Revija SRP 5/6

Ivo Antich

 

TELEVIZIJSKI "BALKANSKI TRIPTIH"

 

1) Poetika "hrvashke groze"

Predstavitev hrvashkega rezhiserja Lordana Zafranoviĉa z intervjujem in najnovejshim filmom, ki ima naslov Testament (oddaja Povechava, voditeljica Majda Shirca, TVS-2, 26.5.94), je opozorila na pomembnega ustvarjalca, ki je bil v Sloveniji zhe skorajda "pozabljen". Zhe ob njegovem odmevnem filmu Okupacija v 26 slikah (1978) so poznavalci ugotavljali razlichne "citate" ali analogije iz del drugih (znanih) rezhiserjev, v Testamentu, ki je v glavnem dokumentarec, pa je ta - morda specifichni - dar "citatnosti" prishel do posebne, v kontekstu avtorjevega opusa vsekakor najvishje veljave. Dokumentaristichni, arhivski elementi (zlasti iz profesionalno solidnega propagandnega gradiva ustashke drzhave) so v Testamentu nadgrajeni in obvladani s preprichljivo, avtentichno avtorsko poetiko in celovito izpovedno vizijo, ki se razvidno razrashcha iz predhodnih, tudi najzgodnejshih del.

Bistvo Zafranoviĉeve ustvarjalne identitete in njenega angazhmaja je mogoche oznachiti kot svojevrstno travmatizirano obsedenost z (avto)torturo hrvashke eksistence, tako v zgodovinski kot tudi v najbolj aktualni, neposredni, vsakdanji izkushnji. Temeljna vprashanja, ki se zastavljajo tej nedvomno izjemno (samo)kritichni obsedenosti, so: Smo Hrvati res "genocidni narod"? Smo prekleti, obsojeni na brezizhodno trpljenje? Imam jaz, kot ustvarjalec, chiste roke - ali pa sem bil sam v vsem chasu svojega filmskega delovanja le ujetnik neke manipulacije? Ta vprashanja Zafranoviĉ v Testamentu zastavlja neposredno, v komentarju dokumentarista, hkrati pa je ta eksistencialna problematika variirana tudi "metaforichno" v preostalih razsezhnostih filma.

Testament kot pogled na dvajseto stoletje skozi optiko "hrvashke groze" je namrech komponiran v shtirih tematskih krogih, ki jih je omenil tudi sam avtor in pri tem poudaril, da pri zasnovah svojih filmov zmeraj uporablja dolochene geometrijsko-simetrichne grafichne skice, po katerih strukturira filmsko gradivo. Ti krogi bi bili: 1) kraljevina Jugoslavija, umor Aleksandra, ustashi, NDH - 2) sojenje Artukoviĉu v Zg. 1986 - 3)sedanja vojna na tleh nekdanje NDH, tj. v Rep. Hrv. in v BiH - 4) lastna, avtorska introspekcija in samorefleksija v luchi prepletanja arhivskega gradiva z ustrezno izbranimi odlomki iz svojih prejshnjih filmov, in to iz parishke emigrantske perspektive, kajti tolikshne (samo)kritichnosti sedanja hrvashka javnost ne more prenesti.

Dalmatincheva vizija sveta je v temelju seveda pogojena z morjem: na zachetku in na koncu je valovanje vodnega elementa, iz katerega prihaja in v katerega se spet izgublja vse, kar je z navidezno mediteransko lezhernostjo naplavljeno na obalo zavesti samotnega "sprehajalca". Varljivost lezhernosti in "neskonchnih" nalaganj variacij razkrinkavajo dramatichni vdori skrajnih strahot, ki "uspavano" mediteransko-slovansko zavest sekajo kot montazhne shkarje meshchansko-arkadijsko idilo: okolica Dubrovnika, klavnica v avtobusu - modna revija v elitnem zagrebshkem hotelu, ustashki polk na stalingrajski fronti itd. Najti je tudi groteskne slikovitosti. Npr. "vilinski" ples zagrebshkih baletk v idilichnem pejsazhu na glasbo Vatroslava Lisinskega, utemeljitelja nacionalne smeri v hrv. glasbi, ob opozorilu, da je bil v resnici Zhid Ignac Fuchs, seveda v kontekstu ustashkega prispevka k holokavstu. Ali pa Artukoviĉ kot "simbol" izmenjavanja vlog med rablji in zhrtvami, njegovo starchevsko onemoglo, a vendar preprichano ponavljanje gesla iz starorimskega prava, da naj na nasilje odgovori nasilje: kljuchni argument totalitarizma je namrech zmeraj obramba /Hitler je branil nemshki zhivljenjski prostor in pravice do svetovnega delezha, Stalin pridobitve revolucije itd.). Kljub napornosti oddaja s Testanemtom ali zatonom stoletja spada med momente, ko "buljenje v kishto" ni le izguba chasa.

