Revija SRP 49/50

Lucijan Vuga

 

HISHA NA MEJI

 

(Romansirana kronika o usodah hishe in njenih prebivalcev, zaznamovanih z vojnami za mejo, popisana v shtirih delih, ki zajemajo vech kot dve stoletji od Napoleonove zasedbe Posochja, chas Garibaldijevega zdruzhevanja Italije, morijo prve svetovne vojne do fashistichnega raznarodovanja in pretresljivosti druge svetovne vojne.)

Nedalech od Kobarida, v chudovitem okolju Soshke doline stoji v vasici Robich ob Nadizhi tik ob cesti velika hisha; shirom po dolini ji po domache pravijo: "Pri Titu" ali "Pri Olivu". To nenavadno poimenovanje prihaja od imena Tito Olivo, ki je bil nekdanji oskrbnik pososhkih posestev samostana v Rozhacu pri Chedadu (izrednega pomena tudi za beneshke Slovence) v osemnajstem stoletju in ki se je iz Furlanije tja ozhenil s Slovenko ter zgradil veliko hisho skoraj v sedanjem obsegu.

Ta predel nashe domovine je zhe stoletja mejna dezhela, toda tod ne techejo le politichne meje she iz chasov rimskega imperija, Beneshke republike, Avstro-Ogrske in Italije, temvech tudi narodnostne med Slovenci in Furlani, ki jih ne smemo enachiti z Italijani, ti v novejshi dobi prodirajo sem z juga, prav tako je tod ves chas chutiti nemshki pritisk s severa, s Koroshke strani. Tu se konchuje gorski svet Julijcev, ki prehaja postopoma v Furlansko nizhino, in seveda, tu je prevesnica med alpskim in sredozemskim podnebjem. She nekaj hujshega pa je skrito globoko pod zemeljsko povrshino, tektonska prelomnica, ki povzrocha ne tako pogoste, a hude potrese. Mejnost v veh pogledih pretresljivo vpliva na usodo ljudi, saj so bili pogosto zhrtve vojnih strahot, politichnih obrachunov in naravnih ujm. Toda ljudje vztrajajo, dokler le morejo, dokler jih ne zaustavi ena ali druga nesrecha, rodovi si predajajo kot shtafetno palico "Hisho", ki ni le simbol vztrajanja in zakoreninjenosti v to zemljo, ampak je istochasno v resnichni simbiozi s chlovekom; medsebojno se potrebujeta, hisha brez chlovekove roke zachne propadati in se konchno sesuje, chlovek pa potrebuje njeno toplo zavetje in zashchito. Toda "Hisha" je tudi ves ta svet, v katerem zhivimo, le da je v veliko vechjem merilu. Koliko nam ga uspeva ohranjati, skrbimo dovolj zanj?

Osnovna fabula romana zajema obdobje nekaj desetletij pred Napoleonovimi vojnami in med njimi, ko je tudi sam veliki vojskovodja Bonaparte, iz Gorice grede na Koroshko, prenochil v Kobaridu in se je po izrochilu ustavil tudi v gostilni "Pri Titu". Ob tej prilozhnosti si je ogledoval strateshko pomembno naravno zaporo pri Robichu, ki jo omenja v svojih kasnejshih vojashkih navodilih generalom za vojno v Italiji. Od tu naprej zajame zgodba she usodo Titovega sina Alojza, duhovnika, ki se je sholal v Gorici in se iz idealistichnih nagibov pridruzhil Garibaldiju (ter bil chlan njegovega glavnega shtaba), z namero, da se bo boril proti avstrijskemu nacionalnemu zatiranju, ki so ga obchutili tudi beneshki Slovenci. Alojz se je nadejal, da bo tako pripomogel k osvoboditvi svojega ljudstva, saj je v mladi Italiji videl silo, ki bo pripomogla k zrushitvi osovrazhene Avstro-Ogrske. Toda tragichna usoda Garibaldija, ki ga je italijanska kraljevina chrtila zaradi njegovega nagnjenja do republikanstva, socialnega programa in svobodomiselnosti, je usodno oplazila tudi dona Luigija - duhovnika Alojza; ko je odsluzhil vishjim ciljem, ni bil vech zazhelen in je v skrivnostnih okolishchinah izginil brez sledu.

Spricho spleta okolishchin je ostala titovina brez gospodarja, zato je Tito posvojil sholajochega se Ivana Volaricha, mladenicha iz sosednje vasi; k "Hishi" je prishel nov gospodar. Temu je kmalu po poroki umrla zhena, s katero ni imel otrok; v drugo se je porochil z njeno sestro, s katero sta imela shtiri hchere in sina. Zhivljenje tik ob meji na avstrijski strani pa je zelo burno, vchasih dramatichno. Krepijo se mednacionalne strasti med Slovenci, Italijani in Nemci. Razvoj gospodarstva in tehnike je zelo hiter in slutiti je revolucionarne spremembe. Toda na obzorju je nov krvavi spopad velikih sil. Starajochi se Ivan Volarich dobi po mnogih hcherah she sina, toda kmalu pochijo usodni streli v Sarajevu. Zachne se krvavi ples. Edinca Ludvika mobilizirajo in poshljejo na vzhodno fronto. To ocheta dokonchno stre. Med potjo snamejo Ludvika z vlaka, ga obveste, da mu je umrl oche in ga vrnejo za nekaj dni domov, toliko da uredi najnujnejshe po ochetovem pogrebu. Ludvik je obupan: “Kdo bo odslej v sluzhbi Hishe?” se vprasha.

Ludvik je med boji hudo ranjen in okreva v vojashki bolnishnici v Pragi, kjer se zaljubita z mlado medicinsko sestro ter porochita. Medtem je sicer vojne konec, toda kmalu po njej sledi udarec udarcu, umre mu edini otrok, hcherka, in tudi sam podlezhe za posledicami vojnih ran. Olivovo "Hisho" prevzame zet Andrej Skochir, avstroogrski strazhmojster v Trstu, porochen z eno od Ludvikovih sestra. Sledi obdobje fashistichnega narodnostnega zatiranja in osvajalnih vojn Italije v Afriki, to je uvod v drugo svetovno vojno, ko vrtoglavo dogajanje razkropi tri Andrejeve sinove po svetu.

