Revija SRP 49/50

Vladimir Orlov

 

SKRIVNOSTI POLOCKE ZGODOVINE

 

V odnosih s polockimi jezuiti je imperator Pavel sledil mami. V tistem chasu je bil general reda Frantishek Karo, vendar je vodenje osredotochil v svojih rokah Gabriel Gruber, Slovenec po poreklu, izredna osebnost v polocki zgodovini in opazna v svetovni.

Mesto njegovega otroshtva je Dunaj, rojstno leto – 1740. Star petindvajset let je vstopil v Druzhbo Jezusovo in se jel pripravljati za misijonarsko dejavnost na Kitajskem. Prepoved delovanja reda ga je prisilila spremeniti pot in pojavil se je v Polocku (danes v republiki Belarus).

Sprva je v kolegiju predaval matematiko, mehaniko, fiziko, risanje in arhitekturo ter vneto opremljal kabinete in avditorije z vsem nujnim za pouk, da bi naredil vtis na vsakega gosta. Del inshtrumentov, katerih vechine je bil avtor Gruber sam, je bil nabavljen v tujini, vechina pa izdelana v polockih delavnicah. V astronomski dvorani se je npr. nahajal teleskop, dolg osem chevljev, pa she trije reflektorni teleskopi, barometri, teodoliti, ekvatoriali, sekstanti, kvadranti, tri astronomske ure, vesoljski in zemeljski globus. Zbirka mineraloshkega kabineta bi bila v chast vsaki univerzi: demanti, rubini, smaragdi, safiri, granati, topazi, vzorci prsti, rud in kovin; zlati, platinasti in srebrni samorodki. V fizichnem kabinetu so stali trije elektrichni aparati in elektrofor s premerom vech kot shest chevljev.

Jezuitska zbirka dragocenosti je vsebovala ogromno umetnishkih izdelkov iz koralov in jantarja. Ob pogledu na vse te tobachnice, zhige, mozaike, pokale so se ochi kar zavrtele. Portret Katerine Velike v srebrnem okviru iz slonove kosti in juvelirno jajce z miniaturno shahovnico, damo in s keglji sta navdushevala goste. V sedmih zajetnih predalih se je nahajala numizmatichna zbirka. Dalje she arheoloshke najdbe, kitajska posoda, okli mamutov, orozhje raznih plemen in narodov, rokopisi starodavnih aktov, ogromna zbirka shkoljk...

Ustavimo se potem, ko smo si na hitro ogledali dvorane jezuitskega muzeja, zgrajenega po vzorcu razstave redkosti (Kunstkamera), v slikarski galeriji kolegija. Kakor muzej je tudi tudi to ustanovil Gabriel Gruber. Od Rubensovih slik na lesu “Smrt Arhimeda” in “Iskanje Arhimedovega groba” preidimo h kakovostnim kopijam Rafaela in Ticiana. Na nasprotnem zidu visi cela vrsta portretov evropskih monarhov, skupaj s predstavniki reformacije Martinom Luterom in Jeanom Calvinom. Tu so she kipi in 2000 bakrorezov. Vech velikih slik samega Gruberja, bleshchechega mojstra perspektive. Slikarski anali kolegija, ki vsebujejo na desetine podob njegovih pedagogov in absolventov. Med njimi portret magistra arhitekture in slikarstva Jazepa Prozorja, ki se danes nahaja v Moskvi, drugi – profesorja starodavnih vzhodnih jezikov Mihaela Kviena – v zbirki Beloruskega slikarskega muzeja. Mozhno je, da je njun avtor Ignatij Doretti, ki je deloval v Polocku v 60-tih letih XVIII. stoletja.

Mogoche bomo imeli srecho in bomo zraven izhoda iz galerije, kjer stojijo trije leseni manekeni v viteshkih oklepih, srechali maestra Gruberja. “V tej skljucheni postavi z ogromno, majhnemu telesu povsem neproporcialno in navzgor zashiljeno glavo so bili nastanjeni um in nadarjenost demona in najbolj zlobno srce; v ocheh, vedno uperjenih navzdol, se je bleshchala neka zloveshcha svetloba; skromna in na videz nesamozavestna hoja je skrivala najbolj samoljubne in drzne nachrte dushe”.

Avtor citiranega portreta ochitno ni spadal k prijateljem Gruberja, vendar se glede uma in drznosti zamisli ni niti najmanj motil.

