Revija SRP 49/50

Lev Detela

 

SLOVENSKI PISATELJ V OBDOBJU GLOBALIZACIJE

 

Multikulturnost, dvojezichnost, globalizacija, evropeizacija so besedni signali, ki se skorajda sinhrono pojavljajo v shtevilnih internacionalnih diskusijah o polozhaju kulture in umetnosti v sodobnem svetu. Cheprav so ti pravkar omenjeni pojmi sodobnega dogajanja velikokrat sochasno prisotni, ni nujno, da so sinonimi istih tendenc in prizadevanj. Morda opozarjajo, da bo v prihodnosti mogoche ohraniti nacionalno suverenost in kulturno avtonomijo le ob hkratnem priznanju drugega in drugachnega. Tudi slovenski razumnik se bo moral vprashati, kaj pomeni tako imenovana evropeizacija za polozhaj nacionalne kulture, she posebej seveda literature. Kakshne mozhnosti se odpirajo za kulturo manjshe nacionalne skupnosti v nadnacionalnem prostoru? Pridobi slovenska nacionalna literatura (o kateri lahko govorimo samo she, che smo pripravljeni priznavati entiteto knjizhevnosti v materinskem jeziku kot karakteristichno znamenje slovenske identitete), ko se pojavi v slabo pregledni vechplastnosti multipluralne heterogene mrezhe, nove perspektive – in kakshne?

Kaj lahko nacionalna literatura in nacionalna kultura sploh she predstavljata v danashnjem inter-nacionalnem chasu? Je nacionalna literatura she vedno neke vrste “corporate identity” dolochenega naroda, v slovenskem primeru verjetno neke vrste fenomen, ki skupaj s polko, potico, cvichkom in morda Zhupanovo Micko predstavlja razpoznavni znak narodne bitnosti? Toda ob tem problemu, ki je zelo dvorezen in ohlapen, je zhe marsikomu spodrsnilo, celo tako uglednim avtoritetam, kot je bil na primer profesor Anton Slodnjak – in she kdo. Vsekakor pa je res, da dolocheni geografski, zgodovinski in socioloshki dejavniki mochno pogojujejo skupne karakteristichne poteze in znachilnosti dolochene skupnosti. Nacionalna kultura je vsekakor odraz suverenosti te skupnosti, ki se na ta nachin razlikuje od drugih kultur in (ali) jezikov ter njihovih zgodovinskih razvojev in pogojenosti. Danes pa je treba te posamezne “suverenosti” vendarle uskladiti na raven, kjer se morejo pozitivno razvijati v “enotnosti iz razlichnosti”. Ali je to sploh mogoche?

Gre morda le za utopichno vizijo? Ali pa vendarle za dejstvo, ki lahko pozitivno vpliva tudi na “narodne kulture”, cheprav jih istochasno odpira na interkulturno globalno ploskev?

Predvsem nekateri mlajshi slovenski pisatelji in kulturni organizatorji so preprichani, da ponuja globalizacija nove mozhnosti za sodelovanje med pisatelji, organizacijami, interesnimi skupnostmi, zalozhniki, zalozhnishkimi koncerni, knjizhnim trgom, drzhavnimi inshtitucijami razlichnih kulturnih krogov in jezikov. Za medkulturne povezave je koristno, da se je zlasti nekaj avtorjev slovenske srednje in mlajshe generacije pojavilo s prevodi svojih del na izvenslovenskem prostoru. To je gotovo spodbudno dejstvo, cheprav je do izmenjave literarnih informacij med slovenskim literarnim prostorom in tujino prihajalo zhe tudi prej v chasu pred evropeizacijo, globalizacijo ali amerikanizacijo sveta.

S pozitivnimi in negativnimi aspekti multikulturnosti in dvojezichnosti oziroma vechjezichnosti v globalnem prostoru so se dodobra seznanili zlasti pisatelji na meji dveh kulturnih svetov. Vendar so mnenja o multikulturnosti razlichna. V dolochenih nacionalistichnih krogih multikulturnosti nasprotujejo predvsem iz prestizhnih shovinistichnih razlogov (vechinskega) naroda, ki bi rad obdrzhal politichni monopol nad dolochenim teritorijem in ohranil njegovo nacionalno-politichno-jezikovno “enotnost” in “chistost”.