Najstarejshi Branko, chlan podtalnega TIGRA, emigrira v Kraljevino Jugoslavijo, za njim pride njegova mladostna ljubezen Cvetka. Sprva zhivita v Ljubljani, nato v Kamniku. Najmlajshi Srechko je mobiliziran. Vlada pa ne chaka le kalvarija italijanskih imperialistichnih vojn v Afriki in kasneje skupaj z Romelovimi chetami spopad z Anglezhi, ampak je januarja 1943 poklican v Ljubljano za osebnega tolmacha h generalu Gambari, poveljniku armadnega korpusa. Na obzorju se kazhejo jasni obrisi poraza. V Rimu se skrivoma pripravlja sklenitev lochenega premirja z Angloamerichani. Gambara se zaveda, da mu preti ostati med kladivom in nakovalom Nemcev in partizanov, zato se odpravi s svojim tolmachem v oklopnem vlaku proti Kochevju ter se tajno sestane z visokimi predstavniki partizanskega glavnega shtaba, z namenom, da bi se dogovoril za morebitni neovirani umik njegovih chet onkraj "rapallske meje". Italijanska tajna politichna policija skrivoma aretira Vlada, ga zapre na ljubljanskem gradu in zaslishuje, da bi izsilila priznanja, ki bi obremenjevala Gambaro. Ta je v shkripcih. Vsepovsod ishche svojega tolmacha in po nekaj tednih izve, kdo ga ima v krempljih. Ampak chas teche in v Rimu odstavijo Mussolinija, fashizem pade. Jeseni pa Italija podpishe kapitulacijo. Medtem ko je Srechko nekje v amerishkem ujetnishtvu na jugu Italije, se Branko vrne z druzhino v Robich, kjer mu je malo pred tem umrl oche Andrej. Iz ljubljanskega zapora se vrne tudi Vlado. Toda vsenaokoli divjajo boji. Branko in Vlado gresta v partizane, a ob neki prilozhnosti Branka dobe Nemci in ga poshljejo v koncentracijsko taborishche. Leta 1945 pa ni konca vojne, sledi hud in surov boj za prikljuchitev Primorske k matichni domovini. Konchno radostni in dolgo prichakovani trenutek: 15. september 1947 – prikljuchitev k Jugoslaviji. A v nekaj tednih sledi razocharanje. Velika "Hisha" po dolgih stoletjih izgubi vse svoje javne funkcije: poshta, trgovina in gostilna zaprejo vrata. Nekdanji hrup in vrvenje ljudi nadomesti vsakdanje zhivljenje druzhine v "Hishi" na zaprti meji.

 

 
 
VOJNA JE PRIPRAVA NA MIR
IV-I
“Med vojno je resnica tako zelo pomembna,
da jo je vselej potrebno zavarovati z zaveso lazhi.”
Winston S. Churchill

RIM JE DALECH

Nad Ljubljano je naletaval vlazhen zgodnjepomladanski sneg, ki je dushil zvoke, kar je skupaj z bleshchecho belino ustvarjalo nestvaren svet v drugem chasu in prostoru. Takshno vzdushje je vladalo tudi v generalovi pisarni, tishina in oblachki presojnega cigaretnega dima so v negibnem zraku spokojno oblikovali samosvoje oblike, drugachne, toda dopolnjujoche se z zunanjim otopelo vztrajnim snezhnim tkanjem. Kot bi se navzel tega vesoljnega vzdushja, je general govoril tiho, brez naglice in vznemirjenja:

“Duce je bolj zaskrbljen zaradi Nemcev kot pa zaradi teh partizanov. Celo to mi je prejshnji teden rekel v Rimu, da bodo nashi veliki prijatelji izrabili tukajshnjo neuchinkovitost za neposredni vojashki poseg v Ljubljansko pokrajino. Nemshki veleposlanik mu nenehno razlaga, kako uspeshna je njihova nova taktika s protibandami - Gegenbande, sedaj da jih imajo na Gorenjskem zhe shtiri,” pri tem se je general rahlo obrnil ter se komaj opazno nagnil proti enemu od chastnikov, ki je spokojno sedel na kavchu v nasprotnem kotu pisarne, rekoch:

“Kako je s tem, gospod polkovnik? Vasha sluzhba mi je zhe obljubila izchrpno porochilo.”

Kot bi prav v tem trenutku prichakoval to vprashanje, je vprashani povzel besedo, da bi nadaljeval misli predhodnega govorca:

“To so posebne policijske enote, sestavljene iz dvajsetih do tridesetih izbranih policistov in orozhnikov, ki jim kot vodiche in tolmache dodajo nekaj zanesljivih slovenskih sodelavcev. Te Gegenbande s partizansko taktiko, premikajoch se ponochi po gozdovih, ujamejo, raje kot ubijejo, partizanske kurirje, napadajo poveljstva in manjshe enote, odkrivajo chlane Komunistichne partije in OF – Osvobodilne fronte, javke, zveze, ter vznemirjajo obmochja, kjer se pojavljajo ali zadrzhujejo partizani. Poimenujejo jih po poveljnikih enote, in te sedaj so: "Ludwig", "Martin", "Philip" in "Karl". Toda bolj kot samo neposredno fizichno unichevanje sovrazhnika in njegovih sredstev, je pomembnejshi psiholoshki uchinek, da se partizani v gozdovih ne pochutijo vech varne. In najbolj pomembno je, da ne vedo vech, kdo je kdo in kje je kdo. Dogajajo se stvari, ki si jih ne znajo pojasniti, mednje se zajeda nezaupanje in medsebojno sumnichenje. Tudi nekaj hitrih likvidacij so opravili med svojimi.”

“In tudi vi, gospod polkovnik, nam svetujete, da se oprimemo te taktike?” je general zvedavo pogledal po ostalih zbranih visokih chastnikih ter nadaljeval: “Koliko to prispeva, da zmagamo v vojni, kar je she vedno nash osnovni cilj, mar ne?!” ga je izzival.

“Ekscelenca, jaz sem le odgovoril na vashe vprashanje,” se je izmaknil vprashani. Molk. Vprashanje je bilo tako vroche, da so se mu vojaki izogibali; ekscelenca pa je nalashch molchal, ker je z molkom terjal nadaljevanje polkovnikovega odgovora. Potem pa je le pomenljivo dodal: “Vi ste vendar informacijska sluzhba, ki mora o vsem in o vseh najvech vedeti.”

Ostali so to spremljali "na sivem obmochju", polkovnik pa se je znashel na chistini, toda ker je "moral o vsem in o vseh najvech vedeti", mu ni bilo tezhko odgovoriti, kot je po eni strani terjala vojashka disciplina in lojalnost Njegovi visokosti kralju in cesarju Italije, Etiopije, Albanije itd., po drugi strani pa, da ne bi trpel njegov profesionalni ugled, ki so ga merili prav po tem, koliko je vsem zlezel pod kozho. Dobro je vedel, da se ga vsi bolj ali manj bojijo. Bil je v protislovnem polozhaju. Ti ljudje okoli njega so prichakovali, da bo vedel vse ali chim vech, toda chim manj ali nich o njih samih. In ker je tako ena kakor druga stran zhivela na trdnih tleh, poklicno prekaljena v surovi stvarnosti vojne, kjer se je utvare drago plachevalo, so se med seboj nenehno otipavali, ovohavali: ali on ve, kar jaz vem; ali je zhe prebral moje misli; je zhe razvozlal pomen skritih namigov in pomenljivih pogledov ob pogovorih o dolochenih zadevah?

