Revija SRP 5/6

Franci Zagorichnik

 

INTRODUKCIJA, TEKSTANJE

 

Na hrbtno stran vabila iz Informacijskega centra Moderne galerije v prestolnici naj bi najprej napisal nek naslov. A tudi tisto vabilo, zdaj zhe obrnjeno vstran in ne vech bralno, s svojo nepopisano stranjo pred njegovimi ochmi, prej Hermann Nitzsch, namesto katerega bo potem na drugi strani nemara Herrman Nekaj, si je moralo najprej najti prostor na mizi, zalozheni, kot bi lahko dejali, z vsemi dozdevno tekochimi in, she bolj zagotovo, nepotrebnimi stvarmi, kar vse je zdaj postalo vsaj delno vnapotje.

Na mizi, ki je potemtakem bila v glavnem skladishchna in od chasa do chasa nemara tudi delovna, takorekoch pisalna, kot se taka miza she imenuje, saj so na obeh straneh med njenimi podvojenimi in razshirjenimi nogami pisarnishke miznice in na vrhu njih na vsaki strani po ena polica za marsikaj pisarnishkega, tako papir za pisalni stroj, prirochne knjige, telefonski imenik, slovar tujk, na njeni preoblozheni ploshchi je zdaj she najmanj potreben pisalni stroj.

Pa tudi sam stroj, che ga je zhe hotel kam prestavit, tudi zanj je moral najprej najti prostor drugje. Gotovo je spregledal, da bi ga lahko postavil kam na tla, ko je z ochmi begal po vsem ostalem pohishtvu, vkljuchno z lezhishchem, ki pa je bilo she razmetano in naj bi takshno, verjetno ne samo izjemoma, tudi kar ostalo. Z vajenimi kretnjami, kjer so na tleh zhe tudi drugi kupi razne navlake, med drugim je bil tudi en predal pri mizi tako zalozhen, da je skoraj do konca shtrlel ven in da se ga ni dalo zapret in je vsakokrat moral stopiti chezenj, kadar je hotel odgrniti zaveso na oknu na juzhni strani sobe ali vkljuchiti televizor v kotu sobe zraven okna, pa bi lahko prestopil tudi pisalni stroj. Vendar je po tem pregledu kazalo, da bo she najkrajsha pot do nekaj prostora na mizi, che s pokrova na kuepperbuschu prelozhi ene mape na kup knjig in revij, zhe skoraj do metra visoko nalozhenih na kishti za drva.

Najprej je she zamenjal trak na pisalnem stroju. Vendar novega ni bil kupil zato, da bi se zdaj lahko polotil kakega bolj spodobnega pisanja, kakrshnega prevech obrabljeni in ponekod zhe natrgani trak ne bi vech dopushchal. Kakor da iz tega lahko sledi, da nov trak omogochi tudi novo pisanje, svezhi trak nadvse primerno svezhino pisanja, pisani trak pisano vedrino novega pisanja itn.

Vcheraj dopoldne v knjigarni Mladinske knjige na Trgu Preshernovih brigad she ne bi bil mislil na kakrshnokoli tovrstno opravilo, namrech, da bi si nekam najprej zabelezhil tisti naslov in potem mogoche she kaj vech kot samo naslov. In resda chisto na zachetku ni bil mislil niti na to, da bi si kupil takshen trak. V knjigarno je bil stopil namrech bolj zato, da bi si she enkrat ogledal nek nov pisalni stroj, resnici na ljubo bolj strojchek kakor stroj. Moral je k tistemu strojchku, skorajda bolj k njemu na obisk kot kaj drugega, da bi kaj zvedel o njem, tako kot bi se s kmetom najprej pogovoril o zhivinchetu, ki bi ga pozneje mogoche od njega tudi kupil.

Zato je bilo tako, ko je bil zhe enkrat pred strojchkom, kakor da bi bil ta nekakshna zhival, da bi zvedel kaj o njeni pasmi, vprashal bi po njenem imenu, o njenih navadah in lastnostih, o njeni starosti in zdravju. Sprva ni dovolj natanchno vedel, kaj naj bi sploh sprasheval o njem, kaj bi lahko o njem izvedel in kje bi se stvari sploh lotil. Skorajda ga je zmedel od nekod ponujeni razlochek med zhivo in mrtvo snovjo, nemara prevech izenachevalna bitnost, nanjo ni bil tako zelo pripravljen, kakor tudi na to ne, da bi v resnici kaj kupoval. Prodajavka je njegovo zadrego, v kateri se je bil znashel zaradi svoje pomanjkljive pripravljenosti in mogoche she zaradi chesa tretjega in nemara she chesa, razumela tako, da bo she najbolj primerno, che v strojchek, ki je bil zhe na njenem pultu, utakne list papirja, da se je ob tej njeni prodajni iznajdljivosti lahko ovedel, kaj iz tega praktichno lahko sledi.

Najprej, zdaj lahko na strojchku nekaj odtipka. A je bil takoj malce neodlochen, kot bi se nanagloma in brez vnaprejshnjega opozorila znashel pred strojepisno izpitno komisijo, cheprav niti ni shlo za to, da bi moral zdaj dokazovati, kako niti ne zna tipkat ali kaj... Najprej mu je prishlo na misel, da tako nanagloma postavljen pred neizogibno dejstvo lahko odtipka svoj hishni naslov, Rozhna vas 28, ali da kar tako nekaj nafrflja s prsti, kot bi zatipkal na klavir, npr. Solvejgino pesem, ni da bi bilo posebno vazhno, kaj rata, torej karsibodi.

