Revija SRP 5/6

Matjazh Hanzhek

 

UPRAVLJANJE RTV SLOVENIJA V ODBOBJU DO LETA 2000

PROBLEM REORGANIZACIJE RADIOTELEVIZIJE SLOVENIJA

 

Analiza porochila 1. faze razvojnega projekta
Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta z naslovom:
Prestrukturiranje RTV Slovenija, ki sta ga financhno podprla
Ministrstvo za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo za kulturo

 

Na RTV Slovenija so spomladi 1994 (3. junija 1994) ugotovili, da tako, kot je shlo do sedaj, ne gre vech naprej. Konkurenca TV programov je vedno vechja, denarja bo v najboljshem primeru toliko, kot ga je bilo do sedaj, saj TV ne more neprestano rachunati na povechevanje shtevila narochnikov in velikost narochnine, za proizvodnjo in distribucijo programa pa bo potrebno vedno vech denarja, ljudje prichakujejo vedno vech in boljshe oddaje... In zhe smo pri ugotovitvi, da bo nujno potrebno na TV nekaj spremeniti.

Vse te ugotovitve pa ne veljajo le za TV ampak za vse druzhbene dejavnosti, od zdravstva do sholstva in kulture. To ne nazadnje velja tudi za drzhavo v celoti, kot za drzhavni aparat posebej. In ob taki ugotovitvi so na TV S pravilno ugotovili, da je sedaj zadnji chas, da se nekaj naredi, t.j. spremeni. In so se odlochili za planiranje.

In tu je prva zanimivost celotnega projekta. Po spremembi politichnega sistema je bila poleg Jugoslavije in komunizma najbolj zanichevana beseda "planiranje", kot simbol nachrtovanja razvoja druzhbe v komunizmu, ki ga je nova oblast kar hitro odstranila in uvedla nove nachine gospodarjenja z resursi ter identificiranja mozhnih razvojnih poti. V prvem, na srecho zelo kratkem, obdobju je bil to popolni liberalizem, ko je vsak revolucionar na svojem podrochju postavljal nove prioritete razvoja druzhbe, ki pa so se po vechini kazale le v odpravljanju in ukinjanju starih vrednot. Seveda zato, ker je bil cilj novih politichnih veljakov, ki je zhal she vedno prevech prisoten, uvajanje zahodnoevropskega kapitalizma iz sredine prejshnjega stoletja. Lahko bi mu rekli tudi divji zahod. A zhe kmalu so se pokazale pomanjkljivosti takega pojmovanja vladanja drzhavi, she posebej pri stikih s tujimi partnerji in bankami, ki so, preden bi razvezali moshnjo, hoteli videti, kaj hochemo, kaj imamo in kaj lahko ponudimo. To pa je seveda neka oblika nachrtovanja (planiranja, smo mu pred kratkim govorili), z elementi analize stanja, cilji, ki jih zhelimo dosechi, resursi, ki so na razpolago ipd.

V novi drzhavi so potem zacheli sestavljati razne komisije, katerih glavna lastnost je bila ta, da so vanje pritegnili kakshnega tujega strokovnjaka a la J. Saks (angleshki Financal Times jih je imenoval guruje), ki pa so bili predvsem resnichni strokovnjaki za polnjenje lastnih zhepov. In komisije so lepo delale; slovenski zamorchki so zbirali material, ideje, reshitve itd., guruji pa, kot se gurujem spodobi, so pametno in pomembno kimali in odkimavali, tu in tam pa seveda rekli kakshno briljantno misel, ki so jo domachi "strokovnjaki" z odprtimi usti ujeli, zapisali in ponavljali. Ponavljali in zapisali, kot nekoch Marksa, Engelsa in Kardelja. Misli pa so seveda izhajale iz gurujevih preteklih izkushenj in uspeshnih projektov. O tem, da so bile te izkushnje pridobljene pri reshevanju nekega problema v Gvajani, Boliviji ali Kongu, torej v popolnoma drugachnem okolju in ob drugachnih problemih, ni nihche razmishljal. Tako kot nekoch, ko je avtoriteta v Rusiji rekla, da je treba saditi pshenico, pa so vsi sadili pshenico, naj je le-ta hotela rasti ali ne. Chasi se niso spremenili! Slovenski provincializem je enak. Tisti pametnejshi (in ki bi naredili najmanj shkode) so shli k domachim strokovnjakom, vprashali za njihovo mnenje (ki ga oblasti niso hotele uposhtevati) in to mnenje kot svoje posredovali dalje (kar so domachi geniji z navdushenjem sprejeli). Na srecho so nekateri le spregledali in kakshnega guruja napodili, zhal skupaj z predujmom seveda.

