionalno radiotelevizijo

V letu 1989 je na Raditeleviziji Ljubljana spet obvisela tezhka beseda reorganizacija. Vsakich, ko se to zgodi, vemo, da se utegne zgoditi nekaj hudega. She en val institucionalnega konflikta med administracijo in ustvarjalci je bil sprozhen s strani vodstva institucije RTVL, cheprav se vodstvo s tako trditvijo gotovo ne bi strinjalo. Vendar, recimo po kriteriju obchega soglasja, da je bil to poskus uzurpacije medija s strani takratnega vodstva radiotelevizije, ki pa se mu je neprichakovano postavil po robu Sindikat KUU RTVS. V to sindikalno zgodbo pa me je potegnil akademski slikar in scenograf na RTVL/S Jozhe Spacal. Razmere so ga prisilile, da je svojemu ustvarjalnemu delu odtegnil chas in energijo, da je osnoval Sindikat KUU na Radioteleviziji. Leta sva hodila v sluzhbo na RTVL iz iste ulice, sosednje hishe, pa sva se komaj poznala. Nikoli se nisva vech kot pozdravila, vse do takrat, ko se je zachela demokratizacija tudi na RTVL. Potem sva postala sindikalna soborca in tudi prijatelja. V marsichem se nisva strinjala, mislila po svoje, vendar v temeljnih dejanjih sindikalne aktivnosti, strategije in taktike sva nekako na koncu le soglashala. Za mene je bilo to dragoceno izkustvo. V dolgotrajni izolaciji sem se skoraj odvadil teamskega sodelovanja. Po drugi strani pa se je takrat zachela tudi meni tezhko sprejemljiva zapletenost in prepletenost v sindikalno-politichno aktivnost, ki mi je bila tuja, raje sem imel kolikor se je le dalo osamosvojene individualne nastope. Pa vseeno moram rechi, da mi je ta sindikalna dejavnost omogochila nadaljevanje akcijskega raziskovanja na pravem, skoraj pravem bojishchu. Taka prilozhnost se raziskovalcu redko ponudi. Nastali sta dve porochili, sindikalna in raziskovalna inachica. Obe porochili pa sta sestavni del akcijske raziskave Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti, brez katere bi ne bili mogochi, Sindikat KUU bi ne vedel zame in jaz ne bi sodeloval v sindikalni akciji. Ta raziskava, ki je po zvrsti raziskav institucionalna intervencija, mi je nedvomno dala neko dodatno vednost o instituciji M.M. in potrebno skushnjo v institucionalnem konfliktu. Sindikalna aktivnost pa je dajala zhivo snov, gradivo za raziskovanje. Gotovo se zhe sprashujete, che je ta medsebojna zapletenost in prepletenost raziskav nujna? Vsebinsko da. Po formalnih kriterijih, ki so sicer v veljavi, pa ne. Vendar bi v tem primeru potreboval za njihovo samostojno utemeljenost v institucionalnem postopku predlaganja in odobravanja raziskav dodatna leta. V tem so institucije pochasnejshe kot zhelve. Mnoge raziskave, med njimi vse problemske, bi ne bile nikoli odobrene. V tej administrativni grmadi papirjev je srzh administrativnega raziskovanja in moch tistih, ki si ga podrejajo. (Naj za primer naveden samo raziskavo Vrednotne orientacije vojne (vojashke) propagande. Za raziskavo so se na vojnem ministrstvu zanimali shele kako leto po konchani vojni za Slovenijo, cheprav sem to akcijsko raziskavo sproti (she v konceptu) v obliki akcijskih dokumentov poshiljal na pristojna minstrstva. In to se je dogajalo raziskovanju med vojno za Slovenijo in takoj po njej, takrat, ko chas teche hitreje. Kaj hochete, formalno je ni nihche narochil.

Pomembnejshe chlanke iz teh dveh raziskav sem publiciral v dnevnem chasopisju in menim, da so she vedno aktualni, da tudi danes she dopolnjujejo ali vchasih celo potrjujejo nekatera predvidevanja o razvoju institucionalnih vrednotnih orientacij. Bolj pa so pomembne kot orodje ali celo orozhje v boju za nacionalno radiotelevizijo, za svobodno, spontano kulturno umetnishko ustvarjalnost na njej. Zanimivost je morda le to, da so bili chlanki in sindikalna sporochila javnosti sedaj objavljani takoj. Nekoliko se je zapletlo le pri chlankih: Ali bosta slovenska TV in slovenski radio nacionalna medija? - Kakshne TV nochemo! in resneje s chlankom Medij in chas, kamor se je grobo vmeshala cenzura Demokracije. V chem je bila ta razlika? V javnosti sporochil? V spremembi nachina ali stila pisanja ne. V tem, da se je demokratiziral sistem in z njim tisk? To gotovo ni zanemarljiv razlog, a tudi ni odlochujoch. Navade "avtonomnih" urednikov so zhelezna srajchka, tesna je in trajna. Odlochilno za spremembo v odnosu do publiciranja - shirjenja avtonomne propagande je bila le atraktivnost, ki jo je dajala moch, ki je stala za njo. To je bila moch organizacije - Sindikata KUU Radiotelevizije Slovenija.

 

 

UVOD IN POVZETEK POROCHILA O DEJAVNOSTI SINDIKATA V BOJU ZA NACIONALNO RADIOTELEVIZIJO, VREDNOTNE ORIENTACIJE NACIONALNE RADIOTELEVIZIJE

Che zveni naslov porochila Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije abstraktno, pa je za razliko od njega podnaslov Povzetek porochila o dejavnosti sindikata kulturno-umetnishkih ustvarjalcev v boju za nacionalno radiotelevizijo zelo konkreten. In tako sta se razlikovali tudi obe moji dejavnosti: raziskovalna in sindikalna. Sindikalno porochilo povzema konkretne dokumente, ki so najpomembnejshi v predstavitvi tega boja. Interpretacije ni in vsakdo si jo lahko napravi sam. Interpretativnih elementov, ki pa vendarle so (v posameznih prispevkih, chlankih) pa ni mogoche razlagati le osebno. Porochilo je kolektivno, za njim stoji predsedstvo sindikata in chlani komisije za spremljanje reorganizacije nacionalne radiotelevizije. V osnovnih vrednotnih orientacijah smo bili soglasni. Tudi nashi individualni prispevki so bili prilagojeni kolektivni akciji. V raziskovalnem porochilu pa povzemam konflikt v sistemu na instituciji medija she z individualnega zornega kota - raziskovalca (subjektivno torej). Dogodki hitro tonejo v pozabo. Dokumenti ostanejo dlje, izgublja pa se njih pomen. Namen tega uvoda je bil narediti socialni okvir tega dogajanja razvidnejshi in s tem obe porochili razumljivejshi tudi za kasnejshi chas, che bi se kdaj le nashel kdo, ki bi ga kronika neke institucije vseeno zanimala.

 

 

POVZETEK

1 Bilo je to v chasu, ko se je formalno zrushil totalitarni rezhim (sistem). Demokratichne volitve leta 1990 so dale Slovencem prvi demokratichno izvoljeni parlament in novo oblast. Sedaj je imel sistem novo demokratichno (voljeno!) legitimnost namesto prejshnje revolucionarne (priborjene!) legitimitete. Vrednotne orientacije sistema niso vech le deklarativne, ampak so lahko tudi dejanske. To pa je mozhnost, da se aktualizira ta pomembna razlika med deklariranimi naj-vrednotami in dejanskimi tu-vrednotami. Odprl se je prostor za nova zaveznishtva in oponiranja v vrednotni orientaciji. In to ne le na deklarativno verbalni, ampak tudi na dejanski ravni socialnih odnosov v sistemu, v njegovih institucijah in med njimi.

2 Institucije v sistemu pa se seveda ne spremene chez noch in she manj avtomatichno s spremembo dominacije vladajochih skupin, strank, koalicij na oblasti. To she posebej velja za institucijo najmochnejshega mas-medija v sistemu - radiotelevizijo, to je medija, s katerim se vlada - na moderen nachin.

3 Ni pa funkcija mochi edina in ni najpomembnejsha v mediju, vsaj za moderni sistem pa je gotovo najbolj atraktivna. Medij ima namrech she pomembnejsho nalogo, ta je, biti nacionalno kulturni medij, medij, ki bo svojemu narodu dajal in ohranjal identiteto. Slednja je za eksistenco naroda pomembnejsha, je eksistencialna, cheprav dandanes mnogi s to bistveno razliko v orientaciji medija ne bodo soglashali in drugi bodo zopet soglashali le formalno, ne pa tudi v svojem dejanskem ravnaju (vodenju in upravljanju medija).

To je abstraktni okvir boja za nacionalno radiotelevizijo, drugache recheno, s tem je naznachen konflikt na vrednotnem nivoju. Shele ko vanj vmestimo glavne protagoniste konflikta, postane ta socialna igra razvidnejsha.

