Revija SRP 5/6

Lev Detela

 

TEKSTI ZA DESTABILIZACIJO IN ISTOCHASNO

POMIRJANJE NACHETIH ZHIVCEV

 

 
Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor
Prvi slovenski natis

Izbrano iz nemshkega leposlovnega dela Leva Detele Legenden um den Vater (Legende o ochetu), zalozhba Roetzer, Eisenstadt - Dunaj 1976. Zanj je avtor prejel prvo nagrado na natechaju avstrijske literarne revije Das Pult, avstrijskega radia ORF ter kulturnega urada mesta St. Poelten, premijo Zveznega ministrstva za pouk in umetnost na Dunaju za najboljshe knjige leta in avstrijsko drzhavno shtipendijo za literaturo 1976/1977.

 

Predmuha
 
Pisana je predmuha in modra in rumena in ima chisto majchkene ochi. Predmuha zhivi v gozdovih visokega severa. Nash ocha more, che ujame petdeset primerkov te slavne predmuhe, skuhati zelo zdravo mochno mushjo juho. Saj sploh ne veste, kako taka juhica tekne. Prav majhne prijetne muhe plavajo v rozhnatordechi juhi, in jasno je, da si ded Maksimilijan ulovi z zhlico najboljshe kose zase. Pri tem se spominja velikih viharjev, pa volkov in gozda, in zadovoljno ploska zdravilni mochi prav te nashe mushje juhe.

"Res tekne. Pomaga proti raku! Zelo zdravo."

Predmuha je majhna, njena zdravilna moch pa je silno velika. Cheprav je njena technost ta chas v svetu skoraj neznana, verujemo v chase, ko bo mushja mezga postala obvezna hrana bodoche zdrave chloveshke rase.

 

Inkovsko srce
 
Inkovsko srce je zeleno in strazhi celotno dezhelo. Majhni rdechi mozhichki plavajo po zraku, se lesketajo proti Inkom in pridigajo resnice starih bab. Neki bog v rdechih copatah shtrbunkne v tolmun. Rabelj shepa po pokrajini. Zhenska obsedeno poplesava na zelenem travniku. Inki se pomikajo skozi gozd; vidimo njihove velikanske pushke, so imenitni lovci; zaradi njih si ne bomo opomogli. Velikansko sonce lista na bledem nebu po knjigi zhivljenja; zeleno sonce rdechih mozhichkov bere brevir in poje porochne pesmi. Rabelj shepa po pokrajini. Obesiti zhele zeleno sonce, ga na ta nachin za vedno kaznovati.

 

Zelo iznakazhena devica
 
Vodil jo je samo hladni razum. Navadna cipa sploh ni bila. Prej stara, techna devica. Pach pa je bila tudi chedna in mlada. Saj se je natanchno sploh vech ne spominjamo. Pri jedi je bila vedno na razpolago. Toda lahko rechemo, da je bila mochno iznakazhena. Njene ochi so letele chez predmete kot dve grmechi krogli. Mesar Janez jo je, neumno cipo, 21. oktobra 1773 umoril v temni predmestni ulici. She kot mrlich je zelo iznakazhena devica gojila kulturo, tehniko in umetnost in pripravljala protiudar proti svojim morilcem.

 

Nosne znachilnosti
 
Nos je bil ustvarjen zato, da na njem pochivajo naochniki. Na vsak nachin je nos vodilno oporishche obraza. Proti svoji volji morash tuhtati in shpekulirati, nos pa ostane na svojem mestu, medtem ko se obraz pachi in spreneveda. Nos je po mnenju nekaterih raziskovalcev izhodishche zelo naporne dejavnosti, ki nosnega nosilca popolnoma izchrpa, tako da ga zagrabijo hude sanje. Spodbude, ki prihajajo iz nosú, lahko povzrochijo otrochji in nesmiselni vtis, ponavadi pa imajo grozno vsebino, kot zapeljevanje k tezhkim zlochinom. Seveda lahko svoj lastni nos ljubish, vendar se precej pogosteje pojavi nos brez ljubezni. Svet more, hvala Bogu, obstajati tudi brez nosú; potrebujesh pa dve luknji, skozi kateri vdira stiskani zrak v pljuchne notranjosti. Nash svet moramo prevohati, zaduhati, ponósiti, zakaj to so nashe najvazhnejshe zhivljenske dolzhnosti. Obchasno se nos pojavi v ponovitvah in razmnozhitvah: dva ali trije nosovi na enem samem obrazu sploh vech niso nikakrshna posebna redkost. Kolikor vech nosov krasi chloveka, toliko pomembnejshi in lepshi je zhe na prvi pogled; tisochnosnik lahko mislechega chloveka homa sapiensa na shiroko prekosi. Zato je pravilo, da nosovi nadzorujejo fotografijo in ne fotografija nosov.

