Revija SRP 49/50

Rajko Shushtarshich

Chlovekov razvoj

 

ZNANJE ALI VEDNOST?

CHLOVEKOV IZOBRAZBENI OZ. IZOBRAZHEVALNI RAZVOJ

 

Kratek povzetek o vrednotni utemeljitvi izobrazhevalnega podsistema v sistemu:

Socializacijski subsistem (sholstvo), poimenovan tudi kot izobrazhevalni subsistem, tradicionalno pa sholski subsistem, kratko ga imenujemo kar sholstvo, je subsistem izobrazhevalnih institucij. Poimenovan je po eni najstarejshih institucij – sholi, ki je tudi shola same institucionalizacije. Ko hochemo poudariti njegovo vzgojno funkcijo v sistemu, ga imenujemo tudi vzgojnoizobrazhevalni subsistem, v njem se namrech opravlja institucionalizirana socializacija sistema (oz. v sistemu). V njem se izvaja temeljna institucionalna selekcija individuumov, je torej subsistem socialne selekcije v sistemu. Je podsistem vzgoje in izobrazhevanja za sistemsko usmerjano zasedanje vlog v celotni institucionalni hierarhiji. Socializacijski podsistem je troplasten she v enem smislu. Nivo prve (primarne) socializacije she vedno pripada institucionalizirani druzhini, to je osnovni celici sistema in ne druzhbe. Prav vsi zgodovinski poskusi, da bi to vlogo prevzele druge institucije sistema, so se klavrno konchali. Drugi ali osrednji nivo pripada posebnim vzgojnoizobrazhevalnim institucijam sistema. Ta je najbolj razviden in zato se tako pogosto ves subsistem reducira nanj. In to je najbolj naivna predstava o vrednotni utemeljitvi tega subsistema v sistemu. Tretji nivo, ki je zopet nekoliko bolj zakrit, vchasih bolj in drugich manj, je sfera neprestane (t. im. trajne ali permanentne) socializacije. Udejanja se v vseh institucijah sistema, ne le socializacijskih. Ta funkcija sistema je posebej vidna ob prehodih posameznikov iz ene institucije v drugo, to je ob vsakokratni iniciaciji individuuma v vrednotni sistem institucij. Preuchevanje horizontalne in vertikalne mobilnosti individuumov je lahko zelo zanimivo, she posebej, che jo raziskujemo z vidika vrednotne orientacije individuumov.

She zakljuchek, ki sem ga moral na koncu malo popraviti, ker se sistem neverjetno hitro transformira (ne pa tranzitira, kot trde sistemski vlogloslovci in politiki):

Kako je bilo s slovenskim sholstvom, njegovo vrednotno samoutemeljitvijo v svinchenih chasih, je skoraj odvech govoriti. Na las podobno kot v drugih totalitarnih sistemih. "Kultura in prosveta, to nasha bo osveta!” – to je bila priljubljena parola revolucionarne PP (politichne propagande oz. prej se je reklo AP, tj. agitacije in propagande). Mi pa smo potrebovali pol stoletja, da smo se ovedli, kaj to pravzaprav pomeni. Zvelichavni projekt usmerjenega izobrazhevanja ni bil nash samoupravni izum, pach pa, kot zhe recheno, tezhnja vsakega integralnega sistema institucionalno obvladati individua od zibke do groba, individuum je posebej gnetljiv v mladosti in v kolektivu. Shola je torej najprimernejsha institucija za pravochasno institucionalizacijo individuuma, ki vkljuchuje, se razume samo po sebi, sistemsko selekcijo in zgodnjo diferenciacijo posameznikov. V tem smislu oz. po nashe nesmislu je bilo treba razumeti tudi prizadevanja kurikularnega sveta za sholstvo, vzgojo in izobrazhevanje kot roko podaljshane preteklosti (njene vrednotne orientacije) z dodatkom "funkcionalistichne optimalizacije ekonomske uchinkovitosti sistema". Gre namrech za zgodnjo selekcijo kadrov sistema. Dominantni subsistemi terjajo svoje. Zgodaj izbrane, pravochasno usmerjene. Otroke (raz)lochujejo zhe po drugem razredu osn. shole v uspeshne in perspektivne za sistem ter ostale, drugorazredne, manj uspeshne in manj uchinkovite za sistem. Le tako je mogoche razumeti vehementno utemeljevanje privatnih vrtcev, shol. Vojska, ki je she vcheraj sanjala o slovenski vojashki akademiji, bi danes dala vse za military officers, izsholane na West Point-u, cerkev obnavlja svoje sholstvo, kapital hoche svoje kadre, in to najboljshe, ki jih premore sistem. A ne pozabimo, kapital ne pozna meja, najboljshe jemlje k sebi, malo slabshe poshlje nam.

