Revija SRP 49/50

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE
 

(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)

 

In dubio pro reo.

In. Krizhi. Oklepi. Chelade. Krizharji.

In ta polmrak, iz katerega se za trenutke zasveti moch okrvavljenega zheleza. In vsi svetniki... In vsi krvniki... In muchilna orodja, natezalnice, in pechene pishke ob rujnem vinu, ki ga pije jechar po opravljenih dnevnih dolzhnostih.

"Lepo prosim," reche sodnik. "Kar se tiche primera Veronike z Desenic, gre le za domneve ali natolcevanja..."

"In kaj bodo rekli gospod grof?"

"Vsekakor bomo mladega grofa Friderika she enkrat prosili za pogovor."

"Toda ta na vso moch zatrjuje, da je gospodichna nedolzhna. Zaljubljenost. Ali kaj?"

"In kaj potem? Che ni dokazov, ampak je vse le zmes obrekovanj in domnev, potem ni nich..."

"Gospod sodnik zhe vedo, kako se tem stvarem strezhe... In kako primer razlozhiti visokoplemenitim gospodom..."

Sodnik obvisi pri pisalni mizi.

Soba je zdaj nesrechna zmes rjavih pack in rdechih pik. Nenadoma je zelo razburjen.

In tu so konchno she drugi primeri. Jozhefu Boljki so izpili vse vino in zaklali petelina. Mateju Simchichu so ukradli gos, Ivanu Kavki pa dve sekiri. Andreju Sredini so grofovi sluzhabniki ukradli pet kokoshi. Ko jih ni hotel dati, so vdrli v njegovo hisho, ga zgrabili za vrat, ga pobili na tla, mu odrezali shop las s kozho vred in ga nato do nagega slekli. Potem so ga vlachili po hishi, brcali in zasmehovali.

Sodnik se skloni nad papirje. Njegov obraz je zdaj popolnoma gladek in bel. Kot pergament ali vosek.

*

Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Zaradi... ? Zaradi... ?

Friderik ob teh vprashanjih nemochno obvisi kot zhuzhelka, ki se je ujela v pajkovo mrezho.

Charovnica?

Nikoli in nikdar!

Vsega je pravzaprav kriv on sam.

Ali pa sta vendarle kriva oba?

Ker ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov, s katerimi jo je zachel obkrozhati kot zver svojo zhrtev? Ker se mu ni umaknila, ko jo je nekoch prijel za roko in potem nezhno, a odlochno pritegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove, resne zveze?

Toda vse skupaj se je zanj zachelo zelo neresno, kot shala in ljubezenska igra za preganjanje zhivljenjskega dolgochasja in ponesrechenega zakona z gosposko in nepristopno Elizabeto. Kot shala, ki jo je Friderik pochenjal tudi z mnogimi drugimi gospemi in gospodichnami.

Hitro si je dovolil she vech. Nekega vechera jo je zalotil na samotnem grajskem hodniku, potegnil v blizhnjo sobo in brzh segel z mochno moshko roko v njene skrivnosti. V polmraku so se ji odpeli vsi pasovi. Skushala se je upirati, vendar je hitro popustila in sramezhljivo zaprla ochi.

Njegov pogled je zadihano drsel na njene bele prsi, zaustavil se je na obeh mochno napetih bradavicah, obkrozhenih z rozhnatima kolobarjema nich manj vabljivih strasti. Z odlochno moshko roko je segel v njeno toplo, vlazhno mednozhje in ga v drhtechi slasti previdno razprl, kot da bi omamljeno odpiral nenavadno shkrlatno shkoljko globoko na dnu morja. S pozhelenjem je segal vedno globlje v Veronikino notranjost in jo hotel izpiti do dna, ko se mu je konchno v divji strasti popolnoma predala.

In zakaj? In zakaj zdaj vse to? Te tezhave? Ti chrni oblaki? Le zaradi tebe, zhivljenje, da bi te pil in chim bolje okusil? Ah, Veronika? Le zakaj je vse to potrebno?

*

V kotu krchme sedi starejshi moshki v umazani rashevini. Frideriku se takoj zazdi, da ga od nekod pozna. Ta divji pasji obraz, kot spaka ali ptichje strashilo...

Pred moshkim, ki torej zares spominja na psa, stoji vrch s kislim vinom. Pes ga na hitro zagrabi z mochnima umazanima tacama in brzh pozheljivo loka njegovo vsebino. Tekochina mu teche po bradi in kamizholi, vmes pada po veliki hrastovi mizi. Po lesu se shirijo smrdeche vinske luzhice.

Moshki se pijano zamaje v svojem kotu na levo in desno in zatuli z zhivalskim glasom: "Fin amors! Ampak vseeno drek in pol. Beshtije!"

Chudne, grde besede!

Kot da je podstavil s svojim strupenim jezikom nogo drugim gostom v gostilni.

Od kod ga pozna? Kje ga je srechal?

Fin amors? Ljubezen po francosko? Kdaj in od kod?

Pasjeglavec besno udari po mizi.