“Ekscelenca,” je bil poudarjeno sposhtljiv polkovnik, “poglejmo stvari lokalno v Sloveniji oziroma v Ljubljanski pokrajini in to ponazorimo s shtevilkami. Kolikor lahko ocenimo, je sedaj partizanov shtiri ali pet tisoch, brez prave oborozhitve in oskrbe. Po drugi strani pa se zhe vse od poletja v Ljubljanski pokrajini hitro krepi protiupornishko gibanje, potem ko nam je Duce 31. julija 1942 v Gorici jasno povedal, da je to lahko le zachasno dopustno in zgolj taktichno opravichljivo ter da je sodelovanje presojati v luchi unichevanja in razbijanja partizanskih chet in komunistichnega gibanja. Ko bodo mnozhice dokonchno lochene od upornikov, ko bo ustvarjeno ugodno protipartizansko okolje in bodo ustanovljene krajevne skupine za obrambo, se bo vsa prevratnishka fronta neizogibno zrushila. Sedaj imamo pod nashim nadzorom skoraj shest tisoch protikomunistichnih borcev in jih je vsak dan vech. Toda pod vashim (!) poveljstvom smo januarja letos razpustili MVAC - Protikomunistichno prostovoljno milico, iz politichnih in ne vojashkih razlogov,” tu je pomenljivo zastal, nato pa nadaljeval: “Menda je ljudje ne marajo, dali smo izpustiti politichne zapornike in le del, najhujshe smo poslali v internacijo, le malo ste jih izrochili vojashkemu sodishchu. To je bilo opravljeno z namenom pridobiti javno mnenje, mnozhice, ampak da vojashko unichimo partizane, so potrebne odlochne akcije, v katerih morajo z vso silo sodelovati tudi slovenske antikomunistichne enote.”

Prisotni so sprejeli njegovo navajanje kot zguljeno ploshcho, cheprav niso bili nikoli preprichani, ali govori tako le iz poklicne nuje, ker je pach zadolzhen za informacijsko sluzhbo, ali je tudi rezhimski gorechnezh. Ne nazadnje ve, mora vedeti marsikaj, chesar ostali ne vedo.

“Prav zaradi tega smo danes zbrani,” je nadaljeval general. “Duce mi je ukazal ostrejshi nastop proti upornikom, o tem bom izdal ustrezno povelje in, uposhtevaje vas, bi vanj zajel predloge, ki bi omogochili najvechje uchinke ob najmanjshih zhrtvah,” to poslednje je poudaril na neki poseben nachin, ne da bi spremenil ton ali dvignil glas, izraznost, ki so jo zaznali prisotni, na videz profesionalno hladni in navajeni, toda prezhechi na she tako majhen namig, ki nakazhe globlje namere in omogocha posamezniku, da se osebno, najintimneje usmerja, obracha in prebija skozi kaos vojne. Kaos, ki mu daje videz smiselnosti in nachrtnosti le vojashka disciplina in izpolnjevanje ukazov. To dajejo neprenehoma in z vso brezobzirnostjo vedeti najnizhjim slojem vojashke hierarhije, kjer je zvelichavna korporalska logika "lezi in plazi se, poslushaj pa tih bod". Navzgor po lestvici chinov pa se pojmovanje izpolnjevanja ukazov spreminja tako, da je generalom tezhko dokazati neposlushnost. Ko je general poudaril "ob najmanjshih zhrtvah", je s tem dal vedeti, da se v boju chrpajo mochi na obeh straneh in da je na koncu koncev vojna le ekonomsko izchrpavanje, ko je pogosto tudi zmagovalec na koncu na tleh. Nobena stran nima neomejenih virov, ki bi jih celo namenila izkljuchno vojnim potrebam; poleg vojakov so she drugi drzhavljani, ki vojne tegobe nekaj chasa she prenashajo ob primernih uspehih na frontah in ob ne prevelikih zhrtvah ter che se jih ne lotijo beda, lakota in pomanjkanje...

“Prichakujem vashe pisne predloge v naslednjih dveh dneh,” je dal vedeti prisotnim, da so za danes konchali. “Che bi kdo zhelel she kakshno pojasnilo, naj vprasha kar sedaj, sicer pa lahko tudi kasneje.”

Pozdravili so se in razshli v parih ali posamich. Eden od tega ozhjega generalshtabnega zbora je zaostal in se po nekaj korakih vrnil s hodnika ter stopil tik generala, rekoch:

“E, moj dragi Gambara, takega snega pa prihodnje leto ne bomo dochakali v Ljubljani...” Oba sta vedela, da je zaimek "takega" kamuflazhni vrinek, s katerim bi lahko takoj zavrnili vsakrshen sum, che bi kdo pomislil, da je bilo v resnici mishljeno: "Snega pa prihodnje leto ne bomo dochakali v Ljubljani". Po daljshem premoru, med katerim sta oba premlevala verjetno o isti stvari, je nadaljeval: “Kako je kaj drugache v Rimu... nashi prijatelji, kaj pochno? Je bilo kaj chasa za kakshno dobro vecherjo, med katero se chlovek lahko malce sprosti?” je namigoval.

General Gambara, njegova ekscelenca poveljnik, se je prav narahlo, da, skoraj neopazno ozrl po sobi, kot bi iskal nekaj nevidnega, prikritega, in hkrati, v neposredni zvezi s tem namigom, izrekel povabilo: “Saj res, moj dragi Ruggero, lahko si kar danes privoshchiva dobro vecherjo pri meni doma, imam odlichnega kuharja, Krashevca. Navajen je gurmanskih Trzhachanov, ki se zgrinjajo ob nedeljah in praznikih iz mesta na Kras; saj poznash tisto: Son Triestin, mi piace prosciuto e bon vin! Ha, ha, ha. Dogovorjeno, ne?”

In sta se razshla, saj je bil osnovni namen tega dogovora, da sta she locheno postala po skupnem sestanku shtabnih chastnikov.

***

“Kar prichakoval sem, da ne bova vecherjala pri tebi doma,” je rekel general Ruggero, ko sta sedala za posebej zanju v separeju pripravljeno mizo.