V hierarhiji ljudi oziroma sistemov ali, drugache recheno, merjenj in dosezhkov drzhav v stopnji chlovekovega razvoja – razvoja nacij (Human Development Report, UNDP – United Nations Development Programe) pa velja to pot nasha pozornost pokazatelju pismenosti odraslega prebivalstva (Lit – pismenost odraslih), ki ima dvotretjinsko tezho v indikatorju izobrazbe (EI – izobrazbeni indeks).

Vseeno pa bom skushal vsaj grobo predstaviti skupni indeks chlovekovega razvoja – HDI. Ta meri chlovekov razvoj s kazalci: LEi – indeks prichakovane dolzhine zhivljenja, EI – izobrazbeni indeks (ki je kombiniran, merjen z Lit – pismenostjo odraslih in z vpisnim kolichnikom osnovnega srednjega in visokega sholanja), ter z BDPi – indeks bruto domachega proizvoda (po kupni mochi prebivalstva). Slednji je najpomembnejshi kazalnik hierarhije sistemov na planetu, na katerem dominira kapitalski red. Vendar je korigiran oz. prirejen z Atkinsonovo formulo mejne koristnosti dohodka. Tako prirejen pa prikrije razlike v razvitosti sistemov ali dejanske prage med rangi. Vsaka statistichna priredba kazalnikov razvoja lahko pomeni znaten skok ali nazadovanje v navideznem ali tolazhilnem rangu hierarhije ljudi oziroma rangu sistemov na planetu.

Dejanski kazalnik ekonomske mochi sistemov bi namrech vseboval realni oz. celotni bruto druzhbeni proizvod (BDP) sistemov ali pa vishino in maso kapitala v sistemu, vkljucheval bi tudi kapital ali BP ali profit multinacionalk, ki se raztezajo v druge sisteme. Naj pojasnim: moch kapitala je v vishini in masi proizvoda ali kapitala. Tako bi odpadla odstopanja posebej nekaterih majhnih sistemov, in tudi najvechjih, ki v sedanji razvrstitvi bodejo v ochi (npr. Luksemburg in Kitajska).

Po takem – dejanskem kazalniku hierarhije je na vrhu chlovekovega razvoja naj-sistem – USA (tudi EU, kolikor jo lahko zhe shtejemo za naj-sistem), potem pa dolgo nich, sledi blok razvitih sistemov, potem srednje razvitih, kamor sodi ali bi se po prichakovanju dejansko lahko uvrstila Slovenija. Ne dolgo nazaj se je Slovenija deklarirala za nerazvito drzhavo, sedaj pa je uvrshchena med razvite drzhave, na 28 mesto od skupaj 178 razvrshchenih drzhav.

Che pa bi bil poudarek HDI-ja dejansko na ljudeh, prebivalcih planeta, potem bi temeljil na chisto drugih kazalnikih. To je na indikatorjih njihovega dejanskega socialnega polozhaja – socialnega statusa v sistemih in v nadsistemu (od kast do socialnih strat). To so kazalniki polozhaja ljudi na SD (stratifikacijskih dimenzijah). Vsaj dvajset dimenzij socialnega statusa je takih, ki so aktualne za dolochitev dejanskega socialnega polozhaja ljudi na planetu. Naj jih nekaj nashtejem: osebni dohodek, premozhenje, lastnina, pa rasa, spol, socialno poreklo, nacionalnost, veroizpoved ter vloga na delovnem mestu ali v hierarhiji institucij, politichna ali strankarska opredelitev, izobrazba, rezidenca ali bivalno okolje, vzorci statusne potroshnje, porabe prostega chasa, kulturni vzorci, statusni simboli. (Vech o tem glej: Vrednote socialne stratifikacije IV, Revija SRP 19/20, 1987, Rajko Shushtarshich - Matjazh Hanzhek)

