Revija SRP 5/6

Lev Detela

 

RTV MED KRIZO IN VZPONOM

 

O prihodnosti slovenske televizije
 
 
Zadnje odstranjevanje generalnih direktorjev RTV Slovenija (Janez Jerovshek, Zharko Petan) in drugi zapleti opozarjajo tudi manj senzibilne, da z vodilnim elektronskim medijem na Slovenskem nekaj ni v redu. Opazovalec tega vznemirljivega in neprijetnega dogajanja, ki po sili chasa in razmer zhe vech desetletij zhivi v inozemstvu, sicer ve, da prihaja tudi po svetu v razlichnih televizijskih, radijskih in chasopisno-zalozhnishkih hishah do zapletov in kriz z vprashljivimi posegi politichnih dejavnikov, strank, interesnih skupin, kapitala v notranje strukture teh javno-pravno razlichno oblikovanih ustanov. Vendar so netransparentne manipulacije pri slovenski RTV zelo ochitne in zhal za vsakogar, ki si zheli kvalitetno, demokratichno in narodno-etichno ozaveshcheno televizijo ali radiodifuzijo, boleche.

Kaj se torej dogaja? Pluralistichno razvejana informacija, vishanje nivoja z dobro ponudbo domachega slovenskega programa (ne le informativnega, temvech tudi umetnishkega, kulturnega, poljudnoznanstvenega, zabavnega itd.), kar bi gotovo pozitivno vplivalo na demokratichno ozaveshchanje shirshe javnosti s pomochjo utemeljeno pripravljenih in ustvarjalno oblikovanih oddaj, je (kolikor morem presoditi) dokaj zanemarjeno, nekaj baje tudi zaradi akutnega pomanjkanja denarnih sredstev. Vendar to she ne bi smelo odpirati vrat posegom strankarskih interesov, s katerimi bi radi nekateri preko generalnega medija sodobnega chasa zasvojili shirsho javnost za svoje utrjevanje ob-lastnishkih pozicij.

V nekaterih demokratichnih drzhavah so se pred takimi politichnimi manipulacijami na bolj ali manj uspeshen nachin zavarovali s posebnimi uzakonjenimi dolochili pa tudi z razlichnimi urednishkimi in sodelavskimi statuti, ki jamchijo vsaj delno neodvisnost in avtonomnost delovanja.

Pri Bavarskem radiu je na primer z zakonom dolocheno, da oblikovalci posameznih oddaj ne smejo biti enostransko usmerjeni k dolocheni politichni stranki ali skupini, tudi ne smejo podpirati posebnih interesov gospodarskega ali osebnega znachaja. Zadolzheni pa so, da se na kritichen nachin soochijo s problematiko, da povedo svoje osebno mnenje.

Seveda je vse to lazhje dolochiti kot izvajati. V razlichnih radijskih in televizijskih hishah po svetu prihaja vedno znova do konfliktov in trchenj. Razlichne alternativne oddaje, ki prevech vznemirijo politichno in druzhbeno javnost, so chrtali zhe tudi v Nemchiji ali Avstriji s programov. Celo v takó "imenitni" liberalni in neodvisni inshtituciji, kot je britanska BBC, ne poteka vedno vse gladko.

Marsikdo je bil zato vesel, ko so se po nekaterih drzhavah ob spremenjeni zakonodaji zachele razrashchati komercialne televizije (v Avstriji to she danes ni dovoljeno), vendar te (cheprav so nachele monopol drzhavne televizije) niso prevetrile javnega okusa in poglobile programa, saj so se ponavadi zapisale liniji najmanjshega odpora in nizhanju kulturnega standarda s pomochjo vech ali manj trivialnih zabavnih oddaj (serij, iger, plehkih filmov) in prilagajanja mnozhichnemu podpovprechju. So pa tudi izjeme. Na primer privatne televizijske hishe, ki nudijo celodnevne kulturne, znanstvene ali informativne programe.

Najvechja tezhava nastane tedaj, ko zachne "veliki politichni sobrat" z "drzhavnega" televizijskega ekrana neposredno posegati v privatno zhivljenje svojih sodrzhavljanov, jim krojiti nachine soochanja s posameznimi javnimi pojavi po svojem lastnem (partijskem) okusu, vplivati celo na njihove vedenjske vzorce, na chustvovanje in mishljenje.

