Revija SRP 5/6

Ciril Gale in Revija SRP

Intervju: Alenka Auersperger

 

RAZMISHLJANJE O SVOBODI NOVINARJA

 

V Urednishtvu dokumentarnega programa TV Slovenija, kjer Alenka Auersperger dela, so pred kratkim dokonchali dokumentarec Prekmurje, zdaj pa ta novinarka pripravlja nov projekt - Letalci. Prva bo kmalu na sporedu, druga pa shele nastaja.

Zakaj ste se odlochili za snemanje dokumentarnega filma Prekmurje?

S Prekmurjem se premalo ukvarjamo. Zato pa ta del slovenskega ozemlja toliko bolj "skrbi" Madzhare. Tisti hip, ko je prejshnji predsednik vlade Jozef Antáll dejal, da je predsednik vseh Madzharov, se je zgodilo dvoje. Sami so se zacheli bolj zanimati za dezhele, kjer zhivijo prebivalci madzharske narodnosti, manjshina pri nas pa je dobila polet.

Nikoli niso pozabili Trianona. Temu pravijo: "Charovnishka kuhinja". Prva svetovna vojna, v kateri so se borili za Avstro-Ogrsko, jih je opeharila. Izgubili so skoraj tretjino ozemlja in z njim Prekmurje.

Film o Prekmurju, "Tesnoba ali upanje", ne govori podrobno o teh zgodovinskih tesnobah; te so na obeh straneh Mure prisotne od nekdaj. Zgodovina tam je res nenavadna. Samo v enem letu se je, zdi se mi, da leta 1919, v tem delu Slovenije oblast spremenila devetkrat. Dva sistema, socialistichni in kapitalistichni sta izrazito tekmovala med seboj na levem bregu Mure, dve veri, protestantska in katolishka (lahko bi shteli tudi zhidovsko), slovenski in madzharski jezik med Muro in Rabo; ta enoten prostor deli meja. Med Slovenijo in Madzharsko ni zheleznishkih povezav. Pred sto leti pa so ljudje lepo sedli na vlak v Lendavi in se lepo peljali v kakshne toplice, naravnost v Budimpeshto. Ali ni dovolj razlogov, da se zamislimo?

Prekmurje ima v slovenski zgodovini poseben polozhaj?

Slovenci med Muro in Rabo so od ustanovitve ogrske drzhave zhiveli v le-tej in Mura jih je lochila od vechine Slovencev, ki so zhiveli v Avstriji. Kdor bi hotel razumeti poseben polozhaj Prekmurja v slovenski zgodovini, bi lahko za uvod prebral Zgodbe ogerskega kraljestva, ki jih je napisal Prekmurec iz Bogojine Jozhef Koshich in z uvodom opremil dr. Vilko Novak. Ladislav V. Kraó, Matyash I. Kraó, Maria Therezia kraljica ... "zakonom vseh teh se je vdajalo Prekmurje. Spadalo je v Zhelezno in Zalsko zhupanijo. Glavno besedo tam pa so imeli ogrski plemichi. Po sto in sto letih skupne zgodovine z Madzhari skorajda ni mogoche verjeti, da ljudje sploh she znajo slovensko, to je srechna posledica tega drugachnega in posebnega polozhaja v njihovi zgodovini. Che je slovenshchina prezhivela chas od kralja Shtefana, se bo ohranila she toliko: tisoch let."

Ko ste pripravljali scenarij, ste verjetno imeli svojo predstavo o Prekmurju. Je zdaj, ko je oddaja zhe za vami, drugachna?

Prvotna predstava o tem, kako bi naredili dokumentaren film o Prekmurju, je bila res drugachna. Lansko poletje sem v madzharski nacionalki Széchényi nashla nekaj knjig avtorja Oszkarja Jászija, ki si je chisto drugache predstavljal svet po prvi svetovni vojni. Mislil je na neko balkansko zvezo, tako kot shtevilni intelektualci iz Avstro-Ogrske, ki so migrirali na vse konce sveta. Mislili so na nekakshno zvezo Juzhnih Slovanov, kar smo pravzaprav, za Madzhare tudi ostali vse do demokratichnih sprememb.

Kasneje sva se srechala s Shtefanom Antalichem, ki raziskuje Prekmurje v okviru vendskega vprashanja. Iz amerishkih knjizhnic mi je prinesel precej literature, ki je drugache obravnavala balkansko zgodovino, kot smo se je uchili v sholi. Med temi viri so bili dokumenti oziroma zapiski z mirovnih pogajanj. John Melich in Sándor Mikola tedaj pisheta, da Prekmurje ne obstaja. Prekmurci so bili za Madzhare po prvi svetovni vojni Tóti, Vendi, Vandali. "Beseda Prekmurje se ne pojavlja niti v geografiji, niti v zgodovini in ni omenjena v nobenem zgodovinskem dokumentu".

Ti fragmenti so peljali k raziskavi, ki so jo dopolnili: pastor Mihael Kuzmich, ki veliko pishe o izseljevanju Prekmurcev, Karel Rustja, ki ve vse o slovenskih progah, nekoch in zdaj, ter ve za njihovo usodo, Metka Fujs, s poznavanjem zgodovine Prekmurja... in she marsikdo.