Zdaj je namrech ta strojchek tisti, ki mora, ne pa on, pokazati, kako dela, kaj zna, in to she posebno zaradi tega, ker je on, kot zhe recheno, strojchek, in bi njegove sploshne sposobnosti utegnile biti tembolj vprashljive, che zhe ne kar prevech igrachkaste. Kaj se ve, kakshne vse igrachke si danes nekateri starshi lahko privoshchijo za sodoben in bodochi skladen razvoj svojih mladichev. A pa je mogoche, da strojchek sploh ne bi delal? Al pa je tudi tukaj tako kot na trzhnici, ko ti branjevka pomoli pod nos na konici nozha koshchek sira, torej sir in nozh obenem, da se ne ve, kaj od tega je bolj nevarno in grozilno, in sploh ni vprashanje, da strojchek ne bi bil uporaben, kot je lahko uporaben veliki pisalni stroj, samo zrasel she ni, kar ima potem to prednost, da gre vanj manj materiala, da manj stane in da sploh zanj shele ob takshnih pogojih lahko sprashuje. Od branjevke do branjevke bi se lahko na kakshni vechji trzhnici kar namalcal, denimo na trzhnici v slovenski ali hrvashki prestolnici, v Mariboru al v Sisku, v Karlovcu, al v Belmo gradu na Zelenem vencu, v Skopju al v Prishtini, v Sarajevu na Bashcharshiji, pod srbskimi granatami.

Mogoche da bi videl, kakshne chrke ma ta strojchek, kakshno rafalno pismo zmore, ali kaj drugega v zvezi z vsem tem, koliko da je strojchek trpezhen, koliko chasa bi lahko sluzhil - sluzhabnik, sluzhenj - predno bi ga oddali v klavnico ali k shintarju, al v kontejner med smrdljive odpadke. Morda so to tista primerna in she bolj neprimerna vprashanja, ki bi mu jih kazalo razkladati, kot bi razkladal potrebne bankovce, saj v resnici sam ni vedel, koliko bi bil stroj lahko obremenjen, ali na primer, koliko bi to stalo v neki tuji devalvirajochi valuti, in zhe spricho te nejasnosti bi bila zhivljenjska doba strojchka nedolochljiva ali mogoche sploh tezhko zastavljiva, vsekakor odvisna od nekih tujih okolishchin in ne od nekega praktichnega odgovora prodajavke. Njena domiselnost je pri tem nekoliko obtichala, cheprav bi nedolochljiv odgovor zlahka presegla z nepretiranimi obeti, z malo spodbudnosti in ob rahli spogledljivosti.

 

Zase je nashel izhod v domislici, da strojchek mogoche nima srbohrvashkih znakov '' in '', kar vse bi bilo mogoche, che je zhe bil izdelan v Braziliji, kot je bilo naznanjeno na prilozhenem izlozhbenem listku, ko je bil strojchek she v vitrini. In ravno '' je najprej opazil, da naprej zhe ni vech begal po tastaturi, saj je tudi '' vsekakor nekje bil. Pred sabo je videl bolj celotno tastaturo in ne vseh posameznih chrk naenkrat, kot bog pred mavrico brez barv, imel jo je sicer pred ochmi, a she ni bilo dolocheno, a preblizu al predalech, vsekakor bolj samo pojem tastature, besedo mavrice.

Navsezadnje mu je vendar zadoshchalo, da mu je padel v ochi tisti '', lahko bi natanchneje pogledal, vendar v resnici ni bilo potrebno. Dovolj ga je motilo to, da mu je sploh prishel pred ochi tisti znak in znamenje, pa ne samo motilo, nekoliko je bil celo prizadet, v nekem svojem neizoblikovanem stavku. Npr.: Kaj je sploh treba tega okupatorskega ''-ja? a je sploh kje kakshna fucking machine, ki bi bila brez teh imperialnih znamenj?! Tukaj je Slovenija in to niso nobene preklete slovenske chrke! Ta stavek je bil resda nekako pri roki, zdel se je docela utemeljen in upravichen, ampak rekel je nekaj povsem drugega.

Lahko bi si bil tudi priznal, da je obenem prichakoval neke povsem drugachne chrke. Ne tega, da bi bile chisto povsem slovenske in tiste tuje, ki bi bile slovenskim najbolj prikladne, pri pisanju tujih imen in drugih rabnih tujih besed. Tako blizu-dalech mu tisti hip misel ni segla, takshna mozhnost se she ni aktualizirala, niti je zhe kdaj slishal zanjo niti je ni sam domislil. Pach pa recimo nemshke, tisto 'tzsch'. Ne, to sploh ne bi bilo potrebno, pach pa 'oe' pa 'ae', toda pravzaprav bolj 'scharfes es' in takshno.

Ob razliki med tako in drugache prichakovanim ter tudi vsem tistim neprichakovanim in dejanskim bi bil moral biti docela naklonjen ravno slednjemu, saj je bil pisalni strojchek navsezadnje ja namenjen na Hrvashko in so se pri tem neke stvari vedarle prav ujemale. Pa to ni bilo izrecheno, ni moglo biti povedano dovolj izrazito in odlochilno, kljub temu da bi moralo biti ravno dejansko stanje na tastaturi tisto edino, ki naj bi ga, cheravno na nek nachin nekoliko nezazhelenega, skoraj moral prichakovati.