Toda tudi pri nasprotni strani, “manjshini”, “podrejeni skupini”, se velikokrat oglase pomisleki ob vchasih morda pretiranem, ideologiziranem forsiranju multikulturnosti, ki bi naj postala “Maedchen fuer alles” (“pridno dekle za vse”). Zdi se namrech, da lahko razmeroma shibka manjshina ob prevladi multikulturnosti izgubi svojo identiteto, tudi jezik in posebne navade, saj se vechina kljub morebitnim dobrim namenom ne bo nikoli dovolj kompleksno prilagodila kompliciranemu razmerju med vechino in manjshino v razvejenem spletu multikulturnosti in vechjezichnosti na podlagi enakopravnega in demokratichnega razmerja (ravnotezhja?) med vechino in manjshino. Ob tem pa je seveda jasno, da lahko samo suverena trdnost v lastnem jeziku in kulturi ( ki je zhal v aktualni slovenski manjshinski situaciji mochno nacheta) jamchi uspeh multikulturnosti.

Problematika multikulturnosti je povezana tudi z mojim izdajanjem dunajske revije za mednarodno literaturo LOG. Ta revija zhe sama po sebi temelji na principu multikulturnosti. V reviji objavljamo tekste iz najrazlichnejshih jezikov in kulturnih krogov. LOG izhaja iz tehnichnih razlogov samo v nemshchini, vendar s poudarkom, da prinasha tekste tujih avtorjev v she neobjavljenih avtentichnih nemshkih prevodih. Po mozhnosti so te objave zdruzhene s kratkimi informacijami o avtorju in njegovem tekstu, tako da si lahko zainteresirani bralec poishche dostop tudi do omenjenih tekstov v izvirnih jezikih posameznih avtorjev. V zdaj zhe skoraj petindvajsetih letih izhajanja si je revija LOG stkala posebno multikulturno mrezho, ki povezuje avtorje te dunajske revije tako rekoch po vsem svetu prav na podlagi njihove razlichnosti. Ob tem se vedno bolj pojavlja in uveljavlja zhelja po novi in drugachni interpretaciji tako imenovane “svetovne literature”, ker bi morali ob analizi do sedaj dominantnih vodilnih (“imperialnih”) knjizhevnosti obshirno uposhtevati tudi avtentichni prispevek “manjshih” ali celo “eksotichnih” literatur v mrezho vechsmerne multietnichne svetovne literature. V tem sklopu bi morala primerjalna zgodovina knjizhevnosti odsevati celotno razvejeno literarno dogajanje sveta.

Tudi osebno sem se kljub zachetnim pomislekom kot pisatelj slovenskega rodu in slovenskega jezika sredi nemshke vechine na Dunaju zhe razmeroma zelo zgodaj soochil s problemom vechjezichnosti in multikulturnosti. Kmalu sem zachel pisati tudi v jeziku nemshke vechine, vendar nisem opustil literarnega ustvarjanja v primarnem jeziku – slovenshchini. To paralelno delovanje v dveh jezikih spremljajo dovolj pozitivne izkushnje. S pomochjo razlichnih jezikovnih modelov sem skushal razvijati tudi nove (vchasih eksperimentalne) stilistichne in vsebinske literarne strukture tako v slovenshchini kot v nemshchini. Pri tem je kritika v nemshkem prostoru vechkrat naglasila izvirnost iz verjetno slovenske jezikovne in kulturne zakladnice v nemshki jezik prestavljenih stilistichnih zasukov in besednih tvorb, ki v sploshni jezikovni rabi v nemshkem jeziku niso obichajni in zato uchinkujejo literarno inovativno.

