Branimir Boshnjak
KULTURNE ELITE IN TELEVIZIJA
Danashnjo podobo sveta pogojuje mnozhica soodnosov in tudi mnozhica informacijskih sistemov, ki se vkljuchujejo v ustvarjanje tistega, kar bi lahko imenovali 'osrednji um sveta', njegove prepoznavne in vidne uchinke, stereotipe in standarde. Francoski filozof A. Finkielkraut je pred kratkim v intervjuju za francosko televizijo poudaril, kako del nesporazumov, tako namernih tako nenamernih, nerazumevanj strashne vojne na Hrvashkem ter v Bosni in Hercegovini ni samo v tem, da se je Evropa dokonchno obrnila k zdruzhevanju, z razglashanjem, kako so vse evropske vojne konchane. Vojne, ki potekajo danes v Evropi in v katerih smo Evropejci zhrtve, enostavno niso razumljene kot nekaj, kar se dogaja znotraj svetovne 'velike vasi'. Pojmovanje nove tehnologije stvarnosti ali sveta kot 'velike vasi' je znana McLuhanova definicija druzhb, ki jih oblikuje televizijska informacija. In kakor je bilo to v chasu njegovih raziskav amerishkega vsakdana teoretichno predvidevanje, tako Finkielkrautovo ugotavljanje dejstev opozarja, da je danes to tudi neka vrsta 'stvarnosti' sveta. Strah pred televizijo in njeno mochjo in obenem tudi upanje, da bo ravno tako strukturirana moch odprla neslutene mozhnosti demokratizacije, ne le medija ampak tudi sveta, sta danes soochena s tistim, kar je izhajalo iz ravnine predvidevanj in kar se je spremenilo v stvarnost strahu in mochi. Tema, ki si zheli prepoznati odnos kulturnih elit in televizije, mora imeti potemtakem vpogled v teoretichna predvidevanja in danashnjo stvarnost soodnosov televizije in podobe sveta, tako televizije kakor tudi oblikovanja druzhbene mochi.
Kulturne elite, razumljene kot del vseh druzhbenih elit (ekonomskih, politichnih, cerkvenih, filozofskih in kulturnih, pa tudi vojashkih), so imele v zgodovini druzhb neko bistveno nalogo: na ekran druzhbene zavesti so projicirale takshno podobo sveta, kakrshno so druzhbene elite zhelele uresnichiti. Pri tem imamo v mislih to, da so imele projekcije podobe sveta zmeraj najmanj dvojno vlogo: da olajshajo prepoznavanje osnovnih ciljev, ki jih druzhbene elite skushajo v druzhbi uresnichiti, in tudi to, da se prikrije chimvech antagonistichnih prizadevanj in druzhbenih krivic, kakrshne se dogajajo v praksi vladanja. Kulturne elite so, skupaj s shtevilchno manjshimi predstavniki cerkvenih in filozofskih elit, imele za nalogo proizvajati druzhbeno ideologijo vladajochih razredov, razlagati in podstavljati tehnologijo oblasti kot usodo, odgovarjati na vprashanja o smislu zhivljenja in smislu druzhbenih dogajanj, to pa tako, da bo ta dostopen in koristen ne le najshirshim mnozhicam, pach pa bo omogochil tudi izobrazhevanje in reprodukcijo vladajochih elit. Kot posrednice vladajochih slojev so elite pogosto gojile iluzije, kako je tudi sama oblast njihova. Njihovo dejansko delovanje se je dogajalo in se she, v prostorih mochi, saj je bilo njihovo znanje nujno za oblast, vendar je tudi oblast svoje kljuchne odlochitve usmerjala proti elitam, da bi tako ohranjala svojo lastno integriteto. Druzhbeni koncepti, tako ideologij tako umetnosti, so bili tako koordinatni sistemi, v katerih je oblast odkrivala gradivo, s katerim je z manipulacijo, s kompromisom in vchasih tudi z golo silo ohranjala lastno strukturo. Vloga elit, in tudi kulturne elite kot proizvajavke ideologij, se je oblikovala na razlichne nachine, od tega, da so apologetsko deskribirale koordinatni vrednotni sistem, do tega, da so opravichevale ali tarnale nad krivichnimi in vendar edinimi vrednimi oblikami druzhbene stratifikacije in ohranjanja oblasti. Najpogosteje so elite, iz preprichanja, pa tudi zaradi gmotnih koristi, strahu in prizadevanj po ohranitvi pozicije mochi, ostajale pri vlogi, najsi she tako marginalni in vsiljeni, ki je ostajala v okvirih druzhbenega robu, ki razpolaga s sistemi mochi, v katerih lahko obstanejo in prezhivijo druzhbene kataklizme. Vse do pojava mnozhichnega tiska in posebno televizije se je vloga elit, posebno kulturnih, reproducirala na podoben in prepoznaven nachin. Njihove vloge ne moremo lochiti od zavesti politike in reducirane oblasti, kakrshna se reproducira v teh chasih. Naj bo znanje elit she tako odlochilno in naj velja kot eno najvazhnejshih civilizacijskih kopichenj razlichnih izdelkov, konceptov in ideoloshkih obdelav, ostaja she naprej povezano s politiko in njeno sposobnostjo, da uporabi oblast kot sredstvo lastne propagande in tako uporablja nakopicheno znanje tudi kot obliko druzhbenega napredka.
Ta dejstva ostajajo vse do resnejshe eksplozije industrijske revolucije in implantacije tehnoloshkega v druzhbeno tkivo. Vloga elit se bistveno spremeni, posebno z nastajanjem izjemno mochne tehnoloshke elite, ki ustvarja tudi novo druzhbeno obliko, 'tehnokracijo'. Industrijske druzhbe dosezhejo vrhunec svoje integracije ravno v druzhbeni obliki, ki formira in katero formira tehnokracija. Tako Theodor Roszak upravicheno opozarja, kako 'politika, izobrazhevanje, prosti chas, zabava, celotna kultura, nezavedni vzgibi in celo protest zoper samo tehnokracijo, vse to postaja predmet chisto tehnoloshkih raziskav in manipulacij'. Pri tem smo se neposredno dotaknili novih prostorov, v katerih so se zakoni gibanja nakopichenega znanja izognili nadzoru roba in postali neka vrsta disperzirane, mozaichne druzhbene reshetke. Jacques Ellul navaja, kako se z novo vlogo tehnokracije in ostalih elit bistveno spreminja nachin proizvodnje ideologij in govori o 'izkorishchanju novih mozhnosti programiranih sanj'. Elite niso vech gole proizvajalke ideologij. Z uporabo oblasti in projektivnih ideoloshkih konceptov so svojo moch neposredno vkomponirale v druzhbeni napredek. Kvaliteta mochi, ki so jo pridobile, je postala ne le del neogibne stabilizacijske prtljage tehnoloshkih druzhb, tudi same elite, posebno nove tehnokratske in kulturne elite so postale nenadomestljive proizvajalke 'programiranih sanj'. Ne le, da se na ravnini novih tehnoloshkih druzhb, ali na ravnini nashe 'planetarne vasi', neverjetno hitra raba dotlej zelo pochasi usvojenih in nakopichenih znanj, dogaja pospeshena tehnoloshka izgradnja druzhb ob maksimalni redukciji teh znanj. Profit, kot bistvena razvojna tochka moderne kapitalistichne druzhbe, se otresa svoje, ne le z marksologijo ustvarjene diabolichne vloge 'korenine zla'. Tehnoloshke elite vedno bolj sprejemajo tezo, da je 'profit samo instrumentalni izum, ki je v dolochenem obravnavanem procesu podrejen celotni mochi odlochanja'.
