Revija SRP 49/50

Sergej G. Kara-Murza

 

RAZMISHLJANJA RUSKEGA RAZUMNIKA

 

V desetih letih, ki so minila po porazu ZSSR v hladni vojni, smo pricha narashchajoche destabilizacije svetovnega reda. “Perestrojka” sveta, del katere je postala tudi nasha katastrofalna perestrojka, povzrocha obshirne cone kaosa, polne grozhenj. Kaos se pojavlja v gospodarstvu in kulturi, v sferi prava in nacionalno-drzhavnih odnosov, celo v znachaju druzhine in reprodukcije chloveshtva. Za Rusijo je postal poseben izziv proces, megleno poimenovan “globalizacija”.

Nedavno vpeljani termin globalizacija je chisto ideoloshka konstrukcija, zastirajocha tisti novi svetovni red, ki ga hitijo ustanoviti ZDA in njeni partnerji na valovih kraha ZSSR. Glavna njena ideja je polno razkritje gospodarstva, financhnega sistema in informacijske sfere vseh drzhav, ki se niso sposobne temu upreti. Uveljavlja se celo teza o ukinitvi suverenosti drzhav nad njihovimi naravnimi viri. Globalizacija je – reductio ad absurdum – parazitizem svetovnega kapitalizma, ki se je zachasno prenehal brzdati, ker ga nima kdo trdo prijeti. Govorimo ne o stihijnem pojavu, temvech o socialnem procesu; ta ima svoje ideologe, organizatorje in agente vpliva. Odnos do globalizacije je zavesten izbor, opredeljen z ideali in interesi.

Ko se je pojavil sodobni Zahod kot principialno nov tip druzhbe, chloveka, gospodarstva in drzhave, se je hipoma razkrila za vse chloveshtvo pomembna znachilnost te civilizacije – ekspanzionizem. Zahodni kapitalizem je nemogoch brez nenehne rasti, torej nenehnega obvladovanja novih virov surovin in energije, prav tako pa tudi novih trgov. Nashi chasi so pricha dveh valov “globalizacije” zahodnega kapitalizma, dveh velikih razshiritev Zahoda izven njegovih prvotnih geografskih meja. Prvi val je sledil po velikih geografskih odkritjih in je pomenil kolonizacijo mnogih nezahodnih kultur. V toku te je bilo veliko narodov in celo celih civilizacij enostavno izbrisano s povrshja zemlje.

Drugi val, na koncu XIX. in zachetku XX. stoletja, znan kot imperializem, je povezan z uporabo novih mehanizmov obvladovanja resursov nezahodnih narodov. V tem chasu so objekti ekspanzije postale velike civilizacije, ki so se pred tem izognile kolonialni odvisnosti ali pa so se je zhe znebile (Kitajska, Rusija, drzhave Latinske Amerike). Oba ta vala sta sprozhila cel niz mochnih revolucij in vojn, tudi svetovnih. Danes se dviga tretji val.

Soochena z zaporedno grozhnjo globalizacije, torej perestrojke sveta v korist ekspanzije Zahoda, se vsaka civilizacija in kultura soocha z odgovorom na ta zgodovinski izziv, z izdelavo nachina ohranitve svojega kulturnega genotipa, jedra svojih civilizacijskih znachilnosti – ochuvanja svojih narodov. V zachetku XX. stoletja je D. I. Mendeljejev tako formuliral nalogo Rusije: “Prezhiveti in nadaljevati svojo neodvisno rast”.

Iz zgodovine vemo, da mnoge drzhave in kulture niso nashle adekvatnega odgovora – izginile so ali pa so bile spremenjene v cono perifernega kapitalizma z ugashajocho lastno kulturno identichnostjo. V nekaterih primerih se je nacionalna elita enostavno odpovedala upiranju, preshla na stran Zahoda in postala njegov nadzornik v svojih zatrtih drzhavah. Poskusi postavitve kulturnih ovir pred zahodno ekspanzijo pa so zadrzhevali razvoj, zavirali modernizacijo in izpostavljali drzhavo nezashchiteno pred vojno ekspanzijo Zahoda. Rusija in Kitajska sta bili prisiljeni odgovoriti na izziv z ogromnimi katastrofalnimi revolucijami.

Vsekakor so nam izkushnje teh nasprotij in kolizij dale skupno in pomembno zgodovinsko lekcijo: za izdelavo gibkega in efektivnega odgovora je neizogibno dovolj polno in globoko znanje ter razumevanje dveh velikih sistemov – lastne civilizacije in ekspanzionistichnih (torej zahodnih) civilizacij. Hladnokrvno, brez ihte in iluzij moramo najti odgovor na vprashanja: “Kdo smo? Od kod smo? Kam gremo?” – in primerjati vso matrico odgovorov s tisto, na kateri je izgrajena zahodna civilizacija. Shele takrat bo postalo jasno, chesa ne smemo zhrtovovati, prevzemajoch zahodne institute in tehnologije v procesu nashega vsrkavanja v nov globalni svetovni red.