Seveda pa skriva pretirano priseganje na principe multikulturnosti tudi shtevilne nevarnosti in pasti, ki lahko ogrozijo stabilnost posameznih entitet. Tudi globlja analiza interkulturnega dogajanja hitro pokazhe, kar se tiche slovenske knjizhevnosti, da gre pri “uveljavljanju slovenske literature v svetu” predvsem za slovensko samoiniciativo, ki jo v pretezhni meri finansira in sponzorira Slovenija sama s pomochjo svojih inshtitucij, organizacij in skladov, v svetu pa jo podpirajo predvsem nekateri s Slovenci prijateljsko povezani posamezniki, literati, publicisti, kulturni posredniki. Literarno sodelovanje med Slovenijo in tujino je tako tudi po sili razmer omejeno bolj na sporadichno kulturno ali znanstveno sodelovanje med posameznimi pisatelji ali pisateljskimi skupinami in univerzitetnimi inshtituti, mnogo manj pa je to sodelovanje “globalno”, kar se tiche dejanskega uveljavljanja slovenske knjizhevnosti v shirshem nadnacionalnem prostoru. Mednarodno knjizhno trzhishche je namrech zhe mochno komercialno reorganizirano. Ne ozira se na vrednote, ki oblikujejo znachilnosti nacionalnih kultur. Knjigotrzhna politika velikih mednarodnih zalozhnishkih koncernov zasleduje le lastne koristi in jih skusha vedno bolj uveljaviti tudi v nacionalnih prostorih in v nacionalnih kulturah s poplavo “lahko umljive” in “dobro berljive” trivialne literature. Na globalnem trzhishchu vedno bolj prevladujejo zelo neprijetne tendence. Literarna knjiga kot blago – in le v taki obliki se she pojavlja v zavesti shirshe javnosti – ima v zadnjem chasu izredno kratko zhivljenje. Aktualna je pravzaprav le pred izidom, ko zazhivi v reklamnih napovedih velikih zalozhnishkih koncernov. Vechina kritik v medijih je “aranzhirana”. Ocene na primer objavijo glavni chasopisi na dan “uradnega izida”, tako da se po mozhnosti ustvari videz nekakshne “senzacionalnosti”.

Toda s tem je delo zhe tudi zastarelo. “Centralne” zalozhbe, ki forsirajo eno samo ali dve “veliki” knjigi na rachun vseh preostalih, ki praviloma pridno obtichijo v zakotju, pa zhe nachrtujejo na grobu pravkar izdane “veleknjige” rojstvo in smrt naslednje. V takem polozhaju in ob poplavi izredno velikega shtevila neopazhenih manjshih knjig manjshih zalozhb nima v resnici niti kritika in she manj literarna znanost pravega pregleda nad kontroverznim dogajanjem. Vedno bolj prihaja do kratkih stikov in malomarnih pomankljivosti, kritiki in literarni zgodovinarji pa se lahko tolazhijo, da je chloveshko zhivljenje prekratko, da bi bilo mogoche zabelezhiti ali celo analizirati vse literarne nepomembnosti. Bojim se, da se tudi majhna slovenska kulturna stvarnost vedno bolj nagiba k tej veliki pavperizaciji knjizhevnosti, ki izgublja pomen kot duhovno dejanje. Dolochena mozhnost za kulturno in literarno inovacijo se obenem prevesha na alternativna in subkulturna podrochja, ki zhe, cheprav velikokrat she prevech neopazheno, prevzemajo naloge, ki so jih svoje dni opravljale priznane zalozhbe in inshtitucije, kar je she en dokaz vech za kulturi neprijazen polozhaj v danashnjem chasu.

To je seveda slabo za pesnishtvo in za subtilne literarne izpovedi, kot so znachilne tudi za slovensko literaturo. Prav nich ni zato chudno, da se vsaka zahtevnejsha literatura tudi na vechjem prostoru, kot je slovenski, bojuje z majhnimi nakladami tudi zaradi upada kvalitetnejshih bralcev. Jasno je, da je ob takem razvoju eksistenca pesnikov in pisateljev dejansko vedno bolj ogrozhena.

Kako torej naprej? Kaj dejansko pomeni globalizacija za nadaljnji razvoj knjizhevnosti in kulture? Kaj morejo in hochejo pisatelji dosechi v tem novem polozhaju?

Ponuja se vech odgovorov. Che gre res za globalizacijo, potem bi morali tudi polozhaj oziroma status avtorjev na novo definirati najprej v pravnem smislu. Na legistichni, druzhbeni in eksistencialni ravni se zhe kazhejo nove znachilnosti in novi konflikti.