Kakshna je predstava v javnosti o Prekmurju in v kolikshni meri se razlikuje od resnichnosti?

Vsi ti avtorji, lahko bi rekla, znanstveniki, imajo drugachno, vsak svojo predstavo o Prekmurju. Vsak je nekaj odkril. Njihov pogled je kozmopolitski, shirok in bogat. Upam, da dokumentarni film ne bo okrnil njihova spoznanja, kajti ta se kot zahtevata slika in zvok, pojavljajo le v drobcih. Ta pomanjkljivost daje prilozhnost za nove teme; prav iz tega srednjeevropskega prostora. Z Madzhari smo zelo povezani. V dobrem in slabem. Tudi pri njih so mislili, da je sovjetski plin najboljshi in najcenejshi. Procesi so bili pri njih kot pri nas. Pri Rajkovem procesu je bilo zhrtvovano veliko Jugoslovanov, vanj so bili porinjeni tudi Slovenci. Demokracija je prishla k njim z volitvami istochasno kot k nam. Upajo kot mi. Med tema dvema dezhelama ne bi smel rasti plevel in rjaveti stari tiri.

Zdaj se pripravljate na oddajo o letalcih iz druge svetovne vojne. Za kakshno vsebino pravzaprav gre?

Zaveznishki piloti, vojaki, padalci..., ki so jih Nemci sestrelili nad slovenskim ozemljem. To je she vse v zraku. Hochem rechi, da sem shele v zachetku raziskave in da scenarij she ni narejen.

Vashe oddaje se tematsko med seboj zelo razlikujejo. Zakaj? Vas privlachijo tako razlichne teme?

Ali res?

Verjetno si kot novinarka v dokumentarnem programu zhelite posneti she nekatere druge filme z drugachno tematiko...

Nichesar nimam v glavi, zdajle. Nichesar ne bi rada omenila.

Pravijo, da ima vash odgovorni urednik Mitja Grosman posluh za predloge svojih novinarjev. Torej predloge dajete novinarji, on pa v bistvu sestavlja program?

 

Odgovorni urednik nima samo posluha za predloge v Dokumentarnem programu zaposlenih novinarjev ampak tudi, za ustvarjalce zunaj hishe. Z nami ni prav nich bolj prizanesljiv kot z njimi. Z avtorstvom povezuje svobodo. Obe ti besedi sta sporni. Sama vem, da bi bila pri Prekmurju brez Zheljka Ivanchiĉa, Zvoneta Sushinskega, Andreje Bolka in she marsikoga "chisto na ledu". Svoboda pa - ali je to dar? Mar ni prekletstvo?

Vechkrat ste se lotili tabu-tem. So tovrstne teme she danes ali pa je demokracije toliko, da o tem sploh ne moremo vech govoriti?

So. So, tabu teme. In zmeraj bodo. Toda to nima zveze z demokracijo. Ali demokracija ne vkljuchuje uglajenosti, dostojanstva, sposhtovanja, previdnosti, uposhtevanja avtoritet in lepega vedenja nasploh? Zaradi vseh teh razlogov, se mi zdi, da bodo nekatere teme vselej prepovedane.

 

 

P.S. Posebej za Revijo SRP
 
Kako torej obchutite svobodo novinarja danes, v novi demokraciji?

To kar vznemirja novinarja, zdaj ko je vech svobode, je mozhnost interpretacije teme z razlichnih zornih kotov. Kateri viri so pravi, chigava izhodishcha?

Lani sem se nekaj malega ukvarjala z bosanskimi temami. Smeshno je, kako obravnavajo njeno zgodovino beograjski, zagrebshki in tuji avtorji. Skoraj pedeset let smo se uchili tisto, kar je prihajalo napisanega predvsem iz beograjskih logov in se tega niti zavedali nismo.

Tudi danes?

Nasmejali bi se, ko bi brali lani izshlo knjigo Mishe Glenny-ja Padec Jugoslavije (The Fall of Yugoslavia), to povrshnost, povezano z izkushnjami dopisnika z Balkana, ki pobira znanje svojih sluchajnih znancev. Na strani 140 omenja, na primer: "Vpliv II. svetovne vojne in genocidnega spopada med Srbi in Hrvati se je chutil v Bosni. Vechina Muslimanov je sodelovala s hrvashkimi fashisti, ustashi, proti partizanom, med katerimi so prevladovali Srbi."

Polozhaj bosanskih Muslimanov je bil v resnici v tistem chasu veliko bolj zapleten. Prva muslimanska partizanska enota "Mujina cheta" je bila ustanovljena zhe avgusta 1941, decembra pa je prerasla v bataljon. Mladinska enota je ustanovljena v chasu Titovega bivanja v Fochi, pozimi 1941-42, v prvih mesecih 1942 pa so se Muslimani pridruzhili bataljonom v Zenici in Hercegovini. Decembra istega leta so oblikovali Osmo pokrajinsko brigado, pod vodstvom, Osmana Karabegoviĉa. Itd.