Notranji protagonisti:

- prejshnje vodstvo radiotelevizije
(organi upravljanja in vodenja: skupshchina RTVS,
delavski sveti TOZD-ov, od vodstva ustanovljeni
ali vodstvu lojalni sindikati)
 
- sindikat kulturnih ustvarjalcev (obchasno
zaveznishtvo nekaterih sindikatov na RTVS)

Sindikatov, ki so bili na radioteleviziji doslej ustanovljeni, je kar lepo shtevilo (leta 1990 kakih 13). Sindikat KUU pa je takrat shtel kakih 250 chlanov - ustvarjalcev kulturno-umetnishkega programa. Posebnost tega sindikata je bila she to, da je bil ves chas od ustanovitve naprej edina resna opozicija vodstvu, v njegovem poskusu reorganizacije radiotelevizije Slovenije. In razlog je bil preprosto v tem, da si je vodstvo nameravalo prilastiti medij z zakonom o RTV Slovenija (tik pred parlamentarnimi volitvami). Malo pa je kasnilo s sprejemom statuta in novo reorganizacijo. Kochljivost te spremembe (celotne reorganizacije medija v podjetje) v sami instituciji je bila (za odnos med vodstvom in sindikatom) v tem, da je vodstvo moralo izvesti redukcijo kadrov v instituciji she pred privatizacijo. Institucija RTVL je tako kot vechina drugih institucij v socializmu, bolehala na hipertrofiji kadrov in na negativni selekciji shtevilnih vodilnih in vodstvenih kadrov. In kakshno redukcijo lahko ti kadri izvedejo, nam je znano, izlochitev nelojalnih posameznikov, nelojalnih do njih kot oseb (ne do institucije). Vse to bi bilo konkretno razvidno v dokumentu o mikroreorganizaciji. Sindikat je ta dokument najodlochneje zahteval, ga postavljal kot pogoj za morebitni dialog z vodstvom, seveda zaman. In tako dialoga ni bilo, ostal je chisti konflikt. Dokumenta o mikroreorganizaciji pa nihche nikoli ni videl, morda sploh ne obstaja, obstajal pa je namen, vrechi chim vech ustvarjalcev na cesto, indikacije so bile vech kot jasno nakazane. To pa seveda ni nikakrshno presenechenje, to je reden rezultat konflikta med administrativno in ustvarjalno vlogo v instituciji. (V javno dostopnih - publiciranih dokumentih, je bilo o tem mogoche razbrati le "med vrsticami", ki jih je pisal Boris Bergant.)

Zunanji protagonisti:

- parlamentarna opozicija, to je prejshnja oblast
(ZK, SZDL, ZSMS) ali sedaj stranke (SDP, SS,
LDS); neodvisni; italijanska, madzharska
skupnost; (in t.im. neodvisni mediji)
 
- vladajocha koalicija, to je prejshnja opozicija
(KD, SKZ, SDZ, SDS, LS, ZS); nova oblast:
sekretariati vlade (za informiranje, kulturo,
znanost, sholstvo); skupshchinski komisiji
(za informiranje in za kulturo)

Resnici na ljubo, Sindikat KUU je imel zaveznike tudi med tradicionalnimi kritiki mochi medijev, med njimi tudi take, ki so bili odstranjeni z medija po nachelih negativne selekcije kadrov. Kasnejshi razvoj dogodkov je pokazal, da tako zaveznishtvo ni trajno, posebej ne, ko je pomembnejshi strankarski interes od vrednotne orientacije medija. Skratka, sedaj jim je bilo pomembnejshe nasprotovanje sedanji oblasti in s tem zaveznishtvo z opozicijskimi strankami, z nekdanjo oblastjo, ki je dejansko she vedno vladala mediju in ga neformalno obvladovala. Zavzemanje za kulturno nacionalno radiotelevizijo Slovenije jim je bilo le pretveza za vpliv na mediju, ali pa odvech. Vodstvo RTVL je bilo naravni zaveznik prejshnje oblasti po inerciji sistema. Ne le zato, ker je bilo od prejshnje oblasti postavljeno, saj je samo podaljshana stara oblast. Pri tem ni toliko pomembna njegova instrumentalna odvisnost, ampak predvsem njegova vrednotno ideoloshka naravnanost - orientacija. Edini mogochi zaveznik sindikata KUU je bil torej parlament in v njem vladajocha koalicija DEMOS. Brez nje bi bil njegov boj vnaprej zgubljen, che zhe ne nemogoch, zhe zaradi nesorazmerja mochi med obema protagonistoma v RTVL. Toliko o "nadstrankarski, oziroma nestrankarski dejavnosti sindikata". Tako politichno povezovanje sindikata pa je she vedno dalech od tega, da bi mu lahko ochitali programsko odvisnost od strank, koalicij; ne nazadnje zaradi njegove opredeljene vrednotne orientacije za nacionalno radiotelevizijo.

Resnichno nestrankarska in nadstrankarska pa je bila dejavnost sindikata ravno v avtonomni vrednotni orientaciji, ki se je po mojem mnenju v konkretnem boju za medij izkazala za iluzijo. Namrech, tak medij, ki naj bi ne bil le medij mas, medij mochi ali medij sistema, medij predominantne politichne propagande, ampak bi bil predvsem nacionalni medij, ki bi Slovencem dajal identiteto, jih kot narod ohranjal, ne pa le evropeiziral, amerikaniziral ali celo balkaniziral, je za Slovence, kot vse kazhe, predrag luksuz. Taka orientacija Sindikata KUU je bila dolochena z njegovo profesionalno dejavnostjo (umetnishka ustvarjalna dejavnost), iz nje naravno izvira vrednotna orientacija (in utemeljitev kulture v sistemu), da bosta kultura in umetnost tisti dejavnosti sistema (avtonomni podsistem), ki bo ohranjala Slovence kot narod s subjektiviteto. Brez nje pa bo prej ali slej vprashljiva tudi legitimnost slovenske drzhave.

Hochem poudariti, da so vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije ostale tista konstanta v sindikalnem prizadevanju, ki je presegala ideoloshko deklarativno raven utemeljevanja dejavnosti neke "zarotnishke skupine" v boju za moch na mediju mochi, cheprav je mogoche celotno dogajanje razlozhiti tudi tako, skrajno poenostavljeno, to je, zgolj s teorijo zarote, she posebej potem, ko dokumenti izginejo in ko zbledi zgodovinski spomin institucije.

Sprozhilni dogodek:

- Staro vodstvo in skupshchina RTVS hocheta z
reorganizcijo ustanoviti "samostojno podjetje",
oziroma vech "neodvisnih podjetij", skratka,
obdrzhati medij mochi v rokah prejshnje oblasti -
sedanje opozicije, oziroma prikriti prejshnjo
rezhimsko politiziranost medija z dodatno
komercializiranostjo - podjetnishtvom.

Privatizacija mas medija v rokah prejshnje vladajoche garniture pomeni:

1 nadaljno komercializacijo medija, she vechjo dominacijo EP (ekonomske propagande), vrednotno orientacijo konzumerizma;
2 adaptacijo dominacije zastarele socrealistichne boljshevistichne propagande (AP - agitacije in propagande) v modernejsho dominacijo politichnoinformativne funkcije medija (PP - politichne propagande) v politichni marketing, trzhenje z informacijami ipd., skratka v medij, v katerem dominira politichnoindoktrinativni program;
3 nadaljnje zapostavljanje avtonomne kulturnoumetnishke propagande (KUP);
4 zaviranje dejanjskih sistemskih sprememb!

Ustvarjalcem pa je grozila osvoboditev od zdruzhevanja dela in sredstev (odpust), to je status "svobodnih" zunanjih sodelavcev mogochne institucije. Trzhishche zunanjih sodelavcev pa je v majhnem sistemu tako omejeno, zgoshcheno, da njihovi honorarji v dezheli majhnega naroda ne jamchijo niti minimalne eksistence, kaj shele svobodno ustvarjalnost. Danes pa tega seveda ni mogoche dokazati, kot zhe recheno, mikroreorganizacije ni in je domnevno nikoli ni bilo, le indikacije te ogrozhenosti ustvarjalcev so bile vech kot zgovorne. To pa je bil spontani razlog za sindikalno samoorganiziranje, bila je to spontana sprozhitev samoobrambne aktivnosti, ki je zhe sama po sebi upravichena in smiselna in ni je bilo treba posebej opravichevati, utemeljevati.

Rezultat konflikta za sindikat: - Shematsko ga ilustrira zadnji nedialog

med dir. tozda TVS Milanom Bajzhljem na seji Sveta
RTV Slovenija (22.3.1991) - Pojasnilo k odgovoru
direktorja tozda TVS Milana Bajzhlja na sklep
5. seje Sveta RTV Slovenija, z dne 1.3.1991:

Sindikat KUU RTVS je s svojo dejavnostjo preprechil:

1 da postane RTV Slovenija podjetje, (oziroma vech podjetij po zakonu o podjetjih),
2 spejetje statuta po takratnem zakonu (zakona o RTV Slovenija Ur.l. 16. aprila, l990),
3 izvajanje reorganizacije (po zakonu o podjetjih).

Uveljavljal pa je:

1 koncept nacionalnega radia in nacionalne televizije,
2 bistvene spremembe v zakonu o RTV Slovenija (natanchneje: v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija, Ur.l. 43, 28. novembra 1990).