Nosovi s slik so namrech nadvse izobrazheni in lahko postanejo za nasho nadalnjo zhivljensko pot pomembni in celo zhivljenjsko vazhni.

 

Mesna industrija
 
Pljuvach in Jedach sta velesposhtovana mesarja na visokem severu. Ves ljubi dan pljuvata in jesta, da ju je she ljubi Bog vesel.

Polje, cerkev, mesarija, to je vesoljni svet obeh mesarjev. Dlje njuno obzorje ne sega.

"Morash pljuvati! To je zdravo!"

"Morash jesti! To da moch!"

Jedach in Pljuvach sta pobratima sveta, utemeljevalca mesne industrije.

 

Okrogli shok
 
Zaradi neverjetnega pritiska pride do zloma. Vsega tega ni mogoche razumeti. Je izredno temno. Teorije razlichnih znanstvenikov, ki se ukvarjajo s tem vprashanjem, so napachne.

Mnozhijo se hude sanje, ljudje se zvijajo pod pretezhkimi obremenitvami. Te sanje so pravi bombni napadi na privatne osebe. Glave se premikajo v temí v strashnih ekstazah. Zmaji, peklenshchki in hudobni angeli pojejo nespodobne pesmi in terorizirajo chloveshtvo. Mnogi odpovedo. Ne najdejo izhoda. V jutranjem mraku se ustrelijo. Nekatere odkrijejo mrtve v kanalu. Vse to ima mochne zveze s sanjskim svetom. Tega razvozlati pomeni sámo smrt razvozlati.

 

Shepavi rabelj
 
V resnici je skoraj nemogoche, da bi na cesti srechali shepavega rablja. Prej se nam prikazhe rabljski shepavec; sicer samo v sanjah, toda tudi sanje so lahko resnica. Rabeljski shepavec ima v nashi dobro urejeni druzhbi veliko vlogo: obesha svobodne misli in pripravlja pot shepavemu rablju. Shepavi rabelj ima namrech nalogo, da obesha misli, ki jih je rabeljski shepavec obesil na shepavo zastavo. To je tako imenovano zmagoslavje shepajochega rablja. Seveda pa ima shepavi rabelj tudi druzhino, ki shepa in je v tem podobna druzhini rabeljskega shepavca. Shepavi rabelj je orjak, mishichasti mozh, in njegova shepava rabeljka je zares prsata zhenska. Prevzeti moramo le vlogo hladnokrvnega opazovalca - in zhe se nam odpre razgled na obesheni svet shepavega rablja in obeshajochega shepavca. V tem svetu se pojavi napredek kot shepavo kopicljánje naprej, ki koncha pod nogami poshepanega rablja. Druzhbeni nadzor shepavega rablja je zares nemogoche znanstveno utemeljiti. Zakaj shepavi se izmakne nashim prisrchnim objemom. Saj je zares rabelj, ki celó med shepanjem ubija.

 

Ko gori Ognjeslava
 
Priche porochajo o velikih pozharih v mestu Ognjeslava. Ljudje so begali po ulicah, iz strahu so jih zagrabili tezhki notranji krchi: porochila o pozharih so bila grozovita. Seveda pa gre za vprashanje, ali mesto Ognjeslava sploh obstaja. Nekateri zemljoslovci, ki so se o tem skushali pozanimati v starih knjigah, so nam sporochili, da kraja Ognjeslava niso mogli nikjer zaslediti. Tako lahko postane potovanje v Ognjeslavo fantastichno potovanje, nevarna in neumna pustolovshchina, in nashe poti bo osvetljevalo topovsko bliskanje in vojno-raketna pirotehnika nesrechnega nasprotnika. Ognjeslava naj kar gori, saj nimamo mochi, da bi te pozhare pogasili.

 

Zelo pomembna pisateljica
 
Neka zelo dobra pisateljica je ponochi zapazila bledo moshko glavo, ki je plavala po spalnici.

Sprozhil se je tudi strel iz pishtole. Kljub temu se ni prav nich pripetilo. Pach pa je pisateljichin oche v isti nochi nenadoma umrl v tretjem nadstropju. Pisateljica je bila chisto iz sebe. Spalna tabletka jo je pomirila. Ochetov pogreb je prespala. Ob dveh ponochi se je drzna pisateljica zbudila iz nezazhelenega spanja. Bilo je zhe po pogrebu. Zaslishala je znachilne tezhke ochetove korake, ko je stopal v svojo zgornjo sobo.