Ogromno minulega dela religijskih in filozofskih elit je bilo porabljenega pri ideoloshkem izkoreninjanju profita, kot diabolichnega dejavnika napredka, in se raztaplja v novi razsezhnosti interpretacije sveta, za katerega stare ideologije ne najdejo odgovora. Kapitalistichno podjetje vstopa v nove prostore razvoja, ko 'shiroka socialna integracija in kontrola postaneta najvishja interesa po sebi in za sebe'. Samorazvoj in samonachrtovanje sta lochila tehnoloshke druzhbe od ideoloshkih proizvodov starih elit. Vendar to she ne pomeni, da so zavrnili tudi vse njihove vrednotne sisteme. Velik del ideoloshkih stereotipov ostaja v odbirku, kjer so nove druzhbe prepushchene kulturnim elitam in svojim novim tehnoloshkim izumom: filmu in televiziji. Tehnoloshke elite, ob uposhtevanju, da spreminjanja zavesti in druzhbenih instinktov, pridobljenih skozi stoletja, ni mogoche zamenjati chez noch, she vech, vsaj delno so potrebni za stabilnost druzhbe, oblikujejo profitne zdruzhbe, ki film in televizijo uporabljajo kot neposredni ekran, na katerega projicirajo in 'troshijo' ideologeme nekdanjih sistemov. Seveda, povezani so z velikim delom tudi z vsem tistim, kar je zajeto z najshirshim pojmom 'kultura' in ki pri tem pokriva tudi velik del 'druzhbeno nezavednega', kar je stisnjeno v temnih prostorih, skritih pred 'druzhbenim umom'. Kako v tehnoloshkih druzhbah visoko razvitega ciklusa televizija funkcionira, lahko prepoznamo v Freudovi interpretaciji nezavednega, ki se skriva in izmika umu in zavesti: tako kultura ni, kot se mnogim najprej dozdeva, nekakshna maska ali 'nova kozha' dejanske dushevne resnichnosti, pach pa je, che pravilno dojamemo njeno danashnjo tehnoloshko rabo, 'prej ekran, na katerem je v ogromnem repertoarju 'sublimacij' projicirana psiha'. Ta redukcija freudovskih terminov she malo ni nakljuchna. Je plod potrebe tehnokracije po chistih pojmih, ki naj ustvarjajo novo podobo sveta, skupaj z iluzijo, da preverja ali reinterpretira prejshnje podobe sveta.
Tako kot je bil desataniziran 'profit' kot dovcherajshnji izvir neenakosti, zla in diabolichne nagnjenosti chloveka k zaveznishtvu z nechistimi silami in celo k izdaji Boga, da iz njena naredi preprost strukturni vzvod, ki je izvir napredka, se pravi Dobrega, tako je bilo tudi 'podzavedno' osnazheno organskih dodatkov, ki so ga povezovali z nechim tako trajnim in nespremenljivim, kot je sama 'narava chloveka'. Tako v prvem kot v drugem primeru je pravzaprav prishlo do epohalne menjave pomena, ki je definiral menjavo stratifikacije sveta. Notranje vrednote in absolutno, tisto zaumno (podzavedno) in sama narava chloveka sta postala del mozaichno strukturirane, spreminjaste podobe sveta, v kateri so vse te 'nespremenljive in trajne' vrednote proste svoje dovcherajshnje tezhe in so zdaj del novega branja/brisanja sveta. Tehnokratske druzhbe so to storile na nachin, ki ni dopushchal dvoma: edini resen razlog za zaskrbljenost in resne analitichne simulacije je bil in ostal, strah pred nekim preprostim dejstvom, da je to nevarna operacija, ki lahko izzove velike druzhbene pretrese. Strah kapitalistichnih in visoko sofisticiranih modernih druzhb pred revolucijo potemtakem ni strah, ki ne bi uposhteval, da so tudi one same najvechkrat z revolucijami udejanjale nove prostore industrijske druzhbe. Delezh, ki se tukaj hrani, je vechji in pomembnejshi. Dovcherajshnje industrijske druzhbe so svoje cilje lahko uresnichevale tudi po revolucionarni poti, s silo, z metanjem z oblasti ostankov kastnih in fevdalnih druzhb. Toda moderne tehnoloshke druzhbe so oblikovale tolikshno povezanost in sovisnost izjemno obchutljivih celot, da je tudi izjemno nevarna vsaka resnejsha grozhnja s silo in nasiljem, ki bi organizirano razkrojila same temelje moderne tehnoloshke druzhbe.
Nekdanja povezanost in sovisnost nista bili tolikshni, vsak segment industrijske druzhbe, oblikovan kot nacionalna drzhava ali zveza drzhav, je lahko tvegal vojne in jih celo nachrtoval, kot del lastne razvojne strategije, amortiziral je revolucije ali jih uporabil kot surovi nachin odstranjevanja motenj v avtonomnem razvoju. Danashnja globalna tehnoloshka druzhba v pravem pomenu te besede je, kot z grenkobo opozarja Finkielkraut, postala globalna vas, ki kot taka ne dopushcha brez velikih tveganj notranjih revoltov in akumulacije sile. Globalna vas kot strukturirana ideoloshka matrica nove tehnoloshke elite bo z vojno opravljala svoje posle na robovih svojega, pred tveganjem vechkratno zavarovanega sveta. Globalizacija sveta predpostavlja prenashanje znane matrice na vse robne, bodisi ekonomsko ali politichno nepripravljene druzhbe. S posredovanjem v tem procesu globalizacije so mogoche tudi 'upravichene' vojne, izzvane revolucije in manipuliranje s pritiski in izsiljevanji. Takshna destruktivna sredstva so nevarna in lahko povzrochijo vrnitev 'starih vrednot' in ideoloshkih matric, ki lahko tudi brez velikih unichevanj in vojne nevarnosti povzrochijo nenadomestljive izgube pri oblikovanju globalne tehnoloshke druzhbe. Vsaka revolucija, kot manipulacija z utopichnim, je prava nevarnost za globalno vas, ker lochuje lastno resnico iz mrezhe mozaichnih pomenov. Relativizacija pomena ali 'resnice' je mogocha samo kot 'poraba' starih ideologem ali 'resnic'. Zavest o relativnosti, pa tudi o nezamenljivosti globalne vasi kot zdajshnje podobe-spreminjajochega-se-sveta, ne sme biti zamenjana z neko vrsto univerzalne in nemenljive podobe, ki bi se ikonichno vsilila s prisvojitvijo vrednote tabuja, vechne resnice. Zaradi tega danes globalna druzhba z vojnami in revolucijami ne nasprotuje toliko moralnim in vechnim kodeksom, kolikor odkriva, za zhrtve najvechkrat nerazumljive utilitarne, najvechkrat 'tehnologizirane' razloge za svoje sodelovanje ali vzdrzhanost. Ko ne gre ravno za gole rutinske lazhi manj sposobnih ali ravnodushnih uradnikov, pa tudi che takshne so, odkrivajo resnichno insuficienco 'moralnega' v danashnjih odzivanjih sveta. Tudi to pomanjkanje ali manko moralnega ni dozdevni plod pokvarjenosti ali nechastnosti globalne druzhbe, prej je njen resnichni habitus.
