Revija SRP 49/50

Luccia Danesin

 

KOT LOK IN PUSHCHICA

 
Stojimo na robu
velikega prostora
neskonchno porojenega
jedro zhivljenja ki kljubuje.
 
*
 
MI
 
Sto, tisoch chlenov
tesno povezanih v verige
le zato da se otresemo prostosti.
 
*
 
Tishina
nomadska pamet se umiri
na bregu sedanjosti
in v obsegu telesa
je zasidrano njeno zavetje.
 
*
 
Od vseh chutov
slednjich ostane
zgolj izgubljeni
okus.
 
Da zajamejo iz polne zhlice
tudi umirajochi odpirajo usta.
 
*
 
Drobne roke mnozhijo
rezine smrti
v vsakdanjo pokushnjo.
 
*
 
Potepa se,
se igra izogiba se vsakega varstva
pomesha se, grebe, se umika.
 
Misel, se zdi, kot da je svobodna.
 
Medtem ko zasleduje
eno in edino nenehno pesem,
en sam bozhajoch dotik.
 
*
 
Proti vecheru,
che dobro prisluhnemo,
je prehodna ura
 
kot meja
 
Che odmaknemo pogled od stvari,
se prikazhe angel,
ves tih in breztelesen,
in skrivoma se nam nasmehne.
 
*
 
POPEK
 
Telo. Njegovo sredishche.
Vozel
znamenje Razmerja
spomin na lochitev,
prvotni rez.
Neizogibno zhalovanje.
 
*
 
Staramo se, a she gorimo,
z nemo mislijo,
ki odhaja
in prihaja
in se spet predaja sanjam.
 
Iz rok pa le
naredimo jezove,
da zajamemo
polnost, praznino
to, kar nam pripada od dneva
in kar pade ob poletu.
 
*
 
Poiskala bom otok,
ki ga senca prekriva.
 
Za zdaj
mechem pesek
proti osamljenemu oblaku,
ki v brezvetrju
lebdi
in vame navpichno strmi.
 
Mechem pesek - droben pesek,
ki spet pada na tla.
 
*
 
Ne zmorem vech smehljaja,
Gospod.
Srce je zapechateno,
v prsih senca.
Nich me ne zanima.
Rada bi se odela v chrnino
in se zaprla v molk.
 
Potem pa
prav pochasi
sredi tiste praznine
me doleti obdaritev.
Dehtenje mojega jutranjega kadila,
machka, ki me gleda
s prameni njenega neba,
pokliche me topel in prijateljski glas
 
tako da pomesham ugrize
z ublazhitvami.
 
*
 
jaz
oblak
v shkoljki
 
*
 
Smrt bedi
na obrobju cilja
V njenem molku
zaznavam petje.
 
Vprasham te
 
Kako zmoremo,
postavljeni v kot
vsak dan,
z vsem kar nas doleti,
s tisocherimi razocharanji,
dozhiveti she vedno toliko
neizrekljivih nezhnosti?
 
Vprasham te
 
In po tolikem uchenju
onstran,
kakshno bo prebujenje: srhljivo
ali kot rahla sapica?
In prostranost brez tezhnosti,
pa glasovi brez zvoka,
in vsa utripajocha zvezdna stoletja?
 
Tiste daljave se nam bodo morda zdele ljube,
che nam bosh tudi mati,
che nas bosh sprejela brez mashchevalnosti.
 
*
 
Sama
pod nebotichnikom
negibna
na ulichnem krizhpotju
v notranjosti
superopremljenega vozila
 
In dezhuje
gosto dezhuje
 
Kazhe rdeche
she vedno rdeche
vsekakor zhivo rdeche
rubinasto rdeche
 
Zdaj spustim okence do kraja
 
Dezh pada kar naprej
gosto pada
sili v notranjost
lije in trka navpichno
 
Sto, tisoch brizgov daljnih otokov
 
*
 
Pochutiti se
povezana kot lok in pushchica
 
V tistem nichu,
 
z zastalim dihom
zrak
in roka negibna
 
Nato sprozhitev.
 
*
 
She vedno te ishchem,
ko se gledam v zrcalu
 
v stvareh, ki se jih dotikam
 
vedno
vedno blizu
 
Ti pa se tiho
skrivash
za nevidnim licem meseca.
 
*
 
Pridi z mano
v daljave,
kjer sen
zaobjame neskonchnost.
 
Kjer se razprshijo
vsa vprashanja
 
Kjer chrta postane pika
in novi odstavek obvisi,
kot da se kje zadrzhuje
 
*
 
Tesno te bom drzhala
nad prevarami
prostor list papirja
gladina,
nebo morje
in veter v roki.
 
*
 
SKLEPNA
 
in prishla bo prihodnost
kratka, nepoteshena sedanjost
 
*

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

NOTICA O AVTORICI

Luccia Danesin se je rodila leta 1944 v Padovi, kjer tudi zhivi. Po poklicu je pesnica in fotografinja, potomka slovite druzhine fotografov z dolgoletno tradicijo. Za seboj ima zhe shtevilne samostojne in kolektivne umetnishke razstave v Italiji in inozemstvu. Leta 2000 je pri znani zalozhbi Marsilio Editori izshla njena prva fotografska monografija Le ragazze di ieri (Vcherajshnja dekleta). Ukvarja se tudi z literaturo nasploh. Leta 1997 je izshla v Benetkah pri Edizioni del Leone njena prva pesnishka zbirka Un fard rosso arancio (Oranzhno rdeche lichilo), letos pa Il cerchio dei respiri (Kolobar dihanja). Izbrane pesmi so iz druge zbirke.

Jolka Milich