 

Che povzamem:

- ugotovitev, da je s televizijo nekaj narobe in da jo bo razvoj popolnoma povozil, je tochna;
- odlochitev, da je potrebno izdelati neke dokumente, ki bi vsebovali cilje razvoja in nadaljne poti, je tudi tochna;
- da mora to narediti neka skupina, prav tako;
 
- da pa je za to potreben tuj strokovnjak, pa ni nujno. She posebej, che ima ta strokovnjak izkushnje pri reshevanju popolnoma drugachnega problema, kot je to v svojem chlanku ugotovila Breda Luthar (Channel 4 je nekaj drugega, Svetovanje slovenski TV, Delo, 14. maj 1994). Glede dejavnosti svetovalnih gurujev na slovenski provincialni parvenijevski sceni velja biti previden, vsekakor pa noben kritichni razmislek o njihovih lahkotnih analizah in bleshchechih ekspertizah ne more biti odvech.

Na tem mestu se nisem imel namena spushchati v to kochljivo problematiko, saj tega, kaj je svetovalec slovenske TV Justin Dukes sploh naredil v prvi fazi tega projekta, ne morem ocenjevati. Material (Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta) mi namrech razen nekaj strani (Predlog za strateshki pregled), ki jih je prispeval J. Dukes, ne omogocha ocenjevanja njegovega dela. Na shtirih njegovih straneh pa je napisal nekaj zhlahtnih resnic o polozhaju TV, o mozhnosti za nadaljni razvoj in prihodnjih korakih, ki pa bi jih lahko enako dobro ali morda she bolje zmogel vsak povprechen gledalec slovenske televizije. Da ne govorim o malo bolj razgledanem gledalcu; Bog ne daj o strokovnjaku, saj nabrzh katerega imamo tudi na Slovenskem. V te shtiri strani seveda ni pozabil vkljuchiti tudi financhne plati svojega sodelovanja pri projektu: 50% angazhiranost na projektu - 21.500 funtov shterlingov za tri mesece, pa za nadaljnje tri enako. Za zadnje tri pa se bomo pogovarjali posebej. In she 20.000 za morebitne druge stroshke. Kar lep denar, bi lahko rekel.

Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta Prestrukturiranje RTV Slovenija vsebuje poleg Uvoda she poglavja Ozadje in metodologija, Trenutno stanje, Sploshne ugotovitve, glavna podrochja dejavnosti v prvem delu, povzetki petih razprav v drugem delu ter Dodatek z obshirnim grafichnim gradivom. Ker je to porochilo osnova za drugo fazo, ki pomeni "nachtrovanje... sprememb v programski politiki, financiranju in produkcji" (J.Dukes), je nujno potrebno pogledati v ta material. Saj lahko morebitna napachna izhodishcha ali pa napachni podatki povzrochijo tudi napachno nachrtovanje in seveda v skladu s tem tudi napachne odlochitve o nadaljnjem razvoju TV Slovenija. Na to me tudi napeljuje poziv v zadnjem odstavku Uvoda, kjer avtorji porochila poudarjajo, "da je pred odlochanjem, kako uresnichevati priporochene in pomembne spremembe, potrebno opraviti veliko natanchnih posvetovanj in nachrtovanj, da bi zagotovili chim vechjo uspeshnost". Ker "che se nadaljuje brez ustreznega nachrtovanja, so mozhnosti za neuspeh precejshne, chesa takega pa nacionalna RTV ne bi smela tvegati".