V tipichni civilizacijski vojni, ki je dobila pogojno ime “hladna”, je ZSSR izgubila predvsem zato, ker “nismo poznali druzhbe, v kateri zhivimo”1. Nismo vedeli, v chem je bistvo nashe civilizacije, kaj je zanjo koristno, kaj neshkodljivo in kaj smrtonosno. Poraz nas je prisilil, da se zamislimo, mukoma pridobljene lekcije pa lahko uporabimo med sedanjo ofenzivo, usmerjeno na sam obstoj velikih nezahodnih kultur, predvsem Rusije.

 

 

ZAHODNA IN SOVJETSKA DRUZHBA KOT PLOD DVEH
RAZLICHNIH TIPOV CIVILIZACIJE
 

Sovjetski druzhbeni red je posebno obdobje v zgodovini drzhavnosti Rusije. Shirshe gledano, je to obdobje v zgodovini civilizacije, porojene v Evraziji in lochene z bolj ali manj izrazitimi naravnimi in kulturnimi mejami od zahodne civilizacije ter od tega, kar je bilo znano kot “Vzhod” (Turchija, Iran, Afganistan in Kitajska).

Vzrok za globoke drzhavne krize, kot sta bili revoluciji leta 1917 ali likvidacija ZSSR, ni bil v izoliranih konfliktih in protislovjih – politichnih in socialnih – temvech v sploshni sistemski civilizacijski krizi, nepojasnljivi s posameznimi vzroki. Ta je prodrla v vse druzhbene pore, nikomur se ji ni uspelo izogniti, vsakomur je postavila “vechna” vprashanja. Dvomu niso bile podvrzhene zakonitost in pravichnost te ali one drzhavne strukture ali norme prava, marvech predvsem tisti zgodovinski dogodki, ki so vnaprej dolochili nadaljnji razvoj civilizacije. Na primer, v zachetku 90. let je bil eden od argumentov za spodkopavanje legitimnosti sovjetske drzhave njegova genetichna vez z dvema domnevno fatalnima zgodovinskima odlochitvama: odlochitev kneza Vladimira, ki je v X. stoletju za Rusijo sprejel krshchanstvo od Bizanca (pravoslavje), in odlochitev Aleksandra Nevskega v XII. stoletju, ko je priznal oblast mongolskega kana, hkrati pa se je brezkompromisno uprl Livonskemu ordenu na njegovem krizharskem pohodu na pravoslavne Slovane.

Revolucija 1917 in spremembe 90. let sta dve epizodi v edinstveni verigi dogodkov, ki odslikujejo civilizacijsko krizo Rusije v toku industrializacije. Tadva dogodka predstavljata bolj ali manj odkrit boj v zvezi s ustanovitvijo, spremembo in likvidacijo drzhavnih in pravnih institutov. Komaj petnajst let (1939-1953) se je Sovjetska drzhava nahajala v sorazmerno stabilnem notranjem stanju, pogojenem z zunajno grozhnjo – vojno s fashistichno Nemchijo, njenimi zavezniki in prostovoljnimi pomochniki. Takoj po povojni obnovi se je boj (z novimi oblikami hladne vojne) nadaljeval in konchal s porazom Sovjetske zveze.

Za razumevanje smisla dogodkov med graditvijo (in rushenjem) drzhave v sovjetskem obdobju je le-tega potemtakem potrebno postaviti v zgodovinski okvir. Zgodovina pomaga razumeti sedanjost. Jasno torej poudarimo dejstvo, nesporno tudi na Zahodu: med Zahodom in Vzhodom zhe od zdavnaj obstaja napetost, neizbezhna v odnosih med dvema civilizacijama, od katerih je ena zelo dinamichna in agresivna (Zahod je nemogoch brez ekspanzije). Izvore in temelje rusofobije na Zahodu povsem mirno shtudirajo zgodovinopisci (gl. na primer L. Lux.: O pojavu rusofobije na Zahodu). Najbolj osupljivo pa je, da se temu dejstvu oporeka v Rusiji, mirno in na sploshno pravilno pa se pojasnuje na primer v Svetovni zgodovini, ki so jo napisali “najboljshi” zgodovinopisci na svetu. Na Zahodu je to temeljna knjiga, stoji na polici vsakega sholskega kabineta zgodovine. Del 31 – Rusija – so napisali Nemci.