“Poslal sem svojega pribochnika pote, brez telefoniranja, da se ne bi prej odpravil zdoma. Tako bova imela vsaj kakshno uro mir, kmalu se bodo zacheli tod okoli vrteti vsakrshni "metuljchki".”

V separeju sta bila resda sama, toda zhe ob vstopu sta pozorno s pogledom preletela vse kote, kdo vse je zhe ob mizah, tako kot sta storila tudi njuna mozha, ki sta potem privajeno sedla tik vhoda. Glede natakarjev sta zhe tako vedela, da slishano raznashajo naokoli kot prehladne klice, o njih se to vsaj ve, o marsikom drugem, ki bi moral biti chloveku v pomoch, pa se ni zanesti, tako je bilo to mogoche razumeti.

“Dragi moj Ruggero,” je povzel general Gambara, “so stvari, ki jih morajo najtesnejshi sodelavci vedeti, che naj razumejo ravnanje poveljnikov. Toda nachin in okolishchine seznanitve morajo biti primerne informaciji, stopnji njene pomembnosti in zaupnosti. Skupinsko delo terja dokajshnjo mero medsebojnega zaupanja, na zhalost pa je ta nujna zaupnost izrabljena in sprevrzhena...”

Ruggero ni mogel jasneje slishati vnaprejshnje napovedi prelomnih novic; z Gambaro sta bila zhe dolga leta v tesnih odnosih, ki so postopoma prerasli v nekakshno viteshko tovarishtvo, ki ne sloni na prijateljskih chustvih, temvech izhaja iz zhivljenjskih preizkushenj ter treznega spoznanja, da kdor prvi sprozhi strel v hrbet, podre sistem medsebojnega ognjenega kritja in bo prav kmalu tudi sam delezhen enake usode. Ni se mu zdelo primerno prisegati molchechnost, to bi bilo preceneno. Nastopil je chas popolne stvarnosti, poznavanje dejanskega stanja mu bo tudi v osebno korist, zakaj bi se otepal vesti iz prve roke, si je mislil, che mu bodo pomagale ocenjevati dogodke z lastno glavo. Zdelo se mu je najprimerneje vzpodbuditi sogovornika: “Che kdaj, potem moramo zdaj paziti, da si ne bi eden drugemu delali she vech tezhav, kot jih sicer zhe imamo.”

Priblizhal se je natakar in narochila sta brez odlashanja, temu je pripomoglo njuno dokaj redno obiskovanje lokala in osebje je zhe poznalo njune navade in okuse.

Potem je Gambara komaj slishno pripovedoval v kratkih stavkih, brez posebnih olepshav in komentarjev. Vrhovno poveljstvo je poslalo vrhovnemu poveljniku Njegovemu Velichanstvu kralju in cesarju Viktorju Emanuelu III. spomenico o stanju v drzhavi in na frontah ter o nalogah in problemih armade. Po novembrskem nemshkem porazu pri Stalingradu, kjer je tudi italijanski ekspedicijski korpus dozhivel zhalosten konec, so zacheli Sovjeti osredotochati velike vojashke sile za nasprotno ofenzivo, ki pa bo povezana s povechanimi pritiski njihovih zaveznikov tudi na drugih frontah. V Afriki to chutimo tudi mi, po novembrski bitki pri El Alameinu smo se morali skupaj z Nemci umakniti. V Maroku in v Alzhiriji so se za nashim hrbtom zhe izkrcali tudi Americhani skupaj z Britanci, kar je mogoche oceniti kot pripravo za desant na celino, morda v juzhno Francijo ali pa kar na Sicilijo, che ne na sam Rim. Vrhovno poveljstvo spricho tega meni, da je nujno zbrati chim vech italijanskih oborozhenih sil v Italiji, umakniti jih je treba z vseh ostalih front. Nacionalno gospodarstvo zhe pesha, oskrba oddaljenih front je chedalje tezhja in je povezana z velikimi izgubami, saj sovrazhnik napada oskrbovalne konvoje z vso srditostjo. In poleg vsega tega obstajajo resna znamenja, da bo prishlo do she mnozhichnejshih stavk in notranjih nemirov, saj ljudje zhe tezhko prenashajo pomanjkanje. V Torinu delavci FIAT-a zhe stavkajo, celo v Milan so prevratniki zanesli seme upora in kaj bi bilo, che tega ne bi hitro in odlochno zatrli? Che ne bomo imeli dovolj sil za ohranjanje notranjega reda, bo v nevarnosti tudi sama monarhija. To je Njegovo velichanstvo zelo pretreslo. Za nas tu pa vse to pomeni, da bodo uporniki she srditeje napadali, obenem pa jim bo shlo na roko vzdushje med ljudmi, ki v zadnjih vojashkih dogajanjih slutijo krhanje vojashke prevlade sil osi Berlin - Tokio, cheprav so Nemci sprozhili neznansko propagandno kampanijo, ki naj bi jim povrnila sloves nepremagljivih in obetajo skorajshnjo zmagovito protiofenzivo. Ko je v februarju klonil italijanski ekspedicijski korpus v Rusiji, so Nemci besneli in z zanichevanjem odganjali Italijane od sebe, jih prepustili grozovitemu mrazu, pomanjkanju in boleznim. In celo do eksekucij je prishlo ter medsebojnih spopadov med enotami. Sovjeti so znali to dodobra izkoristiti v propagandne namene. Iz letal so z letaki zasuli krdela skozi led in sneg umikajochih se razcapanih Italijanov, ki so celo izgubljali (odmetavali) orozhje. Na listichih je pisalo: Drzhavljani ZSSR, delavci in kmetje, pomagajte umikajochim se Italijanom s hrano in obleko, sprejmite italijanske ranjence; te revezhe so Nemci prisilili v boj z nami; to so delavci in kmetje, ki ne sovrazhijo ljudstev ZSSR. Ne oziraje se na to, koliko so s temi pozivi mislili dobesedno in koliko so od vojne izchrpani kraji sploh mogli komu she kaj dati, razen da so poskushali sami prezhiveti, je bil propagandni uchinek mochan in globok. Mnogi, ki se bodo uspeli reshiti iz tistega pekla, bodo to prinesli za vedno v krvi na svoje domove, med svoje ljudi v Italiji. Rusi so s tem zasejali satanovo seme v dushe Italijanov. Toda zakaj se je to zgodilo? Ker je Hitler prav potisnil Duceja v to avanturo, niti obvestil ga ni, da bo shel nad Rusijo, potem pa je zahteval njegovo sodelovanje ter obljubil vso pomoch v opremi in orozhju, saj Italija za tako zahtevno in oddaljeno bojishche ni bila pripravljena. Potem pa nich, Italijani so se morali v tistih neskonchnih stepah znajti, kakor so vedeli in znali. Po vdaji celotne armade von Paulusa pri Stalingradu le dva tedna kasneje so se Nemci sicer malce unesli, toda she vedno so nasproti Italijanom drzhali visoko zavihane nosove. Kaj nam je storiti tu v Sloveniji, se je sprasheval Gambara.