Moralnost je kategorija, ki je premochna za globalno druzhbo, ki ravno zdaj 'porablja' poslednje, vsaj tako se ji zdi, ideologeme, ki so ustvarjale tradicionalni vrednotni sistem. Medsebojno vojskovanje, nacionalna junashtva, ozemlja, politichna supremacija in ekonomsko izkorishchanje nimajo kaj iskati v globalni druzhbi, ki o svojih vojnah, in potem tudi dejanskih 'svetovnih', govori kot o preteklih vojnah. Nova resnichnost ali 'novi druzhbeni red' bereta svet po drugem semantichnem kljuchu. Ali se vsaj toliko prizadevata, da pri tujih nesrechah pospremi nekaj pedagoshkih nadevov, nemara za interno rabo. Globalna vas ni le ravnodushna do barbarov, ki ne znajo ali ne zmorejo, ali enostavno niso imeli te sreche, da bi pravochasno izvedli svojo lastno bitko za identiteto, pripravljena je pospeshiti njihovo transformacijo v segment 'novega reda', v del globalne tehnoloshke druzhbe. Nezadrzhno pospeshevanje tehnoloshkih sprememb razporeja posamezne segmente globalne vasi za novo tekmo tisochletja. Tehnokratska elita je oropana moralnih kodeksov in posluha za tradicionalne vrednote zamudnikov in je prav tako trda tudi do vcheraj nastalih, zachasnih etichnih standardov znotraj globalne vasi. Res je, da se drzhava ali 'drzhave', ki so do vcheraj poznavalsko manipulirale tudi z etichnimi standardi v politiki, danes postale balast in motijo pri uresnichevanju zhe prepoznanih ciljev. Ogromne gospodarske celote, simboli nacionalnega in ekonomskega prestizha, se kar chez noch selijo v druge drzhave s cenejshim delom, pa so ekonomsko pripravljene na to, da postanejo deli globalne druzhbe. Nezaposlenost in materialno bogastvo so pomembna znamenja te prehodne dobe globalne druzhbe. Politichne elite si prizadevajo, da bi zadrzhale nekaj starih oblik oblasti, toda dejstvo je, da se nove vladajoche elite oblikujejo iz kaste tehnokratov. Ni osamljen primer, da se tehnokrati in njihove korporacije enostavno postavljajo na chelo drzhavnih organizmov in mednarodnih politichnih zdruzhb. Pripombe o pomanjkanju etichnih norm so samo retorichne, che vemo, da se mednarodne korporacije dejansko obnashajo kot javna lastnina, zdaj ko je veliki proces porabe starih ideologem opravljen in je zhe pripravljen odlochilni ciklus tehnoloshke preobrazbe. Drzhava pojmovana kot ogromna multinacionalna kompanija zhe ni vech domislica, ki bi koga zaprepashchala. Proces racionalizacije, tako ekonomske kot ideoloshke, ki se v globalni druzhbi ravno odvija, ne vodijo vech politichni strategi in tradicionalne elite. Ta posel opravlja nova tehnokratska elita, kot samo srce globalne druzhbe, in multinacionalna korporacija, kot krvotok njenih sprememb.
Marsikateri analitik aktualnih dogajanj najpogosteje spregleda te strateshke spremembe in se mu zastavlja naloga, da spremlja posameznosti procesa, njegov delec, locheni pojav, ki naj bi predstavljal znamenje 'resnice'. Resnica kot osnova moralnih kategorij razumevanja sveta najvechkrat spregleduje mnogoterost procesa in njegove globalne cilje. Ti so she prikriti tudi akterjem samih sprememb s svojimi pomeni, prav tako pa ne smemo spregledati, da se spremembe dogajajo tudi iz preprichanja, saj so bile podrobno nachrtovane in so v samem duhu nove, globalne ekonomije. Ravno zato je treba ugotoviti razliko med tistim, kaj se pochne in kako se pochne ter prav tako spoznati, kako 'preroki resnice' v novi, globalni druzhbi postanejo neka vrsta krajevnih objokovalcev ali v najboljshem primeru 'zgubljenih primerov' dovcherajshnjih chlanov vladajochih elit. Che smo do vcheraj v Webrovi definiciji mochi, ki je 'moch vsiljevanja lastne volje v vedenju drugih oseb', prepoznali pravega udelezhenca ideoloshkih elit, je danes razgovor pred kakshnim 'strukturalistom' iz mochnih korporacij skoraj enak tistemu o osvajanju divjega Zahoda ali o Punskih vojnah. Nikoli ni bila vechja moch disperzirana in 'skrita' v svoji nerazvidni posamichnosti, nikoli posamichna moch ni bila tako navidez shibka pri odlochanju o sami usodi sveta, da se tega niti sama kot osebnost ne bi zavedala. V tem dozdevnem paradoksu se skriva tudi nashe 'nezavedno', ki se ves chas prishteva k tisti zavesti, ki nima vech avtonomnega sredishcha. Ker je naloga te transformacije izhajala iz mnogih tehnoloshkih, navidez avtonomnih okolij, ker je rabila shtevilna nakopichena znanja, ki so bila dotlej rabljena v krogu gutenbergovsko opismenjenih elit, tudi ni bila tako jasno razvidna in prepoznavna. Avtonomija umetnosti, kar je ena pomembnih tem, bi bila lahko sprejeta, tako kot avtonomija znanosti, kot avtonomija za tiste naloge relativiziranja sploshnih resnic, ki so zhe bile dodeljene. Problem je seveda dosti bolj kompleksen in terja poskus spoznavanja usposabljanja tradicionalnih medijev za posebno tezhko nalogo svojega samoukinjanja. Omenili smo zhe, da se je ta, che govorimo o umetnishkih ideologemah, dogajal kot proces, ki mu je resno pomagal in pospeshil medijski nastop televizije. Vendar televizija ni bila in tudi ni ostala samo predmet ogromnega povechanja mochi dotlejshnjih 'klasichnih' medijev, kmalu je tudi sama postala kraljica medijev, medij globalizirajochih nalog.
V besedilu Kultura in televizija sem analiziral odnos izobrazhevanja, kulture in vzpostavljanja t.im. druzhbenih ciljev ter poudaril izjemen pomen pojavu televizije, ki ima povratno mochan vpliv na sistem izobrazhevanja, na podobo sveta, ki so jo poprej monopolno proizvajale kulturne elite. Dejstvo je, da tradicionalne elite skushajo novi medij obvladati, tako da si lastijo pravico do oblikovanja nachinov njegove rabe. Dogaja se zanimiv lov za nachini kontrole in kontrolo 'vsebine' elektronske slike. Mnozhica teoretichnih del v letih pojavljanja televizije upravicheno opozarja na njene ogromne mozhnosti, ki presegajo mozhnosti dotakratnih medijev (tiska, radia, knjige in tudi filma). Hkrati izobrazhevalni sistem ne proizvaja vech togo vzgojenih in izurjenih 'odgovornih' mladih ljudi, ker se je sesula podoba sveta, ki je temeljila na disciplini in delu, opozarjajoch, da so se nachini vkljuchevanja v proizvodnjo bistveno spremenili. Prosti chas, ki nastaja v druzhbah obilja, se je povechal pri mladih, ki imajo mozhnost daljshega sholanja, ki ni povezano z ideologizacijo, z odlaganjem vkljuchevanja v proizvajalni proces, ali tudi s tihim sprejemanjem dopolnilnega sholanja kot nachina podaljshevanja neproizvajalnega zhivljenja. Vcherajshnja strogost in izobrazhevalna dresura, ki sta omogochali chim hitrejshe sprejemanje druzhbenih obvez, je bila tako zamenjana z neko vrsto podaljshanega otroshtva, ki ga tiho sprejema tako druzhba, tako starshi, saj v druzhbeni blaginji odkrivajo razlichne razloge za takshno obnashanje. Osnovni segment profitne druzhbe, proizvajalni chas ali chas, iz katerega se poraja presezhna vrednost, se bistveno zmanjshuje. She vech, prosti chas daje mozhnosti novim oblikam industrije (zabave, nadomestil, hobi industrije) in nove mozhnosti profita. Segment izobrazhevanja, ki je bil resno nachet v svojem tradicionalnem sklopu, skupaj z vse vechjo razsezhnostjo prostosti od dela, ki jo je treba zapolniti z novimi oblikami industrije programiranih sanj, delujeta skupaj pri razkroju tradicionalne podobe sveta in zadovoljstva, nastale v chasu industrijskih druzhb.