Vmes, med neko neartikulirano potrebo in namenom, bolj ga je luna nosila, kot pa da bi vedel, kaj pravzaprav hoche, in njegovo nenadejano narodnostno prizadetostjo zaradi tega, ker sh+e zmeraj ne bo konca teh ''-jev in podobnih znamenj balkanske prisotnosti na tistem koncu sveta, ki se je vendar odlochil, da noche biti vech balkanski in tudi res ne bo, cheprav gre samo za njegovo zanimanje za neko pisalno potrebshchino, je bila nekje she neka druga, tudi neizoblikovana misel, namrech ta, da bi bile med chrkami na tastaturi namesto slovenskih shumnikov kar arabske chrke ali pismenke ali kar zhe majo. Ne celotna arabska tastatura, in bi se valj mogoche premikal od desne proti levi, v drugih primerih tudi gor namesto dol ali mogoche podolgem in pochez, takorekoch diagonalno, in mogoche samo nekatere arabske chrke, tako kot so tudi shumniki samo trije. pisalni strojchek je vendar iz Brazilije in je potemtakem vse mogoche. Ni si bil mislil, da bi bilo kaj narobe s tem, ker je bil strojchek iz Brazilije, pach pa bi tisto "vse mogoche" lahko pomenilo, da bi bila tastatura, che zhe nikakor ne slovenska pa vsaj arabska, lahko tudi indijska, kitajska, ruska, indijanska in na tisoche drugih.

Shele pozneje mu je prishlo na misel tudi to, da bi morala biti v takshnem primeru tastatura v celoti arabska, ne samo nekatere posamezne chrke. Kot da bi v Braziliji sploh izdelovali samo arabske pisalne stroje in she posebej takshne bolj cenene strojchke, in kot da bi tam sploh pisali bolj v arabshchini ali v chem drugem, nikakor pa ne v slovenshchini. Che tam lahko izdelajo latinichno hrvashko in srbsko tastaturo ali kakshno drugo velikoslovansko ali mogoche tudi pravoslavno, potem je arabska she toliko bolj mogocha, najbrzh samo ne slovenska.

Arabske chrke so mu mogoche privrele od nekod iz podzavesti, ker je nekoch v starinarnici v stari Ljubljani naletel na nek ceneni nemshki pisalni strojchek, ki pa je imel turshko tastaturo. Skorajda bi ga bil kupil, pa cheprav je bil prishel pogledat za kakshen star, ne prevech obnoshen plashch in si ga je tudi nashel, cheprav nekoliko smeshno kvazikrzneno bundo, od katere se na dolga leta ni mogel lochiti, kljub shtevilnim oponashanjem in ugovorom, ampak kaj bi s tistim strojchkom? koliko bi ga samo stalo, che bi dal chrke zamenjat? Nemara she en tak znesek, kot bi ga dal za sam stroj. In kdo bi mu jih lahko zamenjal, a se to sploh dela? Cheprav ne vseh po vrsti, saj je bil tu she zmeraj tisti qwertzui in asdfgh itn. Pa vendar!

Vedel je, da je bila ta zveza, ta arabsko-turshka, nekam neprimerna. Bila je bolj religijska, bolj muslimanska kot pa zveza po pisavi. A kaj, ko je bila takshna zveza v resnici vzpostavljena in je ochitno tudi delovala! Samo koliko podobnih zvez je bilo she mogochih, ki pa niso prishle do veljave, niso bile tako nesmiselno nefunkcionalne in sploh niso pridrle do zavesti.

Zahvalil se je prodajavki za njeno ljubeznivost in hotel se ji je nekako oddolzhit. Kuvert ravno ne bi kupoval, ker jih je bil pred kratkim nabavil v Univerzumu, na Domobranski cesti, glavni kranjski trgovski atrakciji, she iz obdobja komunizma, da je vsa vesoljna Slovenija drla v Kranj. Ta Univerzum je bil namrech zgrajen kakor kakshna hishica charovnice iz pravljice o Janku in Metki, vendar seveda ogromna. Ves iz chokolade je bil, njegova poglavitna privlachnost pa je bila prav na univerzalistichni ravni. Po chasu, ko je Zemlja prenehala biti sredishche Vesolja in se je to sredishche najprej pomaknilo k soncu, pozneje pa v smeri matichne Galaksije in se nazadnje sploh izgubilo nekje v Vesolju, se je podoba Sredishcha v chasu realsocializma revolucionarno spreobrnila in se preusmerila nazaj k Chloveku in s tem nekoliko mimogrede tudi nazaj k Zemlji, pa ne samo Sredishche, tudi samo Vesolje je implodiralo nazaj k Zemlji, naravnost v Kranj, v sam ta chokoladni marcipanski Unicerzum, ki so si ga ljudje iz dneva v dan odkupovali za svoje potrebe ali tudi namishljene potrebe, dostikrat po vishjih cenah, kakrshne je v letih prehodne komunistichne instant blaginje narekovalo vse vechje povprashevanje. Seveda, tudi vesoljni Univerzum naj bi tako postal prirochen in kupljiv, kot se je dozdevalo takratnim urejevalcem Sveta in she bolj njihovim shtevilnim vernikom in podanikom.

Spomnil se je bil, da rabi nov trak za pisalni stroj, in v tem bi bila nekakshna prilozhnost za, kot se mu je zdelo, potrebno oddolzhitev, da bi bilo tej dovolj rahlochutni trzhni ljubezni, che se ji sme tako rechi, vsaj deloma zadoshcheno. Izkazalo se je namrech, da ta trzhni mehanizem izvrstno deluje, brez obichajno potrebnih besed in drugih srhljivih dotikov, celo brez pogledov v neko bolj humanoidno smer, vendar kako le?!

Ker je bil na brazilskem pisalnem strojchku chrnordechi trak, chesar ni nikoli maral, saj tako halucinogenih stvari ni potreboval, je bil tako opozorjen, da je treba rechi za chrnega, in potem... Ni mu prishlo takoj na misel, kako se she reche, kakshen she... Sedanji trak je gulil zhe dolgo vrsto let, to pomeni tudi, da zhe celo vrsto let ni kdo ve kaj napisal, a to tu zdaj ni nich vazhno, in tudi ni takoj povezal vseh misli, da bi tako vedel, kakshen trak bi bilo treba kupiti. Eni trakovi so bombazhni, to si je zapomnil, ker je bila ta beseda povezana z neko njegovo dolgo zaposlitvijo, ko je bil v svojih mladih letih tkalec v tekstilni tovarni, ki nosi zdaj ime novih okupatorjev. Tkali pa so tudi celvolo, ne pa tudi... Dejal je:

"Ne bombazhnega!" to je za prvo silo zhe bilo nekaj.

