Revija SRP 49/50

Tomazh Kosmach

 

POGREBCI
(chrtici)

 

ANJA

Bil sem zatopljen v krizhanko in nisem slishal korakov.

"O, kakshne shobice," je zarezgetala Anja skozi odprto okno. Stanoval sem v kletnem apartmaju, zaves nisem prebavljal in tako je vsak lahko vstopil ali pobuljil v notranjost. Polkna so bila vedno razprta, tudi v zimskem chasu, zaradi cigaretnega dima in kisle sape po cenenih buzarah. V zbranosti so se ustnice vedno oblikovale v shobo. Kakor kakshnim vazhnim tipom, ki poznavalsko brskajo po zamashchenem avtomobilskem motorju pod odprtim pokrovom. Izpod mize sem vzel flasho, ruknil pozhirek in jo prestrelil s pogledom.

Na zhivce mi je shel njen smeh. Po par letih druzhenja se je najina zachetna ljubezen sfizhila v navadne tresljaje postelje. Ponavadi je dospela kuhana. Tudi tokrat ni bilo drugache. Ajd v pizdo mater, bi ji najraje zabrusil. Ni me motila njena odvisnost od pijache. V sebi sem bil poparjen, ker me je uporabljala za spolni objekt. Ko se ji je zahotelo fuka, je prirozhljala z zharnicami. Vedela je, da ne bom odbil. Potem sem za plachilo moral porivati v vlazhno vrecho. Ja, prav taka se mi je zdela. Kot en natopljen zhakelj!

"Poglej, kaj imam," je zazhvenketala z bocami in zhe rinila telo chez okensko polico.

V teh letih ji je zrasel vamp. Sprva se je she sekirala, listala ponudbe dzhirlo chajnih napitkov in nabavila celo napravo za zhongliranje po trekingu. Nanj ni nikoli stopila. Raje je trenirala tek do hladilnika ali shrambe.

Prinesel sem dva kozarca. Naslonila se je na posteljno stranico. Tako kot vedno. Poznal sem vsak gib. Vedel sem za vsak gib in za vsako sekundo, ki bo sledila. Blodila je, da me pogresha (18 centimetrov), da me ljubi (dokler hrenovka ne zdrkne v hotdog), da ji pomenim vse (che mi stoji). Ponudil ji bom stol (raje slonim), tochil bom v glazhevino (dosti! vozim!), she enkrat ji bom ponudil stol (kar nate bom sedla).

"Sem tezhka? Trpish? Malo te bom drazhila."

Mislila je, da je privlachna, ker mi je zmeraj stopil. Drazhljaji so vzburjali, ne ona. Kaktus bi me lahko praskal po jajcih, pa bi bil trdonja. Znalo se je zgoditi, da je splahnil, ko sva se slekla. Takrat ga je za ozhivitev vzela v usta. Samo takrat. No, spochetka je bilo drugache, ampak schasoma je fafala le zato, da bi dosegel impulz za vdor v shmarnico. Ne vem, zakaj. Veliko sem dal na snazhnost. Spomnim se nekega prijatelja. Spal sem zadet na kavchu in onegavila sta se s punco. Ta je bila nora na cuzanje, toda takrat je rekla: "Samo umij si ga prej!" Kurchev smrad je okuzhil celo kamro, kljub chikom in kavsni. Jaz nisem bil tak. Vsako jutro sem se prhal, vchasih tudi vechkrat. Che nisem bil zadovoljivo ochishchen za svoje pojme, sem se pochutil prav grdo.

"Ne da se mi vech," sem jo odrinil.

"Chesa?" je bila vsa prizadeta.

"Jahati!"

"Kaj sem ti pa storila?"

"Danes bi samo pil."

"A zahtevam kaj vech? A mislish, da sem prishla samo zaradi...?"

"Uzhriva se ga in se pogovoriva."

Solze so ji stekle po obrazu. Bedno.

"A me imash za kurbo? A mislish, da mi je samo do 'jahanja'?" je zategnila.

Objel sem jo, prizhel, siloma poljubljal solze in unesla se je. Kipnil sem se nazaj na stol in natochil.