Ko razgrnemo tanchico skrivnostnosti teh indeksov, ugotvimo da v HDR UNDP merijo hierarhijo sistemov po razvitosti le treh subsisemov: ekomskega, izobrazhevalnega sub-subsistena in delno she zdravstvenega (z indeksom prichakovane dolzhine zhivljenja). Za zadovoljivejsho hierarhizacijo sistemov torej manjkajo vsaj she indikatorji razvitosti dveh dominantnih subsistemov: religijskega (indeks verskega preprichanja ali preprichanosti) in politichnega (indeks ideoloshke indoktrinacije) ter vsaj she indikatorji razvitosti ali hierarhije petih nedominantnih subsistemov, ki so: kulturni "civilizacijski", znanstveni "racionalistichni", solidarnostni "humanitarni"ali socialnovarstveni in "eskapistichni" (subsistem iger). Pa tudi indikatorjem razvitosti mochnih subsistemov politike (politichnega podsistema) se nekoch ne bo mogoche izogniti, posebej ne: vojashkemu (indeks militantnosti sistema), parlamentarnemu (indeks demokratichnosti), vladnemu (indeks zbirokratiziranosti drzhavne administracije) in sodnemu (indeks pravichnosti v sistemu). (Vech o tem glej v: Traktat o svobodi, Vrednote sistema IV-V, Dominantni subsistemi - Nedominantni subsistemi, Pogum Revije SRP 2001/1)

 

Funkcionalna (ne)pismenost:

Zdaj pa poglejmo v Porochilo o chlovekovem razvoju – Slovenija 2000-2001 (poglavje Pismenost odraslih); povzel bom le nekaj podatkov in razlag o pisnih dosezhkih odraslih v Sloveniji, drugache recheno, o funkcionalni (ne)pismenosti. Izraz, ki ga utegnete poslej vechkrat srechati, je pokazatelj, ki meri tri vrste pismenosti oz. nepismenosti: besedilno, dokumentacijsko in rachunsko. Osnovna ugotovitev je ta, da vechina odraslih Slovencev dosega podobne rezultate na vseh treh pokazateljih pismenosti, tj. relativno visoko stopnjo nepismenosti med primerjanimi drzhavami.

Uvrstitev Slovenije v raziskavi o pisnih dosezhkih odraslih na rep dvajsetih drzhav, v skupino z Madzharsko, Poljsko, Portugalsko in Chilom, je nekatere nekoliko presenetila. To je uvrstitev med drzhave z najvechjimi delezhi spodnjih dveh ravni pismenosti. Cheshka, s katero se sicer radi primerjamo, pa se je uvrstila bistveno bolje (tudi ali predvsem na rachun dosezhkov v rachunski pismenosti). Uvrstila se je v osrednji blok drzhav po potencialni pismenosti odraslega prebivalstva: Nizozemska, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Danska, ZDA, Belgija, Nemchija, francosko govorecha Shvica, Velika Britanija, Irska, Cheshka, italijansko govorecha Shvica in nemshko govorecha Shvica. Na vrhu so skandinavske drzhave: Shvedska, Finska in Norveshka.1 (Povzeto in skrajshano po Ester Mozhina: Pismenost odraslih – Primerjava pisnih dosezhkov odraslih v Sloveniji z drugimi drzhavami; Porochilo o chlovekovem razvoju Slovenija 2000-2001, p. 116)

“Slovenija med dvajsetimi preuchevanimi drzhavami izstopa po nekaterih kazalcih pisne sposobnosti prebivalstva oziroma je (po nekaterih) povsem na zadnjem mestu med primerjanimi drzhavami:

– nizka raven pismenosti odraslih v starosti 56 do 65 let;
– posledichno, velika razlika med starejshimi odraslimi v primerjavi z mladimi v izobrazbeni skupini s srednjo izobrazbo;
– primerjalno velike razlike v besedilni pismenosti med najbolj in najmanj izobrazhenimi;
– najvechje razlike v pismenosti znotraj mlade generacije 16 do 24 leta starosti med dijaki in shtudenti ter njihovimi nesholanimi vrstniki;
– relativno malo odraslih brez formalne izobrazbe – tistih, ki nimajo konchane srednje shole – dosega zgornji dve (od skupaj shtirih) ravni pismenosti (npr. v Sloveniji 11%, na Shvedskem vech kot 60%).”1 (Povzeto in skrajshano po Ester Mozhina: kot1, p. 117)

Ti podatki nikakor ne gredo v koncept promocije Slovenije in njene "zmagoslavne" poti v Evropo. Pa se vseeno vprashamo, zakaj so nashi analitiki in kljuchni dejavniki sistema nad rezultati teh raziskav presenecheni, razocharani. Saj so se za Slovenijo po rangu pismenosti odraslih uvrstile npr.: Italija, Shpanija, Izrael, Grchija in she nekatere znamenite (neprimerjane) dezhele. (Glej: Porochilo o chlovekovem razvoju – Slovenija 2000-2001, p. 24)