S pojavom televizije so bile pripravljene temeljne podmene sistemskega razkroja modela proizvodnje ideologij s strani posvechenih elit, kot definitiven razkroj tradicionalnega vrednotnega sistema in ohranjanja oblasti. Ravno televizijski medij, najsi she tako le golo sredstvo, bo pokazal moch substitucije skoraj vseh glavnih stebrov medijske propagande v dotlejshnjih druzhbah. Hkrati, najsi so se she tako bali zaradi mozhnosti novega medija, so kljuchni teoretiki elit, govorech iz druzhbe blagostanja in domnevajoch enakomerni napredek, pozdravljali pojav elektronske slike skoraj kot ponovljeno dejanje stvarjenja sveta. Lahko bi dejali, da je demiurshka moch nove tehnoloshke druzhbe dobila neposredno potrditev. Che je Bog ustvaril Svet, bo nova druzhba s svojimi elitami in tehnokratskim svechenishtvom to pochela s pomochjo globalne elektronske slike vsak dan in s takshno popolnostjo, da skoraj ne bo opazne razlike. Che razlika tudi bo, bo na shkodo tistega, ki ni dopustil ponovitve in izboljshave, na shkodo tistega, ki podobe sveta, tudi ko prikazuje zlo in trpljenje, ni tako priblizhal druzhini in posamezniku, pripeljal jo je v hisho, da sta zlo in trpljenje izgubila svojo ostrino in vrednost opomina.
Zhe Rudolf Arnheim, ki je pisal leta l935 o televiziji, je poudaril, da njen pojav pomeni 'izjemno obogatitev nashega perceptivnega sveta'. Dejstvo pa, da chlovekova podoba sveta s posredovanjem televizije 'postaja dalech natanchnejsha in popolnejsha, kot je bila kdajkoli v preteklosti' (V. Horvat Pintariæ), potrjujejo shtevilni teoretiki novega medija. Demiurshko vlogo novega medija, najsi skraja she tako nepopolna in polovichna, lahko v hipu prepoznamo. Vazhno je opozoriti na njegovo mozhnost oblikovanja prihodnosti, se pravi ravno tisto prvino, ki se bo pokazala kot bistvena za novo strukturiranje tehnokratskih druzhb in njihov prehod v novo globalno tehnoloshko druzhbo. Vse tisto, kar bi bilo mogoche kot ugovor zoper elektronske medije, od nemozhnosti zhanrovske izboljshave tradicionalnih umetnishkih oblik do neselektivnosti in grobega vztrajanja pri 'prenosu' dogajanja, najsi je bilo visoko umetnishko ali profano, se je izkazalo v novih chasih kot prednost. Televizija je s sofisticiranjem svoje tehnichne mozhnosti ne le uresnichila velik del tistega, o chemer so vcherajshnji teoretiki samo sanjali, pach pa tudi dosti tistega, chesar so se bali. Vechina strahov se je izkazala odvechnih in nepotrebnih v tem smislu, da se nasha danashnja razmishljanja zhe tako ne morejo lochiti od podobe sveta, ki jo ustvarja in nenehno reproducira televizija. Mi smo del podobe sveta in njeni porabniki, tako da o vechini stvari danes lahko govorimo samo v zgodovinskih kategorijah. Vendar v teh lahko she vedno prepoznavamo tudi del bistvenih nalog, ki so jih prevzele kulturne elite in televizija pri nastajanju nove globalne druzhbe. Te naloge so zdaj prepoznavne v okvirih zhe osvojenih prostorov globalizacije sveta. Kulturne elite, kakor tudi ostale duhovne kaste nekdanjih druzhb, so sprejele nove razporeditve mochi, v prizadevanju, da bi same udejanile vsaj tisti del 'robne mochi', kot so jo imele v dovcherajshnjih stratifikacijah. Delo, ki ga opravljajo kulturne elite, she malo ni enopomensko, najbolje ga prepoznavamo ravno v odnosu do elektronskih medijev in posebej televizije. Adaptacija 'druzhbenih nalog', ki so imele strogo prepoznavno zhanrovsko, torej simbolno vlogo, novim medijskim in druzhbenim ciljem, v nobenem primeru ni bila opravljena brez odpora, nerazumevanja in nasprotovanja. Zaradi tega tudi danashnja vloga kulturnih elit in njihov odnos do televizijskega medija kot osrednjega medija pri nastajanju globalne druzhbe v nobenem primeru ni enoznachna. Z analiziranjem in spoznanjem njegovih razlichnih vidikov lahko prav zato bolje prepoznavamo tudi mehanizme globalizacije, njihovo strogo uporabo in pomen. V boju za medijsko promocijo sebe kot proizvajalca ideologem, druzhbenih ideoloshkih vrednotnih sistemov, so se kulturne elite pri svojem delu prvikrat srechale z resnimi konkurenti.
Vloga kulturnih elit pri oblikovanju podobe sveta je bila zmeraj ambivalentna. Kulturne elite so nastajale v tradicionalnih sistemih verovanja, izobrazhevanja ter delovanja in so prepoznavale svojo nalogo skoz posamezno, specialistichno delitev dela v druzhbi. Bile so univerzalne po svoji izobrazbi in ta univerzalizem so chrpale predvsem iz enotnosti sistema verovanja in druzhbenih vrednot, ki so bile temu verovanju pripisane, ko so z razvijanjem temeljnih vrednot nastopale personalistichno in so svoj prispevek naredile za osebno prepoznaven. Z eno besedo, Michelangelo ali Dante nastopata iz strogo kodificiranega druzhinskega, druzhbenega, religioznega okolja, tako da si prizadevata sploshna preprichanja, nakopicheno znanje in verski nauk sintetichno vgraditi v posamichnost lastnega dela. Ustvarjalci Renesanse so s personaliziranjem sploshnosti nachela odprli prostore humanizacije strogih zakonov nravnosti in verstva, ob nenehni nevarnosti heretichnih pretiravanj in posledic, ki so iz takshnih prekorachitev izhajale.
Triumf posebnosti se je pojavil ravno z 'bozhansko nadarjenostjo', ki jo imajo posamezniki, nadarjenostjo, ki natanko tako razumljena delno opravichi njihovo 'prehajanje meja' in sposobnost lochevanja meje med Dobrim in Zlim. Pripadnost elitam nikdar ni pomenila samo dostopa k druzhbeni mochi, obenem je zmeraj oznachevala nevarnost in strah pred ekskomunikacijam razlichnih vrst. Podoba sveta, ki so jo kulturne elite skushale narediti vidno in prepoznavno, je najpogosteje pomenila obnovo stereotipov in njihovo pretanjeno dodelavo. Vsako izstopanje zunaj kanoniziranih navodil je moralo biti skrbno razlozheno ali zavarovano z najvishjimi druzhbenimi polozhaji nadrejenih elit. Vsako popachenje stereotipov ali njihov zabris bi predstavljalo bistvene spremembe ideoloshkih razlag osnovnih kanonov in njihovo spremembo so lahko sankcionirali samo tisti, ki so zadrzhali dejansko oblast. Kulturne elite so svojo subverzijo uporabljale predvsem za odpiranje robnih prostorov in vztrajanje pri neki vrsti avtonomije umetnosti in znanosti. Resne spremembe so nastajale postopoma in se zato dozdeva, da ko nastanejo, nastanejo chez noch. Cela stoletja je trajala slabitev in poraba mochi represije ter mochi cerkvene dogme, cheravno so iste grozhnje vechnega prekletstva ostale kot neizogiben del dogmatskega nauka cerkve. Nagrada za takshno obnashanje, ki bi ustrezalo cerkvi, je res privlachna, ona ochitno pomeni mochan motiv podrejanja in sprejemanja vere, a tudi ta slabi pred skushnjavami tostranskega zhivljenja. Moch cerkve pa ne slabi samo zaradi svetovnih izzivov ampak tudi zato, ker je v moderni dobi sekularnih druzhb neprimerno uporabljati sredstva neposredne mochi.