Prodajavka je takoj dojela, da mora biti trak potem pach one druge vrste, in tudi ne chrnordech, in se je potem oglasila z opaznim zadoshchenjem, da che zhe ne bo prodala pisalnega stroja, naj bo vsaj trak za pisalni stroj, che zhe ne kolesa, naj bo vsaj zvonec za kolo.

"Ja, imamo najlonskega!" In res je na shkatli pisalo nylon.

In zdaj ima prste nekoliko chrne ravno od tega traku, ker ga je bilo treba najprej s shkarjami prebosti, za kakshen centimeter od konca, da ga je potem lahko nataknil na prazen kolut in vse to namestil v pisalni stroj, najprej oba koluta, enega samo napol navitega s chrnim najlonskim trakom in drugega she praznega, in vmes med obema je napeljal trak, od katerega je shla kar precej barva stran.

Rok si skoraj nalashch ni shel umit, ker se mu v tistem hipu to ni zdelo najbolj nujno, kot chesh, "najprej bom napisal naslov", cheravno ni shlo ravno za takshen naslov, ki bi ga bil mimogrede lahko pozabil, in potem bi bil naslov izgubljen in vse v zvezi z njim, neka cela prihodnost, tista prihodnost, ki pa bi preostala, bi bila zgreshena, najsi she tako edino resnichna. Samo chas bi zhe bil, da bi ga zhe enkrat zapisal, che drugega ne. Samo zdrgnil je prste z neko zhe zavrzheno srajco, zhe svoj chas dolocheno za cunje, z njo je potem tudi pobrisal tisti prostor na mizi, ki ga je bil prej izpraznil. Zdrgnil si jih je zares, ampak to ni moglo biti dovolj temeljito. Pa to zhe ni bila stvar, na katero ne bi bil tudi rachunal. Le da bo zaenkrat kakshno delo vazhnejshe od popolnoma chistih rok. Zapisati naslov, to je pach nekaj najbolj neizogibnega.

Nemara se potem ne bo toliko gnal za drugimi stvarmi. Nemara bo pri tem kar ostalo, ali ob kakshni drugi prekinitvi, npr. kosilo, ali pa to, da bo moral v mesto v knjizhnico in na poshto, tega se nikoli ne ve vnaprej in ni, da bi zdaj razmishljal o vseh teh dodatnih ovirah pri tistem, kar naj bi sledilo naslovu. Neka nestrpnost in mogoche neuchakanost ga je varovala pred nepotrebnimi zapravljanji chasa. Zadoshchalo mu je, da je vsaj nacheloma vedel, kako bi moralo marsikaj odpasti, da se bo lazhje oprijemal vse bolj poglavitnih rechi in opravil.

Zapisal si je ime strojchka, kot prepotrebni podatek, ki ga bo moral posredovati bolj pravemu naslovniku, kot je bil on sam, se pravi tja na Hrvashko. Iz takshnega nagiba je torej prebral in si zapisal: Contessa! Le kdo bi si bil mislil! Saj to je tako prijazno! Kakshna ljubkost! Tudi she neki drugi napis na strojchku je bil tako presenetljiv: TA Triumph - Adler! Se pravi shchepec erotike, shchepec bojevitosti in shchepec divjine, kot shchepci zachinjanja.

Contessa, kot bi bil ta strojchek iz chokolade, ne! - kot bi bil iz zhenskega telesa! Prav! Saj to je bilo ravno tisto, kar ga je nekje pomirjevalo nepomirjenega sred preobilja mrtvih stvari vsenaokrog, po policah, na pultu, ki pa so si po naslovih sodech in po naslovnicah tudi prizadevale ravno po erotichnosti, po tem gonilu vesoljnega gonjenja, ki je edino gnanje po vsej tej zagonetiki, vse od big banga naprej in nazaj.

Kar je pravzaprav zavno pri Contessi in predvsem pri nji, njeno hladno mehaniko - in che bi bila elektrichna, na katero se ne bi bil niti ozrl, ker bi bila zanj predraga, njeno elektronsko mehaniko, cheravno mogoche she zmeraj Contessa, tudi v tej razlichici - nadomestilo z nechim toplo-, mogoche hladnokrvnim, s poetichnostjo, skratka s chlovechnostjo. Kot da je sam strojchek pri tem kaj pridobil, nekaj bistvenega, nekaj vsebinskega in zgodovinskega, vsekakor nekaj ali nemara kar precej simpatichnosti.

Tisto zgolj mehnichno ali v izvedbeni razlichici elektronsko ali mehanogensko ali samo plastika, tisto je spregovorilo tebi nich - meni nich in s povsem prikupnim, plemenitim in plemenitashkim zhenskim imenom svojega chrkostrelnega ustroja, ki je bilo zdaj tudi naprodaj. Ne nekemu posebnemu druzhbenemu razredu ali kasti, naprodaj je tudi tebi, prinichnjenemu nichu, pritlehnemu podnu. Z imenom Contesse, nich zato che takorekoch anonimne, mogoche z napol indijanskim imenom ali vzdevkom, kot Zmagovita Orlca!