In tu je zhe prva napaka v postopku, ki jo je zhe v zachetku zagreshil mag prenove slovenske RTV - med fazami ni uposhteval chasa (medfaze?) za analizo ugotovitev in predlogov, ki jih je (naj bi) pripravila shtudijska skupina. Prva faza namrech predvideva shtudijski del, ki "bo imel namen ovrednotiti trende, ki zadevajo RTVS v smislu konkurence med mediji, dosegljivosti gledalcev, prihodkov, programskih produkcijskih stroshkov, stroshkov infrastrukture in stroshkov nakupa programov za obdobje... do leta 2000. Na podlagi teh ovrednotenj bi nato dobili dolocheno shtevilo opcij programsko-poslovne politike. Vsako od njih bi nato predstavili kot kombinacijo oz. meshanico she sprejemljivih stroshkov in ciljnih ambicij glede gledanosti, da bi omogochili Svetu RTV, da se posvetuje o preferenchnih in dosegljivih opcijah v prihodnosti. (Justin Dukes: Predlog za strateshki pregled, str. 4). Ta faza naj bi trajala tri mesece (marec, april in maj 1994), naslednja, nachrtovanje, pa naj bi se zachela takoj po prvi in prav tako trajala tri mesece (junij, julij in avgust 1994). Torej termini, ki jih je predlagal J. Dukes in so bil ochitno sprejeti, ne dopushchajo mozhnosti shirshe analize zunanjih, neodvisnih strokovnjakov, cheprav zhe prej citirani Uvod k temu poziva. Zunanja analiza zakljuchkov prve faze je nujna she posebej zato, ker J. Dukes priporocha, "da naj ista sestavljena delovna skupina, ki je bila odgovorna za razvoj oz. elaboriranje opcij, ostane tudi v prihodnje zadolzhena za njihovo vodenje in realizacijo" (isto, str. 4). "Od te skupine se prichakuje, da predlozhi nachrt, ki bo prikazoval, kako bodo preferenchne opcije, kot so izshle iz Faze 1, tudi uresnichene...

Torej ista skupina ugotavlja probleme, dolocha cilje, nachrtuje reshitve, reshitve izvaja in izvajanje kontrolira!? Ne bi rad ustvaril vtisa, da ljudem, ki so sodelovali pri prvi fazi, ne zaupam in da niso poshteno naredili vsega, kar znajo in kar se je od njih prichakovalo. A vseeno mislim, da so za tak projekt, kot je prestrukturiranje RTV Slovenija, potrebni tudi ljudje zunaj institucije. Predvsem taki, ki to institucijo vsaj nekoliko poznajo, in ne le strokovnjak iz tujine, ki slovenske TV she nikoli ni gledal, ne pozna slovenskega jezika in kulture.

In to je bila zhe prva konkretna pripomba na postopek nachrtovanja prestrukturiranja RTV Slovenija.

Naj koncham z Dukesovim Predlogom za strateshki pregled.

Che Dukes opravila v prvi fazi she dolochi vsaj priblizhno ustrezno, je druga faza opisana zelo poljubno: pove, da je nachrtovanje bistveno; priporocha, da naj bo za izvajanje zadolzhena ista skupina, kot je bila v prvi; od nje se prichakuje nachrt, ki bo (citiram) "kaj lahko vkljucheval tudi". In nashteje nekaj opravil (shtiri tochke). Popolnoma poljubno! In za to poljubnost 22500 funtov shterlingov!

Kolikshno vrednost ima Predlog za strateshki pregled pokazhe zhe samo to, kako dolocha naloge v tretji fazi. (Njeno financhno ovrednotenje bo predmet kasnejshega dogovora glede na potrebe; ne pozabi napisati!). Najbolje bo, da besedilo kar v celoti citiram in se poskusim vzdrzhati komentarja, kar pa bo tezhko:

 

"FAZA 3

Uresnichevanje potrjenega nachrta naj bi se nadaljevalo, seveda ne brez dolochenih tezhav, toda na nachin, ki bi izpricheval kakovost dosezhenega nachrtovanja in moch vodstva oz. vodstvenih mehanizmov. Predsednik Sveta RTVS bo seveda zahteval, da bo vsem tem kapacitetam zadoshcheno pred samim zachetkom uresnichevanja dogovorjenega."

Vseeno komentar: mislim, da se nekdo norchuje!

Ker bi po urniku morala biti konchana zhe druga faza, ne vem, che ima she kak smisel s pripombami na prvo (shtudijsko) fazo pomagati k uspeshnosti izvedbe prestrukturiranja RTVS. A vseeno ne morem mimo nekaterih napak (vsaj po mojem mnenju so to napake ali pa pomankljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti). Zato jih bom le kratko komentiral.