Svet RTV Slovenija smo zheleli seznaniti s problemi (katalogom problemov), ki so se zdeli ustvarjalcem na radioteleviziji bistveni. Prichakovali smo, da bo novo vodstvo RTVS razreshilo vse bistvene probleme strokovno in v skladu s svojimi pooblastili. Pa jih ni, razen enega in she tega, ko je bilo prisiljeno. Naj to svojo pripombo ilustriram z enim samim dejstvom: Sindikat KUU je je boril za uresnichitev kolektivne pogodbe (podpis individualnih pogodb za ustvarjalce in druge zaposlene) skoraj cela shtiri leta (novinarji so jih podpisali kako leto prej). Skoraj celoten mandat sedanjega vodstva - nekdanjih zaveznikov in soborcev za nacionalnokulturno Radiotelevizijo Slovenije - je trajal boj za njeno uveljavitev. Bili sta potrebni dve grozhnji s stavko KUU, zadnja ob najbolj nepravem trenutku za vodstvo in najprimernejshem za sindikate, natanko ob sprejetju novega zakona o Radioteleviziji Slovenije, to je ob reelekciji vodstva, da je vodstvo popustilo.

Opomba: Nekdo, ki bi na nasho sindikalno borbo gledal z dolochene razdalje, bi mirno lahko rekel, da smo ostali praznih rok in morda she, da smo izpadli kot bedaki. (Zakaj? O tem nekoliko kasneje.) Vendar sam ne mislim tako.

 

Rezultat konflikta za management administracijo institucije in politiko:

Normativno je konflikt razreshen s sprejetjem dopolnil zakona o RTVS, ki se ne imenuje vech RTVL ampak RTVS. Odlochilni popravki v novem zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija so se nanashali na sestavo Sveta RTVS in nachin imenovanja t.im. kljuchnih vodstvenih kadrov (soglasje k imenovanju oziroma razreshitvi gen. direktorja, dir. radia in dir. televizije je dajala Skupshchina RS.) Za sociologa pa ta zunanja normativna podoba ne pomeni zadnjega dejanja v zgodbi; celo neizogibno moram rechi, da je bil zakon pisan (spremenjen in dopolnjen) zato, da se zavzame medij, to je bil t.im. "naskok na bastiljo komunizma". Kmalu se je pokazalo, da to ni tako preprosta zadeva, kot se je zdela zachetnikom na oblasti. DEMOS ji ni bil kos, she lep chas ne. Po formalni zasedbi institucije RTVL/S, tega najmochnejshega mas medija sistema, je DEMOS bolj igral kot pa dejansko obvladoval vodilno vlogo oziroma kar obvladovanje medija.

Konkretni (institucionalni) rezultat politichnega boja za nacionalni medij med zunanjimi protagonisti je obtichal v nesrechni pat poziciji. Tako je bilo v najvishjem organu upravljanja Svetu RTV Slovenija in tako je bilo z najvishjimi pozicijami vodenja. Razmerje glasov v svetu je bilo, po neverjetnih taktichnih zapletih in napakah na obeh straneh, v korist DEMOS-ove opozicije. Parlamentarna vechina si je v svetu zagotovila le 10 zanesljivih glasov od prichakovanih 13. Torej ni imela vechine ali glasovalnega stroja v svojih rokah; pa ne zaradi svoje velikodushnosti, kot bi danes nekateri radi prikazali, ampak zaradi napak oz. neizkushenosti v kadrovanju in lobiranju svojih kadrov. (Sestava sveta Radiotelevizije Slovenija ob izvolitvi je bila taka: KD: Viktor Blazhich, France Pibernik; SKZ: Marjan Podobnik, Janez Pogachnik; SDZ: Rudi Sheligo, Jozhe Snoj; SDS: Branko Grims, Marko Selan; LS: Danijel Malenshek, Igor Vidmar - (namesto Franca Golija); ZS: Vane Goshnik, Vlasta Jalushich; SDP: dr. Slavko Splichal, mag. Lenart Shetinc, dr. Boshtjan M. Zupanchich; SS: Borut Shuklje; LDS: dr. Pavle Gantar, Danijel Bozhich, Blazh Zheleznik; Neodvisni: Jozhe Zupanchich; It. sk.: Silvano Sau; Madzh. sk.: Ela Pivar; RTVS: Matjazh Albreht, Stane Perpar, Mito Anton Trefalt).

DEMOS je imel odlochilno mesto predsednika Sveta RTVS (Rudija Sheligo). Teoretichno bi DEMOS-ova opozicija lahko prevzela vsa razpisana vodstvena mesta, vendar je v zakonu she omejitev, in sicer, soglasje parlamenta za najodgovornejsha mesta. Ta in nadaljna konkretizacija opisanega stanja v razmerju med protagonisti za moch v mediju je nekoliko neprijetna, vendar je potrebna, che naj vsaj hipotetichno opishem razvoj oziroma strukturiranje vlog v mediju. Na generalno vodstveno mesto RTVS je Svet RTVS izvolil dr. Janeza Jerovshka in na direktorski mesti na radiu in televiziji Franceta Vurnika in Janeza Chadezha, izglasoval je torej DEMOS-ove kandidate. S spremembami zakona o RTVS in dodatno z zakonom o zavodih je imel DEMOS vechjo formalno moch, kot je to bilo mogoche prichakovati, imel je poslovodne, kadrovske in programske kompetence.

Vendar institucijo medija je mogoche dejansko obvladati (in ne le normativno, to je, s sprejemom oz. dopolnitvijo in spremembo novega zakona o RTVS) le s podedovano administracijo - hierarhichno strukturo prejshnje oblasti - strukturo prejshnega vodstva institucije (kolegiji, pomochniki in svetovalci direktorjev, vodje enot). Tu je imela opozicija tako rekoch nedosegljivo prednost. Formalno je imela DEMOS-ova opozicija v rokah she vlogo podpredsednika Sveta RTVS dr. Slavka Splichala - SDP, izredno pomembno mesto glavnega urednika TV programov RTV Slovenija Boruta Shukljeta - SS, ki pa bi lahko gradil mochnejsho piramidalno strukturo na skoraj neokrnjenih kadrih medijeve dejanske mochi, to so bili tradicionalno neodvisni novinarji (od DEMOSA) in hkrati odvisni od prejshnjega sistema (SZDL, ZKS). Odvisni pa so bili vsaj she po tem, da jih je prejshnja oblast selekcionirala izrazito po kriteriju lojalnosti partiji. Med njimi so bili odpadniki, disidenti redki. Edina avtoriteta, ki so jo priznavali in se nanjo navezovali - njihov integracijski dejavnik, je bil sam predsednik republike Slovenije Milan Kuchan. Che bi se bila posrechila she analogna zasedba pozicije glavnega urednika radijskih programov (RTV Slovenija) Igorja Savicha, bi se na RTVS morda lahko zachela medijska kampanja za spremembo parlamentarnega ustavnega sistema v predsednishki ustavni sistem. To seveda velja za notranja razmerja sil v mediju. Vendar razmerje mochi med strankami - glavnimi protagonisti te drame, ki je tu ne opisujem, je imelo in bo she dolgo imelo odlochilno vlogo tudi za razmerja mochi v mediju, za njegovo neformalno, a dejansko obvladovanje. Po trikrat ponovljenem razpisu je mesto glavnega urednika na radiu le pripadlo DEMOS-u, zasedel pa ga je pisatelj Franchek Rudolf, dotakratni predsednik skupshchinske komisije za informiranje, ko pa se je she mlad upokojil, je bil na to mesto izvoljen oz. imenovan Andres Jose Rot, slovenski priseljenec iz Argentine. Na TV Slovenija pa je bil na mesto glavnega urednika TV programov RTV Slovenija po odstopu Boruta Shukljeta imenovan Janez Lombergar.

Na Televiziji Slovenije pa sta za dejansko obvladovanje medijeve mochi postajali vedno bolj pomembni dve vlogi, dve zasedbi na TVS: odgovorni urednik Informativnega programa Lado Ambrozhich in odgovorni urednik Razvedrilnega programa Mito Trefalt, slednji zaradi posebnih razlogov, to je, zdruzhevanja treh nezdruzhljivih funkcij, a o tem malo kasneje.

Nikakor ne moremo spregledati posebne vloge mochi Programskega sveta za nacionalne TV programe in predsednika tega sveta dr. Misha Jezernika. Programski svet v instituciji RTVS naj ne bi imel formalno nobene mochi, imel naj bi zgolj svetovalno vlogo v Svetu RTVS. Vsaj iz izkushnje Sluzhbe za raziskave programov (SRP) in Revije SRP pa vem, da temu ni bilo tako, njegov nasvet na TVS je veljal nekako toliko kot nekoch nasvet ideoloshkih komisij. (To je seveda moje osebno mnenje, podprto z izkustvom in sedaj moram to izkustvo opisati, vsaj z enim primerom.)