TA v tistem dodatnem pripisu se samodejno prevaja v THE in dobimo The Triumph Adler. She zmeraj bi manjkala kakshna Julja, Mizzi, Fortuna, da bi bilo njeno uchlovechenje na sploshni trzhni ravni kompletirano kot Julja Triumph & Adler, ali she bolj uglajeno, manj podjetnishko in industrijsko, serijsko zaudarjajoche. Skratka, deziluzivno intimizirano, che se zhe plachuje in je denar za vse enak in izenachujoch, le da ga je nekje za genetsko elektroniko, drugje za preprostejsho zhepno mehaniko, in ker gre za strojchek, bi se lahko reklo za zhepno mehanichko ali mehanichico, kjer je denarja neznansko manj ali je sploh samo hipotetichen, tudi v plasti dozdevanj in sanj, sredi sicer trdnih, materialistichnih predpostavk oz. vseh vrst artefaktov, kamor se navsezadnje uvrshchajo tudi vsa zhiva bitja, porkadush, kot je sama ta prodajavka, kupci in kupke, on sam, nekje izenachena s supernimnim imenom Contessa, cheravno je Contessa 3, z imenom serijske razlichice, kaj pa pol, che druga bitja razpolagajo z bolj domiselnimi imenskimi razlichicami, ko zhe ne mislimo vech, kako she gre za neko mehaniko, trzhno imenovano z nekakshno semensko spermalno semantichno zachimbo.

Ta happening s pisalnim strojem, ki se je prichel v knjigarni Mladinske knjige na Trgu zhrtev osvoboditve in, ki se zdaj nadaljuje v tem kontekstu, na svojem prichetku she ni bil zaznamovan s tisto razvidnostjo, ki je zdaj, sredi tega happeninga zhe docela razvidna. O seveda! Zdaj je jasno, da bo potreboval nov pisalni trak, pa she kako ga bo potreboval, saj je zhe vsak njegov odposlani spis mejil na nevljudnost do njegovih naslovnikov.

Zdaj je zhe shlo za chasno racionalizacijo, ne samo za prostorsko, tako kot se je izkazovalo zhe prej, pri namestitvi novega traku in potem pri izostanku umivanja rok. In pri vsem tem ne bi bilo mogoche trditi, kako med opisanim zachetkom in zdaj ob koncu te dogodivshchine s trakom ni nobene logichne zveze, cheprav ta zveza ni prevech opisna in mora zato njen opis tudi izostati. Mogocha je samo trditev, kako na zachetku res she ni bil vedel, chemu bo novi trak dejansko sluzhil in v kaj je dejansko investiral v tej svoji slepi jasnovidnosti. Nekoliko se je celo nagibal k temu, da bi si kupil kar dva trakova za pisalni stroj!

Hotel je zhe izrechi temu primerno besedo:

"Kupil bi she enega za Olympijo."

Njegova Olympija je bila zhe dolgo chasa brez traku. Vzel ji ga je bil, ko je moral na bolj shtrapacni Savi prejshnji trak zamenjati. Izposodil si ga je bil od Olympije in zdaj bi bil zhe skrajni chas, da bi ji ga zhe enkrat vrnil. Pomislil je, da na "neduhoviti" Savi, neduhoviti pa zato, ker Sava pach ni nobena Contessa. Pa je Sava tudi zhensko ime, che je to zhe tako pomembno! Pri Srbih je to celo sveto moshko ime - Sveti Sava! Oboje, Sava - Savus. Tukaj mogoche boginja nashih keltskih prednikov, naprej dol proti Chrnemu morju lahko tudi hudichevka. Toda zdaj sta tako Olympija tako Sava samo she pisalna stroja!

Tudi to naj se ve, zakaj je Olympija ostala brez traku, najsi je bila zanj njegova delovna ljubljenka. Tako je ni z besedami v mislih ljubkoval samo zaradi njene trzhne fetishistichne feminizacije. Na svojem shirokem valju mu je naredila najlepshe daktilografske izdelke, kar jih takshen stroj sploh premore. Zato jo je za slikarsko razstavo Sprachen jenseits von Dichtung v Westfaelischer Kunstvereinu v Muenstru leta 1979 tudi imenoval kot svojo soavtorico, kot Olympijo z njegovim priimkom in ob tem mu je bilo resnichno zhal, da je organizator razstave Siegfried J. Schmidt to okolishchino spregledal in Olympiji ni priznaval njenega soavtorstva. Mogoche je imel to za avtorjeno nepotrebno in odvechno duhovichenje.

In zdaj gre nemara za neko podobno duhovitost, ki zadeva tudi ime Contesse. Nekaj, pri chemer bo on sam na vsak nachin vztrajal, kot se dejansko tudi svoji Olympiji, ki ji je neuradno pripisal svoj priimek, kot bi bil z njo v skupnem zakonu, nikoli ni povsem odrekel. Nekaj upravichenosti za to gotovo je bilo in lahko bi se ji odrekel samo ob veliki shkodi ali veliki nesrechi. Navsezadnje sta oba z Olympijo vendarle vedela, kako je v resnici bilo, kolikshen je bil pri izdelavi takrat znamenitih daktilografij delezh enega in drugega. Pri nji tista univerzalistichna matematichna preciznost, ki je s povsem nezaznavnimi zamiki prostorja-chasja omogochala strukture nastajanja vesolja v njegovih predgalaktichnih in galaktichnih zasnovah. Pri njem simbiozno mehanicistichno stvariteljsko sledenje kompleksnim etichnim in poetichnim, chustveno discipliniranim, po znachaju dosledno fashistoidnim zapovedim, katerim je moral odpreti prosto pot vse do temeljnih globin svoje zavesti in utripa, kolikor seveda ta pot ni bila ravno obratna, ali obojna, tako v njem samem, tako v interakciji obeh soustvarjalnih subjektov. In ni, da bi imela dusho samo zhiva, organska bitja. O tem smo si na jasnem! Povsem na dlani je simbioza med organskim in anorganskim in svoje duhovitosti pri tem ne bi mogel jemati v slabshalnem pomenu besede.