Cerkvi manjka osnovno sredstvo, s katerim je razpolagala stoletja in ki se je izkazalo kot izredno uchinkovito: to je kaznovanje vernikov ter kaznovanje in discipliniranje samega duhovnishtva, kot dela elite, ki mora med verniki zagotoviti stalno prisotnost strogo predpisane podobe sveta, z obljubljeno nagrado in kaznijo. Kristjana danes, za razliko od muslimana v islamskih drzhavah, ni mogoche neposredno kaznovati, niti za grehe na tem svetu, a vedno tezhje je odrekati greshniku pravico do nadomestila na drugem svetu. Laicizacija izobrazhevanja in prevzemanje eksemplarnih dolzhnosti kaznovanja s strani drzhave, torej laicizacija kazni, vse to je oslabilo moch cerkve kot osnovne proizvajalke in reproduktorke ideoloshkih vrednotnih resnic. Ker je hkrati tudi socialna politika vechji del preshla v roke posvetne drzhave, tako da je bila nega bolnih, aziliranje in skrb o revnih na nek nachin 'podruzhbljena', je cerkev izgubila bistvena dolochila sistema, na katerem je utemeljevala svojo moch. Ta izguba ni samo izguba cerkve, saj je bistveno pretresla tudi same temelje podobe sveta, ki jo je cerkev varovala, razvijala in dograjevala. Ne le, da je sistem pomenov, ki ga je proizvajala, postal meglen ter izpostavljen interpretacijam in herezam, tudi na bistvenem polju proizvodnje ideologem je dobila nevarne in dobro pripravljene konkurente.
Znanost, najsi se nenehno poudarja, kako med vero in znanostjo ni nesporazumov in spopadov, bistveno utemeljuje in soustvarja novo podobo sveta. Njen odlochilni vpliv je nastopil s povezovanjem z laichno drzhavo in prav tako z neposredno implantacijo v izobrazhevalne sisteme. Znanost je s svojo strogostjo in eksaktnostjo utrla pot neki vrsti 'druzhbene scientizacije', ki se ni ustavila pri sploshno druzhbenih temah, pach pa se je kot uporabna znanost neposredno znashla na strani poteshitve chlovekovih potreb. Postala je nezamenljiva opora utopichnim gibanjem dvajsetega stoletja, tako da lahko na paradoksalen nachin, z razkrojem starih fevdalnih in industrijskih druzhb spremljamo to sistemsko in najvechkrat dvoumno zaveznishtvo. Ideologije dvajsetega stoletja, ki so jih proizvedle druzhbene elite, so imele neko vrsto 'presezhka' znanstvenih ideologem. Marksizem se je v svoji ideoloshki projekciji, celo kot skrajni stalinistichni totalitarizem, okitil z imenom 'znanstveni'. To je skoraj enak paradoks kot imenovati carstvo stalinistichne represije za 'realni socializem'. Vendar vse to kazhe na sposobnost novih elit, da s spretnim kombiniranjem terminologije zakrivajo bistvo. Semantichna ekvilibristika ter 'prikrivanje' ali 'podiranje' resnice sta v toliko postala del retorike druzhbenih elit, ne le v realsocialistichnih druzhbah, da bo zelo tezhko prebiti oklepe ideologem in prodreti do 'stvarnosti'. Proizvodnja iluzij, v tehnoloshkih druzhbah povezana z njihovo globalizacijo in zavzemanjem novih prostorov visokoprofitne proizvodnje, se je prepletla z ideoloshkimi ponaredki izdelanimi sistemsko znotraj realsocialistichnih gulagov. Tako ena kot druga operacija pomenita dolgorochne investicije v podiranju same osnove tradicionalnih vrednot in statistichnih sistemov, ki se nenehno sprashujejo in terjajo odgovore o tistem dokonchnem pri chloveku, za razliko od tehnoloshke globalizacije, ki konchno najdeva in ishche v vsakdanu tehnoloshke utopije.
Tako najdeta utopichno in tehnoloshko, vsak na svoji strani, tisto vsakdanje chloveka, ki ga ne moreta zadovoljiti. Kulturne elite, kolikor she zagovarjajo vrednote zgodnjega kapitalizma ali utopichnega socializma, postajajo ovira globalizaciji tehnoloshkih ali realsocialistichnih gulagov. Tisto, kar bo pritegnilo vladajoche elite in kar bo kulturne elite usmerilo k resnichnemu cilju njihovega opravila v polarizirani druzhbi prividov, je mozhnost, da iz novih strukturiranih druzhb prividov potegnejo novo pridobitev, ki se bo vzpostavila kot vrednotna ideologema. Proizvodnja ideoloshkih ali tehnoloshkih prividov ter mozhnost udejanjanja ideoloshkega profita, ki se bo v vsakem primeru realiziral kot moch, je temeljna preokupacija novih elit. Bistvena naloga kulturnih elit tudi ni nich drugega kot poraba tradicionalnih ideoloshkih strereotipov, njihovo podiranje in transformacija v neko vrsto prizanashanja in odpushchanja, ki vodijo v krog mochi tiste, ki sprejemajo iluzije te trgovine. Tako se je tudi avantgarda ob njenem shirjenju in globalizaciji, v umetnishkem smislu lotila ene izmed nalog, ki bojo kmalu postale najbolj bistvene naloge novih globalnih druzhb. Podiranje simbolne kulture ali kulture vrednot odpira pot metonimijski kataklizmi celotne civilizacijske matrice. Kadar se odpirajo prostori za razkroj celotne kulture in njene humanistichne osnove, potem se tudi koncept strukturiranja druzhbe bistveno spremeni. Ne samo realsocialistichne elite, tudi tehnokratske elite globalnega kapitalizma so privedle h koncu celoten civilizacijski koncept rasti in razvoja druzhbe in chloveka. Zato se temelji teh druzhb, ki so isti v prvem in drugem primeru, simbolni temelj organskega razvoja in heglovska umnost zgodovine, morajo speljati do praga, kjer se bosta utopija in tehnologija, ideoloshko ali tehnoloshko kot ideoloshko, konchno pokazali v polni luchi svojega modelativnega koncepta.
Graditev zemeljskih rajev in ustvarjanje novega chloveka pa je javen ali prikrit cilj novih elit. Nezadovoljne s stvarnostjo ali izhajajoch iz njene insuficience se lotevajo 'oblikovanja bodochnosti' kot tehnokratsko ideoloshkega cilja. Zamenjava simbolichne kulture z modelativno potemtakem she malo ni nakljuchna. She vech, je globalizirana in zavarovana z internacionalno utrjenim preprichanjem o avtonomiji in specifichnem razvoju umetnosti, celo v primerih, ko so deli kulturnih elit preganjani in tudi fizichno izbrisani. Kulturne predloge in njihove ideologeme se sprejemajo in vgrajujejo v sofisticirane oblike novih porabnishkih industrij. She vech, cele industrije sanj nastajajo iz teoretichnih ali ustvarjalnih napotkov kulturnih elit. Sistem simbolnih kulturnih razlik je nadomeshchen z neposrednim modelativnim nachelom podobnosti in ponovljivosti kulture, z njeno stereotipizacijo. Che se kultura standardizira in zhanrovsko poenostavi, potem so glavne plasti 'kolektivno nezavednega', tistega, kar identificira posameznika, narod, nacijo, prav tako zamenljivi in ponovljivi. Mogoche je torej, ustvarjati kulturo kot kolektivni prezent, jo menjavati in prav tako nadomestiti, industrijsko razmnozhevati, jo razvrednotiti brez nevarnosti kaznovanja ali odpushchanja, odpora ali hudih posledic. Posebno kadar je takshna kulturna proizvodnja obrnjena k ponovljivosti ter svetovnosti in che ona edina omogocha dejansko bivanje posameznika in naroda v sistemih novih tehnoloshkih druzhb.
