Revija SRP 5/6

Ivo Antich

 

Revija Srp, 4/1994/3-4

 

"Revija SRP ne bo vech tudi revija Sluzhbe za Raziskovanje Programov, ampak le she revija za Svobodo, Resnichnost in Pogumno pisanje o mediju in medijih (ne le o Radioteleviziji Slovenija, vendar tudi o njem ali celo predvsem o njem)." - Tako je zapisal urednishki odbor Revije SRP na koncu nove shtevilke, ki je izshla pred kratkim (april 1994, shtev. 3-4). Programski svet za nacionalne TV programe pri RTVS namrech ni dal svojega "blagoslova" za zadevno revijo z njenim sedanjim konceptom, zato Revija SRP ni uradna publikacija TVS, temvech izhaja v zalozhnishtvu Lumi d.o.o., Ljubljana, in Fondih Oryja Pála, Kranj. S tem se, po vsem sodech, potrjuje teza odg. ur. Revije SRP Rajka shushtarshicha, da v RTVS tudi v t.im. postsocialistichni demokraciji ni mozhna radikalnejsha znotrajinstitucionalna in javno objavljana kritika monopolne (predvsem politichne, manj poslovne) institucije, ki se istoveti z avdiovizualnim medijem.

Kakor prva (lanska) je tudi prichujocha shtevilka razdeljena na literarni in publicistichni (strokovni, socioloshki) del. Koncept, ki ga nakazuje citirana izjava urednishkega odbora, je v literarnem delu navzoch bolj implicitno, vendar je tudi tu bolj ali manj razvidna kritichnost glede eksistencialnih in komunikacijskih mozhnosti v danem prostoru in chasu. Najprej so tu pesmi Kristijana Mucka pod skupnim naslovom Spev; cikel je natanchno strukturiran v tri triptihe, od katerih je vsak sestavljen iz zachetne trikitichne, osrednje shtirikitichne in zakljuchne petkitichne pesmi (slednje so v naslovih poudarjene kot "ljudske"). Intenzivnost teh pesmi ni le formalna, marvech se kazhe tudi v specifichni besedno-metaforichni ekspresiji, ki je dokaj hermetichna in avtorefleksivno vztrajno vrtajocha. Tudi Jozhek Shtucin nastopa z devetimi pesmimi pod skupnim ciklichnim naslovom Fabrica idolorum. Ustrezno so hudomushno in rahlo satirichno uglashene tudi same pesmi, zapisane v prostoverznih oblikah, skozi katere se sproshcheno, neredko igrivo, a vendar sporochilno zastrto in lirichno prefinjeno preliva inventivna in originalna jezikovna ustvarjalnost. Tone Perchich objavlja radijsko igro Misija. Ta razmeroma obsezhen tekst je razdeljen na tri dele. Kraj in chas dogajanja sta dolochena: mesto Bitterfeld (v nekdanji Vzh. Nemchiji), poletje 1992. Zgubarska kemichna industrija, podedovana od nekdanje "drzhave delavcev in kmetov", predstavlja obupen ekoloshki problem za sedanjo nemshko vlado, ki ji na priporochilo Karitasa pride pomagat misija dobre volje iz Slovenije, in to v osebi nekdanjega premiera novonastale drave, ki jo njegovi nemshki sogovorniki kar naprej zamenjujejo s Slavonijo, Slivonijo... Ta krepki literarni zalogaj je napisan veshche in duhovito. Sledijo tri "pontska pisma" Francija Zagorichnika: She k mrtvemu Orfeju (o Mihelachevi antologiji slov. lirike), Silovito bombardiranje Beograda in Napad na Ljubljano. Gre za kritichne, polemichne in tudi sarkastichne refleksije v obliki esejistichnih pamfletov na aktualne druzhbene pojave. Mali zapis Igorja Praha je dnevnishka belezhka o treh oddajah na TVS. Literarni del zakljuchujeta recenziji najnovejshe knjige F. Zagorichnika (soavtorica Tatjana Cvejin), zbirke pesmi Sabat; recenzenta sta Svetlana Slapshak in Ivo Antich.

Poglavitno medijsko (televizijsko) tematiko zachenja Stane Bernik z zapisom Ekranska slika, kjer govori o scenografiji Jozheta Spacala. Ciril Gale objavlja svoj pogovor z Jozhetom Spacalom pod naslovom Mojster slovenske televizijske scenografije, Alenka Auersperger pa se je v zapisu Na poti v Hollywood o mozhnostih strokovnega sholanja (za film in TV) v Angliji pogovarjala z rezhiserjem Julianom Nottom in v Sloveniji z Bogomirjem Mihevcem s Centra za razvoj univerze. Osrednji in najbolj obsezhni prostor shtevilke zavzema Rajko Shushtarshich s kritichno interpretacijo in dokumentacijo svojih dolgoletnih bojev z manipulativnimi mlini RTVS kot institucije, v kateri je zaposlen (in hkrati sistematichno oviran) kot raziskovalec druzhbenih mozhnosti medija. Pod naslovom O nemozhnosti komunikacije govori "o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije" (seveda gre za SRP), pri chemer ugotavlja, da je RTV "tako pomembna institucija sistema, da se v njej dogaja boj za moch na enak nachin kot v samem vrhu sistema. Lahko rechemo, da je slika boja za moch v malem." (cit. str. 94). Revija SRP je namrech "samovoljna" naslednica leta 1983 ukinjenega uradnega Biltena RTVL, ki naj bi javnosti predstavljal strokovne raziskave znotraj mnozhichnega medija. V zakljuchku Shushtarshich ugotavlja, da avtonomnega raziskovanja noche nihche - ne uradna institucionalna znanost ne institucije mochnega medija, pa tudi ne vsega navelichani, apatichni raziskovalci sami. Nadalje Shushtarshich pod naslovom Problem narochnine za radiotelevizijo raziskuje legitimnost narochnine za RTV in vrednotno orientacijo medija. Omenjeni naslov zdruzhuje celo vrsto krajshih, samostojno naslovljenih zapisov (npr. Ideoloshki slovarchek novoreka, Vrednotne orientacije ekonomske propagande, Monopropagandna televizija itd.), v katerih se avtor navezuje na predlog za ukinitev RTV narochnine, ki ga je leta 1978 podal Ante Novak. Pri tem Shushtarshich ugotavlja, da se politichna propaganda na mediju zapleta v konflikte z ekonomsko in da je potrebna reaktualizacija duhovnih vrednot tudi v obliki religiozne propagande. Po Shushtarshichu je razreshitev problema v ukinitvi RTV narochnine kot zastarele prakse. Janez Jerovshek v dveh prispevkih (Komu bo pripadala RTV Slovenija po novem zakonu o RTV in v Primopredajnem porochilu v rubriki Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTV Slovenija) poglobljeno in prenikavo osvetljuje skrita ozadja in "lozhe" na RTVS (mozhne asociacije: Kafka, Orwell, film Firma). Na koncu shtevilke so she razlichni dokumenti, tudi Novakov predlog. Uchinkovita oprema je delo J. Spacala (chlovek v pajchevini).

 

I.A., Delo KL 22.6.94