Kot sem zhe na zachetku omenil, mislim, da je sama odlochitev za pristop k analizi problemov TVS pozitivna, je pa izvedba vsaj vprashljiva. Tega se ne da odpraviti kar z odlochitvijo in s trimesechnim sestankovanjem she tako kompetentnih ljudi s televizije, tudi che jim pomaga nek zunanji strokovnjak iz tujine. (Mimogrede: na TVS poteka na primer raziskava z naslovom Katalog problemov medija (glej opombo), in che hochemo probleme medija reshevati, jih moramo najprej detektirati, priznati, da ti sploh so. To pa ni tako lahko, kot se zdi, ker izkushnje nas uche, da institicije nochejo videti problemov). Skratka, za to je potreben daljshi, predvsem pa permanenten proces.

Iz take horuk izpeljane akcije, pa morajo nujno nastati tudi napake ali vsaj pomanjkljivosti. Te se kazhejo tako v nekonsistentnosti ciljev kot v slabi analizi stanja in resursov.

Npr: Na strani 8 (I.3.A Boj za gledalce) ugotavljajo, da se bo shtevilo gledalcev neizbezhno zmanjshalo, na strani 12 (I.4.C Mozhnosti prihodkov) pa bo RTV SLO obdrzhala, che ne celo povechala shtevilo gledalcev. Che bi bilo to prognoziranje le teoretichno, ne bi bilo nich narobe. Ker pa iz tega izhaja ena izmed poti do povechanja prihodkov (da z vechanjem narochnine ne bo shlo vech naprej je pravilno ugotovljeno), se lahko sesuje celotno prestrukturiranje.

Po mojem mnenju nachrtovalci tudi prevech poudarjajo povechanje reklam; mislim, da je obseg reklam zhe sedaj neokusno prevelik za nacionalno televizijo. Temu dodajmo she sponzorstva, ki so po vechini sploh neulovljiva za institucijo, dopushchajo pa neomejene mozhnosti korupcije. Ali so se nachrtovalci sploh oprli na mednarodne standarde o dopustni narochnini in obsegu reklam za nacionalno TV? Zakaj ni nikjer, tudi mimogrede ne, omenjena mozhnost financiranja iz prorachuna, kot je to samo po sebi umevno za ostale nacionalno nujne druzhbene dejavnosti? Zhe sedaj je na TV skoraj 1 uro reklam na dan, in to seveda v najboljshem chasu. Che k temu dodamo she sponzoriranje oddaj, za katere vemo (tudi v porochilu je to omenjeno), da dolochajo program, mislim, da na povechanje reklam nikakor ne bi smeli pristati.

Mimogrede: To ekonomiziranje TVS pripelje zhe tako dalech, da postavlja ekonomijo zhe v prvi plan. Na strani 31 pishe: "Za ustvarjanje lastnega programa se lahko izkoristijo vsi kreativni potenciali ljudi, z zavestjo, da so lahko ponosni na svoj prispevek k slovenski ekonomiji" (podchrtal M.H.). In dalje, v podpoglavju o programih gospodarskega pomena:

KULTURNI: podpirati in vzdrzhevati umetnost je neprecenljivega ekonomskega pomena (podchrtal M.H.).

To porochilo se tudi precej ukvarja z gledanostjo TV. "V sklop priprav sodi tudi merjenje gledanosti" (str 25). Enako je na strani 48 predvidena izdelava metodologije merjenja gledanosti. Enako na strani 67. Za to je potrebno imeti dobro sluzhbo za raziskovanje. Naj tukaj kot komentar ostane le moje vprashanje: Kaj namerava narediti TVS s Sluzhbo za shtudij programa? Ali so nachrtovalci tudi o tem kaj razmishljali?

Med cilji je tudi "razshiritev (programa) na 24 urno oddajanje". Ali je to res nujno? Ali ne bo povechanje obsega ob vedenju, da se financhna sredstva ne bodo kaj bistveno povechala, le pritisk k slabshi kvaliteti? Kakshen smisel ima v gluhih nochnih-jutranjih urah oddajati program za nekaj deset ljudi, ki zhe tako gledajo satelitske programe? Ali ne bi raje usmerili energije v vechanje kvalitete obstojechega programa?