Olympijo zdaj mogoche vruje nepotrebnih muchnih dejavnosti. Prizanasha ji s tistim tezhashkim delom, za katerega mogoche ne ona sama ne on nista vech sposobna. Che bi vendarle kupil nov pisalni trak tudi zanjo, bi bil to nemara bolj izraz nostalgije do njunih nekdaj slavnejshih dni. On ni zmogel vech tiste zbranosti kot nekoch, o tem se je zhe preprichal, ko je nedavno tega poskusil ponoviti nekatere, cheravno zelo neznatne vzorce. Tudi ona je gotovo zhe iztroshena do te mere, da nekaterih obchutljivejshih vzorcev daktilografij ne bi vech zmogla. Torej obojna nostalgija. Pri nakupovanju dodatnega novega traku pa takshen luksus, kakrshnega si trenutno ne bi smel privoshchiti. Vsaj zaenkrat ne. Zato je kar zamolchal tisto o dveh trakovih.

Toda zdaj! Zdaj mu bosta mogoche prav prishla kar dva trakova, kajti oba bo mogoche rabil. Enega takoj in drugega pozneje, in to za isto "neduhovito" Savo! Na samem zachetku mu she ni bilo jasno, za kaj mu trak sploh bo, in tik pred tem tudi sam trak she ni bil predviden, kaj shele njegova namembnost. Le ponudilo se mu je spoznanje, da bi se spodobilo, da bi bil trak zhe enkrat zamenjan, in tudi za drugi trak, da bi se ga spodobilo vrniti, potem pa je kazalo, da se je vendar nekaj pripravljalo, zhe tam na zachetku in nekaj povsem drugega.

Neki nachrt je vsekakor zhe bil, od vsega zachetka, ki mu ni bil takoj sporochen, pa se je tako potihem in postopoma nakazoval in konchno izoblikoval kot zakon, ki naj bi bil zhe od vsega zachetka in od zmeraj. Pri nameri, da bi si kupil kar dva trakova, se je sicer ustavil ob premisleku, da mu ni treba delati rezerve trakov. Ni se she zavedal, da gre v bistvu za neki nachrt, ni mu she bil sporochen. Mislil je le na to, da je bolj malo denarja, in she tisti en sam trak ni bil v nobenem njegovem nachrtu porabe denarja, pa tudi, che bo treba, si bo tisti drugi ali tretji trak zhe kupil pozneje, ko bo to bolj neizogibno, ali ko bo lazhje in bo lahko tudi Olympija prishla na vrsto. Ni shlo torej za nobeno zanemarjanje kakor tudi ne za nehvalezhnost do nje.

Nachrt! Nachrt.

Ta je bil nazadnje tudi sporochen. Ne tisti, ki mu je najmanj trikrat prishel na misel, ko si se sporochil, samemu sebi, ne na glas, mogoche ni bilo prave poslushavke, kateri bi to z veseljem in zanosno prenesel. Zakaj si je mislil, da z veseljem in zanosno, ko je v resnici mislil na zhalost? Nemara kot izraz njegovega vechnega pomanjkanja. Kajti pomislil je ravno na poslushavko, kakor da bi skoz gledal na svet kot na zhensko, pogansko, kot na Geo. Natanchno zhe ni vedel, kateri bi to sporochil, to je bilo zabrisano v njegovem spominu. Mami? Ni si mogel misliti, da bi to bila ali morala biti katera dolochena zhenska, katera posebej za takshno pomisel primerna, torej tudi tujka, z drugega sveta, z druge galaksije, da ne bi in ne da bi izpadlo to prevech neumno in da ga ne bi udarilo nazaj, kot se rado zgodi in kot se ponavadi zgodi, ko se chlovek prevech razkrije, ko svojo ranljivost prevech razkazuje in razgali:

"Danes bom bil zhalosten!" In tako she dvakrat.

Pa ne samo to. Bilo je tudi drugache, v drugachni ponazoritvi.

Ko je pozvonilo pri vratih in potem, kmalu zatem, na njegovem domu v Nedeljski vasi, v Parku Preshernove Julje. Takrat so bile njegove roke she nedolzhno chiste. Le dotikala se ga je tista z zhalostjo navdahnjena misel, se pravi, da ne skoz, le tu pa tam se ga je dotaknila, kakor slutnja, da bo najbrzh zbolel, da se to lahko kar nalepem zgodi. Saj, chemu pa je takshna misel, namrech da bo bil zhalosten, lahko namenjena in iz katerih zakritih pobud izhaja? In sploh, che se bo samo takole valjal, she posebej che ga k temu nich dolochenega ne sili, da bi se takole zgubljal. Che ga bo tako do konca vse minilo, kaj lahko she prichakuje drugega? Vse predispozicije grejo ravno v to smer.

To se pravi, da se bo treba kratkomalo zmigat, se za kaj odlochit, se pognat nad plevel v vrtu, ali v kakshno drugo praznino, se podat na Kranjsko polje, k moji ljubljeni lipi, nekaj si zmislit, al jutri, vsekakor chimprej! Ni si nataknil copat. Kar bos je stopil po vezhi in k vhodnim vratom. Zunaj je zaslishal nekakshno mladoletno chebljanje, kot neko dolocheno napoved, da prvi kontakt ne bi bil prevech nenaden. Vnaprej je lahko presodil, da to ne bi bilo zanj. Hotel je odpret. Je bilo zaklenjeno. Je shel nazaj v sobo po kljuch, se vrnil in odklenil. Zunaj sta bili dve dekleti, tam pod dvajsetimi, kakor dvojchici v meri dozdevanja, ker si ju ni prishel preuchevat, zaznavat prave njune razlichnosti, in neznani, prashali bosta za njegova fanta, kaj durgega? A nich od tega.