“In kaj pravi na vse to Duce? Sta s kraljem enotnega mnenja o nadaljnji strategiji? Pa Nemci, kako se odzivajo na te nashe ocene, vedo zanje?” so bila prva Ruggerova vprashanja potem, ko je ves chas napeto in molche poslushal.

“Kralju je za petami OVRA (Opera Vigilanza Repressione Antifascismo - Sluzhba za nadzor in zatiranje antifashizma), tudi prislushkujejo mu, in se ji ne da vsega prikriti, zato je treba rachunati s tem, da vedo, vsaj v glavnem, da njegovo velichanstvo nekaj pripravlja. Prav zaradi tega nisem bil pri njem v avdienci, pach pa sva se sestala s kraljevim adjutantom za bojishcha, generalom Puntonijem, v operi. Zaigrana je dvojna igra. Treba je zameshati sledi. Vojska je bila od nekdaj na kraljevi strani in zato prichakuje fashistichni rezhim udarec prav od nje; tega ni mogoche prikriti. Prav zato naj bi vrgli sum na neprave ljudi. Eden od teh je neki polkovnik, vojak od peta do glave, toda brez politichnega obchutka in profashistichno nastrojen, ki naj bi mu namignili, da bi bil vojashki vrh naklonjen drzhavnemu udaru z nemshko podporo. Drugi vojak naj bi bil eden od marshalov, gorech nacionalist, ki je zhe odkrito izrazhal svoja nesoglasja z Ducejem. Prava organizacija pa je v najgloblji ilegali. V akcijo naj bi stopili zhe spomladi, vsekakor pa she pred poletjem.”

Tedaj je stopil v separe eden od spremljevalcev, ki so se zadrzhevali v osrednjem delu restavracije; obstal je nekaj korakov stran od generalov, dokler mu ni Gambara pomignil, naj se priblizha.

“Vasha ekscelenca, v lokal sta prishla mlada para in sta sedla tu za steno,” je shepnil ter z naklonom glave pokazal, kje so ti ljudje.

“Vi bodite tu, ob vhodu, ostali pa naj ostanejo tam, kjer so,” mu je narochil Gambara. Nato sta se generala posvetila jedi. Tega vechera nista vech govorila o tej temi, pach pa je Gambara prinesel zvrhan telechnjak pikantnosti iz glavnega mesta, kjer je zhivljenje teklo skoraj tako, kot da niso sredi vojne. V nekaterih pogledih so se ljudje celo she bolj trudili pozabiti nanjo tako, da so iskali vsakrshne zabave. In tudi take, ki je enim dajala povod za moralna obsojanja in javna zgrazhanja, drugim pa dobrodoshlo in zabavno snov za popestritev sivine in odganjanje morechega vzdushja. Eni in drugi pa so posamezne dogodke po svoje prikrojevali, napihovali in jim dodajali neverjetne podrobnosti. Tudi sam Duce ni bil izvzet; zlasti je burila domishljijo njegova zadnja od mnogih ljubic, Claretta Petacci, ki je imela kadarkoli dostop do njega, tudi v uradnih prostorih, medtem ko se je zhena drzhala doma. Nemci so zadolzhili nekega porochnika SS, da jo je nenehno nadzoroval, saj so tako poskushali ne le kaj zvedeti, pach pa tudi prek nje vplivati na samodrzhca. Mnogim Italijanom je laskalo Ducejevo ljubezensko zhivljenje, saj so v tem videli potrjevanje slovesa latinskega ljubimca, in so se naslajali ob pikantnih podrobnostih.

Njuno razmerje je nihalo med strastnimi srechanji in utrujajochimi prepiri, po katerih ji je prepovedal prihajati k njemu v Palazzo Venezia ter je osebju ukazal, naj ji preprechijo vstop, che bi se prikazala. Toda zhe po nekaj dneh ji je pisal pisma polna skesanosti in ljubezenskih izlivov. Ko je nekoch po taki vihri prilozhil tudi lastnorochne romantichne stihe, mu je brez ovinkov dala vedeti, da ji je ljubsha njegova proza. Kmalu nato se je pred vilo, v kateri je prebivala Claretta, ustavil kamion in z njega so nosachi razlozhili monumentalno izdajo Ducejevih spisov in govorov...

Nekega dne se je ljuba Claretta domislila, da bi rada slikala. Duce ji je kmalu sporochil, da je ena od znanih slikarskih galerij v Rimu voljna prirediti njeno samostojno razstavo. Dekle, ne bodi leno, si je najelo “chrnca”, nekega bratranca slikarja, ki ji je nemudoma naslikal vrsto krajin, anonimnih portretov in, da bi zadostila Ducejevemu malomeshchanskemu okusu, tudi velikansko marino. Na otvoritev razstave se je zgrnil ves Rim, ki kaj velja in ki je platna tudi v celoti pokupil. V resnici jih je dal plachati Mussolini iz drzhavne blagajne...

Tajne sluzhbe, ki jih je neposredno nadzorovalo predsedstvo Drzhavnega sveta, torej Duce sam, so prislushkovale vsem pomembnejshim osebnostim v drzhavi, stenogrami teh prisluhov so bili dostopni le omejenemu krogu; uradno, v resnici pa so jih dobivali tudi v Vatikanu, na nemshki ambasadi in glede na okolishchine tudi drugi, pach odvisno od simpatij, spletkarskih potreb in denarja. Uradno Duceju niso prislushkovali, toda v resnici si je osebje v telefonski centrali kljub prepovedi delalo zapiske njegovih pogovorov. In zaupni pogovori med Claretto in Benom – tako ga je ljubkovalno klicala – so krozhili med krogi visoke politike in dvora.

Nekateri so se s tem prav prisrchno zabavali, saj so Claretti z razlichnimi nameni dvorili mnogi. Med temi je bil tudi neki Ugo Montagna, Siciljanec, ki se je sam oklical za markiza di San Bartolomeo, in ta ji je neprenehoma poshiljal shope rozh ter koshare sadja, vse dokler si ni pridobil njenega zaupanja in ji uspel prodati kolekcije perzijskih preprog sumljivega izvora, che naj ne bi rekli chesa hujshega. Toda policija, ki je natanchno vedela, za kaj gre, si niti v sanjah ni upala obdolzhiti Petaccijeve, da je stvari sprejela...

