Revija SRP 49/50

Luccia Danesin

KOT LOK IN PUSHCHICA

 

Stojimo na robu

velikega prostora

neskonchno porojenega

jedro zhivljenja ki kljubuje.

 

*

 

MI

 

Sto, tisoch chlenov

tesno povezanih v verige

le zato da se otresemo prostosti.

 

*

 

Tishina —

nomadska pamet se umiri

na bregu sedanjosti

in v obsegu telesa

je zasidrano njeno zavetje.

 

*

 

Od vseh chutov

slednjich ostane

zgolj izgubljeni

okus.

 

Da zajamejo iz polne zhlice

tudi umirajochi odpirajo usta.

 

*

 

Drobne roke mnozhijo

rezine smrti

v vsakdanjo pokushnjo.

 

*

 

Potepa se,

se igra – izogiba se vsakega varstva –

pomesha se, grebe, se umika.

 

Misel, se zdi, kot da je svobodna.

 

Medtem ko zasleduje

eno in edino nenehno pesem,

en sam bozhajoch dotik.

 

*

 

Proti vecheru,

che dobro prisluhnemo,

je prehodna ura –

 

kot meja –

 

Che odmaknemo pogled od stvari,

se prikazhe angel,

ves tih in breztelesen,

in skrivoma se nam nasmehne.

 

*

 

POPEK

 

Telo. Njegovo sredishche.

Vozel –

znamenje Razmerja –

spomin na lochitev,

prvotni rez.

Neizogibno zhalovanje.

 

*

 

Staramo se, a she gorimo,

z nemo mislijo,

ki odhaja

in prihaja

in se spet predaja sanjam.

 

Iz rok pa le

naredimo jezove,

da zajamemo

polnost, praznino –

to, kar nam pripada od dneva

in kar pade ob poletu.

 

*

 

Poiskala bom otok,

ki ga senca prekriva.

 

Za zdaj

mechem pesek

proti osamljenemu oblaku,

ki v brezvetrju

lebdi

in vame navpichno strmi.

 

Mechem pesek - droben pesek,

ki spet pada na tla.

 

*

 

Ne zmorem vech smehljaja,

Gospod.

Srce je zapechateno,

v prsih senca.

Nich me ne zanima.

Rada bi se odela v chrnino

in se zaprla v molk.

 

Potem pa

prav pochasi

sredi tiste praznine

me doleti obdaritev.

Dehtenje mojega jutranjega kadila,

machka, ki me gleda

s prameni njenega neba,

pokliche me topel in prijateljski glas

 

tako da pomesham ugrize

z ublazhitvami.

 

*

 

jaz

oblak

v shkoljki

 

*

 

Smrt bedi

na obrobju cilja –

V njenem molku

zaznavam petje.

 

Vprasham te

 

Kako zmoremo,

postavljeni v kot

vsak dan,

z vsem kar nas doleti,

s tisocherimi razocharanji,

dozhiveti she vedno toliko

neizrekljivih nezhnosti?

 

Vprasham te

 

In – po tolikem uchenju –

onstran,

kakshno bo prebujenje: srhljivo

ali kot rahla sapica?

In prostranost brez tezhnosti,

pa glasovi brez zvoka,

in vsa utripajocha zvezdna stoletja?

 

Tiste daljave se nam bodo morda zdele ljube,

che nam bosh tudi mati,

che nas bosh sprejela brez mashchevalnosti.

 

*

 

Sama

pod nebotichnikom

negibna

na ulichnem krizhpotju

v notranjosti

superopremljenega vozila

 

In dezhuje

gosto dezhuje

 

Kazhe rdeche

she vedno rdeche

vsekakor zhivo rdeche

rubinasto rdeche

 

Zdaj spustim okence do kraja

 

Dezh pada kar naprej

gosto pada

sili v notranjost

lije in trka navpichno

 

Sto, tisoch brizgov daljnih otokov

 

*

 

Pochutiti se

povezana kot lok in pushchica –

 

V tistem nichu,

 

z zastalim dihom –

zrak

in roka negibna –

 

Nato sprozhitev.

 

*

 

She vedno te ishchem,

ko se gledam v zrcalu

 

v stvareh, ki se jih dotikam

 

vedno

vedno blizu

 

Ti pa se tiho

skrivash

za nevidnim licem meseca.

 

*

 

Pridi z mano

v daljave,

kjer sen

zaobjame neskonchnost.

 

Kjer se razprshijo

vsa vprashanja

 

Kjer chrta postane pika

in novi odstavek obvisi,

kot da se kje zadrzhuje

 

*

 

Tesno te bom drzhala

nad prevarami –

prostor – list papirja –

gladina,

nebo – morje

in veter v roki.

 

*

 

SKLEPNA

 

in prishla bo prihodnost

kratka, nepoteshena sedanjost

 

*

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

NOTICA O AVTORICI

Luccia Danesin se je rodila leta 1944 v Padovi, kjer tudi zhivi. Po poklicu je pesnica in fotografinja, potomka slovite druzhine fotografov z dolgoletno tradicijo. Za seboj ima zhe shtevilne samostojne in kolektivne umetnishke razstave v Italiji in inozemstvu. Leta 2000 je pri znani zalozhbi Marsilio Editori izshla njena prva fotografska monografija Le ragazze di ieri (Vcherajshnja dekleta). Ukvarja se tudi z literaturo nasploh. Leta 1997 je izshla v Benetkah pri Edizioni del Leone njena prva pesnishka zbirka Un fard rosso arancio (Oranzhno rdeche lichilo), letos pa Il cerchio dei respiri (Kolobar dihanja). Izbrane pesmi so iz druge zbirke.

Jolka Milich