She nekaj o slikovnem in statistichnem dodatku. Cheprav gradivo poskusha ilustrirati polozhaj, ima marsikdaj veliko osnovnih pomankljivosti. Najvechkrat manjka vir, populacija, na kateri je nekaj ugotovljeno (numerus), ali pa sploh enote merjenja.

Slika sht. 2. npr. kazhe porast nacionalnega dohodka in razmah komercialnih kanalov. Prikaz je zanimiv, a popolnoma neuporaben. Da sta horizontalna in vertikalna os razlichno oznacheni (horizontalna je oznachena s T - najbrzh pomeni chas - vertikalna pa z DM - najbrzh nemshke marke. Che je ena chas, bi morala biti druga denar; sploshno skratka, ni oznachenih enot), ni niti tako hudo.

Domnevam, da so avtorji hoteli le prikazati nekatere trende, ki nas chakajo. Hudo pa je to, da ne povejo, na chem temelji ta prikaz. Ali na preteklem gibanju nekaterih televizijsko razvitejshih drzhav? Che, katerih? Na zdravem razumu? Che, chigavem? Na predvidevanju? Che, na kakshnih podatkih? Za resno odlochitev o razvoju TVS ne moremo vzeti nekaj poljubnih chrt, pa naj jih narishe kdorkoli. Nujno je navesti avtorja, vir, chas ipd.

Za predstavljanje razlichnih oddelkov bi bilo potrebno poenotiti nachine predstavitve zhe zaradi mozhnosti primerjave. Tako sta, cheprav obe korektni, slika 4 (dnevno informativni program) in slika 5 (kulturno umetnishki program) razlichno informativni. Poenotenje je stvar redakcije.

Bolj ilustrativni (kot zavajajochi) sta sliki 6 in 7. Cheprav je v celotnem dodatku veliko slik, ki poskushajo olajshati spoznavanje s problematiko, je ravno informacija Obseg predvajanja TV S v letih 1992 in 1993 najbolj "nechitljiva". She vech, je zavajajocha. Z dvema stranema polnima shtevilk poskushajo prikazati, da se je v letu 1993 povechalo oddajanje za 3.2 ure na dan. In to she poudarijo. Zamolchijo pa strukturo predvajanja! To je seveda mozhno narediti v mnozhici shtevilk, ki jih ne bo nihche natanchneje analiziral. Zato v tem tekstu dodajam "manjkajocho" sliko, ki temelji na podatkih v omenjeni tabeli. Ta slika kazhe nekaj chisto drugega. Porast programa temelji izkljuchno na povechanju reklam!!! To pa nima nobene zveze s programom, zaradi katerega TV Slovenija obstaja.

To je nekaj pripomb na Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta Prestukturiranje RTV Slovenija. Upam, da bodo komu koristile in da ne bodo sprejete na nachin, kot je sugeriran na strani 67: "Che bi TV SLO dobila tisoch pritozhnih pisem in bila obtozhena, da ne uposhteva mnenj gledalcev, lahko mirno odgovori, da uposhteva vseh tistih 599.000, ki so s programom ochitno zadovoljni." Cheprav nisem pristash tega, da je potrebno zadovoljiti okus vsakega nergacha, je takshen pristop najmanj kratkoviden. Res je, da tisti gledalci, "ki pishejo pisma in klichejo po telefonu, niso povprechni gledalci, so posebna skupina, ki izstopa iz populacije," kot pravilno ugotavlja pisec porochila. Prav tako pa moramo vedeti, da tisti, ki ne pishejo pisem in ne telefonirajo, sploh niso zadovoljni, kot napachno trdi pisec. Potrebno je uposhtevati tako tiste, ki pishejo in klichejo, kot "prebrati", premisliti za tiste, ki molchijo. Tudi molk je zgovoren! Che nachrtovalci reforme TVS tega ne bodo uposhtevali, bo televizija (p)ostala to, kar je napisano na sliki sht. 3:

- poceni (razvedrilo)
- slaba (soap opera)
- sponzoriran kich in
- nekvalitetna (pop video).