Claretta, pri tridesetih letih she vedno nesporno lepa zhenska, z vranje chrnimi kodri in s smaragdno zelenimi ochmi, z zapeljivo oblikovanimi ustnicami, z dolgimi nogami, kar je za Italijane pojem nepojmljive privlachnosti, in s chvrstim telesom, ozka v pasu in z bujnimi prsmi Rimljank, je osvojila Duceja zhe leta 1933, ko ji je bilo enaindvajset let, on pa jih je shtel zhe petdeset. Bila je zhe porochena z letalskim chastnikom, toda to je bila najneznatnejsha ovira, da se ne bi po treh mesecih lochila in postala Ducejeva ljubica. Vselej je bila v visokih petah, s kratkimi krili do kolen ali le malce chez, ukrojenimi “na zvonec” in ozkimi v pasu, z mladostno obeshenimi torbicami chez vrat, pozimi – no, tudi ko ni bilo prav treba – v krznu. Toda bila je zelo ljubosumna; celo po drzhavnishkem kosilu je bilo njeno prvo vprashanje: “In koliko zhensk je bilo zraven?”

Ni marala za politiko, stvari je jemala s humorjem ali celo z ironijo. Ko jo je ob nekem Hitlerjevem rojstnem dnevu Mussolini vprashal za nasvet, kaj naj mu podari, mu je odvrnila: “Par naramnic, saj mu hlache nenehno lezejo dol.” Toda njena druzhina in prijatelji so znali dodobra izrabiti njen ljubezenski odnos. Oche, zdravnik, je chez noch postal slovecha avtoriteta, vodilni dnevnik "Il messaggero" mu je na shiroko odprl svoje strani. Brat Marcello je meshetaril z licencami za izvoz in uvoz. Sestra si je zazhelela narediti filmsko kariero in je privzela umetnishko ime Miriam di San Servolo, kar je povzrochilo neznansko posmehovanje, ko se je pojavila na beneshkem filmskem festivalu. V Benetkah nosi norishnica ime po tem svetniku! Prava prispodoba njenemu filmu, ki so ga predvajali zgolj enkrat, na zaprti predstavi le za izbrane novinarje. Mati se je, ob eni hcherki filmski igralki in drugi, ki je vidna osebnost v tako pravljichni, kar filmski zhivljenjski zgodbi diktatorja v novem rimskem imperiju, sama proglasila za najvishjo avtoriteto cenzure na podrochju filma. To druzhinsko napihovanje je seglo celo tako dalech, da so se zacheli razglashati za eno od tistih pomembnih druzhin, ki so v chasu italijanskega Rinascimenta dosegle veliko moch na osnovi zasebne pobude in sposobnosti pri izvajanju javnih del. To je shlo v nos ne le plemstvu in kralju osebno, pach pa tudi fashistichnim hierarhom, tako da je eden od njih sarkastichno pripomnil, da bo pri Petaccijevih akreditiral svojega veleposlanika.

Mussolini je nekoch dejal: “Che mislish pisati moshkemu, si odrezhi roko, che pa bi hotel pisati zhenski, si odrezhi obe.” Toda kljub temu so krozhili naokoli prepisi njegovih pisem Claretti, ki so jih morda shirili kar njeni najblizhji, da bi s tem poudarili njegovo navezanost nanjo; eno takih je naslednje:

“Clara,
zhe tri dni moj "gastritis", imenujmo ga tako, da se razumeva, besni. Pochutim se slabo, zelo slabo.
Tako, da sem danes ob 14h telefoniral na tvojo shtevilko, mislech, da dobim tvojega ocheta.
Neka zhenska mi je odgovorila, da ga ni, ter dodala, da se vrnesh ob 18h.
Nestrpen sem se presedal s stola na stol, kar jih je bilo naokoli.
Odkar sva se nashla, mislim, da me mrzish, a obenem ljubish, medtem ko te jaz ljubim, a ne mrzim.
Oprosti mi zaradi nemarne pisave, vendar zhe shtiri ure trpim in pijem zgolj posladkano vodo.
Dobrodoshla. Objemam te. Odgovori mi.
Ben”

Grof Ciano, Mussolinijev zet in zunanji minister, si zaradi Pettacijeve ni belil glave, svoji zheni Eddi je ob neki prilozhnosti rekel: “Bolje, da ima eno samo, kot pa da jih menja.” Vendar se je ob Eddinem strupenem pogledu ugriznil v jezik, saj je tudi njega poznala do obisti in she nizhje.

Viktor Emanuel III. je bil preprichan, da se Mussolinijevo zdravje slabsha in da je postaran predvsem zaradi intenzivnih odnosov s Claretto, ki je le bila bistveno mlajsha in tudi z nichimer drugim obremenjena, tako da je vso svojo energijo izzhivljala s svojim ljubim. Toda v resnici so bile drzhavnishke zadeve chedalje bolj zapletene in napornejshe. Ko ji je prishlo na uho kakshno tako opravljanje, je rekla Benu: “Tudi drugi ministri in visoki politiki imajo zhivahne, mlade ljubice, proti meni govore le zato, ker me sovrazhijo, ker sem Mussoliniju najbolj zvesto bitje na tem svetu.” Toda kaj vech kot ljubica Claretta ni postala.

Mussolini je vse od prihoda na oblast pa do leta 1929 zhivel v Rimu brez zhene, shele po sedmih letih se je dona Rachela priselila v glavno mesto k mozhu, o katerem je dobro vedela, kakshne sorte ptichek je. Zhe njuno skupno zhivljenje se je zachelo s shkandalom. Med mnozhico ljubic je imel Benito v Trentu tudi razmerje z neko Ido Drasler, lastnico “Orientalskega lepotnega salona”, ki mu je rodila sina Albina Benita. Nekoch ga je obiskala v vojashki bolnishnici, ko ju je presenetila Rachela; stasita zhenska je pobesnela in poskushala tekmico zadaviti, saj je odkrila, da je njen Benito bigamist, cerkveno jo je vzel za zheno le mesec dni potem, ko se je civilno porochil z Ido!

Take teme pogovora so bile mashilo v premorih, ko ozrachje ni bilo chisto in ni dajalo nikakrshnega povoda za sumnichenja o pravi vsebini pogovorov, hkrati pa je razvedrilo sogovornike, jih odtegnilo od vsakdanjih vojashkih zadev in dopustilo domishljiji, da je zaplavala v nekdanje chase, polne zabav v visokih krogih ali le razbrzdanih skrivnih avantur. Ob tem se je porojevalo upanje, da se bodo taki chasi she vrnili.

 

Toda ali velja chakati in upati na negotovo prihodnost?