Vsebinsko bi bila dejavnost "Jezernikovega sveta" podobna tisti, ki jo je imela SRP, se z njo dopolnjevala ali celo prekrivala. Tako je bilo po vsebini, ne po tezhi mnenja, ker mnenje SRP ni imelo nikakrshne tezhe in zato je bila moch Jezernikovega Programskega sveta toliko bolj ochitna. Prvich smo se razshli, che temu lahko rechem tako, na primeru ocene Primernosti Tednika TVS. Bili smo mnenja, ali natanchneje, prichakovali smo, da bo spremenjeno podobo Tednika podprlo vodstvo RTVS, Svet RTVS in zlasti Programski svet za nacionalne TV programe RTVS, katerega dejavnost je tudi zaznavanje in spremljanje vsebinskih programskih sprememb na slovenski radioteleviziji. Programski svet RTVS pa je bil chisto drugachnega - nasprotnega mnenja. "Programski svet za nacionalne TV programe je razpravljal o primernosti Darka Marina kot voditelja oddaje Tednik in v zvezi s tem izrekel vrsto pomislekov, zlasti ob nastopu Toneta Fornezzija Tofa v tej izrazito politichno informativni oddaji." (Informator RTVS 46, 25.3.93.)

Nekdo se je torej v oceni tega pomembnega problema mochno zmotil, SRP ali PS za nacionalne programe. Problemu je bilo treba priti che ne do dna, pa vsaj chim blizhe njegovemu bistvu. Upali smo, da bo programski svet pokazal potrebno toleranco in razumevanje za nashe stalishche (SRP) in tudi za nekoliko svojski in izostren nachin izrazhanja tega raziskovalnega problema s strani predlagatelja. Menili smo, da je pobuda Programskega sveta o neprimernosti urednika Tednika Darka Marina pomota. Lahko da to ni bila pomota, da je to le glede svoje razsezhnosti nepremishljeno dejanje ali pa le del igre politichnih interesov. Vendar kochlivejshe je bilo opozorilo, da che se bodo podobne pobude s tako lahkotno utemeljitvijo, uveljavile kot praksa v urejanju problemov medija, potem bo to nevarna in nam zhe dobro znana praksa.

Problem je bil po mojem mnenju resen in precendenchen in je presegal problem "primernosti" enega urednika, enega urednishtva. Trdil sem, da ni shlo le za eno oddajo, enega urednika, ampak za administrativno logiko mochi, ki deluje vselej enako, tako da mora slej ko prej unichiti vsako ustvarjalnost v instituciji. Menim, da je kasnejshi razmah nasvetov programskega sveta potrdil, da to relativno zgodnje opozorilo ni bilo ravno izmishljeno. (Javna polemika s Programskim svetom dr. Misha Jezernika je v Reviji SRP 1/2 in 3/4, najvech v Porochilih raziskovalca Programskemu svetu.)

Opomba: Che bi sedaj na kratko komentiral rezultat konflikta za management - vodstvo institucije in upravljalce, Svet RTVS (seveda z mojega zornega kota). Politika jih imenuje in politika jih razreshuje, politika je za njih usoda. Da bi uresnichili neodvisno nacionalnokulturno institucijo, tega oni sami ne morejo, to ni v njihovi mochi. Morda je shkoda, da nekateri od njih zapadejo tej iluziji, in she bolj shkoda, che je niso nikoli jemali resno. Najslabshe pa je, che se sprenevedajo, che ne zhele reflektirati osnovne vloge institucije medija v sistemu, takega kot on dejansko je. Shele po soochenju z dejanskostjo medija, je mogoche uveljaviti tudi kaj malega za nacionalnokulturni medij.

O razvoju konflikta bi bilo mogoche napisati neke vrste institucionalno dramo, pa nimam tega namena. Prav gotovo pa bi jo lahko napisala Alenka Goljevshchek. To pravim zato, ker so nekatera dogajanja iz VOAPZ I. in Raziskave o raziskovanju v njeni igri Otrok, druzhina, druzhba bolje, bolj zhivo opisana, kot so v akcijskih dokumentih in njihovih razlagah. S tem pa ne zhelim rechi, da je ta prichujocha razlaga zgolj fikcija. Mislim tako, da bi bila institucionalna drama, che bi bila prikazana na nivoju konkretnih dejanj oseb, njihovih uspelih potez in usodnih pomot, dosti bolj zanimivo branje, kot je tako dokumentarno porochilo. V njej bi bila razvidna tudi moch in dosezhek morda prvega pomembnejshega lobiranja v mochni instituciji sistema. Za nash sindikat KUU RTVS jo je opravil kar njegov predsednik Mito Anton Trefalt. In kakshen je bil rezultat? Zanj je bil fascinanten. Ko je zamenjal sindikalnega konja za trojko, je pridobil tri mochne in hkrati nezdruzhljive funkcije na RTVS: managersko, nadzorno in ekonomsko. (Postal je odg. urednik Razvedrilnega programa TVS, chlan Sveta RTVS in pridobil je she trzhenje EP za Razvedrilni program, ki ga je pred njim kontroliral Marketing RTVL/S, poslej agencija Publicum, oz. njegov sin Andrej Trefalt). In tem funkcijam je dodal she chetrto, obvladoval je meritve gledanosti programov Sluzhbe za raziskave programov na TVS. Raziskave je narochal, financiral in po svoje razlagal. Podobno, vendar dosti bolj tvegano, je manipuliral s televizijskimi anketami - "raziskavami javnega mnenja" Lado Ambrozhich v Informativnem programu TVS. Naj ponovim odlomek iz mojega chlanka Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami - razveljavljajo svobodo (iz te shtevilke Revije SRP), ker povzema srzh tega ne majhnega problema v mediju, in shire, v sistemu:

"Bistvo problema manipulacije v nashem primeru je namrech v tem, da je celoten smisel raziskovanja javnega mnenja sprevrzhen. Raziskovanje ni vech potrebno zato, da bi ugotavljalo, kakshno je javno mnenje, kdo ga ustvarja in kako ga ustvarja, ampak je v tem, da sodeluje v kreiranju (to je manipuliranju) javnega mnenja. In SRP (Sluzhba za raziskovanje programov) bi se pravzaprav morala preimenovati v SIO (Sluzhbo za indoktrinacijo obchinstva), analogno Informativni program TVS v Indokrinativni program TVS. Z objavljanjem "prichakovanih" rezultatov anket (dobljenih s sumljivo ali sporno metodo) neavtonomni raziskovalci to javno mnenje predvsem soustvarjajo ali ga vsaj utrjujejo. To pa je narobe svet."

Za avtonomno raziskovanje v SRP - Sluzhbi za raziskovanje programov TVS) pa je bil iztrzhek boja za nacionalno kulturno radiotelevizijo katastofalen, lahko bi rekli, da celo ponizhujoch. Lahko si mislite, kaj sem odgovarjal, ko sem prejemal zasluzhena vprashanja, kot npr., che je to ta nacionalna kulturnoumetnishka radiotelevizija, za katero smo se tako zavzemali? Ali pa, che smo vzeli televizijo Bajzhlju zato, da bi jo dali druzhini Trefalt? Ali, kateri delezhi gledanosti programov TVS so pravi? Kaj she delajo Slovenci, ko ima televizija na slovenskem milijon in pol gledalcev? Manipulacije z delezhi gledalcev so presegle vsako mero okusa. (Tudi o tem sem porochal v Porochilih raziskovalca Programskemu svetu in objavil v Reviji SRP 1/2. Da tudi zato Revija SRP pri odlochujochih na RTVS ni bila priljubljena, si lahko mislite. Zachel se je nov boj (vsaj zame pomembnejshi od boja za nacionalno radiotelevizijo), boj za svobodo misli in pisanja. Zhe videno, boste rekli in prav imate. Bolj kot variacija na isto temo zopet presenecha zamenjava vlog kljuchnih protagonistov. (Nekaj o tem sem priobchil zhe kar v tej shtevilki Revije SRP, v prispevku: Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami razveljavljajo svobodo.)

Tak ali podoben razvoj odnosov med protagonisti neke socialne minidrame nujno sledi iz zamenjave vlog. To ve vsak dramatik, ne le vsak mogochnik. (Neke vloge so pach nezdruzhljive in neke so v institucionalni hierarhiji vlog nujno konfliktne.) Dramatichnost ali dramatizacija je le stvar posameznika, njegovega znachaja ali tega, kar mene posebej zanima, njegove dejanske individualne vrednotne orientacije. Zlasti Ambrozhich in Trefalt sta se tako mochno identificirala s svojima vlogama, da sta razumela nelojalnost sebi - svoji osebi, kot nelojalnost instituciji, v smislu rekla: "Televizija, to sem jaz".

(O personalni legitimiteti v malem ali o vrednotnem sistemu enega (Revija SRP 1/2) pa sem skushal ta problem ilustrirati tudi kar se da konkretno, seveda tako, kot je to primerno razmeram, ki vladajo na nacionalnokulturni radioteleviziji RTVS.)