Walther Schubart v znani knjigi iz leta 1938 – Evropa in dusha Vzhoda – pishe: “She nikoli ni bila Evropa, tudi ne v chasih rimskih imperatorjev, tako dalech od Vzhoda in njegove dushe, kot je sedaj, v prometejevski epohi. Nasprotje med Vzhodom in Zahodom je doseglo svojo najvishjo napetost, prav tako pa je ogromno stremljenje k njegovem zatretju. Naj zveni she tako pogumno, vendar enoznachno velja rechi: Rusija je edina drzhava, ki lahko osvobodi in bo osvobodila Evropo, ker v odnosu do vseh zhivljenjskih problemov zavzema stalishche, nasprotno tistemu, ki ga zavzemajo vsi ostali evropski narodi”. – Da bi sledili temu vazhnemu nauku in hkrati prezhiveli kot samobitna kultura, moramo vedeti osnovne stvari o Zahodu in sebi.

Nash poshteni demokrat, zhelech dobrega svojim sodrzhavljanom, sanjari o spremembi Rusije v liberalno odkrito druzhbo – v del Zahoda. Sam Zahod pojava takega “sorodnika” ne zheli in si nikoli tudi ni zhelel, zato se je tudi razshel s tako sovrazhnostjo z Bizancem in postal to, kar imenujemo Zahod. Celo che bi bila odpoved Rusov od samih sebe priznana srecha, je ta neuresnichljiva, preprosto zaradi tiste zhelezne zavese, s katero se je omejil od nas Zahod – veliko bolj zhelezne, kot je bila stalinska.

Da Rusija ni imela nobenih razlogov prichakovati povabilo “v skupni dom”, se je govorilo povsem odkrito in ni moglo ubezhati pozornosti antisovjetskih ideologov. Idol nashe demokratichne inteligence Milan Kundera je odkrito pisal: “Resnichno, nich ne more biti bolj tuje Centralni Evropi z njeno obsedenostjo po mnogolikosti, kot je Rusija, obsedena z idejo enolikosti, standardizacije in centralizma... Preprosto zhelim she enkrat poudariti, da je na vzhodni meji Zahoda vech kot kjerkoli drugje na svetu; Rusijo si predstavljamo ne kot evropsko drzhavo, ampak kot izolirano civilizacijo”. – Vsi pogovori o “skupnem domu” so bili torej cinichna in namerna manipulacija.

Lahko kdo poreche: “Zakaj pretresati preteklost?”. Saj dandanes Slovanov ne koljejo in kvadrige2 iz Boljshoj teatra ne odpeljujejo, kot so iz Bizanca. Vendar ali se je odnos v osnovi spremenil? Se je mogoche Zahod opravichil za leto 1204, kot se je opravichil za Galileja? Zahodni zgodovinopisci so imenovali Karla I., ki je “ochistil” Centralno Evropo od Slovanov, za prvo figuro zahodne zgodovine – nad Cezarjem in Aleksandrom Makedonskim, celo nad krshchanskimi junaki. Ko je Napoleon pripravljal pohod na Rusijo, so ga imenovali “ponovno ozhiveli” Karl Veliki. V 30. - 50. letih XIX. stoletja so v Evropi razumeli “krizharski pohod” kot neizbezhen. Leta 1942 so fashisti s pompom praznovali 1200-letnico rojstva “Karla Evropejca”, na vishku Adenauerjeve ere je kardinal Frings iz Koelna hladno vojno imenoval “realizacija idealov Karla Velikega”.

Nash demokrat bo rekel: to je vse zgodovina, chesa vsega tam ni. Zahod je zdaj odkrita druzhba in zheli sprejeti Ruse v “nash skupni evropski dom”. Vsi ti Adenauerji in kardinali na Zahodu pa so izumrli dinozavri. Vsi smo hoteli tako misliti, zato smo tudi verjeli Gorbachovu. Vendar je realnost povsem drugachna. Ne verjemate? Zberite koshchke zahodnega tiska, kjer se karkoli govori o Rusiji in Rusih, in poglejte, kako se govori. Che vrzhemo ven shport in vreme, kjer nashe zadeve obravnavajo objektivno3, so praktichno vsa porochila o Rusiji obarvana negativno in v zelo mnogih primerih nepojmljivo zlobno. Rusi so, po Srbih, prvi objekt satanizacije.