Zdi se, da ob izkljuchitvi javnosti poteka v zakulisju tak boj "velikih politichnih so-bratov" za prestizh in oblast prav zdaj tudi na slovenski televiziji. Sicer pa nasha trenutna nacionalna televizija kljub najrazlichnejshim naporom mnogih uglednih in demokratichnih osebnosti iz kulturnega in javnega zhivljenja pravzaprav ne more biti boljsha in drugachna kot je, dokler "realni" politiki v slovenskem drzhavnem zboru ne bodo znali oblikovati takih statutov in mehanizmov, ki bi ji zagotovili shiroko neodvisnost zunaj direktnega posega politichnih strank in razlichnih interesnih skupin. Stalno pa je potrebna chujechnost shirshe javnosti in demokratichna kontrola izpolnjevanja uzakonjenih dolochil o njeni neodvisnosti na principu objektivnega in pluralistichnega informiranja.

Tudi zunanji opazovalec pa lahko zasluti, da sedanji pritiski s strani razlichnih politichnih strank, povezani z osebnimi ali zasebnimi intrigantskimi manipulacijami (izvirajochimi tudi iz znanih lastnosti chloveshkega znachaja) hromijo razvoj slovenske RTV, ki jo ob tem pesti she pomanjkanje potrebnih financhnih sredstev, s katerimi bi morda omogochili kvalitetnejsho in pestrejsho programsko ponudbo.

Moti na primer dejstvo, da v slovenskem televizijskem programu skorajda ni (kolikor morem ugotoviti iz inozemstva) novih izvirnih televizijskih iger iz peres danashnjih slovenskih pisateljev. Manjkajo nekonformistichni razgovori z znanimi osebnostmi. Premalo je tudi analitichnih oddaj o danashnjih ali preteklih slovenskih kulturnih ustvarjalcih in znanstvenikih. Pogresham reprize slovenskih filmov, pa (tudi starejshih) televizijskih iger ali dokumentarnih oddaj. Res je sicer, da je skoraj vse to nastalo she v komunistichnem obdobju, vendar to ne pomeni, da je a priori ad acta in zanich. Che ne gre drugache, bi program repriz, ki so potrebne za pravilno oblikovanje narodne identitete, mogli vokviriti s primernimi komentarji.

Vse to - pa she kaj - ochitno manjka. Inshtitucija bolj popushcha raznim modernim zabavnim trendom (igre za pomirjanje zhivcev ljudstva), ki so ochitno namenjeni po liniji najmanjshega odpora najshirshi potroshnji ob istochasnem nizhanju kvalitete, kar se kazhe v preobshirnem vkljuchevanju najrazlichnejshih tujih serij v nacionalni televizijski program. To dodatno nizha kvaliteto, prinasha zmedo v narodno zavest in slabi zhe itak izvotljeno vsebinsko-idejno substanco, kar bi naj prijalo vechini "porabnikov". Ponekod poudarjajo, da si zlasti mladina zheli neobremenilnih oddaj in zabave. Toda ta ne bi bila nedostopna za kritichne in alternativne oddaje, ki bi spregovorile o njenih primarnih hotenjih in nagnenjih, kar pa shirshi javnosti in politiki morda ne bi bilo vshech.

Zato pa so se v dejavnikih najvechjega slovenskega javnega medija RTV kljub novim kriterijem (demokratichnih reform) s strani nekdanjega zdruzhenega DEMOSa ter prizadevanj novih generalnih direktorjev in drugih reformatorjev, kot se mi zdi, zagozdili razlichni ostanki nekdanjega enoumja pri komentiranju politichnega in druzhbenega dogajanja, vidna je popustljivost, oziroma, nekritichnost do nekaterih javnih spodrsljajev, orokavichenost do nekaterih temnih strani iz slovenske in evropske polpreteklosti, premajhno uposhtevanje vsakodnevnih socialnih stisk in "malih usod". Predvsem pa najbolj moti pretirano poudarjanje strankarsko-politichnih mahinacij brez jasnega informiranja o dejanskem dogajanju, kar je zagotovo lahko tudi odsev nekdanjega shabloniziranega porochanja o druzhbenopolitichnih dogodkih iz "realsocialistichnega" obdobja.