Na koncu te zgodbe je treba suho rechi, da tega, kar smo uveljavljali, seveda nismo uveljavili, to je, niti bistvenih normativnih sprememb niti za nas edino pomembne spremembe v nacionalni radioteleviziji, to je nacionalno kulturne vrednotne orientacije. Pa kdaj drugich, ko bo institucionalni sistem razumljen shirshe kot dominacija ekonomike in politike in predominacija EP in PP (ekonomske in politichne propagande) v vrednotnih orientacijah sistemskih medijev. Problem je bil namrech predvsem v tem, da sta politika in ekonomika v sistemu povechala svojo moch ne le z ekspanzijo obeh propagand brez ozira ali jasne normativne omejitve, temvech tudi tako, kar je veliko enostavneje, politika je kulturnike nepopravljivo zapletla v mrezho politike, sistematichno je zmanjshevala pomen nacionalne kulture, njene avtonomne propagande. Naj ponovno poudarim: slovenskega gospodarstva in znanosti ni, tudi slovenske politike ni; je samo gospodastvo, znanost, politika v Sloveniji. Vse te dejavnosti so namrech transnacionalno povezane, utemeljene. Kultura je edina dejavnost sistema, ki je lahko le nacionalna, che to ni, je brez svoje identitete, je, kakor da je ni in she vech, tudi nacija je tako brez identitete, je, kakor da je zhe ni vech. V Evropo pa seveda gredo "Slovenci" tako veliko lazhje in hitreje. V chasu velikih sistemskih sprememb, kot je zdruzhevanje Evrope, razpadanje Jugoslavije, osamosvajanje drzhave Slovenije, so pomembna sistemska dejanja: plebiscit, nova ustava, narodova sprava, svetovni kongres, predvsem pa permanenten predvolilni boj in reshevanje poglabljajoche se ekonomske krize (razpad gospodarskega podsistema). Vse to je nujno dominiralo v vrednotnih orientacijah medijev. Tudi ko govorimo o nacionalni kulturni identiteti, je ta razumljena le v ideoloshkem (politichno propagandnem) vrednotnem sistemu in ne kot avtonomna ali temeljna vrednotna orientacija naroda, tista, po kateri je narod subjekt, in ki mu edina daje zgodovinsko identiteto. Politika bo to dojela potem, ko bo zhe prepozno, takrat pa bo tudi slovenska drzhavnost odvech in drzhava nepotrebna.

Vsaj toliko neprijetnih besed sem moral zapisati, da sem vsaj za silo povzel in svojsko osvetlil eno od poglavij akcijskega porochila VOAPZ. Sedaj pa she nekaj malega o nekaterih dokumentih, tistih, ki me she danes muchijo, mi ne dajo miru.

 

ALI BOSTA SLOVENSKA TV IN SLOVENSKI RADIO NACIONALNA MEDIJA
KAKSHNE TV NOCHEMO

Chlanka sta bila locheno objavljena: dve soboti v Sobotni prilogi Dela v pismih bralcev. To ni bil zheleni nachin njune objave. Prichakoval sem, da bo prvi chlanek, ker je izrazit esejistichno - teoretski prispevek, objavljen med teoretskimi chlanki ali vsaj v rubriki Prejeli smo, drugi pa med Pismi bralcev. To seveda ni bila kaprica, ampak vednost, s chim ne smesh obremenjevati bralcev pisem v mas mediju, che nochesh dosechi negativnega propagandnega uchinka. In za to je shlo, za propagandni uchinek, za aktualizacijo vrednot nacionalnega medija - slovenske Radiotelevizije! Drugi chlanek pa je bil nasprotno izrazit prispevek polemike, ali bolje, obrachunavanja z nasprotniki sindikata in kulturnih ustvarjalcev na Radioteleviziji Slovenija, z njihovim najvidnejshim teoretikom Borisom Bergantom. (Oba sta bila v Delu objavljena med pismi bralcev in seveda. Nisem bil prevech hud, che me je kdo vprashal, o chem sem to pisal v Delu?)

Neprijetno delo, vendar to pot je shlo zares: chigava bo ta institucija in kdo bo shel ali ne bo shel na cesto, mi ali oni, takratna administracija - management ali ustvarjalci? Tako je takrat kazalo in tudi kasneje ne dosti drugache. Chisto na koncu pa so se zadeve institucionalnega konflikta odvile nekoliko drugache, tako kot se navadno odvijajo po logiki rigidne institucionalne strukture - sistema. A pustimo sedaj to. Bralcem je vshech le tako obrachunavanje med protagonisti, ki jih zabava, ali se vsaj nad njim lahko zgrazhajo; sicer je pisanje zaman, izguba chasa in propagandni efekt nichen. Uredniki medijev pa imajo pri tem svoje rachune in z njimi se je vchasih treba sprijazniti. Zato sem zavoljo interesa sindikalne propagandne akcije prenashal njihovo samovoljo. Sedaj, ko je sindikalna in raziskovalna akcija konchana, obe porochili napisani, mi je ta plat dejavnosti ostala v spominu kot neprijetna mora. Kulminirala pa je malo kasneje v polemiki z nepodpisanim predsednikom Drushtva novinarjev Slovenije.

Opomba: Vendar moram danes rechi, da je Boris Bergant eden zelo redkih na RTVS, ki me presenecha s svojo toleranco ali vsaj nechim podobnim, kar ima isti uchinek. Morda me obchutek vara, a zdi se mi, da je on eden tistih, ki ga nasprotno mislechi vsaj ne vznemirjajo prevech.

 

 

Kako do nacionalne radiotelevizije
Sprenevedanja ali krinka
Kako konchati agonijo RTV

V propagandni akciji je bilo najtezhje poudariti obchost in primarnost vrednotnih orientacij nacionalnega medija pred politichnimi interesi in interesi strank, skratka, lobbyjev mochi. In pa razliko med legalno in legitimno vladavino v mediju. Naj navedem nekaj poudarkov:

Podpora (dela usmerjene javnosti) tedanjemu vodstvu RTVL/S (nashim sindikalnim nasprotnikom), podaljshevanje mandata tedanji skupshchini RTVL je bila sicer legalna, vendar nelegitimna.

V dosedanjem sodelovanju pri sprejemanju novega zakona o RTVS mi je postala razvidna konstanta v taktiki vodstva in njihove naveze:

1 zavlachevanje pri sprejemanju spremembe zakona za vsako ceno,
2 sklicevanje na domnevno avtonomijo medija, avtonomnost novinarjev.

Shest mesecev je zhe trajala agonija v mediju in motnja v ustvarjalnem procesu in zato sem si dovolil opozoriti slovensko javnost in vse poslance parlamenta, da tako stanje blokira demokratizacijo medija in ne le medija, ampak tudi procese demokratizacije slovenske druzhbe.

Vrednotne orientacije nacionalnega medija pa so dolgorochnejshe od aktualnih politichnih interesov strank. Vrednote so nad normo, zakonom, vendar jim zakon odpira mozhnost uveljavljanja, ali pa jo preprechuje.

Struktura Sveta RTVS ni strokovno, ampak je politichno vprashanje in pisanje zakona o radioteleviziji ni zaradi lepopisja in zaradi normativne zagnanosti tudi ne. To si zhe upam trditi po vseh teh izkushnjah, z gotovostjo.

Druzhbenim spremembam nujno slede spremembe v medijih. Mediji se bodo nujno spremenili, to je le vprashanje chasa. Tedanja blokada je trajala kar pol leta. Ne vem, kaj bo storilo novo vodstvo RTVS z nacionalnim medijem, vem pa, kaj je storilo staro.

 

Z aktualnimi vrednotami prizadetih v tej zgodbi pa je sedaj tako:

avtonomija medija - zlagana,
avtonomija novinarjev - diskreditirana,
avtonomija kulturnih ustvarjalcev - iluzija,
solidarnost sindikatov - razbita,
oblast managementa - brezobzirna,
moch drzhave - shibka,
vpliv civilne druzhbe - neviden.

Opomba: Zadnja dva stavka, ali kar cel sestavek, bi lahko ponovil tudi danes, le z manj grenkobe, kajti izkustvo me nauchi, che nich drugega vsaj to, da ne prichakujem prevech. Sprenevedanja pa she vedno ne prenesem.

 

 

Vrednote avtonomnega novinarstva

Vrednotne orientacije avtonomnih novinarjev v metezhu medijske propagande na Slovenskem
Avtonomija novinarja v obdobju med totalitarizmom in porajajocho se demokratizacijo nashega sistema

Nihche od nas iz kulturnishkega sindikata se ni hotel spopasti v polemiki z Borisom Bergantom, ko je nastopil kot nepodpisani predsednik IO Drushtva novinarjev. Vendar je bil to trenutek kljuchnega obrachuna z lazhno avtonomijo "rezhimskih" novinarjev. In tako je to umazano delo padlo name, nerad, she posebej, ker nisem chlan drushtva, sem ta chlanek vendarle napisal. Poudaril sem naslednje:

"- Avtonomnost novinarjev na radioteleviziji je odlika, ki je ni, vendar jo vsi zhelimo, vendar zaenkrat je malo takih, ki se na avtonomijo sklicujejo upravicheno in she manj takih, ki vidijo, da se morajo prej otresti poprejshnje odvisnosti, preden se zachno braniti pred novo.