Vloga kulturnih elit v modelativnih druzhbah, ki jih vodijo ideoloshke ali tehnokratske vrhushke, je usmerjena k medijski prezentaciji kulture, ki se bo bisteno ukvarjala s porabo starih modelov in njihovim rushenjem in ustvarjala neko vrsto mozaichne kulture, ki deloma daje prikljuchke na stare vrednote, jih obenem pokriva in brishe. Tisto, kar se dogaja v propadlih realsocialistichnih drzhavah, je zato samo navidez neprichakovan pojav regresije ali sprejemanja stereotipov, za katere je veljalo, da so porabljeni. Ravno podobnost in zamenljivost kulturnih modelov, stereotipizacija tako kulture kot politike, je ustvarila iluzijo, kako je veliko lazhje narediti sam prehod med modeli utopijske ideologizacije in tehnokratske globalizacije. Tehnokratske elite so zachudene nad retrogradnimi pojavi v takshnih druzhbah, krepitvijo nacionalizma, vrachanjem k togim modelom religijskih izkljuchujochnosti itn., ne da bi se sprashevale o bistvu lastnega modela.
Propad utopichno ideoloshke druzhbe je odprl prostor za izrekanje tistega, ves chas odlaganega vprashanja v realsocialistichnih druzhbah: zakaj ne utopija takoj? Ker je utopija vkljuchevala samo kolektivno projekcijo in she prej razlastila posameznika njegovih pravic do usode in upanja, so ta zhanrovska poenostavljanja, za katera so krive tudi kulturne elite, povsem razumljiva. Le da niso razumljiva tehnokratskim elitam, ki so bile resnichno presenechene nad hitrim padcem realsocialistichnega carstva, ki she do danes niso dojele, zakaj se je to dogodilo. Ravno posledice modelativne skladnosti in blizkost elit so skrajni razlog njihovega nerazumevanja. Zahteve po vrnitvi 'tradicionalne vrednote' so dejansko razumljivo nadomestilo utopichnemu. Seveda, nobenih tradicionalnih vrednot ni, njihov temelj je zhe zdavnaj razrushen, druzhba je usposobljena za chisto drugachno obliko 'porabe iluzij'. Vendar takshnih iluzij, teh in takshnih industrij programiranih sanj v realsocialistichnih druzhbah ni, zato njihovo pomanjkanje povzrocha travmatichne revizije nechesa, kar se spreminja v kolektivno iluzijo 'vrnitve k starim vrednotam'. Seveda je v vsem tem nekaj igre razlashchenih elit, ki svojo politichno moch zachasno umeshchajo v izpraznjeni prostor druzhbenih potreb. Che so bile vcheraj jasno prepoznavne kot proizvod ravno njihove nesposobnosti za demokratichno, pluralistichno druzhbo, pa bojo danes, kot razlashcheni lastniki vcherajshnjih iluzij, najbolje vedele, kako jih prodati kot novost.
Podobnosti ideoloshkega in tehnokratskega organiziranja globalnih druzhb, katerih skupni imenovalec se nahaja v radikalni destrukciji stare podobe sveta in porabi 'vrednot' starih sistemov, seveda nima tudi istih ciljev. Ravno propad struktur realkomunizma je pokazal, kako se je na tako opravljeni destrukciji permanentno pripravljalo ohranjanje absolutne oblasti, nekakshen brez-vrednotni totalitarizem, medtem ko so tehnokratske elite svoj cilj ohranjanja mochi povezale z medijsko promocijo ter vladavino nad kulturno, znanstveno in politichno matrico na novo ustvarjenega sveta. Monopartijska druzhba, z eno besedo, se ni pripravljala na potrebo po novi vsebini, ki se v utopichnem odlashanju zahteva takoj in za vsako ceno, pa tudi za ceno, da bo ta utopija retrogradna utopija vrachanja k destruiranim vrednotam, prazni lupini, v kateri se obnavlja ista, che ne she vechja silovitost, teror in totalitarizem. Obnavljanje praznega prostora utopije niso pripravljale kulturne elite, cheprav so to mogle, ne da bi ponavljale marksoloshke ideologeme pach pa z razvijanjem neke vrste disperzivnega modela skozi nove medije, posebno televizijo.
Ali je to mogoche opraviti v enopartijskih sistemih, ostaja veliko vprashanje, cheprav so znamenja, da se je takshna preobrazba dogajala v nekaterih srednjeevropskih druzhbah, kljub vsem negativnim spremljevalnim pojavom z vstopom v strankarski pluralizem, razumljen na nachin monopartijske preiskave. Srednja Evropa bo nemara spoznala, kako kvalitetna pluralistichna transformacija ni mogocha brez resnega sodelovanja njenih elit, posebno kulturne elite, s televizijo kot globalnim medijem. Posel, ki so ga opravljale v 'trdih ideoloshkih druzhbah' skoz propagando elektronske slike, se tako kazhe kot nezadosten in dvoumen za prihodnje demokratichne procese. Ne le, da do razpada starega vrednotnega sistema ni prishlo z asimilacijo starih medijev v novega, elektronskega, pach pa je bil celoten stari vrednotni sistem nadomeshchen z golo ideoloshko propagando. Kar je bilo videti kot svojevrstna maska zhe dokonchanega procesa, se je v realsocialistichnih druzhbah izkazalo kot nevaren spoj ideologeme z destruirano in izrabljeno matrico vrednot. Elektronski mediji in mnozhichni tisk so z delovanjem tudi kulturnih elit opravili neko vrsto reverzibilnega procesa: che je bilo s pluralizacijo druzhbe in z njenim prehodom na profitno ekonomijo mogoche ohraniti pozicije starih elit (stare nomenklature), potem bo to bolj ali manj nebolech proces. Ker pa se to ni zgodilo, ker se je velik del starih elit znashel pred izgubo pomembnih benificij, so enostavno posegle po do vcheraj prezrtih in ideoloshko potisnjenih vrednotah, ki so jih zdaj, ne le skoz mnozhichne medije ampak tudi skoz renoviran ideoloshki diskurz predstavile kot temeljne vrednote, na katere se nove druzhbene strukture morajo opirati.
To je posebno pouchen primer, v katerem prepoznavamo del nepoznavalske uporabe televizije in kulturnih elit. Proces, ki je nastal z globalizacijo televizijske slike in z razkrojem starega sistema, nikoli ni bil dokonchan. On predpostavlja, posebno v nacionalnih druzhbah starih kultur, posebno che so bile sistemsko odrinjene z ideoloshkim ali mozaichnim tipom diskurza, zmeraj veliko sposobnost vrachanja parcializiranih in zavrzhenih vrednot skoz razlichne grozilne amalgame mnozhichne kulture in tradicionalnih vrednot. Ta nevarnost, che zhe ne podobna, je vsaj bolj specifichna v globalni druzhbi, nad katero dominira elektronska slika in profitna proizvodnja videza, pri chemer se kulturne elite drzhijo ob strani ali chim dlje od tistega znanega napotka Abrahama Molesa v sociodinamichni doktrini koncipiranja televizijskih in radijskih programov. Iz registra univerzalne kulture je treba zagotoviti cirkulacijo kulturnih vrednot s pomochjo masovnih medijev, kar v nobenem primeru ne pomeni, da bo proizvod elektronskih medijev kaj drugega kot mozaichen tip kulture. Vendar je kultura, kot prostor univerzalnih vrednot ali, kot bi dejal Moles, enciklopedijskih namer elit, bolj elastichna in zhanrsko primernejsha kot zamenjava za sisteme strogih vrednot, ki so za zmeraj izgubljeni. Tudi che se obnavlja, kot vidimo, se obnavlja v svoji pervertirani obliki in she dolgo ne bo dovolila resnichnega prepoznavanja nekdanjih vsebin kot porabljenih ali bistveno spremenjenih, zgubljenih za strukturiranje modernih druzhb. Kazhe da med regresivno postmoderno na politichno kulturnem planu in 'mehkim' univerzalizmom elektronskih medijev vendar ni izbire. Ker se ta izbira dogaja, in to kot vsakdanja, zmeraj bolj destruktivna opcija, moramo previdneje predvidevati potek prihodnjih aglutinacij destruirane podobe sveta in zhelja nekdanjih elit po ohranjanju pozicije mochi. To je toliko nujneje, ker se izvirno gradivo ideoloshkih in tehnokratskih druzhb nahaja v njihovem simbiotichnem odnosu do potisnjenih vrednot nekdanjih druzhb.