 

2) Trideset let Anthonyja Zorbe

ZVS je 29. 5. 94 na drugem programu predvajala znameniti film Grk Zorba (amer., ChB, 1964) grshkega rezhiserja Michaela Cacoyanisa, kar je bila nadvse ustrezna osvezhitev spomina na to trideset let staro mojstrovino svetovne kinematografije. Film je posnet po najbolj znanem romanu najpomembnejshega novogrshkega pisatelja (tudi pesnika in filozofa) Nikosa Kazantzakisa (1885 - 1957) z naslovom Zhivljenje in dela Alexisa Zorbe (1946). Za Kazantzakisov pisateljski opus je znachilno prepletanje opisov zhivljenja preprostih Mediterancev (Levantincev) z osebnim naziranjem, ki se utemeljuje na iracionalizmu in vitalizmu Nietzscheja in Bergsona in ki ga je naposled pripeljalo do spora z grshko cerkvijo (izobchenje). Zorba npr. reche: "Bog, ki je tudi hudich..."

Film se dogaja na Kreti, Kazantzakisovem rojstnem otoku, nekako po prvi svetovni vojni. Kreta je najvechji grshki otok, ki je bil tudi najdlje pod Turki. Dolgotrajna tukshka okupacija je pustila dolochene sledove, npr. v ljudski noshi, pa tudi v pisateljevem priimku se kazhe turshka osnova (kazan - kotel), beseda zorba pa v turshchini pomeni nasilje, brutalnost. Kreta je znamenita tudi po palachi kralja Minosa, v kateri je bil legendarni labirint, ki je ime dobil po dvorezni sekiri (labrys), prastarem relirioznem simbolu kretske kulture. V kretskem kiparstvu pa je znana podoba t.im. kachje boginje. Vsi ti elementi prispevajo k ugotovitvi, da je Zorba v dolochenem smislu simblichen lik, ki ponazarja "tipichnega Balkanca" (v grshki varianti), v katerem se meshajo znachilnosti kopenske (hribovske) surovosti, obmorske (mediteranske) vedrine in (otomanskega) vzhodnjashtva. Temu liku je zoperstavljen amerishki pisatelj na obisku v ochetovi domovini, se pravi, da gre tudi za soochenje med she mochno elementarnim zhivljenjem otochanov in predstavnikom vodilne velikomestne civilizacije. Omeniti velja she, da je po mnenju nekaterih poznavalcev v danashnjih Grkih toliko slovanske krvi, da so tako rekoch "Slovani". Ob vsem tem se lik Grka Zorbe zdi toliko bolj "aktualen", ne nazadnje tudi glede na sedanja dogajanja na Balkanu.

Gre namrech za dovolj znachilno psihologijo tega junaka, ki ga je zares enkratno zaigral Anthony Quinn, pri chemer se je temu popolnemu tujcu, hollywoodskemu zvezdniku, Mehichanu irsko-indijanskega porekla, posrechila tako rekoch chista identifikacija. Zorba na sploshno velja za svetel, pozitiven lik. Njegov vitalizem in optimizem sta tako rekoch nezlomljiva in neizchrpna, pobere se tudi iz najhujshih porazov, che ne drugache, pa vsaj z elementarno ekstazo v ljudskem plesu, ki ga je Theodorakisova glasbena priredba proslavila po svetu. Vendar ima ta "idila" tudi drugo plat, chloveshki znachaj in zhivljenje nasploh je namrech "labirint" in njegov grb dvorezna sekira, kot uchi kretska mitologija. Balkanski optimizem z vsakrshno podjetnostjo se izkazhe kot nemalokrat vsiljiva preproshchina in obsedenost z nekakshno improvizatorsko "genialnostjo", kar mimogrede privede do individualnih in kolektivnih tragedij in katastrof. Zorba tako rekoch iz chistega chuta radozhivosti zapelje zadrzhanega poltujca iz Amerike v krvavo balkansko dramo, v kateri je mashchevalno ubita temachno lepa vdova kot usodna "kachja boginja". Po drugi strani tudi Americhan, po vsem sodech, ni brez balkanskih sledov: Zorbi podtakne, tudi mimogrede in nich slabega mislech, zaroko z ostarelo vlachugo, ki sicer "pravochasno" umre in s tem omogochi razkritje prvinske mrhovinarske logike domachinov, zlasti chrno odetih stark (antologijski prizori ropanja po hishi umirajoche Francozinje, do katere ne zavezujejo niti verski obziri, saj je katolichanka). Vrh tega se Zorbov projekt izkorishchanja lesa s pomochjo zhichnice koncha z vsesploshno groteskno "apokalipso", nakar "naturni genij" in Americhan ostaneta sama ter se za trenutek "izenachita" v skupnem plesu, ki se tako izkazhe kot kompenzacija za nemoch pred zhivljenjem in njegovim zmeraj dvoreznim, tragichno-komichnim obrazom (obraz - zorba!).