Glavno vprashanje pa velja postaviti trgu in politiki. Trg bi na primer moral vedeti, da akcijski kapital in tako imenovana rast indeksa ne moreta biti dejanska odgovora na izzive sedanjosti in prihodnosti. Rast indeksa na primer ne more predstavljati nikakrshne kulturne kvalitete. Koncernom in politikom v brk se dá rechi, da sami po sebi niso nich brez nekega etichnega kodeksa in konteksta.

Vendar smo zdaj, ko je “svobodni” trg porazil plansko gospodarstvo, privatna lastnina pa drzhavno, in ko je, kot kazhe, edini cilj gospodarstva povechevanje dobichkov ob hkratnem zmanjshevanju stroshkov dela, zelo oddaljeni od nujnih etichnih uvidov, potrebnih za zaschito naroda in njegove kulture. Toda tudi v chasu globalizacije ni she nikjer po svetu nastopil konec nacionalnih drzhav. She vedno veljajo v njih vech ali manj uveljavljene pogodbe o varstvu njihovih drzhavljanov. Tisti, ki sanjajo, da “iz malega raste veliko” in da “veliko in mochno zdrobi shibko in majhno” (Adolf Hitler), preradi pozabljajo, da globalizacija = liberalizacija (n. pr. odprava carin med posameznimi drzhavami) = univerzalizacija (n. pr. utopichna planetarna sinteza kultur) = modernizacija (industrializem in pridobitnishki kapitalizem v amerishkem smislu) = deteritorizacija (lokalni prostor vech ne odlocha o usodi na lokalnem prostoru zhivechih prebivalcev) in vse tisto, kar je vech ali manj trdno povezano s pojmom ekspanzivnega zdruzhevanja na rachun manjshega in prvobitnega, ni nich drugega, kot odraz agresivnega in ahumanega sodobnega obdobja, ki ni v prid afirmaciji posameznih entitet.

Seveda pa lahko vsi ti zdruzhevalni procesi ob prvi vechji globalni krizi obtichijo v pesku, che jih ne bomo znali “oduhoviti” in popeljati iz ekonomskih zavezanosti in trgovinarstva do tiste kulturne nad-stavbe iz enotnosti v razlichnosti, kjer postanejo danes she jasno prisotni oblastnishki mehanizmi (velikih nad manjshimi) in represivne tendence nad drugachnimi ali drugimi popolnoma nesmiselni. V primeru vechje krize bi se zato takoj vidno povechala nevarnost agresivnih razmejevanj med posameznimi narodi, kar danashnje meddrzhavne in naddrzhavne skupnosti vendarle zhele preprechiti. Utopija?

Politiki bi zato moralo biti jasno, da obstoj nacionalne kulture v chasu globalizacije ni mogoch brez izdatnega in v primeri s prejshnjimi nacionalno in lokalno bolj zamejenimi obdobji celo povechanega subvencioniranja. Seveda v primeru, da nacionalno kulturo v lastni slovenski drzhavi sploh she hochemo imeti. Pri tem je odlochilnega pomena, da se slovenska javnost zave, da demokratichni aspekt njihove drzhave zahteva, da v novem internacionalnem kontekstu tudi pisatelji in drugi umetniki jasno definirajo svoje interese.

Kultura – in v njenem sklopu literatura – je trdno povezana z vzgojnimi in druzhbenimi silnicami drzhave in naroda. Tega ni mogoche zanemarjati in zanemariti, che se nochemo kot suveren narod z lastnim jezikom, zgodovino in kulturo dejansko unichiti. Zhe skoraj prevech banalna so postala stalna opozorila na naslov aktualne politike, naj vendar nikdar ne pozabi, da je dolzhnost drzhave tudi v skrbi za kulturni razvoj naroda. Predvsem pa bi bilo ob vsem tem potrebno ustvariti konsenz, solidarnost, kompromis med posameznimi interesnimi skupinami tako v nacionalni drzhavi kot tudi v shirshi mednarodni skupnosti. Uposhtevanje in uveljavljanje slovenske kulture in identitete v vechplastnem globalnem svetu zahteva diferenciran pogled na zazheleno politichno enotnost v kulturnih razlichnostih. Afirmacija slovenske kulture v Evropi in v svetu bi bila na vsak nachin viden prispevek k vechdimenzionalno obchuteni sodobnosti in hkrati opozorilo, da je treba pluraliteto identitet na odlochilen in poseben nachin zashchititi tudi v globalnem okviru.