Revija SRP 5/6

Ciril Gale

Intervju: Sandi Cholnik

 

TELEVIZIJSKO DELO JE BILO ZANIMIVO!

 

Sandi Cholnik, novinar z zhametnim glasom in pomirjajochim nastopom, sodi zhe dolga leta med najbolj priljubljene televizijske novinarje. Njegova oddaja Vecherni gost, ki je na sporedu vsakih shtirinajst dni, je med najbolj gledanimi. Pred kratkim je bila na sporedu zhe stota.

Kdaj ste se zacheli zanimati za televizijo?

"Na televizijo sem prishel z radia, kjer sem bil napovedovalec shtiri ali pet let. V shestdesetih letih smo tudi v Ljubljani zacheli razvijati lastni program in televizija je zato potrebovala nove kadre," pripoveduje o svojih zachetkih priljubljeni novinar. "Zato so nas, takrat she mlade novinarje, spikerje, voditelje in druge, povabili k sodelovanju. Ker je bila televizija nova in zanimivejsha od radia, sem ponudbo sprejel. Kdaj natanchno je to bilo, pa ne vem."

Ste "pristali" najprej na radiu in kasneje na televiziji zato, ker ste shtudirali novinarstvo?

Ne, takrat sem shtudiral pravo, shele kasneje novinarstvo. Absolviral sem pravo, diplomiral pa precej let kasneje iz novinarstva.

Kako pa je prishlo do tega, da ste iz prava preshli v novinarske vode, saj pravniki obichajno konchajo v politiki?

Ne morem se strinjati z vasho trditvijo, saj pravnika najdesh povsod. Po mojem mnenju pravo nudi shirok spekter mozhnosti delovanja. Na televizijo sem prishel verjetno zato, ker je bil radio le vmesni chlen. Kot shtudent sem delal kot napovedovalec na radiu, da sem kaj zasluzhil. Saj veste, da shtudentje nikoli nimajo previsokih shtipendij. Poleg tega pa se mi je zdelo televizijsko delo zanimivo.

Pa se s pravom v ozhjem pomenu besede niste nikoli ukvarjali?

Ne, nikoli.

Na katerih podrochjih pa ste delali kot televizijec?

Najprej sem bil novichar, potem sem nekaj chasa vodil Obzornik. V urednishtvo kulturnih oddaj sem prishel iz informativnega programa. Menda sem bil dolgo chasa v kulturni redakciji.

Katera podrochja pa ste pokrivali kot novinar kulturne redakcije? Znano je namrech, da se novinarji obichajno specializirajo za ozhja podrochja?

Kar vsa. Najvech oddaj sem pripravil o gledalishchih in literaturi. Glasba je bila obichajno bolje "pokrita", saj smo vedno imeli nekoga, ki je bil glasbeno izobrazhen, saj jaz tovrstne izobrazbe nimam.

Ste v kulturni redakciji pisali tudi komentarje?

Na televiziji je najbolje, da se chim manj pishe. Na zachetku sem pripravljal oddaje s skupnim naslovom Kulturna panorama, ki so bile v zhivo. V glavnem je shlo za studijske oddaje, krajshe pogovore.

Potemtakem komentarjev niste imeli?

Komentarji... No, vsak novinarski prispevek je v nekem smislu komentar. Nisem bil komentator, vendar sem morda kdaj sprasheval intervjuvanca tako, da je vse skupaj izzvenelo kot komentar. Preprichan sem, da je za televizijo bolje, da televizijski novinarji gledalcem ne solijo pameti in jim dovolijo, da ohranijo svoje mnenje. Zavedati se morash, da v druzhino vstopash kot gost in ne kot vzgojitelj.

Ali je bila Kulturna panorama podobna Vechernemu gostu ali pa je shlo za okrogle mize?

Ne, ne. To je bilo vech krajshih pogovorov z gosti, vsak je imel svojo temo. Eden je govoril o literaturi, drugi o gledalishchu, tretji o razstavi...

Kakshen je bil odziv na vashe oddaje?

Nekatere oddaje so bile zelo odmevne. V eni izmed njih sta se divje spopadla Josip Vidmar in Bojan Shtih, ki je bil takrat direktor Drame. Shlo je za uprizoritev Cankarjevih Hlapcev. Vidmar je, kot klasicist, Shtihu ochital, da je Cankarja prevech moderniziral in da to ni vech pravi Cankar, temvech je le izzhivljanje novodobnih rezhiserjev in da on tega ne bo dovolil. Cankarjeve drame so narodova svetinja in je z njimi treba delati bolj sposhtljivo.

V prejshnjem rezhimu nekaterim kulturnikom niso dovolili na televizijo. Ste imeli tudi vi tovrstne izkushnje?

Nekaj takega je bilo, cheprav spiska ni nikoli nihche videl. Persone non grate so sicer bile in vsak novinar je moral tako ali drugache vedeti zanje. Jaz sem vechkrat pripeljal chloveka, ki se mi je zdel zanimiv z novinarskega stalishcha, pa se je kasneje izkazalo, da je persona non grata.

Lahko to konkretizirate?

Eden takih je bil slovenski pisatelj Branko Hofman. Takrat, ko je napisal knjigo o novi nemorali na Slovenskem in o stvareh, ki niso bile v redu. Povabil sem ga pred kamere in tako je nastal kratek prispevek o njegovi knjigi. Potem pa je nastal velik cirkus. Branko Hofman je bil klican na zagovor na CK, pa tudi zame so pripravljali neke neprijetne zadeve.