Sprva so bili Muslimani nekoliko hrvashko orientirani, saj jih je veliko shtudiralo v Zagrebu. Vechino naprednih shtudentov je nashla policija NDH, jih preganjala in zapirala. Tisti pa, ki so gojili verska chustva, so bili zaprti tudi po vojni.

Pozabiti ali namenoma pustiti ob robu prizadevanja Muslimanov, ki so pod NDH prosili za pravice do zhivljenja, zashchito imovine in svobodo izrazhanja vere, bi bilo nenavadno. She bolj pa je neverjetno pozabiti poboje, ki so jih brez milosti izvedli chetniki avgusta 1942 in februarja 1943. Chetnishki vodja Zaharija Ostojiĉ je tedaj pobil najprej vech kot 2.000, potem pa she 9.000 Muslimanov.

Po drugi strani pa so v posameznih predelih bili pritiski ustashev tako strashni, da so pripeljali do zdruzhenja Muslimanov s chetniki. Takshna skupina je poslala Nemcem, maja 1942 sporochilo z naslednjo vsebino: "Umaknite ustashe iz Bosne, mi Muslimani in Srbi bomo naredili red v dveh tednih". Itd.

Bosanskohercegovski pesnik Dzhemaludin Latiĉ pa je za TV film Selam alejkum lani povedal:"Muslimani smo dozhiveli partizansko gibanje kot resnichno narodnoosvobodilno gibanje. Bili smo antifashisti, partizanstvo smo sprejeli kot gibanje, ob katerem bi reshili nashe bioloshko steblo. Sprejeli smo partizanstvo, ne pa duha komunizma. V dokumentih iz nashe revolucije, recimo iz ZAVNO BIH-a, se lahko vsakdo prepricha glede nashe opredelitve, da se borimo za svobodo vseh narodov v Bosni in Hercegovini, toda tudi za Bosno in Hercegovino kot svojo domovino. Na drugem zasedanju AVNOJ-a, ko se je oblikovala ta bivsha, druga Jugoslavija, smo mi ostali razlashchen narod, nepriznan, narod, ki ga ni."

Celo verniki muslimani so she pred vojno imeli svoje gibanje, ki - razumljivo - ni bilo ne ustashko, ne chetnishko, pach pa partizansko. Partizan Sulejman Chamdzhiĉ, ki je bil 25. maja 1949 zaprt in obsojen na 20 let jeche zaradi rodoljubja in verskega preprichanja, je v istem filmu pojasnil takole: "Iz debatnega kluba je 1939 nastalo gibanje Mladih muslimanov. Rezhim leta 1941 ni dovolil, da bi bili kot samostojna druzhbena organizacija uradno registrirani. Zato smo postali podruzhnica El Hidaje. Mladi fantje, kot smo bili, nismo bili zadovoljni z delom te podruzhnice, katere glavnina je bilo muslimansko duhovnishtvo, zdelo se nam je, da so prevech inertni. Nekateri med njimi so se zato posvetili skrbi za begunce ali pa so pomagali ljudem iz nevarnih vojnih podrochij. Med vojno ni bil niti eden od teh mladih ljudi v sovrazhni vojski. Nihche ni bil niti ustash, niti esesovec. Nekateri v BiH so bili vpoklicani v domobransko vojsko - to je bila namrech hrvashka drzhava. Sam sem bil kot partizan leta 1945 v Sarajevu. Po vojni so bile vse vechje zahteve po ateizaciji. Organizirali so procese proti vernikom. Nova oblast je zaprla veliko nashih ljudi. In, kot sem zhe rekel, 25. maja 1949 tudi mene. Gibanje Mladih muslimanov je bilo praktichno likvidirano. "Odlezhal" sem 9 let, sodbe nikoli nisem videl. Govorili so le, da smo sluge sovrazhnika."

Sedanje vojne na Balkanu ni mogoche razumeti brez poznavanja zapletene zgodovine od Kulina bana naprej. Kdor ne pozna zapletenih odnosov - za to pa novinarju vselej ostane premalo chasa - ne bi smel posredovati niti najmanshje vesti, ki se vsak dan stekajo v urednishtva katerega koli medija, kaj shele pisati o tem knjige.

Ravno pri Bosni vidimo, koliko virov je in koliko od teh je zgodovina skonstruirala. Zato je zdaj novinarju toliko tezhje; pravo pot je zdaj veliko tezhje najti, pot do resnice je bolj zapletena.

To velja za vsa podrochja. Pa tudi - ne moresh vedeti, kaj bo potem, che ne vesh, kaj je bilo prej.

V chem je torej omenjena svoboda novinarja danes?

Svoboda novinarja je najvechkrat v tem, kakshne mozhnosti ima, da bi prishel do pravih virov. Kdo med nami je zhe kdaj sedel v arhivih Londona, Washingtona ali Moskve? Pogostokrat nam je she domach arhiv tezhko dostopen. Svoboda je vedeti. To je privilegij!

 

V Ljubljani, septembra, 1994