Kar z njim bni se pogovorili, che bi si lahko odtrgal malo chasa, da je takoj vedel, koliko je ura:

"A tako, kaj pa prodajata?" Namenil se je bil, da bo s tem kar se da nahitro in lepo opravil, she prevech je tercijalk, ki ti pridejo na vrata prodajat svoje verske bukve in potem grozijo, kako vas bo zhe bog shtrafal, se pravi bolj z ljudsko, zakotnishko mistiko, cheprav vsekakor dobro poznajo civilizirani pravopis in slovar. Che ne verjamete v boga, kot vam lepo, zhe v zibelki dopovedujemo, boste pa verjeli v zahrbtnost chloveshke hudobije, ker ne kupujete njihovih knjig, ki so vendar svete knjige in v njih je bog po povsem dostopni ceni. A ni samo to, takshni in vseh vrst vsiljivci se pojavljajo skoraj vsak dan, vchasih se kar vrstijo drug za drugim.

Potrpezhljivo naj bi to rech odrajtal. Chetudi ne bo nichesar kupil, bo karseda prijazen. Saj je imel pri takshnih dejavnostih nekaj lastnih izkushenj. Najbolj uchinkovita je bila neka tovrstna izkushnja iz Maribora, ko mu je zhenska v oficirskem bloku surovo zabrusila tisti Marsh... s sochno balkansko genitalno psovko, medtem ko je on sam komaj odprl usta, mogoche niti ni dobro izrekel svojega obichajnega pozdrava in je ona zhe treshchila z vrati. Kaj vse ti delajo z ljudmi razlichni knjigotrshki pirati in gangsterji! Obsedel je na klopi spodaj v parku in sklenil, da bo pochakal, da ga vse mine.

Povedal jima je, da ga branje knjig ne zanima prevech. Toda seveda, danes je dosti knjig, slikovnic za odrasle, ki jih ni treba brati, se samo gleda lepe slikice, svet je potem natanko tak, kakrshen je naslikican, svet je tako ves pretvorjen v strip, vse od njegove geneze do njegovega poslednjega trobila, in se jih seveda splacha prodajat, ravno zato, in ker so po svoje te knjige dragocene in tudi drage. Dejal je, da mu je dovolj chasopis pa televizija in she do tega mu ni prevech. Lahko bi jima omenil, kako ga bolj zanimajo stvari v njem samem in okrog tega. Ne zunanji svet ampak notranji, ne kozmos ampak bolj mentalni in genetski mikrokozmos.

Ampak to bi bilo spet duhovichenje, zapravljanje svojega chasa kakor tudi chasa teh deklet, ne samo spreminjanje teme pogovora. In nich od tega ni omenil. In vendar je kazalo, da razpolagata tudi s tovrstno literaturo. Chisto natanchno ni vedel, a so bile pri tem she mishljene kakshne knjige ali kaj drugega. Kakshna duhovna dejavnost, da se chloveku zvrti v glavi, od nanagle obsedenosti ali zasvojenosti, in je bil vanjo zhe zajet, skoraj neopazno, moral se bo tega she otepat. Gre za pot, ki je njegova lastna in zanjo ne potrebuje nobenega vodnika, napotil, pastirjev, nasvetov, literature, izdatkov, sluzhnosti in suzhnosti.

"Imava novi slovenski atlas!"

"Kug?" je vprashal bolj v presenechenju nad tem, da je pravzaprav zhe poslushal odgovor na tisto, chesar ni izrekel.

"Novi slovenski atlas!" Kazno je bilo za hip, kakor da mozh ne ve, kaj naj bi to bilo.

A to?! Hitro, kot bi popravljal neko spregledano napako:

"Saj ga zhe imam, starega, in bo she za kakshnih deset let."

Res je pomislil na to, da je njegov atlas zhe precej scufan pa da bo she bolj zaradi njegove obilne rabe. Ko je izshel, se je namrech izkazalo, da je Slovenija silno velika dezhela. Prej je bila komaj znana. Za tisto, kar je izrekel, od tistega, kar je mislil, je kazalo, da to z razumevanjem sprejemata. V tem je sicer videl nek svoj dosezhek, cheprav je bil nekako prelahko dobljen. Najbrzh ni vedel, kako imata she marsikatero presenechenje na zalogi in sta se zlahka odrekli eni rundi. Sprejeli sta pach, da bo njegov atlas v resnici zgveral she tistih deset let, ne da bi natanchneje vedeli, koliko je bil v resnici v rabi in obrabi.

"Pa tudi," je she prilival k svojemu pozhigu upanj, "meje se she niso nich spremenile od takrat. Che odshtejemo, da Jugoslavije ni vech, a to se ve," in she: "Hrvatom se she ni posrechilo, da bi nam kaj odvzeli."

Dekleti sta tudi s tem soglashali, cheprav z njunim atlasom ni bilo nich. Vendar je tu ilustrirani leksikon.

"Kakshen leksikon?" je bil nepreviden. "Teh leksikonov je toliko!"

Ena ga potegne iz torbe, naj si ga neobvezno ogleda. Napak je kazalo, da ga to zanima. V torbi je videl she eno veliko knjigo. To je bil najbrzh tisti novi atlas in druge knjige, toda nich prepoznavnega. Torej, ilustrirani leksikon.

"A tako?!" ga je malo prelistaval. "Ja, saj je res lep. Kga to she zanima? To je za sholarje." In res, na ovitku je bilo prav to zapisano. "Pri nas ni sholarjev."

"Lahko so tudi starejshi."

"O, to pa ne! So zhe preveliki."

"Ne, to ni mogoche."

"Ja, pa je. Eden je tiskar. On sam tiska knjige. Eden je novinar. In tudi jaz knjige rajshi pishem kot pa berem. Z izjemo takshnih posebnih knjig, ki se mi vkljuchujejo v samo delo. Samo zato tako govorim."