Skratka, nekaj pismenih (danes bi bili med starejshimi) ni med nami, ker so padli za svobodo ali v boju proti njej, nekaj smo jih pobili po vojni. Nekaterim nismo dovolili sholanja in nekaterim nismo dovolili vzgajati – izobrazhevati nashe mladine – nashega upanja. Potem smo veselo nadaljevali z usmerjenim izobrazhevanjem. Posebeno pozornost smo namenili strokovnim sholam – nekdanjim vajenishkim, tj. sholam za delavski razred – ob hkratnem ukinjanju gimnazij. V vishjem sholstvu druzhboslovnih smeri so se razbohotile politichne in upravne shole. Tudi drugih na hitro pridobljenih ali priznanih izobrazb (schnelkurzov) ni bilo malo. Slovenci se ponashamo z relativno veliko emigracijo: ekonomsko, politichno, kulturno. Hvalimo se s tretjo univerzo intelektualcev v zdomstvu. Na drugi strani pa z odprtostjo sistema za neproporcionalno veliko imigracijo "delovne sile" iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne recite, da ti dejavniki ne vplivajo na kulturno-izobrazbeno raven prebivalstva v Sloveniji, posredno tudi na rezultate pismenosti.

Temeljna razlaga izobrazbenega nivoja v nashem sistemu (kot tudi v drugih, ki so v transformaciji) pa je taka: Totalitarni sistem si je lahko privoshchil relativno malo pravega izobrazhenstva, le toliko, kolikor ga je lahko zanesljivo obvladoval in kontroliral s svojo tajno sluzhbo. Ja, kaj pa danes? Danes pa imamo posttotalitarni sistem, in treba je le she dodati: in kolikor izobrazhenstva lahko preglasi v svojih mnozhichnih medijih – medijih mochi. (Glej: O kriterijih resnice za mnozhice, medijevi kriteriji resnice, Revija SRP 1/2, 1983, Rajko Shushtarshich) Vladajocho ideologijo tehnoliberalizma zanima le umetnost (tehne) vladanja, od inteligence predvsem tehnichna, od pisnih dosezhkov pa rachunska. No, to bomo najlazhe izboljshali.

Zakljuchek gornje analize je seveda sistemsko logichen, tj. izhaja iz sistemske miselnosti in omenjene ideologije:

“Izsledki raziskave besedilne, dokumentacijske in rachunske pismenosti so dovolj natanchno merilo za vse prikaze kakovosti zalog kapitala izobrazbe. (...) Poleg tega je raziskava razkrila, da so z vidika pismenosti nekatere skupine prebivalstva bolj ogrozhene kot druge; ukrepi za dvigovanje pismenosti odraslega prebivalstva v Sloveniji bodo bolj uchinkoviti, che bodo usmerjeni ciljno in bodo uposhtevali znachilnosti in potrebe teh skupin prebivalstva. Tem skupinam je skupno, da gre za manj izobrazhene ljudi, z najvech srednjo poklicno sholo, ki se ne vkljuchujejo v izobrazhevanje oziroma se ne zhelijo izobrazhevati in ishchejo v zadostni meri mozhnosti za uchenje, ki jih ponuja zhivljenjsko in delovno okolje.” (kot1, p. 117)

Sledi she dokaj natanchno razdelan NPIO (Nacionalni program izobrazhevanja odraslih), iz katerega bom povzel oziroma raje kar citiral le to, kar nas posebej zanima, ker se tiche vrednotnega utemeljevanja izobrazbe, natanchneje, utemeljitve izobrazhevalnega podsistema ali subsistema vzgoje in izobrazhevanja – sholstva.

“V Sloveniji se prednostno ureja in razvija izobrazhevanje na tretjem podrochju, torej izobrazhevanje v produktivni vlogi, ki jo lahko kvantitativno izmerimo s financhnimi odnosi. Strokovne podlage uveljavljajo enakopravno obravnavanje vseh treh podrochij:

1. izobrazhevanje kot bistveno in ne le instrumentalno vrednoto;
2. izobrazhevanje kot "potroshnjo";
3. izobrazhevanje kot investicijo za vechjo konkurechnost na globalnem trgu.” (kot1, p. 119,120)

Tako torej pojmuje, vrednoti izobrazbo in sholstvo nash danashnji sistem. Zdaj mu gotovo verjamemo, da bo z NPIO prav kmalu poflikal luknje v izobrazhevanju in tako izboljshal funkcionalno nepismenost slovenskega prebivalstva, posebej starejshih odraslih, she najprej pa rachunsko pismenost.