Lahko se reche, da tudi radio in televizija nista nich drugega, kot odsvit realnih politichnih razmer. Che na politichnem podrochju gospoduje predvsem pragmatizem v novih kontekstih brez nekdanje ideoloshko-politichne nadstavbe, ki se je vech ali manj sposobno prilagodila zakonom svetovnega trzhnega gospodarstva (ki pa ima ponavadi navado, da pogoltne male ribe), tako tudi polozhaj na televiziji in radiu raste iz starih struktur, ki so se jih ochitno premalo dotaknile zaresne demokratichne reforme z jasno voljo po kritichnem ozaveshchanju shirshe javnosti.

Sicer pa upam, da se znaki totalne diskriminacije, ki sem je bil nekdaj delezhen v tem slovenskem mediju kot kritichni slovenski pisatelj v inozemsvu, v radikalni obliki zdaj ne morejo vech ponoviti in dogoditi. Poleti 1974 se je namrech na tiskovni konferenci slovenske koroshke literarne revije Mladje v Celovcu pojavila tudi snemalna ekipa televizije Ljubljane. Za tedanjo oddajo Kulturne diagonale (nekakshno predhodnico sedanjega Osmega dne) so posneli posebno reportazho z razgovori s tedanjimi uredniki omenjene revije, med katerimi sem bil pod glavnim urednishtvom Florjana Lipusha in sourednishtvi Gustava Janusha, Janka Messnerja in Franca Kattinga tudi jaz kot urednik za stike med slovensko in (avstrijsko) nemshko literarno dejavnostjo. Cenzura v Ljubljani je razgovor z mano izlochila iz oddaje, izrezali pa so tudi vse skupinske prizore celotnega urednishtva Mladja in kazali le posamezne glave ("portrete") ostalih urednikov, samo da se ne bi v Sloveniji kdo pohujshal ob enominutnem pogledu na Leva Detelo, ki ga itak nihche ni poznal.

Dobrih deset let pozneje me je na Dunaju spet zmotila ekipa slovenske televizije s proshnjo, naj dam intervju o dunajskem slovenskem kulturnem zhivljenju za neko poljubno-znanstveno oddajo o Slovencih po svetu kar na Shtefanovem trgu pred znamenito stolnico. Zelo so se potrudili in mi laskali, kako plodovito je slovensko kulturno zhivljenje v tujini. Poudarili so, da so posneli tudi razgovor z arhitektom Borisom Podrecco. Toda Usoda vedno splete nevidne mrezhe, v katere se ulovi naivnost. Tudi iz tiste oddaje ni bilo nich. Vse je enostavno klavrno zamrlo. Le zakaj? Na vse smo pozabili. Chas je rabelj hudi.

Leta 1991 me je vodstvo prenovljene RTV hvalevredno poklicalo tik pred vojno za Slovenijo v Ljubljano na okroglo mizo o slovenski knjizhevnosti v zdomstvu, ki je potem kot prva obsezhnejsha informacija o slovenski literaturi na tujem kar uspeshno potekala. Nekateri so bili takrat polni najrazlichnejshih evforichnih nachrtov. Povedali so mi, da bo odslej slovenska televizija redno pripravljala daljshe portrete slovenskih umetnikov in javnih delavcev, ki zhive doma ali po svetu in so bili v nekdanjem sistemu prevech zapostavljeni ali celo zamolchani, da nachrtujejo tudi televizijske igre slovenskih avtorjev, diskusijska srechanja, sistematichne predstavitve pozabljenega in izbrisanega iz narodovega zgodovinskega spomina. Zdi se mi, da se je v zvezi s temi obljubami premalo zgodilo, razen da so pripravili nekoliko prevech stereotipno in premalo kritichno-objektivno serijo oddaj o argentinskih Slovencih.

To so seveda morda le marginalni pripetljaji iz mojih osebnih soochenj z nekaterimi dejavniki slovenske televizije. Toda zadeva postane akutna tedaj, ko se zavemo, da visoka politika vedno odlochilneje opravlja svojo "ozaveshchevalno" vlogo oz. poslanstvo preko javnih medijev, predvsem preko televizije, ki vsak dan, vecher in celo skozi dolgo noch kot hishni prijatelj, svetovalec in vodnik posega v zadnje kotichke tega nashega vedno manj individualiziranega in avtohtonega zhivljenja in sugerira skupnosti sploshnokoristni vedenjski vzorec.

