Revija SRP 49/50

Robert Mlinarec

 

CHE BI POLETEL V NEW YORK
(Amerishki sen iz balkanske perspektive)

 

Che bi poletel v New York, tega zagotovo ne bi naredil z lastnim reaktivcem, temvech verjetno s kakshnim charterjem (odplachilo na shest chekov Zagrebshke banke, nova serija) s paketnim aranzhmajem za deset dni. Deset dni je povsem zadostno razdobje, da spreten chlovek najde nekatere oporne tochke v tujem mestu. Zhe po nekaj dneh je treba poskusiti prodati vozovnico za smer v Evropo in po norem zhuru vsekakor v zhepu obdrzhati vsaj quarter, tj. najmanjshi kovanec za telefon (25 centov). Zakaj? Da bi lahko vstopil v telefonsko govorilnico in poklical Mileta Rupchića, zhivechega v New Yorku. Saj bi mi nash chlovek gotovo nashel za zachetek kakshno delo “na chrno”.

Po dveh ali treh mesecih zberem dolocheno vsoto, si opomorem in pustim delo, pripravljen za iskanje partije. Rachunam, da se bo pojavila kakshna prijetna in mila Portorichanka iz zmerno sumljive chetrti. Shpanshchina mi je od nekdaj pri srcu, pa tudi moja nepopolna angleshchina bo manj opazna v njeni druzhbi. Kmalu bo sledil skromen druzhinski obred na Puerto Ricu.

(Medtem nekateri cheki, ki se nanashajo na paketni aranzhma, v Zagrebu dozorijo za izplachilo, toda nihche mi ne more priti na sled – niti Jerzy Kosinsky si tega ne bi bolje zamislil. She naprej dobro zhivim s kreditno kartico “masters”, rachunov z nje pa ne nameravam nikoli plachati.)

Za zhenino mater je najbolj pomembno, da sem katolik, cheprav zhe leta, razen iz umetnishkih pobud, ne zahajam v papezheve objekte. Ob poroki prevzamem zhenin priimek, recimo Morales, imenu pa na koncu dodam –o, kar zveni bolj shpansko: torej Roberto Morales. Seveda je Puerto Rico dezhela velikih mozhnosti, tako da si takoj uredim nove dokumente. Za razumno vsoto denarja, spushcheno v zhep lokalnega uradnika, moj rojstni kraj postane portorishko mestece Cayey, znano po tobachni industriji. S tem se dokonchno izgubi vsaka pisana sled mojega nekdanjega zhivljenja.

Zdaj se z vsemi urejenimi papirji z zheno vrneva v New York in se za prvo silo vseliva v stanovanje, ki ga je ona imela v najemu zhe pred zakonsko zvezo. Prijavim se za drzhavno socialno podporo.

V blizhnji trgovini, v katero navadno zahajam, me ljubeznivo opozorijo, da rachunalnik trdi, da moja “evropska” kreditna kartica ni veljavna. Glasno se chudim, mislim pa si: ni slabo, shtirje meseci razmeroma lagodnega zhivljenja! Igram zaskrbljenost.

Potem ko od moje nove domovine prispe prvi denar, odidem do najblizhje univerze in se pozanimam o drzhavnih shtipendijah, da bi lahko zachel shtudirati slavistiko. Prijavim se za testiranje in seveda med rojenimi Americhani dosezhem skoraj najvishje shtevilo tochk. Tako si prisluzhim solidno drzhavno podporo. Potem kopiram indeks in sestavim pismo z zhivljenjepisom. Opishem tezhko zhivljenje v notranjosti otoka (ne Visa ali Hvara, marvech Puerto Rica) in vsesploshno revshchino v druzhini ter prilozhim odlichne izide testa. Pismo razposhljem hrvashkim, bosanskim, chrnogorskim, makedonskim, bolgarskim, srbskim, slovenskim izseljenishkim organizacijam in veleposlanishtvom, s proshnjo, da bi kot tujec zhelel shtudirati ravno njihov jezik. Tu so dalje Skupnost portorishkih intelektualcev, ki jo zaprosim, da pomaga revnemu rojaku, Svetovni zhidovski kongres (v pismu mimogrede omenim, da lahko razishchejo moje korenine), Katolishka pomoch (prilozhim porochni list kot dokaz pripadnosti Cerkvi), Islam danes! (Islam Today! Organization), ki se mu predstavim kot simpatizer dobrih strani Mohamedovega dela, pa she nekaj dobrodelnih ustanov.

Kmalu pride podpora revnemu shtudentu slovanskih jezikov she z nekaterih naslovov: najbolj radodarni so Slovenci, takoj poshljejo tudi paket knjig, ker verjetno vidijo dolgorochni interes v sodelovanju s Portorichani (ananas, cigare in rum za Slovenijo!), sledijo Zhidi in Bosanci. Hrvashko veleposlanishtvo odgovori, da so denar za to leto zhe porabili za film, ki dokazjue, da imajo Hrvati lastno kulturo, medtem ko ostali Balkanci sploh ne odgovorijo.

Preseliva se v prostornejshe stanovanje blizhe univerzi, jaz pa si na shtudentski kredit kupim najnovejshi model rachunalnika tvrdke Compaq. Esmeralda konchno pusti delo shivilje in skupaj odideva na dvotedensko krizharjenje po Antilih. Ves chas razmishljam, ali bi se naposled vendarle lahko zaljubil vanjo. Uchim se shpanshchine, mojega maternega jezika.

“Medeni mesec” je bil hitro mimo. She naprej se dobro prenashava.

Jesen v New Yorku je krasna. Listje z dreves v Centralnem parku me spominja na barve Medvednice v oktobru. Samo tukaj zhiviva svobodno, cheprav s tujim in drzhavnim denarjem.

Berem, vendar ne shtudiram. Pravzaprav, v miru pishem roman o New Yorku.

 

(iz hrv. prev. I. Antich)