Zdi se, da je nemogoche najti talent za podrochje znanosti ali umetnosti, s katerim narava ne bi obdarila Gruberja. Matematik, zgodovinar, kemik, glasbenik, medicinec, konditor... slikar in bakrorezec, pri katerem je prve lekcije mojstrstva dobil Fjodor Tolstoj. Jezikoslovec, ki je obvladal latinshchino, italijanshchino, francoshchino, nemshchno, poljshchino, rushchino in belorushchino. Taka vsestranskost je pomagala Gruberju tudi kot politiku. Ko je na ruski prestol sedel Pavel I., so bili v Polocku enodushni v tem, kdo naj vodi poslanishtvo k novemu imperatorju.

Oche Gabriel si je nemudoma pridobil vplivne znance v prestolnishkih krogih. Nekoch, ko so vsi dvorni zdravniki zhe dvignili roke, je ozdravil zobobol cesarici Mariji Fjodorovni. Pavel je nagradil Gruberja z ordenom, kateremu se je ta skromno odpovedal s pojasnilom, da postava Druzhbe Jezusove prepoveduje sprejemati posvetne nagrade in zapoveduje sluzhiti vladarjem samo zaradi Bozhje slave.

Navdushen nad izobrazhenostjo jezuita, si je imperator z njim kratkochasil vechere. Nekoch se je Pavel pritozhil, da v prestolnici ni chloveka, ki bi znal skuhati tako okusno chokolado, kot jo je imel prilozhnost pojesti v italijanskem jezuitskem samostanu. Gruber je takoj ponudil svoje usluge, in ko je vladar poskusil napitek, je lahko potrdil, da so ga v Italiji pogostili z natanchno takim.

Profesorju polockega kolegija je bilo dovoljeno prihajati k imperatorju kadarkoli in zahajati v njegov kabinet brez najave. Pod vplivom Gruberja je Pavel I. v Vatikanu dosegel obnovitev jezuitskega reda v ruskem imperiju. O carjevem zaupniku je izvedel Napoleon. Da bi razdrl zvezo med Sankt-Peterburgom in Londonom, je s profesorjem vzpostavil tajno dopisovanje. Kmalu so ruski chasopisi zacheli dajati negativne oznake vsemu angleshkemu. Zadeva je bila tako uspeshna, da so po carjevem ukazu sezhgali vso naklado koledarja, izdanega v polocki jezuitski tiskarni za leto 1800, v katerem se je znashel pozitiven chlanek o britanski kraljevski floti.

Gruber je postal rektor peterburshskega kolegija, ki ga je tudi sam ustanovil. Tu so se uchili sinovi mnogih ruskih aristokratov. Devet absolventov je sodelovalo v decembrski vstaji leta 1825 na Senatski ploshchadi, kar je omogochilo izjaviti enemu od zgodovinarjev jezuitskega reda, da so se ideje dekabristov (rus. dekabr', od tod ime) porodile v Druzhbi Jezusovi. (Leta 1991 je bil na otoku Capri organiziran na to temo poseben seminar.) Znano je, da so v Gruberjev kolegij starshi sprva hoteli vpisati tudi malega Sasho Pushkina, vendar je bil ravno takrat odprt licej v Carskem selu.

Leta 1802 so ocheta Gabriela izbrali za generala reda. Imenovali so ga “dusha, um in vodja” beloruskih jezuitov. Lahko si je predstavljati, koliko sovrazhnikov v pravoslavni prestolnici je hrepenelo po njegovi smrti. V pozharu, ki je chez tri leta zajel peterburshko rezidenco Druzhbe Jezusove, se je v dimu zadushil tudi jezuitski general Gruber. Njegove ostanke so prepeljali v Polock in jih pokopali zraven ostankov drugih generalov, v podzemlju Spasske cerkve.

Mogoche se je v zadnjih minutah Gruber spomnil svoje globoke zhelje: narediti iz polockega kolegija po vilnishki (Vilnius) drugo univerzo na ozemlju nekdanje Velike knezhevine.

Ta nachrt je uresnichil naslednji general reda Tadeusz Brzozowski. Njegov zaveznik je bil, mimogrede, znani francoski filozof in diplomat grof Joseph de Mestre, ki je sluzhil v Rusiji kot poslanik sardinskega kralja in je imel precejshen vpliv na carja.

Minsk, Belarus, 1995

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

____________
* Gruber, Gabriel, 1740-1805, jezuit, po rodu Dunajchan, 1769-85 deloval v Ljubljani; matematik in tehnik, graditelj po njem imenovanega prekopa (1772-82) in barochne palache (odmevi rokokoja) v Ljubljani; nato v Rusiji, od 1802 neuradni general jezuitskega reda. (Leksikon CZ, 1998)