"Koliko knjig pa ste napisali?"

"O, zhe kar nekaj."

To je povedal tako nanagloma, kot bi bil vprashan, koliko je ura. She to ne. Che bi ga vprashala za uro, bi najprej vzdignil eno roko in bi najprej pogledal, koliko kazhe, da bi bil brez potrebe natanchen. Che ure ne bi imel na roki, bi se tudi najprej skushal spomnit, za drobec chasa, koliko bi priblizhno bilo. Toda ne, on je povedal takoj, brez vsakega zadrzhka za premislek in skoraj natanchno shtevilo njegovih knjig. To je bilo mogoche zaradi neke druge tozadevne okolishchine, ki je ponudila njegovi blizhji zavesti tisti natanchen podatek.

Ampak vse to ni bilo vech resno! Bilo je tik na robu okusnosti, zavedal se je, da je shel predalech in da bo treba chimprej prenehat s tem chvekanjem.

"Kako to? A je kaj izdanega?" Mozhnost torej, da tu ne bi bilo nekaj v redu z njim.

"Ja, saj pravim." Navsezadnje, kar je povedal, ni bilo tochno le v tistem pogledu, ko nekatere njegove knjige niso bile izdane, a jih je on sam priznaval in prishteval, kot da tudi so.

"A je kakshen naslov?"

In kaj che zdaj? delat predavanje? se hvalit? daj no mir! In se je spomnil, od kod sta.

"Ja, pri Mladinski knjigi v Lugani. Saj sta iz Mladinske knjige v Zlagani, a ne? Izdali so mi antologijo."

"She nikoli slishala. Kaj pa pishete?"

Chisto resnico bi povedal, che bi jima odgovoril, da nich. A tega si ne bi smel dovoliti. To ne bi bilo poshteno, tule je shlo za nek sposhtljivi trud, najsi je bil tisti nich she tako res nichen. In che se zhe nekaj gre, tole zaigrano prijaznost, pa she nich kupil ne bo, je treba pach to rech zakljuchiti in po mozhnosti ohraniti nivo.

Na diani na dvorishchu je zagledal Murra, ki se je ravno takrat prishel nekaj pretegovat.

 

"Tudi tistile tam kar nekaj tipka," je dejal nekaj v izogib pogovoru o knjigah. Pa ne!

"Imava tudi knjigo Moj machek, pa Moj pes in takshne knjige."

Bilo je torej nekaj oprijemljivega, skorajda nekaj na dnu obupa, nekaj kot reshilna bilka, pravzaprav reshilni machek. Kako je vsaka beseda lahko napachna!

"O ne! Midva se zhe vse sama pomeniva. Che je lachen, pride k meni, che je zhejen, pride k meni, in che se hoche pocrkljat, pride k meni, tako ne rabiva nobenih knjig."

Kazalo je zhe na to, da dobra volja lahko marsikaj uredi in da ne bo zamere. In vendar!

"In kaj trenutno pishete?"

"Zachel bom pisat roman. Ravnokar mi je prishlo na misu."

"Potem bova tudi medve v romanu!" Poznejshe vprashanje se je glasilo: A bi te kaj stalo, che bi rekel: ja, seveda?!

"Zhal ne! To bo roman iz mojega otroshtva, tja do konca (druge svetovne) vojne, ko sem si mislil, da bojo Nemce vse pobili, vse tja do zadnjega."

Tako je vnesel v pogovor vse hujsho negotovost in trenutno zadrego. Lahko bi bilo tudi obzhalovanje nad tem, da sta ochitno naleteli na takega norca. Samo zmishljuje si nekaj, pa ni vse skupaj nich. Mogoche je bil nekje v ozadju shchepec premishljenega strahu, saj zato sta hodili po hishah v dvoje. Na kakshne ljudi vse ne naletish! si mislita marsikdaj. Za dvojchici je bila tista vojna zhe zelo dalech, nekje v davni zgodovini, in je zato she malo vztrajal:

"Chisto vse Nemce. Kar tako, iz otroshkega pochutja. Tako lepo nam je bilo med vojno!" je skushal ublazhit svojo nepotrebno in nenamerno grobost. Seveda, ni si bil smel dovoliti, da mu je bilo to ushlo.

Toda kazalo je, da bi bilo lahko nekoliko bolj razumljivo in bolj smiselno. Zato je dopolnil:

"Tudi danes je tako: bosanski otroci si zhelijo, da bi pobili vse Srbe, in srbski, da bi pobili vse Hrvate, in hrvashki, da bi pobili vse Muslimane in tako naprej."

Opravichil se jima je, ker ni nich kupil in jima iskreno zazhelel she uspeshen dan. Ni pa she takoj dojel, kar je zhe sam izrekel in kar sta dekleti zhe nekako razumeli. Njegove genocidne misli so po tolikih letih trchile ob neko svojo novo potrditev. Po tem vse tisto okrog novega traku za v pisalni stroj, pa mazanje rok in nazadnje je tudi napisal v tisti naslov:

 

 

PARALELNA BRANDENBURSHKA VRATA

 

Skoznja naj bi shel njegov najbolj resnichni svet, tam na Nemshkem, kot v kakshno chrno luknjo. O, trava bi seveda ostala, in vse divje zhivali bi se pasle na neznansko prostranih livadah, v neskonchnih gozdovih, in mavrica nad njimi.

Napisal je naslov in takoj tudi sprevidel, da ga v resnici she nikdar ni zapisal. Po vseh teh dolgih letih od takrat, vse zhivljenje je zhe bilo za njim, skoraj vsega je prehodil prav do tega naslova in prav zato she ni natanko vedel, a se brandenburshka vrata pishe z veliko a z malo!