Ko se je zhe zdelo, da se bo tudi zame slabo konchalo, so se oglasili neki drugi, ki so rekli "Ja, saj to ni tako grozno, naj chlovek pove, kar ima za povedat..." Skratka, bil je velik vihar, ki pa se je konchal srechno zame in tudi za Hofmana.

Menda ste imeli tudi probleme zaradi neke drame Ivana Mraka?

Res je. Dramatik Ivan Mrak je imel premiero Marije Tudor v Drami in o tej premieri sva se pogovarjala tudi v studiu.

Drugi dan je bil velik halo, ker so nekateri interpretirali Mrakovo dramo kot hvalospev domobrancem, ki naj bi znova pokristjanjevali slovenski narod. In je bil spet hudich.

Grdo so me gledali na televiziji, malo so se me izogibali na televizijskih hodnikih... Tako je bilo vse dotlej, dokler ni izshla kritika Josipa Vidmarja, ki je to uprizoritev videl. Razumel pa jo je drugache. Josip Vidmar je zapisal, da je Mrak v omenjeni drami pokazal, kako se je Jugoslavija uprla Informbiroju leta l948 in da je to sijajna predstava. Prav tako je Josip Vidmar poudaril, da je prav, da je bil Ivan Mrak tedaj gost na televiziji.

Resnici na ljubo; kar nekajkrat sem imel srecho, da se tovrstni spori niso nesrechno konchali zame.

Pa se je kljub vsemu temu le zgodilo, da je katera od vashih oddaj konchala v "bunkerju"?

Nekaj takshnih je bilo, menda dve ali tri. Vendar so bili razlogi drugachni. Za eno je bilo recheno, da je slaba, za drugo, kjer sem sumil, da je bilo iz politichnih razlogov, je bilo recheno, da ni pravi chas in nekaj podobnega. Vedno je bilo recheno, da so razlogi drugachni in ne politichni. Ne spominjam se, da bi za katerokoli oddajo bilo recheno, da politichno ni ustrezna in bo zato konchala v "bunkerju". Vedno je bil trenutek tisti, ki ni bil pravi. Ali pa medij.

Che se she nekoliko zadrzhiva pri kulturnih oddajah, bi vas vprashal she o njihovi odmevnosti?

Tezhko presodim objektivno, vsaj che gre za moje oddaje. Za nekatere si upam trditi, da so bile zelo odmevne. V nekem obdobju, ko smo shtiri leta snemali oddaje Monitor, je bilo odziva zelo veliko. To je bila v bistvu dokumentarna serija, ki smo jo snemali na terenu, shlo pa je predvsem za socialne teme. Rezhiser je bil Angel Miladinov iz Zagreba, ki je dal oddaji mochan oseben pechat. Govorili smo o brezposelnih, alkoholikih, zapushchenih otrocih v domovih, o starshih, ki so iz razlichnih razlogov dali otroke v rejo, pa jih je zaradi tega kasneje pekla vest.

Ste se z Monitorjem zhe "preselili" v dokumentarno urednishtvo?

Ne, ne. Chudno, ampak takrat je to sodilo she v redakcijo kulturnih oddaj. Ampak, saj je vseeno. To predalchkanje, che je prevech togo izpeljano, samo shkodi ustvarjalcem.

Pa vendar, zakaj ste kasneje zacheli delati v sedanji redakciji?

Pred leti je prishlo do nekaterih sprememb v urednishki politiki. V informativnem programu, pod katerega je tedaj sodila tudi kultura, so porochanje o kulturnem dogajanju zmanjshali na vestichkarstvo, kar pa meni ni bilo prevech vshech. V dokumentarni redakciji pa so oddaje ostale take, kakrshnih sem bil navajen in zato sem prosil za premestitev.

Vecherni gost je zelo priljubljena oddaja. Javnosti ste predstavili zhe vrsto zanimivih Slovencev. Po kakshnem kljuchu jih izbirate?

To je zelo tezhko rechi. Na izbiro gostov vpliva vech dejavnikov, najpomembnejsha je novinarska ocena, obchutek, da bi bil prav ta chlovek zanimiv za shiroko slovensko javnost... Ne vem, tezhko bi rekel, kaj v danem trenutku odlochilno vpliva na izbiro vechernih gostov.

Kateri intervjuji pa so bili najbolj odmevni?

Zelo je bil odmeven pogovor z Vido Vidmar iz Brazilije. Ta gospa, ne samo da ima zanimivo biografijo in da takrat, ko je konchala svojo delovno dobo, ni shla v pokoj in uzhivala pokojnino, temvech se je preselila v Brazilijo, zgradila farmo rakov, ki jih goji v ogromnih bazenih in jih prodaja hotelom. Hkrati se ukvarja z ezoteriko in verjame v stike z vesoljem. Verjame, da iz vesolja prihaja energija, chlovek pa mora to energijo le znati ujeti in jo uporabiti v svojo korist.

Pravzaprav bi lahko rekel, da so bile odmevne "tri Vide ". Sestra Vida Zhabot in Vida Jeraj, glasbenica, obe sta bili tudi Slovenki leta. Vida Jeraj je napisala knjigo o svojem zhivljenju in najin pogovor je tekel tako, kot je napisala. Na Dunaju je poznala Ivana Cankarja osebno, ki jo je, ko je bila she majhen otrok, zibal na kolenih. Zelo so ji bile vshech njegove kravate. Vsak dan je imel drugo in to zato, ker je stanoval kot podnajemnik pri dveh damah, ki sta izdelovali kravate in sta Cankarja imeli kot model, da bi z njegovo pomochjo ujeli kakshnega kupca.

 

V Ljubljani, septembra 1994