 

3) Angleshki Balkan

TVS je predvajala (maj, junij 94) shest epizod znamenite angleshke nanizanke Bottom pod neustreznim in (slovnichno) zavajajochim "naslovom" Grda, umazana, zabita (lahko pomeni pridevnike v moshki dvojini ali zhenski ednini). Teh shest epizod je bilo posnetih leta 1991, torej v letu zachetka sedanje balkanske vojne, "balkanske vzporednice" pa se tudi sicer kar same ponujajo, seveda z nekaj svoobde v metaforizaciji. Da je to angleshko nanizanko, ki govori o tako rekoch chisto angleshkih zadevah, mozhno navezati na Zafranoviĉev Testament (juzhnoslovanski Balkan) in Grka Zorbo (grshki Balkan), upravichuje npr. najnovejsha knjiga amerishkega sociologa hrv. porekla Stjepana Meshtroviĉa The Balkanization of the West (1994). po tej knjigi je "balkanizacija" kuzhni proces fragmentacije in razsula na razsvetljensko racionalistichni tradiciji kolikor toliko urejenega zahodnoevropskega in amerishkega sveta; v Meshtroviĉevi mrachni viziji bo ta proces, ki izvira z Balkana z njegovim etnichnim fundamentalizmom in iracionalizmom, v blizhnji prihodnosti she narashchal in verjetno privedel do tretje svetovne vojne. Pri tem gre - po Meshtroviĉu - za sovpadanje postkomunizma in postmodernizma (slednji se kazhe kot "culture of the fun" - namrech kultura in umetnost neresne, groteskne, "vesele" apokalipse). Zveza z nanizanko se torej najprej pokazhe v luchi dejstva, da je Balkan dno (bottom) Evrope, se pravi, da "zhivljenje na dnu", ki ga nanizanka uprizarja, ni nich drugega kot zhivljenje na "svetovnem Balkanu", kjer sta ljubezen in bratstvo le paranoidni nalepki za (dialektichno) odvisnost od sovrazhnika.

"Premaknjena" tipa Richie (igra ga Adrian Edmondson) in Eddie (igra ga Rik Mayall - pri tem velja opozoriti na navskrizhno dopolnjevanje filmskih imen z dejanskimi imeni obeh igralcev: Eddie - Edmondson, Richie - Rik) potemtakem nista le klovnasta "mala chloveka", uboga hudicha s socialnega dna v angleshkem kontekstu, marvech kljub vsakrshnim banalnostim in tudi ochitno posiljenim situacijam prerashchata v nadrealistichna, tragichno simbolichna lika "vesele apokalipse". Zhe od Shakespeareja znani angleshki smisel za makabrichno grotesko, ironijo in sarkazem se uchinkovito dopolnjuje s surovo ekspresivnostjo "balkaniziranega" ozrachja, ki ga vsej Evropi nazorno posreduje ravno televizija. Tudi Meshtroviĉ v omenjeni knjigi omenja voyeurizem gledalca, ki z "varne oddaljenosti" strmi v dokumentarne slike groze z balkanskega dna na televizijskem ekranu. Tej frustrirano pasivni "nasladi" ali uzhitku v vizualnem tekstu (prim. Barthes) se Richie in Eddie kazheta kot "pervertirana" aluzija na ujetost zakonskega sobivanja (Richie kot nekoliko feminizirani dolgolasec, Eddie kot karikatura machistichnega obritoglavca), balkaniziranost "na angleshki nachin" pa je mozhno videti v brezizhodni, delirichni zapletenosti v smislu siamskih dvojchkov in v zorbovskih improvizacijskih evforijah, ki vse probleme "reshujejo" po znamenitem geslu: nema problema. Pod to improvizacijsko "genialnostjo" se seveda skriva zgolj totalna frustracija in obup zaradi spoznanja o lastni nemochi in nezmozhnosti reshevanja najbolj preprostih, osnovnih problemov bivanja, o popolni brezperspektivnosti, sredi katere Balkan pomeni zgolj drugo ime za "shlamastiko". In voyeur pred televizijskim zaslonom pochasi zachne doumevati, da ne gleda komichne groteske, marvech "svojo usodo": Balkan je tu, za vrati, npr. v severnoirski "krajini"...

Ne gre torej za nikakrshno grdoto, umazanost in zabitost. Gre za bistveno shizofrenijo evropske civilizacije, ki je sprozhile dve svetovni vojni v polovici stoletja in za katero balkanska klavnica ob koncu istega stoletja pomeni predvsem klofuto razkrinkanja. "Zabiti" Eddie reche: "Kaj nam preostane? Da ponizhno zhivimo in nato umremo. To je vse." - In kaj che je tudi vojna le ena od oblik "ponizhnega zhivljenja", che je tudi kaos "na dnu" le ena od oblik (balkanskega) reda, ki drvi proti letu 2000?