Represija s tehnoloshko matrico se je zdruzhila s planetarno, elektronsko kletko, ki se pojavlja kot substitut nekdanjih kultur. Ideoloshka represija in brutalna sila, zdruzheni s projekcijo utopichne zamisli sveta, sta imeli skoraj isti cilj, che ne zaradi istih razlogov, pa vsaka svojih. Kulturne elite so morale opraviti nalogo pri razkroju poslednjih sledov identitete, namrech tistega, kar so svoj chas v Renesansi tako tezhko ustvarjale, z odpiranjem poti inovativni druzhbi ustvarjalnih svoboshchin in razvoja. Ideoloshki gulag je udejanil totalitarno masovno druzhbo, a globalne tehnoloshke druzhbe so pred tem, da chlovek 'frenetichno skusha dokazati svojo individualnost', da bi prezhivel. Tehnokratske elite so svoje zaveznishtvo z novimi elektronskimi mediji in njihovo delno 'posojo' kulturnim elitam, do zdaj znatno zarachunale. Proces nastajanja masovnih druzhb in njihova globalizacija sta bila v kapitalizmu pospremljena s psiholoshko pripravo in razkrojem duhovnih odporov, tako da se je dogajal, kot z veseljem ugotavljajo tehnologi takshnih sprememb, in se she dogaja 'zachuda prostovoljno'. Globalizacija druzhbe je nashla bistvenega zaveznika v televiziji, ki je morda najpomembneje opravila posel razkrajanja, 'granulacije' kulture. Che imamo v mislih, da je televizija ochitno ena 'najpozhreshnejshih' medijev, da dobesedno asimilira starejshe in bolj profilirane medije, da masovno publiko spreminja v dobro sprejete bastarde elektronskih Frankensteinov, potem nam je ta proces lahko jasnejshi.
Ambivalenca ideoloshkih druzhb do televizije je povsem razumljiva, kot monoloshka druzhba usmerjena k utopichnemu kot k svoji 'zdajshnosti' niso posegle po svobodni prisili 'elektronske podzavesti', pach pa z golo represijo in ideoloshkim stereotipom. Medtem ko je tehnoloshka globalna druzhba zagotovila zazheleno 'prostovoljnost' in odstranila ovire samoljubnega individualizma in nestandiziranega upora. Seveda, televizija zozhuje podrochja miselne dejavnosti, toda dokler to ne postane imperativ druzhbenega dokazovanja, tako dolgo sistem, na katerem se gradi mozaichen tip kulturne podobe sveta, nima resnejshe zamene. Pomembno je, kako to ona pochne: nesporna je sposobnost televizije, da razdrobljeno podobo sveta naseli tako, da ima postranski detajl isto vrednost kot tudi osrednji pojav. Ne le, da se celovita podoba in njena simbolna moch drobita, tudi detajl postane enakovreden celotnemu sistemu: she vech, jasnost in preciznost detajlov, bolj natanchnih in popolnejshih, kot jih chlovek dojema v normalnem zhivljenju, omogocha zdaj modeliranje novih celot. Svet elektronske slike je potemtakem sestavljen iz lego kock proizvedenih iluzij, ki se sestavljajo in razstavljajo ne glede na morebitni vzorec. Svet in tudi sam chlovek sta gradivo, iz katerega se zlaga poenostavljena pa mochna podoba sveta, ki ne potrebuje vech razlagalcev in prevajalcev. Ona predstavlja samo sebe kot edini pomen in je res edini pomen, ki je preostal po dokonchno opravljeni operaciji zamenjave stvarnosti.
Del kulturnih elit je obseden z mozhnostjo razvoja televizije in njenih kulturoloshkih aspektov. V mislih imam televizijo obogateno s komunikatorskimi mochmi, prevladovanje pozicije gledalca kot pasivnega pushchavnika, njuno 'skupno' avanturo multipliciranih mochi stroja in chloveka. Za paravanom kulturoloshke skrbi se jasno prepoznavajo nameni tehnokratskih elit. Tako mochan medij, kot je to televizija, in tako poznavalsko opravljena zamenjava stvarnosti ne moreta ostati na pol poti. Zatrta identiteta, destruirani vrednotni sistemi in sistemi preverjanja 'resnichnosti' so dobra podlaga za mnozhico ciljev tehnoloshkega globalnega inzheniringa. Tisti, ki danes govorijo o televiziji, pa tega niti sami nismo opazili, niso nekdanji pripadniki kulturnih elit, s svojimi strahovi in humanistichnimi upanji. To so danes menazherji in tehnokrati televizije, ki o televiziji govorijo kot o 'oknu s pogledom na kulturo'. O chasu nastanka televizije govorijo kot o pastorali, ki se je tako kot izklopljen ekran za vedno ugasnila in je zamenjana s chasom tehnoloshkih izzivov.
In res, televizija je bila rojena skupaj z najvechjimi odkritji razbitja atoma in zamenjave antropoloshkih konceptov s koncepti sociologije. Televizija je zaveznica pospeshenih tehnoloshkih sprememb sveta in je tako samo obchasno pripadala kulturnim elitam, kot orodje povrachila nad simbolnim mishljenjem in priprava modelativnih avantur tehnokratskih elit. Kontrola nad svetom stvarnosti, je bila po mishljenju novih elit skoraj v celoti opravljena. Destruirani so in v razkroju so tudi ideoloshki, religijski, humanistichni stereotipi, ki so bili temelj stare podobe sveta. Nova stvarnost medija ni samo zamenjala celotno chlovekovo stvarnost, ona ga osvobaja podzavestnih strahov, frustracij, s proizvodnjo iluzij mu uresnichuje, najtanjshe zhelje in zamenjuje ekran resnichnega koprnenja. Che je tudi samo chlovekovo hrepenenje iluzija, kaj naj bi drugega tudi bila, potem se proizvodnja iluzij in njihova profitabilna kontrola legitimira kot eden bistvenih namenov obstoja globalnih druzhb. Vendar je chloveshko bitje nepopolno in nagnjeno k zhivljenju v ulizijah, zato tudi cilj vladavine tehnokratskih elit ni tako prozaichen. Ne pozabimo, da so bile pred tehnoloshko revolucijo ideoloshke in kulturoloshke utopije. Imele so skupen cilj, ki so ga pozneje prikrivali in ga prepushchali negotovi bodochnosti. Pa je imel nekaj chasa vrednost dogme, skoraj enako mochne kot dogme iz chasa stare podobe sveta. Ta cilj so preprosto razlagali kot proces 'stvarjenja novega chloveka'. Danes kulturnim elitam ochitajo, da se je avantgarda kot bistveni izraz iz chasov revolucij vedno navezovala na totalitarne rezhime. Njeno bolj bistveno dolochilo, v katerem so tudi odgovori, zakaj se je dogajalo, kar se je dogajalo, je v poskusu obrachuna s celotno kulturo, ravno kot prvim korakom k stvarjenju novega chloveka. Avantgarda je glasnik tehnoloshkih druzhb in njihove sposobnosti, da ta proces uresnichijo. Do tedaj je bilo tako velik podvig mogoche pricheti samo s tistimi, ki so imeli vizijo ustvarjanja novih svetov za novega chloveka, s politichnimi elitami in z njihovo utopijsko prtljago. Pozneje tudi avantgarda, tako kot tudi kulturne elite, z najvechjim delom postane zaupnica in zaveznica tehnokratskih elit, zagovornica novega upanja, ki se nahaja v tehnoloshkih druzhbah. Obsedenosti z novim prichetkom, z demiurshko vlogo nashega stoletja, pri oblikovanju globalne druzhbe z novim chlovekom, potemtakem she ni konec. Znanost je na pragu odkritij, o katerih ne odlochajo vech nestrokovni vseznalci, dogmati in ideoloshki liderji. Ona tudi nima vech smo enega obraza, nima personaliziranega junaka ali zlochinca.