In tezhko bodo prekosili vash shkart! Pa cheprav bo vsak nachrt vseboval she veliko vech umnih misli J. Dukesa, kot ga (po preteklem vzorcu obveznega citiranja z nezmotljivimi mislimi Marxa, Engelsa in Kardelja) vsebuje ta.

 

 

Kratka predstavitev Kataloga problemov medija RTVL/S je v Reviji SRP 1/2 10 1993.

Tu povzemamo le nekaj dejstev, ki bi jih pri reorganizaciji medija lahko uposhtevali ali pa tudi ne, vendar o njih velja razmisliti.

Iz Kataloga problemov v komunikacijskem procesu na primeru M.M. RTVL/S:

- Raziskava Katalog problemov je prispevek k dolgorochni (vrednotni ali strateshki) orientaciji RTVS in SRP (Sluzhbe za raziskovanje programov) ter njenemu internemu informacijskemu sistemu. (Izvajalca raziskave sta zaenkrat le dva: Rajko Shushtarshich, SRP, RTVS in Matjazh Hanzhek, Zavod RS za makroekonomske analize).

- Kar pa zadeva dolgorochne nachrte nekdanje RTVL in SShP, pa le to: ti so lahko le entitete, sestavine Kataloga - evidentiranih, nikoli reshenih problemov, tako RTVL, kot SShP. Izraz vrednotne orientacije medija pa takrat ni bil sprejemljiv, zato ga je nadomeshchalo ideoloshko sprejemljivo "planiranje" razvoja medijev. Che bi ti nekdanji plani she obstajali, v kar mochno dvomim, bi bili preprichljiv dokaz chloveshke institucionalne zmotljivosti v prediktibilnosti bistvenih orientacij medija. Bili bi predmet analize takratne percepcije in formulacije problemov, zlasti pa njihove valorizacije: vrednotenja in razvrednotenja.

- O Katalogu problemov le she to: Osnovni problem, tako Kataloga, kot tudi odlochanja ali pa razreshevanja problemov je prevech informacij (v nashem primeru je to prekompleksna evidenca problemov). Naj she enkrat poudarim, tezhava ni v tem, da imamo premalo dejstev, ki so odlochujocha, ampak ravno narobe, je v tem, da jih imamo praviloma prevech. Drugache recheno, manjkajoche probleme je mnogo lazhe dodati, dopolniti, kot pa jih je mogoche izkljuchiti. Vendar problemov ne izkljuchujemo iz evidence, pach pa iz sumarnega (ali aktualnega, ali konchnega) Kataloga. Prekompleksnost problemov, ki nastane s hipertrofijo podatkov, pa je izvor "zmede", otezhuje valorizacijo problemov (lochevanje bistvenih od nebistvenih, aktualnih od neaktualnih, pomembnih od nepomembnih), predvsem pa vzpodbuja ali pogojuje zhe omenjeno manipulacijo med utemeljevanjem odlochitev in njihovim dejanskim sprejemanjem.

Torej, kot recheno, je bistvene probleme medija mogoche zgreshiti, zaobiti, spregledati ravno zaradi narashchajoche hipertrofije informacij, njihove nepreglednosti, nestrukturiranosti, neurejenosti. Osnovna ideja kataloga je v teoretskem smislu ta, da skusha imitirati princip intuitivnega (celostnega) mishljenja, sicer na zelo poenostavljen shematichen nachin rachunalnishkega informacijskega sistema. Princip je ta, da je vsak posamezen problem principialno sovisen z vrsto drugih problemov, vendar je pri tem odlochilna vrednotna in teoretska valorizacija reda ali tezhe problemov. Enostavneje recheno, niso vsi problemi v vsaki aktualizaciji enako pomembni in enako sovisni med seboj, vendar v tem je neka sistematika in ravno to skusha katalog narediti razvidno. Bistvenih problemov ne zaobide, ampak jih nasprotno izostruje, ne spregleda, pach pa vedno znova izpostavlja (za reshevanje). Katalog skusha kompenzirati preobilje (hipertrofijo) nebistvenih informacij bazichnih evidenc s strukturiranjem bistvenih problemov (po kriterijih klasifikacije) in njihovo shematizacijo v Aktualni katalog.

 

 

POVECHANJE OBSEGA PREDVAJANJA TVS 1992/1993
 
 
____
Vir: Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta, slika 7

 

V Ljubljani, septembra 1994