 

Kitajsko jezikoslovje
 
Che na tej zemlji obstaja kak najvishji princip, potem je to kitajsko jezikoslovje.

Tovarishi, zakaj ravno jezikoslovje? Jezikoslovje je manifestacija vishjega in boljshega sveta, je uteleshenje vseh skritih zdravih sil, ki so skoncentrirane v chloveku kot socialnem osebku. Che opazujemo nash ljubi svet, moramo ugotoviti, da je zhivljenje zelo nechisto. Shele najvishji princip, kitajsko jezikoslovje, daje zhivljenju moch in pomoch, tako je, tovarishi, odreshi nas vsega hudega, amen.

Truditi se moramo, da to sveto jezikoslovje razshirimo chez ves svet. Táko znanost potrebujemo kot sredstvo za poplemenitenje chloveshke dushe. Toda ali sploh obstaja kaka dusha, tovarishi? Nashi voditelji so na to vprashanje zhe pravilno odgovorili. Cheprav so pred enim stoletjem bili nashi klasiki glede tega she drugachnega mnenja, pa vemo danes chisto natanchno, in kitajsko jezikoslovje je to dokonchno potrdilo, da obstaja dusha kot urejevalni princip. Lahko rechemo, da shele kitajsko jezikoslovje kot znanost na vishji, che ne kar na najvishji stopnji, omogocha dokazati, da je dusha najvishji princip. Tako je, tovarishi, v srecho si lahko shtejemo, da smo tako napredni, da kitajsko jezikoslovje zdaj zhe prodira na vsa podrochja chloveshkega delovanja.

Kaj nas torej pouchi to uchenje, tovarishi? To uchenje je temelj kitajskih jezikoslovnih prizadevanj, tako je, je osnovni razpoznavni znak nove svetovne usmeritve.

 

Carjevich Ivan
 
Carjevich Ivan je ognjeni ptich in ljudozhrc. Na zachetku zgodovinsko znanega razvoja je bil veleduhovnik v Egiptu, pozneje pa filozof pri kanibalih.

"Zelo koristno je, che chloveka pozhremo," krichi carjevich Ivan in zapleshe poskochen kozáchek. "Pomislite, da pobijajo v Evropi ljudi brez vsake prave koristi. Ljudje pa morajo vendar koristneje umreti. Najvishja koristnost je sitost plemenitih kanibalov. Evropa je klavnica, mi ljudozhrci pa smo koristni unichevalci debeluhov, katerim se prevech dobro godi."

Vse prevzamejo te besede marljivega misleca. Hcherka ugandskega kralja nalepi fotografijo filozofa carjevicha Ivana celo v druzhinski album.

Pridni filozof se slavnostno napreza v debeli knjigi marljivega dekleta. Dosegel je vishjo razvojno stopnjo. Postal je molj, odlichen jedec dobrih knjig.

"Moramo zhreti," poje iz knjige in kraljeva hcherka je presrechna, saj je nadvse (torej do ushes) zaljubljena v pozheruha uglednih knjig. Kupuje zelo debele knjige, carjevich Ivan pa ima zares odlichen tek, prav kmalu bo vso modrost celotnega chloveshtva predelal v znachilno smrdljiv izlochek. To so pach te nashe slovite zgodovinske spremembe.

 

Zaljubljeni ateist
 
Zaljubljeni ateist pozna hudicheve pripomochke. Njegovi charobni shkornji so v tochko skrchena genialnost. Izredno moralno naprezanje nashega junaka je fantastichna konstrukcija verovanja, ki se zanima za stare slike iz Georgije. Zaljubljeni ateist govorichi velikokrat kot kak izgnanec, takó da natanchno ne vesh, v kaj je zaljubljen. Radovedni mnozhici pripoveduje zgodbe z obmochij zdravega zhivljenja in zde se, da je njegova ljubezen prava zarota smodnika proti zdravemu razumu. Njegov nagovor je resnichna univerza greha, tisto blebetanje je moralno sporno, vendar ga nihche ne ovira pri naporu, da bi razumu napovedal ljubezen iz sovrashtva.

Barbarska viharna povodenj besed vdira v hishe. Zhe so ljudje okuzheni z bacilom duhovne norosti, ki je norost zakona.

Besede so kot zamolklo grmenje ob potresih in zemlja se res trese in zaljubljeni ateist je zaljubljen kot she nikoli. S svojimi besedami bo pozhrl celotno zemeljsko oblo.