Adorno in Marcuse sta pred chetrt stoletja v chasu velikih evropskih (shtudentskih) revolt trdila, da televizija ni prav nich drugega kot orodje nepreklicnega kondicioniranja. Pri odjemalcih (gledalcih, obchanih, druzhbeni skupnosti, narodnem obchestvu) spodbuja k pasivnosti, hipnozi, konformizmu, nekritichnemu sprejemanju od zgoraj navzdol dirigiranih vesti in direktiv, pri chemer se individualizirani subjekt pretvarja v objekt manipuliranja, narodno obchestvo pa v nekritichno maso (mnozhico).

Morda je tak zorni kot zelo pretiran, vendar drzhi, da moramo biti previdni. Ni vseeno, kaj se v medijih dogaja. Dogajanje v njih lahko v spremenjenih okolishchinah kar chez noch postane naravnost pogubno. Pozabiti ne smemo, kako so Hitler, Mussolini, Franco, Stalin in vsi jugoslovansko-slovenski totalitarci v kritichnih trenutkih svetá podvrgli radio in druge medije pod svojo absolutno kontrolo, da bi prevarali ljudstvo in manipulirali z mnozhico. Serge Tchakotine je dobro vedel, zakaj je leta 1939 napisal knjigo "Le Viol des foules" (Posiljenje mnozhic), toda kdo se zhe danes v chasu "demokratizacije", samostojnosti in suverenosti ukvarja s takimi stvarmi? Nashi (in tuji) politiki in voditelji strank narochajo svojim tajnikom in tajnicam, da sedijo pred televizijskim ekranom in z uro-shtoparico merijo chas, ki ga veliki medij posvecha "velikim" mozhem in njihovim strankam. Tri minute vech kot njegov oporechnik iz nasprotnega tabora, petindvajset sekund manj kot gospod predsednik, to lahko postane vprashanje, ki zamaje temelje politichnega zhivljenja dolochene druzhbe, ne le slovenske. To se je zhe vechkrat na primer zgodilo v predvolilnem boju tudi v Avstriji. Nihche se tedaj ni vprashal, koliko minut in sekund odpade na televiziji (pa tudi radiu) za dolochene alternativne teme, tabuizirana podrochja, "neaktualne" zadeve, za socialno odrinjeno in bolno, za she vedno pozabljeno in odpisano, ki je morda dolga desetletja v najtezhjih pogojih raslo in zorelo celo na kulturnem podrochju.

Tudi slovenska radio in televizija stojita pred nujnimi odlochitvami, ki so posebnega pomena za narod in njegovo mlado drzhavo. Bo slovenska radiotelevizija lahko postala demokratichna neodvisna ustanova - zunaj konteksta neposredne strankarske politike in njenih prisil in manipulacij (pa seveda z jasno kontrolo parlamenta in uglednih javnih demokratichnih institucij glede uposhtevanja z zakonom dolochenih dolochil in pooblastil)? Se ne bo spremenila v manipulacijsko orodje shirokih razsezhnosti, sredi katerih bodo poleg realnih politikov (ideologov) tudi politichni bogatashi kupovali oddajni chas ter s pomochjo najrazlichnejshih pritiskov in trikov skushali usmeriti medijsko politiko v svojo "edinozvelichavno" korist?

Medij stoji pred velikimi in tezhkimi preizkushnjami. Nochem biti prevelik pesimist. Nakazal sem le nekatere nevarnosti. She je chas, da oblikujemo "boljsho" televizijo, katere bi bile vesele tudi vechje in po tradiciji bolj demokratichne druzhbene in narodne skupnosti. Narod in njegovi chlani se morajo osvoboditi senc preteklosti. S pomochjo razvejane, objektivne in globalne informacije preko najbolj popularnega medija - televizije - se lahko shola za novo kritichno ozaveshchenost, povezano z zrelo toleranco, ki uposhteva argumente in protiargumenta, s katerimi gradi novo duhovno nadstavbo zhivljenja.

 

____
Avtor je pisatelj, prevajalec, urednik, publicist v slovenshchini in nemshchini ter sodelavec radijskih postaj Deutsche Welle v Koelnu, avstrijskega radia in televizije ORF - slovenski in nemshki program, radia Trst A ter Radia Slovenija.