Zdaj je zhe tezhko razumeti, kako so nashi demokrati kljunili na skovanko odkrita druzhba, kar naj bi bil domnevno Zahod. Razumeli so jo popolnoma napachno. V smislu “vhod nezaposlenim” je Zahod ne le zaprta druzhba, temvech nedostopna trdnjava. Od zachetka agresivna in nezaupljiva, z rasizmom pomeshana mlada zahodna civilizacija, je bila predstavljena kot nekakshen dobri strichek, ki so mu vodilo mitichne “obchechloveshke vrednote” in pravice malega chloveka. G. Taylor, direktor Nacionalnega arhiva ZDA, v katerem je dalel 57 let, se spominja: “Leta 1945, kmalu po tem, ko sem prishel delat v arhiv, sem zvedel, da so ZDA imele nachrt vojne praktichno z vsemi drzhavami sveta. Vsak nachrt je imel svojo barvo. Chrna za Nemchijo, rdecha za Veliko Britanijo, bela za Kubo. Nihche v tistem trenutku ni razmishljal, da bi ZDA lahko zachele vojno proti Veliki Britaniji, vendar pa je Pentagon imel dobro razdelan nachrt take vojne”.

 

ZAKLJUCHEK

Na zachetku tega stoletja smo vsi mi, narodi velike evrazijske civilizacije, spet padli v zgodovinsko past. Pred nami stoji naloga modernizacije in torej tesnega sodelovanja z Zahodom in zahodnim kapitalizmom, hkrati pa se moramo izogniti integracije v zahodni kapitalizmem, nashe spremembe v njegovo “periferijo”. Obenem Zahod prestaja zelo hudo krizo, krizo samih temeljev industrializacije, njegovih glavnih in skorajda religioznih idej – svobode in napredka.

Znachilnosti “formule svobode in napredka” v industrializmu so povezane predvsem z determinizmom, podedovanim od newtonovske slike sveta, ki ustvarja iluzijo, da se lahko tochno predvidijo posledice dejanj. To odmika “strah nepopravljivosti”, problem odgovornosti, in ga zamenjuje z nalogo racionalne ocene. Determiniran in kolichinsko opisan sistem je oropan vsake svetosti (kot je rekel filozof, “ne more biti nich svetega v tem, kar ima ceno”). Liberalizem (posebno v svoji fundamentalni verziji – neoliberalizmu) in zgodovinski materializem izhajata iz iste znanstvene predstave sveta, postaneta pa popolnoma nemochna pred mnogimi nachelnimi vprashanji, s katerimi je industrijska kriza soochila chloveshtvo.

V zachetku 60. let je pomembni amerishki filozof B. Moor zapisal: “Intelektualni sistem tako marksizma kot tudi liberalizma je lahko neustrezen, ko se je treba spoprijeti s problemi svobode in napredka. Oba lahko postaneta ujetnika lastne prejshnje zgodovine in okolishchin, v katerih sta se pojavila, in nas vodita v zablodo, ko ju bomo zacheli nekritichno uporabljati pri reshevanju sodobnih problemov”.

Za Rusijo to velja she toliko prej, ker jo mochno zaveznishtvo zunanjih in notranjih sil zhene na periferijo zhe bolne kapitalistichne druzhbe. Vse napovedi govorijo, da bo usoda tistih, ki bodo vsrkani v gospodarstvo sedanjega kapitalizma in bodo ostali na njegovi periferiji, strashna.

Znova, kot skoraj pred sto leti, je revolucija za nas edinstveno sredstvo preprechitve razkosanja. Vendar ne vech revolucija leninskega tipa, marvech “revolucija po Gramsciju”. Kot je govoril Gramsci – revolucija je bitka “sil organiziranega mishljenja proti silam zhivalskega zhivljenja v iskanju vishje harmonije”. Uspeh v iskanju poti za prebroditev nashe katastrofe je odvisen od tega, ali bomo uspeli obnoviti povezanost nashe druzhbene zavesti na nivoju zdravega smisla, potem pa jo dvigniti na tisti nivo, ki ga je Gramsci imenoval “organizirano mishljenje”.

Za dosego tega je treba iti naprej, obvladovati nova znanja in nove intelektualne tehnologije.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
____________
Opombe prevajalca: Tekst je predgovor iz knjige sodobnega ruskega druzhboslovca in doktorja kemije S. G. Kara-Murza: Istmat i problema Vostok-Zapad (Zgodovinski materializem in problem Vzhod-Zahod), Moskva, Algoritm, 2001
1 Izjava Jurija Andropova, predsednika ZSSR in generalnega sekretarja KPSZ, ob prihodu na oblast l. 1984.
2 Dvokolesni voz s shtirimi vshtric vprezhenimi konji. Upodobitev tega voza na prochelju stavbe so krizharji odpeljali iz Bizanca.
3 Zadnja zimska olimpijada v ZDA je negirala celo to ugotovitev.