Revija SRP 49/50

Silvo Mavsar

 

POLETNA PESEM

 

O rumeno
Srp in kosa
v odblesku
Kmet in kmetica
v pshenici
Na peclju modrega
oblaki brez lupin
 
O rumeno
Zhanjice so v klasju
brez srpov
Kosci so v klasju
brez kos
Kaj jim bodo srpi
Kaj jim bodo kose
 
Ob vznozhju kopic
dekleta izgube trakove
 

 

SONCHNA URA
 
Samo tisti trenutek v razkoraku si,
zakaj zhivljenje vsakdo prestopi.
Trchish ob pajchevino med rojstvom
in smrtjo razpete svetlobe bivanja,
luch iz razpoke te oslepi, da ne vesh,
ali si sonchna ali senchna polovica.
Senca po kapljah drsi iz tebe.
 
Za soncem gresh, za njim se vzpenjash,
v edinem koraku si zhe na pol poti.
Nikdar ne bosh v zenitu, ker ne vesh,
do kod je mladost, od kod starost.
Tako postanesh kozmonavt zhivljenja,
vstopil si in zhe isti hip izstopash.
Senca je najbrzh chisto pod tabo.
 
V okvir pogleda pade senchna slika
in v tebi se razlegajo vprashanja:
kdo te je v ta korak zvabil in kdo
ti je lazhno sonce pred ochi postavil?
Kajti nochi resnica je kot kresnica:
od tu do tam bezhish chez vse stojish.
Senca se s tabo sprehaja okoli.
 
Glej, zdaj chas dviguje svoj obraz
in nad tabo nebo hitreje stekleni.
Tam je zadnji rob, ki ga bosh obrusil
s svojim pogledom, strt od vprashanj.
Visoko padajo ochi, globoko zvezde;
kje je med njimi strah in kje pogum?
Senca je najbrzh visoko v zenitu.