- Ni nobene resnichne 'nevarnosti, da bi ta hisha (RTVS) postala povsem odvisna od trenutnih razmerij politichnih sil - s chimer je lahko ogrozhena njena funkcija javnega in neodvisnega ter strokovno avtonomnega medija.' Pach pa obstaja nevarnost, resna tezhnja, da ta hisha she naprej ostane bolj v funkciji tajne naveze na nekdanjega ustanovitelja in pokrovitelja SZDL - socialiste in ZKS - prenovitelje. Zaenkrat pa je ta medij she vedno bolj malo javen, bolj odvisen kot neodvisen in nedovrsheno strokoven v porochanju in kreiranju kriterijev svoje resnice.

- Predlog zakona v temelju spreminja dosedanjo zasnovo javne - v resnici komercialne - radiotelevizije. Dilema: javna ali drzhavna RTV - je lazhna! Dejanska dilema je: nacionalna ali komercialna radiotelevizija. In che bi ne bil preprechen referendum - sprejem statuta na RTVS, bi ta hisha sedaj bila javno komercialno podjetje. Vizija Borisa Berganta in Milana Bajzhlja bi bila uresnichena.

Oblikujeta pa se dva bloka, na eni strani sedanje vodstvo RTVS in sedanja opozicija ter vladajocha koalicija v parlamentu na drugi strani.

- Civilna druzhba pri nas shele nastaja in sklicevanje nanjo, na njeno moch, je dvomljivo; ko ne zaupamo slovenskemu parlamentu, naj sedaj zaupamo predstavnikom civilne druzhbe, ki so za vechino staromislechih seveda stari, dobro preizkusheni delegatski kadri!

Vishek sprenevedanja pa je, da se v parlamentu izvoljenim predstavnikom Sveta RTV natika svojstvo 'zhe zdavnaj prezhivelih imenovanj, za katera smo z vsemi drugimi znachilnostmi vred sodili, da pripadajo smetishchu zgodovine'. Drugache pa bo, ko bo civilna druzhba povsod resnichno zazhivela, ko bo nedvoumno, kdo so tisti, ki se lahko nanjo resnichno sklicujejo.

- Avtonomiji novinarstva, svobodi kulturnega in umetnishkega ustvarjanja se obetajo boljshi chasi, a shele, ko bodo novinarji in ustvarjalci sami stresli s sebe usmerjenost in usmerjevanost svojega lastnega mishljenja, svobodnega ustvarjanja, predvsem pa strah pred mochjo mogochnih in avtocenzuro.

Kdo je pachil narod, kako ga je pachil in koliko chasa ga je pachil, tega se je vendarle treba spomniti! In kaj je bil narod za prejshnji totalitarni rezhim, to se vendar dandanes she kako vidi!

- Da ne bo nesrechnega nesporazuma: za resnichno strokovne, avtonomne novinarje se nam ni treba bati. Avtonomni so sami po sebi, po svojem mishljenju in nanje ne lete te pripombe in dvomim, da teze Izvrshilnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije zastopajo njihovo avtonomno mnenje!

Na RTVS pa poznamo tudi presezhno avtonomnost ali nadvlado nekaterih mochnih novinarjev v vseh pomembnih programskih in kadrovskih odlochitvah, kar naj bi bilo v Evropi zhe zdavnaj sprejeta samoumevnost. Problem pa je v tem, da so nam leta odlochali novinarji, ki so se upognili hierarhiji mochi od zgoraj in povzpeli nad 'nezgrajene' od spodaj. V njih vidimo management in ne novinarje v kolektivu novinarjev. Dejansko ravnajo po vrednoti lojalnost in moch, prisegajo pa na vrednoto avtonomnost! Zato dvomim, da zakljuchna misel analiziranega sestavka izrazha hotenje novinarjev po avtonomiji. Che nekdo resnichno hoche avtonomijo, potem jo priznava tudi drugim, na primer programskim ustvarjalcem."

Konkretni boj za nacionalno radiotelevizijo ali angazhma ali pa akcijsko prizadevanje in umeshavanje v politiko, kakor hochete, sem konchal s chlankom v Demokraciji: Medij in chas, Nekaj aktualnega o mediju RTV Slovenija danes z ochmi kritichnega raziskovalca. Tu ga ne bom povzemal, ker je bil objavljen v Reviji SRP 1/2. Sledil je le she formalni izstop iz funkcije chlana Komisije Sindikata KUU RTVS za spremljanje reorganizacije Radiotelevizije Slovenija (z individualno utemeljitvijo seveda). To je pomenilo, da stvari gredo bistveno drugache, kot smo prichakovali, ali drugache recheno, da je bil zame ta boj konchan, ker je bila bitka za nacionalnokulturno radiotelevizijo po mojem mnenju izgubljena.

Opomba: Tisti, ki se resnichno zavzemajo za civilno druzhbo, za manjsho moch politike in svojo avtonomnost, so zhal razpoznavni shele za nazaj, tako rekoch na koncu svoje poti, svojega druzhbenega angazhmaja, kariere; takrat pa ta pripadnost civilni druzhbi ne prinasha vech nobenega politichnega iztrzhka.

 

 

ZAKLJUCHEK RAZMISLEKA O BOJU ZA NACIONALNO RADIOTELEVIZIJO

Je zhe tako, da je resignacija moje prevladujoche vzdushje, ko sem v vlogi akcijskega raziskovalca. Tako je po zakljuchku vsake akcijske raziskave, enako velja tudi za zakljuchek te raziskave, za Boj za nacionalno radiotelevizijo.

Vendar pa se mi danes mochno zdi, da so bile vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije le iluzije Sindikata kulturnih ustvarjalcev, resnichna vrednotna orientacija mochnega medija pa bo sistemska, to je v glavnem taka, kot je bila. To bo medij mochi in kralj konzuma, skratka, medij, v katerem bosta dominirali politika in ekonomika (ekonomski in politichni subsistem), v katerem sta politichna in ekonomska propaganda predominantni, kulturno umetnishka in zabavna dejavnost medija pa le obeshalnik (ogrodje), na katerem bistvena orientacija za sistem (ekspanzija politichne in ekonomske mochi brez ozira) visi in parazitira. Med vrednotami opozicije in vladajoche koalicije v dejanski - temeljni vrednotni orientaciji medija, njegovi konceptualni dolgorochni usmeritvi in utemeljitvi ni razlik. Za to trditev ne prichakujem soglashanja ali celo odobravanja in menim, da ni proizvod razocharanja nad neuspehom sindikalne akcije. Koliko je bila tochna ali napachna pa bo pokazal chas. Problem je le v tem, da takrat, ko bi bilo mogoche take trditve javno preverjati tudi na nivoju javnega mnenja (ki ga ustvarjajo M.M.), se za njih nihche vech ne zmeni, ker so zhe vsem jasne, ali pa za M. M. niso vech aktualne. Vrednotna orientacija medija RTV Slovenija pa bo vedno naravnana na kratek rok, v nadaljno komercializacijo in nadaljno politizacijo medijev radia in televizije. Dominantna strankarska propaganda pa bo v faznem zamiku, bo v korist prejshnje oblasti, ali v korist sistemske inercije ali v funkciji preprechevanja dejanskih vrednotnih sprememb v sistemu. Avtonomija novinarjev v vrednotni orientaciji bo po mojem she naprej iluzorna. Za ene bo to napadalna (pretirano agresivna) avtonomija v odnosu do vladajoche koalicije, ne pa tudi avtonomija od vladne opozicije. Za druge pa bo nasprotno: servilna do vladnih strank in pa neodvisna le od opozicijskih. Resnichni problem avtonomije pa je v tem, kako biti avtonomen od "svojih"?

Boj za nacionalni medij se bo v resnici shele prav zachel. (Tako je bilo seveda moje osebno videnje in upam, da v nadaljevanju ne bo to vech moj problem v tolikshni meri, kot je bil, niti po raziskovalni, niti po sindikalni vlogi v instituciji medija mochi.) Z obeh vidikov pa se mi zdi, da bi bilo bolje za nacionalni medij, ko bi se ta boj odvijal znotraj politichno informativnega dela programa medija in bi tako bistveno ne prizadel vrednotne orientacije nacionalnega medija. Vendar ne bo tako. Ta del programa (PIP) zhe tradicionalno obvladuje ves medij. Svojo moch povechuje ne le z lastno ekspanzijo, temvech tudi tako, da zmanjshuje, ali bolje, obvladuje pomen kulturno nacionalne vrednotne orientacije medija. Edina resna konkurenca mu je le ekonomsko propagandni program (EPP), ekonomska orientacija medija. Prichakujemo torej lahko le nadaljnjo demokratizacijo medija, ki pa bo dejansko le nadaljnja politizacija in komercializacija "nacionalnega medija", nacionalen pa bo le po imenu in formalnem statusu v sistemu.

