Revija SRP 5/6

Marko Elsner Groshelj

 

Revija SRP 1993/1-2, 1994/3-4

 

Oglejmo si Revijo SRP. Zhe sam naslov, imenovanje Revije SRP, nam razkrije svoj globlji pomen in namen. Srp kot rochno orodje dovolj dobro poznamo iz kmetishkega zhivljenja. Poznajo ga tudi zhanjice. Srp, kot orodje, torej predstavlja rochno in kmechko opravijo, zato identifikacija s kmetstvom, kot izhodishchem slovenske nacionalne biti, she nepopachene in neizumetnichene, torej izvorne v nekem smislu, predstavlja prvo nezavedno plast nashe dojemljivosti in besednega, pomenskega razbiranja, druga plast nam sugerira srp kot orodje, ki nas asociira na intelektualno orodje, na pisalo. To je zhe druga stopnja zavedanja. Da je to pisalo ostro, prav gotovo oznachuje zhe ta ostra, sekajocha in kratka beseda: SRP. Kot recheno, ime revije se po vsem tem izkazuje kot skrbno izbran in pretehtan naslov-pomen. Vendar pa naslovnica izkazuje she nekaj drugega: naslovnica je izdelana po predlogi televizijskega scenografa J. Spacala in je rachunalnishko obdelana slika ene izmed njegovih scenografij oziroma baleta. Sledi, ki so vidne ob baletniku na naslovnici, bi lahko bile sledi zamaha srpa, vendar te sledi bolj spominjajo na pajchevinasto zapredenost chloveshkega bitja in na njegovo (ponovno?) rojstvo v/na svet. Karkoli zhe, direktna povezanost vizualnega in pomena na naslovnici, nas spelje naravnost v medvedji brlog in she predno ugotovimo, da je to res, smo zhe sredi prezentacije premislekov, razmishljanj in konfliktnih preobratov, ki se izvajajo na relaciji avtorjev prichujochih tekstov z nacionalno televizijo, z njenim programskim svetom.

In zhe smo pri branju.

Branje na straneh Revije SRP je vech kot zanimivo, je konkretna izkushnja in je estetska izkushnja, je nachin razmishljanja, ki ga sicer ne zasledimo v nashih revijah. Razmishljanje je natanchno, ostro, ampak ne v smislu blebetajochih moshkih tajnic v nashih institucijah, ki zaradi svoje zhe pregovorne nesposobnosti ponavljajo vrabchevo pesem in se nikdar ne bi moglo izcimiti kot Pesem, cheprav se za poneumljen literarni plebs slishi kar primerno: "Oprostite, direktor je na seji!" in "Nisem odgovoren, nich vam ne morem pomagati!", itn. itn.

Kot stara ploshcha, ki ne skriva svoje pokvarjenosti, celo kiti se z njo, saj povnanjenost blishcha in statusnih simbolov - ploshcha je pa le ploshcha - pomeni veliko vech, kot pa nekakshno cviljenje izgnanih pesnikov v Pontsko dezhelo. Pa vendar presenetljiv je obrat: Pont je tukaj, izgnani so tisti, ki v svoji navideznosti vladajo chloveshki nechimrnosti in vlechejo, "prefarbani" konji, v imenu zastav in zastavic k drzhavni blaginji, ki se ji ne reche prezhivetje, ampak svoboda in demokracija. Utrjuje se trdnjavska logika, ljudstvo lahko prespi zunaj na prostem, chakanje bo dolgo.

Skratka, Revijo SRP je treba brati pochasi. Uzhival sem v tem branju in pochasi sem zachel umevati vzvode oblasti, kaj vzvode in oblasti, pochasi sem zachel umevati nenasitnost unichevanja kakrshnekoli ustvarjalnosti, takoimenovane nacionalne televizije. Konje ubijajo, mar ne? To velja predvsem za tiste, ki so tak ples pripravili in se v potu svojega obraza prekladajo po pisarnah. Vse pa se zdi, da je scena povsod enaka, in da sploh ni razlike ne med televizijo in radijem, ne med velikim in majhnim radijem, ni razlike med Ljubljano in Jesenicami, ne med Ljubljano in Kranjem, ne med chasopisi in chasopisi. Intervencija negativne selekcije. Pravi zhur vseh tistih, ki so se zalezli pod, na, v stolchke in po neki inertni logiki bivajo svoje potekanje chasa, ne da bi jim bilo kaj prida mar za boljshi program, za vechjo kvaliteto chasopisnega branja, itn. itn. Slabi shefi pod seboj zaposlujejo she slabshe shefe in tako naprej, dokler niso vsi shefi in gre karavana dalje.

V Reviji SRP imate enkratno prilozhnost, da si vspred in vzad ogledate sholski primer vladanja, njihovo izmikanje in bichanje po starikavi, pretepeni kozhi pesnikov. Tudi Ivo Antich je zapisal v pesmi Pesnika pobij kot psa s podnaslovom Samo mrtev pesnik je dober pesnik. Pesem, ki jo je napisal Ivo Antich ima tudi svojega naslovnika, ki je za vso kulturno Evropo poskrbel, da se je pesnikov odkrizhala. Platon ji je dal razlog in opravichilo, pesnike je izgnal iz drzhave.

Che bi bil El Cid pesnik, ne bi postal legenda in tudi kralj bi izbral bolj verodostojnega podlozhnika.

 

Radio Triglav, Jesenice, 15. avgust 1994