Je mogoche kaj storiti, da bi prishla chimprej in da bi jo dochakali?

Vchasih je zhe (po)misliti nevarno, zlasti che so chasi polni nezaupanja in surove neusmiljenosti, kar z vsakim dnem bolj razplamteva razvoj vojne in bojna srecha obracha hrbet dotedanjim zmagujochim.

Toda chlovek ne more le sam pri sebi tuhtati, che hoche dejavno posechi v spreminjanje razmer ali uravnavanje toka dogodkov po lastnih smotrih in namerah. General Gambara se je spomnil shpanske drzhavljanske vojne, kjer je poveljeval italijanskemu ekspedicijskemu korpusu. Kot poklicnemu vojaku se je ponudila prilozhnost, da prevzame poveljstvo nad veliko in pomembno vojashko operacijo. Blizhal se je petdesetim letom in ni hotel zamuditi nobene prilozhnosti vech, da bi se ovenchal s chastmi in slavo. Toda tisto, kar je dozhivel med tistimi spopadi, ga je navdajalo s strahom, da, s prav grozljivim obchutkom, chesar si kot vojak morda ne bi smel dovoliti, kaj bo, che se v Italiji zgodi drzhavljanska vojna. Nerazumljive krutosti in nezaustavljivost medsebojnega obrachunavanja med Shpanci, vse je bilo she vedno zhivo v njegovem spominu.

To ga je nenehno spodbujalo k treznosti, ko je tehtal razlichne mozhnosti, kaj storiti. V Rimu se je zaupno pogovarjal z visokim fashistichnim hierarhom Bottaijem, ki mu je namignil, da za Mussolinija pripravljajo interno spomenico z naslednjo vsebino: Prva mozhnost – vsi z Mussolinijem za obrambo Italije, pri tem naj bi se Duce dogovoril s Führerjem, da se ne bo vmeshaval v notranje zadeve Italije, ko bo svoje sile umaknila z bojishch, podobno naj bi dosegel kralj pri zahodnih zaveznikih, to bi Italiji omogochilo popolno nevtralnost. Druga mozhnost – vsi z Mussolinijem, ki bi se umaknil in prepustil kralju, naj ravna, kot ve in zna. Toda Bottai mu je zhe takrat namignil, da je Mussolini zhe po prvih namigih vzrojil, da je treba vojno nadaljevati brez omahovanja.

Po vojni v Shpaniji je tam ostal kot veleposlanik, nekaj zaradi zaslug, predvsem pa zato, ker je moral generalisim Franco she dolgo in marsikaj chistiti, to pa je bilo treba predstavljati mednarodni javnosti, in kot aktivni udelezhenec vojne je bil prav primeren za tak povojni chas. V nekaterih pogledih je bila povojna diktatura she hujsha od medvojnih grozot, ko so chloveka ubili, v miru pa so ga dushevno muchili in mu lomili dostojanstvo. Duce je vechkrat izrekel geslo: “Che zmagujem, mi sledite, che se umikam, me ubijte!” Je s tem hotel zagroziti tudi drugim, da bo takshna usoda vseh okoli njega, che se ne bodo dovolj pozhrtvovalno in zagnano bojevali?

V Shpaniji je med najhujshimi boji razmishljal, kaj bo po tem. Vojna ne more trajati vechno, she vsaka se je konchala tako ali drugache. Che je Clausewitz rekel, da je vojna nadaljevanje diplomacije z drugachnimi sredstvi, potem je sam bil preprichan, da je vojna priprava na mir. Zato mora razmishljati ne le o izidu vojne in usodi drzhave, temvech si mora pripravljati tudi primeren izhod zase. Nekateri ga imajo za oportunista, toda general sam je preprichan, da misli s trezno glavo in vedno poskusha najti kakshen izhod, ne pa, da bi trdovratno rinil z glavo skozi zid; tudi vojne ni mogoche dobiti zgolj in samo z orozhjem, temu nekateri pravijo – hrabrost, zhrtvovanje; zraven je treba she veliko pameti ali, che se drugache vzame, prekanjenosti. Niti med najhujshimi spopadi se chlovek ne sme osredotochati zgolj in samo na bitko; vedno so she druge stvari in okolishchine, ki na prvi pogled nimajo s samim bojevanjem neposredne povezave, toda lahko odlochilno vplivajo na konchni izid. Vzemimo banalne primere iz zgodovine, ko so bojevniki razumeli nenadni sochni mrk kot bozhje znamenje in jih je zajela panika. Kako bi vplivalo na bojno moralo, che bi se Mussoliniju kaj zgodilo; recimo, da se mu bolezen poslabsha, pochi mu zhelodec in bo zunaj obtoka; ali kaj podobnega. Najde se norec, ki ga pochi. Da ne govorimo o drugih banalnostih, podobnih tisti, ko so prevech dosledni ali prevech nervozni topnicharji nad Tunizijo sestrelili marshala Italije in heroja afrishkih vojashkih pohodov Itala Balba. Mozh je sedel v letalo, da bi na drugem koncu fronte pregledal polozhaje, nekdo je prepozno odposlal ali razvozlal shifrirana sporochila, da je marshal v zraku, in spodaj na zemlji so bili rahlih prstov, mislech, da se nad njimi spreletava angleshki oglednik. Frrrc, in marshala ni bilo vech. Zaman kasnejsha ugibanja, kdo je za kaj kriv ali kdo je kaj hotel ali nameraval... Tako se lahko zgodi vsakemu od nas, si je mislil Gambara, in tudi Duceju. Oni tam v Rimu pa bodo tezhko izpeljali, kar imajo v mislih; o tem se bo moral tudi tu v Ljubljani she s kom pogovoriti.

Sicer pa se je imel imenitno kot veleposlanik v Shpaniji; ne le enkrat se je v zadnjem chasu zalotil pri mislih, kako bi bilo lepo, che bi shel spet tja. Morda ne bi bilo tako slabo povprashati, takole po ovinkih s pomochjo dobrih znancev in prijateljev, ali bi ga Duce kar precej poslal tja; morda zato, ker dobro pozna razmere, ima stare in vplivne zveze, ki bi prishle prav v teh kritichnih chasih, ko bi se bilo treba pogovarjati z drugo stranjo, zaupno, a uchinkovito. No, che zhe sedaj to ne bo uspelo, si bo poskusil kaj takega urediti vsaj po vojni... Po vojni? Kdaj pa bo to? Anglezhi in Americhani v severni Afriki chedalje bolj stiskajo nemshko-italijanske sile. Ne bi se chudil, che bi nas tam potisnili v morje zhe v kakshnem mesecu ali dveh, si je mislil. In potem jih imamo na samem pragu; v enem skoku so na Siciliji ali kar pred samim Rimom. Mar bodo Nemci kaj storili, da bi ubranili Italijo? Morda le zato, ker se bodo raje bojevali na tujih tleh, kot pa da bi padalo po njihovih vaseh in mestih. Pa tudi s strateshkega vidika je ozki in dolgi Apeninski polotok z gorskimi verigami po sredini zelo primeren za lazhjo in dolgotrajno obrambo. V tem smislu si ne bi delal utvar, je sklenil. Misliti moramo sami nase in kako se bomo iz te godlje chimprej in s chim manj shkode izvlekli. In da bi si potem chimprej izlizali rane in si ne bi povzrochali novih. Tudi protifashisti, kar jih je doma in onih v izgnanstvu, niso ljudje brez zgodovinskega spomina in imajo smisel za politichne reshitve; z njimi bo treba najti nekakshno skupno reshitev, preden nas bo vrag dodobra osmodil.