Pustimo shalo ob stran, pomembna je vrednotna utemeljitev izobrazbe. Gornje preprichanje in preprichevanje je namrech posledica kapitalske vrednotne opredelitve. Izraz "kapital izobrazbe" namrech pojmuje in vrednotno utemeljuje izobrazbo instrumentalno (v tochki 1. to seveda izrecno zanika). Namrech, izobrazbo vrednoti kot vrsto, zvrst kapitala, natanchneje, "kakovost zalog kapitala izobrazbe". "Zhivljenjsko in delovno okolje" pa je sramezhljiv izraz za danashnji sistem. To je le prikrita banalnejsha utemeljitev vrednotenja izobrazbe, po kateri ima le-ta vrednost in ceno po heteronomni ekonomski vrednotni (to je vrednostni) utemeljitvi oz. po vrednotnem sistemu kapitalskih redov.

Z vidika individuumov, ki po svoji naravi ne zaupajo sistemu na prvo besedo, pa se chlovekov kulturni (izobrazbeni oz. izobrazhevalni) razvoj kazhe nekoliko drugache; zadeva namrech ni tako zelo preprosta, zato sistemske tezhave z izobrazbenim oz. izobrazhevalnim razvojem vidijo nekoliko drugache. Izobrazhevalni podsistem je avtonomno vrednotno utemeljen, na vrednoti oziroma vrednotni relaciji: vzgoja (znanje, vednost) — nevzgoja (neznanje, nevednost).

Zato bo individuum posredovana dejstva zavesti v tovrstnih porochilih, raziskavah, anketah jemal z dolocheno skepso; izkushnje mu namrech kazhejo, da so pogosto nenatanchne v vzorchenju, pa tudi vsebinsko chesto ne izmerijo le tega, kar menijo analitiki (v nashem primeru pismenosti odraslih). Vendar je vseeno dobra stran pokazatelja pismenosti ta, da vsaj skusha izmeriti znanje odraslih, v nasprotju s pokazateljem izobrazbe, ki meri zgolj formalno izobrazbo z leti sholanja oz. z delezhi vpisnih kolichnikov. Pismen je tisti, ki zna svoje misli, chustva, dojetja, dozhivetja ... izraziti pisno, to je v pisni obliki. Udelezhbo v takem testiranju pa bi praviloma zavrnil. Operacionalno bi pismene tezhko zajeli z delezhem tistih, ki objavljajo v knjigah, revijah in drugih javnih publikacijah. Ostanejo she tisti, ki jih nikakor ne bi mogli zajeti, npr., ki pishejo chudovita pisma, pa jih ne objavljajo. Pismenost individuuma je torej precej vech kot razumevanje in raba pisnih informacij, organiziranih v stavke in odstavke, kar meri besedilna pismenost (Prose Literacy). Prav lahko, da bodo neredki med pishochimi imeli velike tezhave npr. pri izpolnjevanju obrazcev in branju diagramov, kar meri dokumentacijska pismenost (Document Literacy), in drugi velik odpor pri izpolnjevanju narochilnic in chekov ipd., kar meri rachunska pismenost (Quantitative Literacy). Pismenost z vidika sistema je torej nekaj povsem drugega kot z vidika individuuma. Izobrazba she ni znanje. Znanje pa je dalech od vednosti. Pravilna predstava o vsebini pisnih dosezhkov torej gotovo ne more biti odvech.

Predvsem sistem in posebej sholstvo individuuma ne more nauchiti ustvarjalnosti, cheprav si za to posebej prizadeva, vendar zaman, ta se namrech ne da izsholati, priuchiti ne privzgojiti. Skozi stoletja sholstvo in vzgoja prav to skrivnostno ustvarjalno nagnjenje individuuma posebej pazljivo odkrivata in potem mu ga zatirata, ko ga vzgajata in uchita ustvarjalnosti. A ta izuchena ustvarjalnost je nekaj drugega. Eno je izobrazba, vech je znanje, nekaj drugega pa sta vednost in ustvarjalnost.

Che je resnica vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je med njima, ne chisto na sredi, "pravilna predstava".

"Pravilna predstava," je dejala Diotima Sokratu v Platonovem Simposionu ali o Erosu, "ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana rech mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo."

 
_____________
1 Povzeto po Ester Mozhina: Pismenost odraslih – Primerjava pisnih dosezhkov odraslih v Sloveniji z drugimi drzhavami; Porochilo o chlovekovem razvoju Slovenija 2000-2001, p. 116, 117.
2 Vir podatkov in drugi avtorji v porochilu: Anketa o delovni sili, Statistichni urad RS, 1996; raziskave Andragoshkega centra Slovenije: Pismenost odraslih in udelezhba v raziskovanju, 1998, 2000; Kodelja J.: Nacionalno porochilo o pismenosti odraslih v Sloveniji (neobjavljeno); Mozhina E., Knaflich L., Emershich B.: Pismenost in udelezba odraslih v izobrazhevanju (tehnichno porochilo, knjizhnica ACS)