Noben ne more biti kriv. Tako kot v upravnih odborih velikih in mochnih korporacij sedijo ljudje, ki jih noben ne pozna, zamenljivi in neopazni, prinashajo daljnosezhne in nevarne odlochitve, tako tudi v znanosti, politiki, upravnih odborih mochnih televizijskih kompanij vazhne odlochitve prinashajo ljudje, ki niso obremenjeni z njihovo daljnosezhnostjo. Njihova naloga je reorganizirati in organizirati zdruzhbe, ki bojo ustvarjale profit in izhajajo iz apriornih verovanj v teleoloshko moch znanosti in globalne tehnoloshke druzhbe. Z vso svojo brezosebno mochjo so zelo blizu uresnichenju cilja, katerega eden tehnologov novega medija, Aubrey Singer takole formulira: "Te nove misli, ti novi odnosi in resonance, to je tisto, kar nas danes zanima. Morda nismo izgubili svoje vizije Utopije. Mogoche se spreminja. Mogoche smo vsi mi del boja med chlovekom in chloveshtvom: vprashanja evolutivne odlochitve med Homo sapiensom in (che smem skovati novo besedo) Homo cyberneticusom."
Seveda pa obsedenost z vlogo Boga ocheta, Stvarjenja, ne bo zaupana televiziji in televizijskim tehnikom. Bo nekdo primeren ali zhe je primeren, zamenljiv, ki bo prinesel takshno odlochitev. Televizija bo prenashala, televizija zhe prenasha proces razkroja, ustvarjanje kaosa, in njegovo spreminjanje v novi svet. Ni se bati dobesednih poenostavljanj: saj kdo nas je nauchil, che ne televizija, neposrednosti in dobesednosti? Smo danes she zmeraj dedichi simbolnega mishljenja in svet lahko percipiramo drugache kot s televizijo? Njena semantichna sporochila so jasna, kako se jim upreti in kako ohraniti mir modernega pushchavnika? Vse to so vprashanja, ki si jih danes zastavlja poprechen gledalec televizije, ki se zadrzhuje ob dozdevnem postmodernizmu okrutnih balkanskih vojn in domnevnim tisochletnim sovrashtvom, ki ga tukaj gojijo narodi drug do drugega. Instruktivno je dobiti sliko neke 'stvarnosti', ki se toliko razlikuje od tiste, ki jo globalna vas reproducira sama sebi preko elektronskih medijev. Tisto, ki jo omenja Finkielkraut, kot globalno vas, ki kratkomalo ne razume nesreche, ki nas je doletela. In ta nesrecha je iz iste snovi, le kroja se ne da prepoznati in ni zhelje, le kako naj bi bila, seshteti slike groze in se nad njimi zamisliti.
Uposhtevati moramo, ne glede na mogoche posledice ustvarjanja globalne tehnoloshke vasi, vzdrzhevale s slikami elektronskih medijev, da so she iluzije o 'vplivanju na moch' in potreba po moralnem opravichilu. Spopad med podobo sveta, kakrshno reproducira televizija ter masoven tisk in tistimi mozaichnimi deli, ki se kazhejo iz svetov groze, lakote in eksistencialnih nesrech, spodbuja ostanke etichnih vrednot. Javnost, posamezniki, se obrachajo na tiste, ki reprezentirajo moch, na kulturne in tehnokratske elite, da bi prishli do odgovorov. In odgovori prihajajo, vse skoz polovichni ter nepreprichljivi in pogosto zastopajo najbolj kontradiktorne interese in razlage. Stvarnosti sveta zla se ne da razlozhiti, razen kot stereotip, stereotip pa nima razlage ta resnichno zlo, ki nam grozi. Tehnokratske elite so z organiziranjem globalne druzhbe ob pomochi elektronskih medijev in masovnega tiska, kot druzhbe, ki uresnichuje osnovne cilje tehnichne komunikacije z blagom in iluzijami, opravile najvechji del posla pri 'brisanju stvarnosti'. Sechi do praga resnichnih potreb je v globalni druzhbi skoraj nemogoche. Prisila na komunikacijo z blagom in iluzijami, prisila na porabo, je postala ponizhevalna, kot navaja Pier Paolo Pasolini, ker se s to prisilo zheli dosechi stereotipizacijo chloveka. Prizadevanje biti 'tak kot drugi: pri porabi, dozhivljanju sreche, prostosti... je zapoved, ki jo je dobilo nezavedno in ki se ji mora pokoriti, che se ne mara pochutiti izobchenca. Biti drugachen nikdar prej ni bilo tako hud prekrshek kot v nashem chasu tolerance...' Totalitarizem globalne druzhbe se uresnichuje tako kot svojevrstna cena konzumizma. Tisti, ki so 'drugachni', so bodisi barbari ali si niti niso zasluzhili drugachne usode od usode izobchencev. Sploh je konzumna komunikacija poslednje, kar je preostalo chloveku globalne tehnoloshke druzhbe. Grozhnja po zaprtju she tega zadnjega dela verige 'potreb' za chloveka lahko pomeni resnichno izgubo sveta, kot upravicheno opozarja Karl Jaspers:
"To tehnichno urejanje zhivljenja z namenom mnozhichne preskrbe je zaenkrat ohranilo te resnichne svetove ljudi, tako da jim je dobavljalo blago. Vendar, ko nazadnje na svetu, ki me resnichno obdaja, ne bi nichesar proizvajal, oblikoval, prenashal prihodnjim rodovom, ko bi bilo vse treba jemati kot zadovoljevanje trenutnih potreb, ko bi se vse samo porabljalo in zamenjavalo, ko bi stanovanje oblikovali shablonsko in ko ne bi vech ostalo niti duha lastnega okolja, ko bi delo veljalo le kot uchinek za dolocheni dan in se nichesar ne bi vgrajevalo v samo zhivljenje, bi chlovek ostal brez sveta." Domovina chloveka globalne tehnoloshke druzhbe je iluzija. Del teh iluzij so pripravljale in programirale kulturne elite s transformiranjem starih vrednot v novi videz. Njihova krivda ni vechja od tistih, ki she verjamejo, da se videz nahaja samo v preddverju poti ustvarjanja novega chloveka. Znanstvena iluzija ali iluzije, ki jih goji znanost v sluzhbi tehnokratskih elit, so svet pripravile na tisto, kar se imenuje nov tehnoloshki ciklus. Vprashanje, ali v novem svetu je prostora za kulturne elite in za novo funkcijo televizije, s katero bi delovali na 'evolucijo same kulture', kot je to predvideval previdni Abraham Moles, je skoraj iluzivno. Mi, danashnji ga moramo she zastaviti, da ne bi bilo prepozno za poznejsho in nepotrebno pravdo.
Prevod Franci Zagorichnik