"Grize!" zavpije na vso moch z nenavadnim glasom.

Gostilnichar z dolgim zelenim predpasnikom se vznemiri, predse zarenchi nekaj nerazumljivega, jeznorito zakoraka po pivnici in se priblizha s strupenim pogledom k razgrajachu pri politi mizi. Nekateri gostje skremzhijo obraze ali pa se presenecheno presedajo sem in tja.

"Goste motish!" sikne gostilnichar z zvishanim glasom.

"Grize!" she enkrat zatuli pesjan.

Friderik se zdrzne in pristopi k pijanchku.

"Kaj grize?" ga vprasha.

"To kosmato zhivljenje grize, ti radovedna bucha!" ga jezno kot z leskovo shibo oshvrkne hudi mozh.

Zdaj ga Friderik prepozna. To je pevec prismojenih ljubezenskih pesmi Dangeroz, ki si je bil z ostrimi bodicami, s katerimi je bril norce iz grofov in drugih plemenitih gospodov, zapravil vse nekdanje visoke zashchitnike. Svoje dni so ga ti za slavilne verze izdatno podpirali. Z nekim knezom je potoval celo na Francosko in se smel prikazati kar na kraljevem dvoru. Potem pa se je v njem nekaj prelomilo. Zaradi neuslishane nesrechne ljubezni ali nechesa podobnega, kot pravijo.

V kratkem se je popolnoma zapil. Slavilni leporechni verzi so se spremenili v sramotilne. Ostal je dolgo chasa na Francoskem, a brez zashchitnikov.

Klatil se je po podezhelju. Prenocheval na skednjih in po kurnikih, zalezoval dekle pri delu na polju, prosjachil za denar, tu in tam napisal kak verz za poroko podezhelskega veljaka, zapravil denar po juzhnofrancoskih bordelih.

Zdaj je spet tu. V vindijski dezheli Svetega rimskega cesarstva. Popolnoma na dnu.

"Saj te poznam, stara sablja!" zavpije Dangeroz in Friderika zlobno pogleda.

"Ja, odkod?"

"She nadlegujesh dekline, kot v tisti dunajski beznici, kjer sva se spoznala?" ga takoj napade pevska pijandura. Ochi se mu hudobno svetijo.

Friderik osramochen molchi.

"Ja, saj vem," reche Dangeroz. "Visok gospod si. In ozhenjen z damo iz she vishje druzhbe... Pa sem slishal, da se sukash okrog neke dokaj mlajshe damice...Veronike z Desenic..."

Dangeroz se nevarno zakrohota.

"Ta tvoja damica je navadna lajdra... Pojala se je z vsakim... In povsod vzdignila svoje plemenito spodnje krilo..."

She bolj na moch se zakrohota.

"Lazhesh!"

Frideriku se zabliska pred ochmi. Dvigne svojo tezhko roko in v sveti jezi pobije pijanca z enim samim zamahom na tla.

*

Gradishche je zdaj na pol razpadla manjsha utrdba. Svoje dni je pripadala nekemu pomembnemu plemenitemu gospodu, ki pa se mu je omrachil um. Zato zhe skoraj pol stoletja sameva sredi hribovite pokrajine in zob chasa jo je poshteno nachel.

Toda razvalina je she vedno nekaj posebnega. Spodaj, v globokih kleteh, se baje nahajajo nevarne skrivnosti. Nekdanji blazni lastnik si je namrech domishljal, da ga na vsakem ovinku prichakuje morilec z nabrushenim bodalom. Zato je dal iz kleti izkopati shtevilne rove v najrazlichnejshe smeri, da bi v primeru nevarnosti lahko pobegnil v druga skrivalishcha. Iz utrdbe vodijo ti skrivni hodniki vse do farne cerkve in do novega gradu v mestu.

Za staro zidovje se zhe dolgo nihche ne meni. Razen kakega radovednega pastirchka, ki se pred vrstniki junachi, da se ne boji teme. S tremi ali shtirimi prijatelji se potem morda splazi globoko v klet do luknje s prvim rovom, ki pa je zhe na pol zasut s prstjo in kamenjem, ker se je ob nekem dezhevju udrl strop. A tam, pri pajchevinah in v zloveshchi temi, mu uide srce v hlache. V grozi zbezhi s prijatelji nazaj na plan v beli dan, nakar drugim vrstnikom pripoveduje, da na dnu chudne rushevine zhivi hudi duh Temenchek, ki ubije vsakega obiskovalca.

Novi lastniki razvaline, grofje Celjski, se ne zmenijo za to odmaknjeno propadajoche zidovje, dokler jim ne pride na uho, da je stara utrdba postala skrivalishche rokovnjachev in tihotapcev.

Zdaj vzame grof Herman zadevo osebno v roke. S tremi hlapci z leshcherbami in z dvema oborozhenima strezhnikoma se nejevoljno odpravi v rove, da bi zadevo razchistil.

Spodaj v temi je zadushno kot v grobnici. Podgane vznemirjeno shvigajo pred trdimi Hermanovimi koraki. Luch iz leshcherb meche poshastne sence po na pol porushenem stropu.