In kakshno vlogo ima v tem boju za medij njegovo obchinstvo: gledalci, poslushalci in najshirsha populacija? Da gledajo in poslushajo, kaj jim M.M. kazhe in govori. Izrazito pasivno vlogo torej. Javno mnenje je proizvod medijev, je tako, kot hochejo mediji. Naj ilustriram s primeri:

- Ne moremo trditi, da je narod osveshchen, ker bi tudi danes volil nekdanjega komunistichniga predsednika republike, tudi che bi mu grozil predsednishki sistem. Vrednotni sistem enega (personalna legitimiteta sistema) je preprosto v glavah ljudi, oni potrebujejo ocheta naroda, tega ne izbrishesh kar chez noch, z nekim nadomestkom, v to so bili preprichevani po M.M. leta in leta, in preprichani so, da je pravi!

- Ne moremo rechi, da je ta narod nor, ker popije toliko coca-cole. Da jo kupuje zato, ker je "taprava" pijacha po narodovem okusu, ampak zato, ker je artikel z doslej najmochnejsho, najpogostejsho reklamo na nacionalnem mediju (TVL/S). Skoraj vsak Slovenec je videl na stotine spotov te resnichno dobre reklame. Sedanja mlajsha generacija pa gleda to reklamo od zibke naprej in ve, kaj je zanje "tapravo".

Volili bodo politike z imageom in stranke z imageom tako in toliko, kot so jih propagirali mediji, enostavneje recheno, tiste, ki so jih videli na lastne ochi, vendar take, kot so jim bili upodobljeni na televiziji, kolikor so o njih slishali na radiu in brali o njih v chasopisih. Moch ekonomske propagande (EP) in politichne propagande (PP) je tako rekoch neizmerna.

Coca-cola je kupila olimpiado, ker je ob pravem chasu dojela moch EP; in stranke bodo lahko kupile oblast, che se bodo ob pravem chasu ovedle in dokopale do medijev mochi. To je nekoliko poenostavljena ilustracija mochi medijev, njihove propagande. V EP je bistveno samo dvoje: image artikla in image firme - njenega stvarnika, v PP pa zopet dvoje: image vloge politika in image stranke, ki mu je vlogo podelila.

Politika ustvari stranka, tako kot artikel ustvari firma, volitve pa so analogon "svobodnemu trzhishchu", kjer je rezultat marketinshko programiran. Pomembna razlika je le v tem, da je v politiki nelojalna kunkurenca dovoljena. Ustvarjanje negativnega imagea konkurenchni strani, stranki, posameznemu politiku je lahko celo pomembnejshe od proizvajanja pozitivnega imagea svoji strani (stranki), v smislu slovenskega rekla, da je bolje, che crkne koza sosedu, kot da ima njegova mlade. Ne vem pa, che je to povezano s slovenskim narodovim znachajem, ali pa je bolj lastnost rojevajoche se demokracije. V mediju dezhuje rafiniranih in nerafiniranih nizkih udarcev nasprotnikom, v tem televizijskem izrazhanju ni kriterijev, so bolj po okusu ali osebni afiniteti "avtonomnih novinarjev" in grejo pogosto chez vsako mero dobrega okusa. To je resen problem medijevih kriterijev v kulturi politichne propagande in etiki politike. (Mediji mnozhice uche in poduchujejo v smislu rekla, da je politika kurba.)

Samo izjemoma so zgodovinske spremembe sistema prelomne. Takrat so druzhbene spremembe tako mochne (npr. ob zlomu komunistichnega sistema), da samo obvladovanje medijev stranki ne jamchi volivne zmage. In che bi se zgodovina she enkrat poigrala s sistemom, bi tudi vrednotna utemeljitev sistema s personalno legitimiteto (vrednotni sistem Enega, poljubno recheno pa sistem kulta osebnosti) zopet postala aktualna; potem bi vsa svoboda nacije zopet temeljila na Enem. In tudi vrednotne orientacije na mediju bi lazhje identificirali, ker tudi medij ima lahko svojega, le malo manjshega, a Edinega usmerjevalca, tako razvpite svobode medija.

Naj za konec ponovim trditev iz mojega prispevka Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju. Cheprav je bila napisana pred leti in pred prichetkom moje sindikalne aktivnosti, jo lahko danes ponovim dobesedno: TV Slovenija ni nacionalni medij. Natanchneje, govoriti o RTVS kot o nacionalni instituciji, katere programi so ogledalo slovenske kulture, ni resno. Kultura je na mochnem mediju postranska zadeva. TV medij je najmochnejshi medij v sistemu. Sistem ga potrebuje in on potrebuje sistem, se zgleduje po njem. V sistemu sta najmochnejsha (podsistema) politika in ekonomika in zato je tako tudi v mediju. TV medij je najpomembnejshi medij za sistem, je medij enosmerne komunikacije, mas medij, medij sistema za mase - mnozhice. Je kar najbolj manipulativni medij v sistemu. Je medij, v katerem je bistveno predvsem dvoje: politichna propaganda in ekonomska propaganda, ostalo pa je ogrodje, na katerem to bistvo visi, ali parazitira, ker samo po sebi ne more stati, ne more eksistirati. Mochni mediji, she posebej televizijski, onesnazhujejo psiho gledalcev s hipertrofirano propagando. Zeleni bi lahko malo vech pozornosti posvetili ravno tej vrsti onesnazhevanja.

Tudi nadstrankarski ta medij ne more biti. Je lahko le vechstrankarski, ali bolje, vech majhnih strankarskih TV medijev. She posebej zato, ker ljudje, ki so od samega zachetka vrsto let sluzhili eni sami partiji, eni ideologiji, ne zmorejo biti kar chez noch nadstrankarski ali nestrankarski, ali civilni, she manj pa so lahko nad svojo preteklostjo in se sedaj sklicujejo na avtonomijo medija v sistemu in avtonomijo novinarjev v mediju - TV Slovenija.

Opomba: Che so nekoch vse kljuchne vloge na mediju lahko zasedli le kadri imenovani od SZDL, s soglasjem ZK, potem je razlika le ta, da danes ni pomembne vloge na mediju, ki bi jo lahko zasedli brez podpore ali vsaj soglasja strank. Razlika torej ni tako velika, kot se ta lahko zdi zunanjemu opazovalcu. Dodal bi le, da so za iskrene zastopnike civilne druzhbe danes vse stranke skupaj enako neprijetne kot je bila prej partija, she vech, vse stranke skupaj so kot ena sama premochna partija z mnogo frakcijami.

 

 

MED SCILO IN KARIBDO
RESNICO IN MOCHJO, ZNANOSTJO IN IDEOLOGIJO

Na Scili si je razbijal glavo, Karibda ga je pozhrla. Tak bi lahko bil moto tega vechletnega mukotrpnega pochetja - alternativnega raziskovanja.

Nekoch sva se z Ivanom Urbanchichem pogovarjala o mojih Treh razmislekih iz Raziskave o raziskovanju (Bistva opeharjena znanost, Medij noche vedeti, Spoznanje samo po sebi nima mochi). Dejal je, da manjka chetrti razmislek in da ga bom moral napisati. Nisem se strinjal, da ga bom moral napisati. Shlo je namrech za moch, glede te vrednote sva se razhajala, she posebej v osebnem odnosu do nje. In morda je imel on prav, in ta chetrti premislek pishem tudi sedaj, ali pa sem ga zhe v bistvu napisal v opombi predhodnega zakljuchka. Izkushnja, kako je, che spoznanje uporabi she moch, mi ni ushla. Opis pa je tak:

Opomba 1: Pozicija alternativnega raziskovalca je v glavnih orisih nespremenjena, je tam, kjer je bila: avtonomna, ekstremno kritichna, neobzirna, opozicionalna; zato pa: skrajno negotova glede institucionalne utemeljenosti, oziroma potrebnosti instituciji M.M..