"A ne bosh nich rekel?"

"Pochakaj dva kozarca."

Pa ni zdrzhala. Zhulila in zhulila je vame.

"Anja, Anja, Anja! Samo dva kozarca, prosim!"

"Kaj ti je tako hudega? Odpri se zhe enkrat!" je bila spet blizu hlipanja.

"Na WC moram!" sem vzel flasho in se zaklenil v kopalnico.

Chez dvajset minut sem se vrnil. Lezhala je na postelji.

"A ne bosh pila?"

Sicer si je zhe sama postregla z novim odpiranjem. Manjkalo je pol bule.

"Ne, ulezi se k meni."

Odkimal sem:

"Poslushaj, to ne vodi nikamor vech. Zmeraj sem hrepenel po ljubezni. Zdaj sem, sva, navadna zajca. Zhiviva vsak zase in se goniva. Ne grem se vech!"

Vstala je in eksala dva deci.

"Kaj je?! A mi ne bosh natochil, ti, ti... ti idealistichni romantik?"

Nalil sem in fuknila mi je vino v ksiht.

"Nisi zhejna?" sem brisal kapljice z ochal. Za fakulo in lase me ni brigalo. Itak sem se po Anji obvezno stushiral. Ne ker bi bila svinjska, ampak ker nisem maral postanega vonja pichke.

"Naj izginem? Si jezen?" je hipoma obrnila ploshcho.

"Rad bi ti samo povedal," sem postavljal okularje nazaj na nos, "da sva zashla. Izchrpala sva se. Izmolzla, che hochesh!"

"In kaj bi rad od mene?"

"Ne razumesh? Kako naj ti she povem? Upehala sva se!"

"In zdaj me bosh kar nagnal? Bosh duhovnik?"

"Pijva! Saj si prinesla s sabo tri litrace."

"To gre z mano!" je pograbila vrechko in plezala v svet. "Sploh si pa slab fukach!"

"Za tipa v celibatu she zmeraj v redu."

"Za spomin," je pochepnila pod oknom in scala v lonchnice, ki mi jih je sama podarila. Itak sem jih premalo zalival.

Dokaj mirno, sem pomislil, je odshla. Ziher misli, da je to samo moj trenutni vzgib. Bal sem se vechjega rusvaja. Nisem nachrtoval prekinitve. Prishla je sama od sebe. Dolgo je vrelo v meni. Odlashal sem, ker sem se bal samote. Mar ni bilo to isto kakor zakon? Zachela sva kot zhenin in nevesta, spogledljivo, konchevala kakor samec in samica. Konchala opechena od sonca. Od pomladi v pozebo.

Slishal sem avto. Vechkrat je zatrokiral, preden je speljala. Kasneje so se slishale sirene. Pichka se je zabila v cestni drog in poginila na licu mesta. Che bi se to zgodilo pred nekaj leti, si ne bi nikdar opomogel. Objokoval bi jo in trpel celo zhivljenje. Tako pa sem se le hudobno in cinichno nasmehnil ter prhnil: Kaj vse so pripravljeni storiti nekateri, da pridejo v chasopise!

 

 

 

POGREBCI

Anje sem se torej reshil. Spushchali so krsto v grob in odtiskali smrkave robce. Rodbina je ni kremirala, cheprav so v obdukcijski secirnici razrezali njeno telo. Ni chudno, vsi so delali v Slovenijalesu. Ziher so prishli ceneje skozi. Ziher so ukradli les iz firme.

Sedel sem na vzpetini nad pokopalishchem in spremljal obred. Jokati je treba, nageljchke v luknjo metati tudi. V njeno luknjo? V smehu se mi je zaletel cigaretni dim. V njej je ponavadi klil moj nageljchek. No, ja, prej encijan, sem se hahljal in srkal bulo. Shele ko so jo zasuli z blatno prstjo, sem se upal spustiti do svezhega groba. Nikoli vech ne bosh imela tako okrashenega pochivalishcha, bejba! Nikoli vech ne bo toliko ljudi mislilo nate! Naenkrat me je preshinilo. Odpel sem hlache in zachel drkati. Zhivchno sem trzal z glavo levo in desno, ker sem se bal zamudnishkih pogledov. Varno sem zlil spermo na svecho, ki je ugasnila pod tezho beljakovine. Oddahnil sem napetost in obrisal glavico ob listje vencev.