Grof Herman lovi sapo. Srce mu bije s podvojeno mochjo. Napade ga nekakshna slabost. Morda je starost prehitro tu?

Jezno zatre bojazljivo misel.

"Hitreje naprej!" se zadere proti hlapcem.

Nenadoma se rov na hitro razshiri. Preiskovalci vstopijo v vechji prostor z dvema ali s tremi na pol razpadlimi mizami in z na grobo obtesanimi klopmi. V kotu stoji nekakshen zaboj ali omara, grdo preprezhena s shtevilnimi pajchevinami.

Poleg zaboja stoji vechja omara, ochitno zaprta s posebnim zapahom.

"Odprite!" ukazhe grof in se sunkovito ustavi.

"Kako?"

"S silo!"

S kijem se jim posrechi prebiti steno. Vendar je omara prazna. O zlatu in srebru ne duha ne sluha.

Herman se razocharano nasmiha.

"Kdo si je izmislil tisto o rokomavharjih in njihovem zakladu?" renchi na spremljevalce. "Okoli mene so samo lazhnivci in bedaki!"

Besno, kot huda ura, se poganja skozi rove na plan.

Nenadoma se ustavi. Zazdi se mu, da bi se iz tega skritega brloga dalo narediti kaj koristnega. Jecha? Skrivalishche za posebne dragocenosti? Shramba strogo zaupnih druzhinskih skrivnosti? Laboratorij za uchenjake, ki se ukvarjajo z nezaslishano, a imenitno novostjo - alkimijo? Herman sklene, da bo propadajoche rove spet uredil, gradishche pa zastrazhil in zaprl s sedmimi zapahi.

*

"Morda bi visoko sodishche moglo uposhtevati posebne razloge?"

"Katere?"

Sodnik se jezno obrne proti Soteshkemu.

"No, knezi Celjski se ne morejo zheniti v kurje vasi..."

"Ne gre za charovnijo. Vse drugo nas ne zanima."

"Pa vas bo moralo... Prevzvisheni gospod Herman ne bo poznal milosti!"

"Ali grozite?"

"Ne, ne," se vitez nerodno zasmeje. "To je samo prijateljski nasvet!"

Sodnik Konrad Raspe ga pogleda nejevoljno, pa vendar tudi z nekakshnim strahom, ki ga obchuti do Celjskih in njihovih usluzhbencev.

"Dokazi o Veronikinem charovnishtvu so neizpodbitni!"

"To ne drzhi! Ni pravih dokazov!"

"Kako?"

"Znano je, da so mnogi obtozheni na podlagi lazhnih izjav in s pomochjo razlichnih izmishljotin. Mi sodniki moramo paziti na chast visokega sodishcha in odlochati po resnici in pravici. Zgodilo se je, da je prevech nedolzhnih krshchanskih dush zashlo v neprizanesljivo temo jeche..."

"To prvich slishim! In povrh she od sodnika!"

"Ali res?" se zasmeje sodnik Konrad. "Zelo ste nedolzhni. In mladi, da tako slabo poznate svet!"

Vitez Soteshki se zamaje na levo in na desno.

"Ta pravda se za gospode sodnike ne bo dobro konchala, vam povem,"

reche in zapeketa skozi vrata.

*

V odlochni navezi s hudichem charovnice prinashajo nesrecho v druzhine in v dezhelo. S pomochjo charobnih prstanov, ki jim jih je podaril sam Satan, rade nechistujejo, morijo nedolzhne otroke in zavajajo pozhrtvovalne mozhe in zhene na stranpota. Zato zasluzhijo, da se jih zazhge na grmadi. Ogenj, v katerem bodo gorele, je telesni ogenj. Ta jih chaka tudi v peklu, toda tam bo vechno gorela tudi njihova pokvarjena dusha.

Kaj vas ni strah, vi izprijenci? Ali ne vidite, da je zrak, ki ga dihate, napolnjen z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih? Nevidni odposlanci pekla prezhijo noch in dan na shibke in neodlochne, da jih pahnejo v zhrelo vechnega ognja. Na zemlji in na nebu je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna. Zrak okoli nas poka od zloveshche napetosti. Hudi duh nas stalno preizkusha. Nejevoljno prezhi izza prvega ovinka, da bi nas za vedno pogubil. Vedeti namrech moramo, da zrak ni napolnjen z dobrimi, razumnimi bitji, temvech je nevarno podrochje Satanovih zablod, ki se na redke trenutke v chasu mesechevega shchipa izbrancem prikazhejo v obliki jezdeca brez glave ali pa v obliki triglavega demona s tremi chudnimi znamenji na chelu. Apage Satanas! Chudna in nevarna nevidna bitja iz temne preddobe, spacheni tritoni, sfinge, pasjeglavci, volkodlaki, besi in drugi zoprniki zastrupljajo zrak, ki se ob hudi uri gosti, da bi nas zadushil. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

 

* Tri zvezde II