Revija SRP 49/50

Monica Pavani

 

KOT ODMEV

 

Za vsako daljavo
si izmisli
nebo
 
in besedo, ki naj razshiri
senchno skrivalishche
za njenim ogledalom
 
Zgodilo se je nekega dne
 
Prostor se je zdel prijazen
radost je na kolenih
mislila, da je zhe izvoljena
 
Ochi, bleshchanje, svetilke
predstavim vam izginulo obzorje
zvezde
v chrepinjah
njen rep
 
*
 
V grlno zhilo
me je ugriznil
strah
ko je najbolj uzhival
v leni krvi sreche
 
Umrla sem na dan ljubezni
ker je bila chista
in enkratna
in njena velichina neznanska
 
kot obzorje
ki se izchrpa ob krilu nekih vrat
in ne dojame, kako je mogoche
 
da se tista hisha sesuje od sreche
ko vase vdihava vso njeno moch
 
in she potem ko klonesh pred bolechino
she vedno trmasto vztrajash she vedno
 
ne poljubljaj je neskonchnokrat
ne naglej se je v celoti
neskonchnosti
 
*
 
Nostalgija
nima imena
je spechi
pechat
nekega namena
 
*
 
Podloga in obleka
bog v jazu
 
tihi varuh konchnosti
vdre vanj da zavaruje
ostro govorico
stvarstva
 
Ne trkajte vech
na vsa vrata
pomodreli chlenki prstov
hlepechi po vesolju
 
enaka zachetnica
ki si jo je bog pozhelel
je v blatu v bedi
in v brezciljni blodnji
 
Ko bi shlo za chisto
nebeshko chrko
 
bi iz vsake besede
prenikal
en sam privid
 
brez zarotitev
bi se ljubezen
umirila v zdruzhitvi
 
in se drugachna prerodila
ne pa pojemala
 
*
 
Da sem sok in nozh
si rekel o meni
do vratu zadolzheni
s petimi odrezanimi votlinami
ki se ugrezajo
da bi v njih za vselej
zagrebla
kolo obzhalovanja
 
Odlozhila sem vechnost
v strok
da bi preklicala
plodno resnico
in se vrnila domov neposhkodovana
od neugodno zastavljenega
poroshtva
 
Ne vem kdo odlocha
svetlobne igre:
je plamtecha luch
kraljica ali suzhnja,
 
nasilje ali sistem
pozhiralca ognja
je pozhrta gorechnost,
vsa zadihana
trajna
 
*
 
Ne sluzhish chasu
ne oplazi te niti mimoidoche nakljuchje
che besedichish o skrivni ljubezni
zhonglerski vajenec besed
 
Strmoglavo pade
prizhgana bakla chutov
saj jo zazhenesh
ne pa ujamesh
 
zagrabish jo, a se ti izmuzne
medtem pa se ljubeche zazirash
za njenim vechkratnim spreletavanjem,
 
vratolomna hoja po prstih
na zviti zhici nochi
ki morda ne bo zdrzhala
a jo ti nategujesh
nerodno stopaje po njej
in med silnim razdajanjem
se spushchash navzdol
 
*
 
Kot odmev
odtujene hoje
in gnecha korakov
osvobojenih v temi
 
in ranjene prste
vtikati pod vrata
in odkrivati proshnje
 
Tako vidish
nedokonchani del
Uro, ki prihaja
 
eno samo tiho
solzo
preden gre mimo
 
*
 
Vchasih pomaga
zahod ljubezni
tu shkrlatna poteza s chopichem,
na njegovih prsih modra lisa, ki se razliva
in potrpljenje je vtkano
 
do zmagovitega zavzetja
skrajnega roba
pod vodstvom neznane
brezkrvne Radosti
 
ki jo usodno Chakanje
na skrivaj
najame
 
*
 
She preden stopim ven in pridem
k tebi, moj glas, pritegnjen od tvojega,
hiti in rezhe chas in za sabo pushcha
mrtvo telo, pa se drugo porodi
za takrat, ko se vrneva omamljena
a preden se to zgodi, glej me tu za
mizo, ki stoji na nichu, kot je nichevo
vesolje, izrecheno ta hip...
Govorim ti zhe s svojo kozho zraven.
Morda pa le dusha visi na zheblju,
presunjena od vechne ljubezni.
 
*
 
Dolgo sem sanjala o zhivljenju
ko da bi se moralo prikazati
ob dolocheni uri
ono pa ki sem ga zhivela
je bilo medtem le prichakovanje
 
On kakor tema
za hip prezharjena
moje neme besede
so prihitele da bi me reshile
iz goshchave odlashanja
 
*
 
O ti ki si videl
mojo senco
in te je zabolela
podobnost s tvojo
ne misli vech da sem sama
le sama bom lahko shla odslej
*
 
Potovanje
ki bi obshlo chas
se je podaljshevalo iz dneva v dan
 
Chisto ob bregu
je bila noch spodbuda
ki me je pehala k novi svetlobi
 
Vendar na shirokem morju
je prepluta tema
prodrla v drugo temo
in noch je bila strahotna
 
*

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

NOTICA O AVTORICI

 

Italijanska pesnica, pripovednica (pishe tudi za otroke), publicistka in prevajalka Monica Pavani se je rodila v Ferrari leta 1968. Sodeluje z recenzijami, eseji in lite-rarnimi kritikami pri revijah Clessidra, Leggere donna, Tratti in pri najrazlichnejshem periodichnem tisku. Prevedla je med drugim za znane italijanske zalozhbe, kot so Guanda, Il Saggiatore, Fazi itd., Dehteche vrtove za slepce novozelandske pisateljice Janet Frame, Ognjene stopnice Anais Nin, Zakon reke Columa McCanna, Beli oleander Janet Fitch, Vechno Julijo Corinne Bille in pesnishko zbirko Do konca ognja tibhirinshkega meniha in muchenca brata Krishtofa. Pri faenshki zalozhbi Moby Dick, kjer tudi dela, je leta 1996 izdala svojo prvo pesnishko zbirko Fugatincanti (Razblinjenichari), za katero je leta 1998 prejela pesnishko nagrado Bologna Poesia, shtiri leta kasneje pa pri istem zalozhniku zbirko Con la pelle accanto (S kozho zraven). Prejela je nekaj nagrad tudi za prozna dela. Prevedene pesmi so iz obeh zbirk.

Jolka Milich