"Lepo, da si prishel," me je stresel glas.

Njena mati. Pri shtiridesetih se je dobro drzhala. Kar nategnil bi jo. Tam na britofu. Ne bi se spodobilo. Zaradi Anje. Najbrzh bi odprla pokrov truge in spet lajnala o ljubezni do mene. Fukalo se mi je za njeno ljubezen in moji ljubezni se ni smelo jebati z njeno staro, ki je prvich prijazno spregovorila z mano.

"Sedmina bo ..."

Da bi tam prisostvoval pretvarjanju in she sam pristavil pisker zlaganosti? Da bi gobcali, kako fajn in sploh je bila Anja in kakshna shkoda da je, ker je mrknila? Malo morgen!

"Vem, da ti je tezhko. Vem, da si zato prishel pozneje! Razumem, da se zhelish sam posloviti od nje. Chakala sem te."

Me je videla v drgnenju? Se je zato naslonila name, ker jo srbi shkoljka?

"Nisem bil tak biser v njej," sem se skushal obzirno izogniti likofu.

"Zaradi nje je vse skupaj."

Putana zhleht je bila vsa na tleh. Vse dni je morala prejokati. Zabuhle rdecheochnike je spravila v zadnjo proshnjo k meni.

"A greva?" sem jo prijel pod roko.

V oshtariji se je trlo folka. Sto shumechih chmrljev je vztrajno brenchalo samo zaradi obilne zakuske. Anja je bila itak sramota familije. Ko sva vstopila v zabuhlo soparo, je cvrchanje zamrlo.

"Shel bom!"

"Ne! Ostani!" me je zadrzhala stara jarka.

Fak, zasolzil sem! Uvidel sem, v kakshnem bolnem okolju je zhivela Anja. Nisem ji prisluhnil. Nisem je razumel. Utesnjenost pravilnosti. Che si tak, kot smo mi, te imamo radi. Che uide rozha iz vaze, naj uvene! Vstal je eden iz mnozhice, izbrani pavliha, potrkal s chajno zhlichko po kozarcu, sprozhil tishino in spregovoril:

"Anja! Nihche te ni razumel! Danes te razumemo vsi. Radi bi, da se vrnesh med nas. Vemo, da je to nemogoche, a vseeno si tega zhelimo!"

Obmolknil je in vsi so navelichano prikimali. Kje je zakuska?

"Che bi sedaj bila med nami, bi sprozhila debato o poshtirkanih ljudeh," je skushal biti patronasto zhaljiv. "Che bi sploh kaj rekla."

Kimanje in strihninsko strinjanje. Kaj bi ta klovn sploh rad povedal?

"Danes smo pokopali spomin na mladost. Iz tega se nauchimo vsi."

Sedel je, kurba! Zakorachil sem na sredo, vzel shtefana, da ne bi kozlal od slishane osladnosti, in potegnil:

"Nobena krota od vas je ni marala! Grenili ste ji lajf na vsakem koraku in metali polena pod tace! Ni bila vasha in nobeden je ni ljubil! Zdaj ste pa tukaj vsi zaradi zastonj pojedine! Jaz sem jo edini imel rad! Prvi dve leti. Potem se je gnusila tudi meni in priznajmo naglas, da je bila kuzla! Poshchijem se na njen grob! Poserjem se nanjo! Samo ne me jebati tukaj s krokodiljimi solzami!"

Stara sova je bruhnila v jok. Odrinil sem jo in se s flasho trkanja prebil na svezhi zrak. Shkoda bi bilo razbiti glazhek. Shel sem na Anjino truplo pod gomilo. Ljubil sem jo. Tako rad bi bil samo she enkrat z njo! V pijanosti se mi je zazdelo, da prihaja k meni. Ne pochni mi tega, pichka! Ne me strashiti! To sem rekel samo zato, ker sem drugachen od njih. Pa si res? je zashkripal pokrov.