Gambare smo star in plemenit rod, zgodovina se nas drzhi kot kozha, s katero se rodimo, in prav to nam mora dajati navdih za pravshnje poteze v najtezhjih izzivih, ko gre za kri in premozhenje stoletnega prizadevanja prednikov. Prvi Gambara je izstopil iz teme davnine kot langobardski zakonodajalec, celo pred kraljem Rotarijem. Mogochna rodbina je imela velikanska posestva in she danes je v Lombardiji vrsta mest in krajev s tem imenom – Gambara pri Bresciji, Gambarana pri Paviji in celo Gambarie v Aspramonteju pri Reggio Calabriji. Che bi se langobardski Gambare dali junashko pobiti, bi ne ostalo toliko zgodovinskega spomina nanje, znali so se bojevati in predvsem prezhiveti, je sklenil sam pri sebi.

Ko sta z Ruggerom odhajala iz restavracije, ni bilo v njej, razen osebja, nikogar vech. “Kje pa je tista zaljubljena mladina, o kateri ste me prej obvestili?” je vprashal Gambara svojega adjutanta.

“Legitimirali smo jih in pobrali njihove osebne podatke; toda takoj po tistem so se pobrali. Nekaj drugega je she, nekakshen javni protest, tudi po ulicah je vse prazno. Menda so uporniki pozvali ljudi, naj tako pokazhejo povezanost z OF. Po mestu krozhijo okrepljene patrulje,” je porochal adjutant.

“A, to je to...!” je med vozhnjo polglasno zamrmral Gambara, ki ni bil nich kaj presenechen, saj se ni zgodilo prvich, a tudi utvar si ni delal, ni le enkrat pomislil, ali se ne bo nekega dne zgodila vstaja v sami Ljubljani. Zloveshcho praznost mesta so prekinjale le vojashke patrulje, ki so v popolni bojni opremi krizharile po mestu in oprezale she za tistimi redkimi posamezniki, ki so zaradi nuje morali kam ali jih je zateklo, prihajajoche z vlaka ali od kdo ve kod, ali pa so opravljali kakshno drugo zaupno nalogo za to ali ono stran. Vchasih se je zasvetlikalo rezilo nozha na pushki. Neka zhivahnost in poudarjena prizadevnost se je polotila vseh teh mozh, ko so po oznakah zaznali, da se mimo pelje njihov poveljnik. S chastniki je tako, da che nadrejeni izrechejo le najmanjsho pripombo ali zgolj nakazhejo ali se le zdi, da nakazujejo nezadovoljstvo s chimerkoli, podrejeni zachnejo takoj privijati in nadirati vojake, da bi si zagotovili vnaprejshnji alibi, che bi bilo treba v resnici kasneje na raport zaradi chesarkoli zhe.

Mrtvo mesto. V njem je le nekaj gruch pogrebnikov, ki niti nimajo dela. Ni treba izkopati groba, ne spushchati krste vanj, ne zasipavati jame. Celotno urbano okostje je pod velikanskim pokrovom tishine, ki k tlom tishchi she zhive, kot so nekoch pokopavali skupaj s preminulim vladarjem ne le popolno opravo in opremo, ampak she njegovo zheno, sluzhinchad in celo konje. Da, ko je z mogotci konec, ti potegnejo za seboj she vse okoli sebe, je pomislil Gambara. Seveda pa se je mogoche na kakshen nachin izogniti taki usodi, che se vnaprej poskusha predvideti razplet dogodkov, si je she enkrat pritrdil v skritih mislih, ki so se mu zhe vsaj pol leta in vse pogosteje motale po glavi; kot poklicni shtabni chastnik si je ob vsakem pomembnejshem dogodku zastavil vprashanje, kakshna naj bo strategija in taktika odzivanja.

“Dragi moj general, v kratkem se bova morala she bolj poglobiti v nekatera vprashanja, ki terjajo jasen odgovor glede dogodkov, katerim bomo prav kmalu priche,” je bilo vse, kar se mu je zdelo v tem trenutku she smotrno in varno izrechi.

Ruggero je pred svojim stanovanjem izstopil in generala sta se na hitro poslovila. Toda Gambara se ni dal odpeljati v svoje stanovanje.

“Zapeljite me malo naokrog,” je preprosto rekel vozniku. Ta je razumel namig, rahlo se je nasmehnil in komaj zaznavno po strani pogledal pribochnika, ki je sedel na sprednjem sedezhu, ter zavil proti Rozhni dolini, kamor ni bilo dalech. Brez posebnega ukaza je voznik ustavil pred neko vilo, pribochnik je hitro izstopil in generalu odprl vrata. Ta je pogledal proti prochelju zgradbe, okna so bila razsvetljena, kar je bilo znamenje, da she ni prepozen; chaka ga v toplem gnezdecu... Za svoja leta zhivahno (v tem trenutku so ga skomine she bolj podzhigale) se je nameril k vrtnim vratcem. Ustavil je korak in nekako chez ramo rekel pribochniku:

“Ni me treba chakati. Zjutraj ob sedmih pridita pome. Za ostalo je zhe poskrbljeno.” S tem zadnjim stavkom je mislil, da je hisha zhe sicer varovana in niso potrebni dodatni varnostni ukrepi. Toda to sta tudi z voznikom zhe vedela, saj je bil ta ovinek zhe tako obichajen, da je avtomobil kar sam peljal. Ko se jima je general izgubil izpred ochi v notranjost hishe, sta naglo obrnila in voznik je takrat lahko z luchmi pomezhiknil v park okoli stavbe, ker je vedel, da so tam razporejene strazhe.

 

***

 

___________
Iz prvega poglavja chetrtega dela she neobjavljene knjige Hisha na meji

Hisha na meji II