Podobno je bilo z vlogo sindikalne aktivnosti, kajti tudi nash sindikat (KUU) je bil v opoziciji managementu, za razliko od prejshnjih direktorskih sindikatov; in odnosi med osnovnima protagonistoma v instituciji se bodo nujno prej ali slej skalili, ali zaostrili. Che shtejem to svojo sindikalno aktivnost v boju za nacionalno radiotelevizijo (kakrshna zhe je) za neposredni preizkus teoretichnih razglabljanj, potem sem lahko pomirjen. Ta je zame redek primer neposredne uporabe dolgoletnega raziskovanja vrednot v zhivi praksi. Vendar, raziskovalna akcija se od sindikalne lochi tudi po tem, da je za slednjo pomemben predvsem rezultat boja. Nasprotno pa je za raziskovalno dejavnost pomembna analiza dogajanja, ne glede na konkretni izid konflikta. Drugache recheno, v raziskavi je pomembna dosledna vrednotna orientacija, v sami akciji pa rezultat uveljavljenih interesov. Osnovna dilema vrednotne orientacije v akcijski raziskavi je med spoznavanjem in propagiranjem: med orientacijo v spoznanje, ki samo po sebi nima mochi in drugo, da je propagiranje uchinkovito le z neprestanim uveljavljanjem, ponavljanjem, skratka shirjenjem avtonomne vrednotne orientacije. Akcija pa je uchinkovita shele, ko je institucionalizirana, v nashem primeru, ko je nastal ali zazhivel resnichno avtonomen sindikat KUU na RTVS. S tem pa pride raziskovalna orientacija v svoje lastno nasprotje. Spoznavanje samo utesnjuje, ozhi, institucionalizira. Dilema vrednot ostaja ista: moch ali resnica; ker obeh vrednot hkrati ni mogoche realizirati (vsaj v optimalni meri ne), ker v tem primeru je realizirana le she oslabljena moch z omejenim spoznanjem. Menim, da je ochitek o neuporabnosti takih teoretskih in hkrati akcijskih raziskav neupravichen. Che so namrech raziskave zelo uporabne, potem se njihova tezha prevesi iz sfere raziskovanja v sfero ekspanzivne propagande. Che pa so, nasprotno, le malo uporabne (zgolj nakljuchno zaidejo nekatere orientacije v jezik politikov, ne da bi oni sami vedeli kako, podtaknejo jim jih njihove strokovne, analitske sluzhbe), pa to ne zmanjshuje njihove spoznavne vrednosti, niti je ne jamchi. Propagirane vrednotne orientacije so lahko povsem nesmiselne in tudi neresnichne, ker konchni razsodnik je chas, pojmovan kot dejstva neposredne zavesti, kot neposredna dejstva zavesti zhivih ljudi (za razliko od posredovanih dejstev pasivnim konzumentom M.M.). Zato pa je potrebno tveganje in toleranca tistih, ki tako raziskovanje dopushchajo ali prepovedujejo. Ne prichakujem, da bi ga mochni ravno gojili, da ga le ne bi zatirali prevech. Moje osebno izkustvo je tako negativno, da moram to dilemo neprestano ponavljati. Malo je dopushchanja, malo tolerance, zato pa toliko vech konfliktov, mnogo vech, kot bi jih za samo njihovo spoznavanje bilo treba.

Opomba 2: Spoznanju je bila dodana she neka institucionalna moch. Ni ravno velika (chlan komisije sindikata KUU RTVS za spremljanje reorganizacije nacionalne radiotelevizije - nekateri so temu svojstvu rekli kar sindikalni ideolog), pa tudi majhna ni bila; ker bil je to prelomni chas sistemskih sprememb in radiotelevizija, medij mas, je bila v teh spremembah sistemu she kako pomembna!

Rezultat v osebni vrednotni orientaciji raziskovalca (samo ta je njegovo etichno vprashanje) pa je priblizhno takle:

Nadaljnji razkol med institucionalno vlogo raziskovalca in uradnika v raziskovalcu je bil neizbezhen, temu je dodan she razkol med vlogo akcijskega raziskovalca in vlogo sindikalnega aktivista.

Na nivoju vrednot se ostri nemozhnost pomiritve med spoznavanjem - vrednoto resnice in vplivanjem, urejanjem - vrednoto mochi!

Spoznanje pridobi moch, uveljavi nekatera svoja spoznanja, inter-ese, opozori nase, da vendarle je, da vseeno eksistira (ignoranca, to znachilno orozhje politikov eks-kulturnikov, odpove, ni vech mogocha, oz. ni vech uchinkovita). Raziskovalec lahko uporabi spoznanja o delovanju institucije za avtonomno propagandno delovanje znotraj nje (sistematichno propagira vrednote avtonomne propagande znanosti, v variacijah seveda). Posledica je ta, da politika konec koncev ta spoznanja, te vrednotne orientacije mora uposhtevati, vsaj do neke mere, in na koncu jih izigra!

Temeljni razmislek o razmerju med resnico in mochjo ali med spoznanjem in ideologijo pa ni niti malo razreshen. Odlochitev je posledica trenutne afektiranosti, nikoli dokonchna, po svojem bistvu je apriorna in osebna. To, kar je enkratno in neponovljivo, je variacija na temo. Igre sistema se veselo nadaljujejo, neorganizirani posameznik je za sistem le zgaga (Spielverderber).

Nekoliko razumljivejshi bom, che to dilemo poskusim izraziti v nam bolj znanem jeziku. Zakaj menim, da to pisanje o vrednotnih orientacijah sistema vseeno ni ideoloshko. Naj ideologijo vsaj priblizhno naznachim, tako, kot sem jo dozhivljal:

- ideologija je politichna zavest (vrednotno utemeljuje sistem, institucionalni red, njegovo hierarhijo),
- je izkrivljena zavest (obrnjena zavest, deklarirana zavest, posredovana zavest), je zavest, s katero se vlada,
- je kolektivna zavest stranke (po njej - stranki je ta zavest naravnana, usmerjevana in usmerjena), v vsakem primeru pa je posredovana s sistematichno politichno propagando.

Najmanj, kar je za obstoj ideologije potrebno, je, da jo institucionalno uveljavi neka organizacija, neka organizirana agitacija - propaganda. Shele kot uveljavljeno kolektivno somishljenje dobi moch ideoloshkega preprichanja. In shele potem, ko je neka organizacija - stranka premochna, potem shele ima njena ideologija sistemsko razsezhnost. Potem ona sistem obvladuje, je totalna in totalitarna zavest sistemskega chloveka. Prodrla bo v vsako politichno mishljenje, celotno politiko, izobrazhevanje (v glave otrok), v kulturo, umetnost, znanost, socialo, vse do zabave - razvedrila ali v podsistem iger. Vendar danes se vse nashe stranke zgledujejo in ravnajo druga po drugi in so na najboljshi poti, da ravnajo tako kot ena sama mogochna stranka z mnogimi frakcijami. To pa je tisto, chemur pravimo posttotalitarizem ali she vedno politokratski sistem. Ostanejo le otoki, drobni, nepomembni, individuumi, svojega in svojskega mishljenja. No, chas takih velikih ideologij (nashi generaciji dobro znanih) se izteka. Vendar v principu se ideologije rojevajo in delujejo na tak nachin. Tezhko jih je zaznati, ko nastajajo, sprva kot ekskluzivna kolektivna zavest neke skupine - grupe; ker je njihov propagandni prispevek v primerjavi s celotno politichno propagando sistema le kaplja v morju "usmerjene" kolektivne zavesti! Razodenejo se, resnichno razvidne postanejo shele, ko pridejo na oblast.

Vrednotne orientacije sindikata KUU RTVS o nacionalni radioteleviziji niso imele teh ideoloshkih znachilnosti, ki so potrebne za uveljavitev neke kolektivne zavesti. Za stranke na Slovenskem so bile nezanimive, za slovenske sindikate tudi. Pa vendar, zachetek je bil tu in samo po njem je imel sindikat moch. V zametku je bila to vendarle kolektivna zavest, deklarirana zavest, posedujocha zavest, zasvajajocha zavest, magichna zavest skupine, ki se operacionalno lahko utemeljuje na eni sami vrednoti in ta je moch! Njena moch ni bila v seshtevku posameznikov (sindikalnega chlanstva). Njena moch je bila v kumulaciji somishljenja. Institucionalno pa bi se lahko uveljavila le tako, da bi jo v svoj program (sistematichne propagande) sprejela neka mochna stranka. Sindikat KUU svojega programa ni mogel realizirati sam, bil je to zanj prevelik zalogaj.

(V chlanku o neposrednih dejstvih zavesti je ta razlika med ideoloshkimi in neideoloshkimi dejstvi zavesti opisana v prispevku: O neposrednih dejstvih zavesti, revija Dialogi, sht. 9-10, 1987, Maribor).

Posredovanja dejstev zavesti sem se navelichal. Stozhilo se mi je spet po neposrednih dejstvih. Ker to, kar se je zadnja leta dogajalo z mano, dokaj natanchno pishe v enem odstavku tega chlanka.: "Chlovekov um ne more doumeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, 'kategorichni imperativ'. Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, vrednote, obchutenja preko medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da posredujemo dejstva zavesti preko mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru."

Na koncu tega porochila moram izraziti dvom. Che moje teze o dveh subjektih, individumu in narodu, ne stoje (o narodu, o narodu subjektu, o narodovem duhu)*, potem je bilo vsaj vse moje utemeljevanje vrednotne orientacije nacionalne televizije neutemeljeno in ostane zgolj ideoloshko preprichevanje. Ostane le neka izkushnja mochi, ne prav velike, pa tudi majhne ne, in ostane estetski uzhitek njene uporabe. Karibda je bila mochnejsha. Ob Scili si je razbijal glavo, Karibda pa ga je pozhrla.

 

______
* (Prvich objavljene v prispevku: O nacionalni identiteti, v reviji Dialogi, sht.1-2, 1989 v Mariboru.)
 
Uporabljena interna porochila:
Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije (Povzetek porochila o dejavnosti sindikata (KUU RTVS) v boju za nacionalno radiotelevizijo), 1991, Ljubljana, p 54 /interno porochilo sindikata KUU RTVS - soavtor/
Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije (Interno raziskovalno porochilo SRP RTVS, 1991, Ljubljana, p 70
Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti II (Nadaljevanje in zakljuchek raziskovalnega porochila VOAPZ iz leta 1986, ISU v Ljubljani - Interno raziskovalno porochilo), SRP RTVS, 1991, Ljubljana

V Ljubljani, avgusta 1994