Revija SRP 49/50

Lev Detela
Neprevedene knjige
 

LITERARNA PARABOLA O NEGATIVNI STVARNOSTI

 

Leta 1929 v Gmuendu na Nizhjem Avstrijskem rojeni Helmut Pfandler se je v shestdesetih in sedemdesetih letih prejshnjega stoletja uveljavil kot filmski in televizijski rezhiser. Z avantgardistichnim filmom Puppe (Lutka), s filmsko verzijo Defravdantov po romanu avstrijskeqa pisatelja Alfreda Polgarja, s samosvojim filmom Stotnik (Der Hauptmann), ki se dogaja na kar treh ravneh, v sedanjosti, preteklosti in v neki mozhni prihodnosti, je filmske kritike preprichal o svojem talentu. V filmu Smrt v novembru (Tod im November) je prikazal usodo svojega ocheta Josefa Pfandlerja brez kakih poceni prijemov na preprichijiv, metafizichen nachin. Poleg tega je za avstrijsko televizijo pripravil vech kulturnih filmov o pesnikih in pisateljih Rilkeju, Roseggerju in Weinheberju, za to svoje filmsko delo pa je kar trikrat prejel avstrijsko filmsko nagrado. Poleg tega je urejal filmsko revijo action.

Med tem filmskim delovanjem pa je ves chas skoraj na skrivaj pisal tudi liriko. Sprva she pod vplivom avstrijskega tradicionalizma, klasike in ekspresivne metaforichnosti in simbolizma, priblizhujoch se verzom Hoffmannsthala, Rilkeja, Wildgansa ali Trakla, je postopoma nashel ponotranjen pristop k aktualnim problemom sveta in chloveka. Ta poezija se precej lochi od obichajnega, sedaj aktualnega, politichno in socialno ali pa eksperimentalno pogojenega toka avstrijske poezije. Avtor je svojo liriko objavil v vech pesnishkih zbirkah, nazadnje je izshla zbirka Altejske elegije (Altea Elegien) ter obshiren izbor iz she neobjavljenih avtorjevih zachetkov in prvih shtirih, v glavnem v shirshi javnosti skoraj neopazhenih pesnishkih zbirk iz let 1974, 1983, 1985 in 1990. Poleg tega je Pfandler izdal she dve groteskno-satirichni knjigi proze.

Leta 1992 je, kot mi je osebno sporochil v telefonskem pogovoru, za vedno zapustil Avstrijo. S svojo zhivljenjsko spremljevalko, s katero ga povezuje tudi svojevrstno bogoiskateljstvo, dokumentirano v vech knjigah, se je naselil v Shpaniji. Dejstvo je, da je Pfandler popolen outsider avstrijske literature, ki je prishel odlochilno navzkrizh z mnogimi dejavniki v avstrijski druzhbi, predvsem pa z njeno tako imenovano elito. Rezultat tega razdora je najbolj viden v pravkar objavljenem Pfandlerjevem romanu Mondscheingasse 7. Mishljena je manjsha ulica v sedmem dunajskem mestnem okraju, temachna, s sivimi starimi stavbami obdana hidra neprijetnih hish (v isti ulici se po spletih usode nahaja tudi dunajski klub slovenskih shtudentk in shtudentov), kar je v romanu sinonim za splet ahumanih dogodkov. Ti se vrstijo v pravem filmskem tempu, kar kazhe na avtorjeve desetletne primarne izkushnje s filmsko umetnostjo.

Roman je pravzaprav sestavljen iz kratkih, plastichnih prizorov. Prvoosebni pripovedovalec lezhi po tezhki avtomobilski nesrechi, kot se zdi, v komi. Njegova zavest je unichena, vendar se ponesrechenec skusha v krchevitih zasukih izviti iz te svoje "usodne temne obremenjenosti" in iz she ohranjenih drobcev spominjanja rekonstruirati potek tragichnih dogodkov. Ochitno pa je tisto, kar naj bi bila osvetlitev nesreche in sedanjega ponesrechenchevega polozhaja, niz podzavestnih protagonistovih halucinacij.

Vsekakor je Helmut Pfandler napisal uchinkovito parabolo v obliki utopichnega politichnega romana. Delo se namrech razraste v psihogram ponesrechencheve osebne in druzhbeno - druzhabne katastrofe. Dogodki, ki se zvrstijo skoraj z vratolomno hitrostjo, so ochitno "dogodki v protagonistovi bolni glavi" in so z dejansko "realiteto" le posredno povezani.

Ponesrecheni halucinira, da se je znashel v nevarni, brutalni malomeschanski dunajski pasti. Ljudje v mestu so pokvarjeni hinavci. Glavno besedo ima vladajocha stranka in njeni koruptni politiki, ki podpirajo za dejanski razvoj popolnoma nesposobne in nekoristne, a njim satelitsko vdane oportunistichne parazite. Stari nacisti she vedno sanjajo svoje brutalne utopije in jih skushajo ponovno uresnichiti. Seksualno razmerje ponesrechenega junaka z neko pohabljeno malomeshchansko "revolucionarko" z zvezami v najboljshih krogih se izrodi v politichno afero. Vohuni in teroristichni razgrajachi ogrozhajo varnost zhivljenja, skupaj z ostanki sovjetskih shpionov in domachih koristoljubnezhev so simboli nekega napachnega sveta in zhivljenja.

Ta zgoshchena, dinamichna literarna refleksija bi sicer lahko bila tu in tam stilistichno nekoliko bolj izpiljena. Kljub temu se je Pfandlerju zelo dobro posrechil metaforichno prenikav in subtilno dozhivet zaris negativne realnosti. Ta je sicer ochitno le ponesrechencheva halucinacija, ki pa je istochasno parabola mozhnega dejanskega stanja. Nekatere scene iz te knjige spominjajo na literarne svetove Kafke, Meyrinka, Kubina ali Perutza, morda tudi Thomasa Bernharda, vendar je za Pfandlerjev vizionarno-groteskni roman znachilno lastno literarno izhodishche.

 

_____________
Helmut Pfandler, Die Altea Elegien. Schriften aus dem CASA DE LA PAZ, Band 5, Altea la Vella, Shpanija;
Helmut Pfandler, Lyrik aus fuenf Jahrzehnten. Eine Auswahl. Schriften aus dem CASA DE LA PAZ, Band 7, Altea la Vella, Shpanija;
Helmut Pfandler, Mondscheingasse 7. Roman. Schriften aus dem CASA DE LA PAZ, Altea la Vella, Shpanija.
Vse omenjene knjige so izshle v letih 2001 in 2002 in jih je mogoche narochiti pri zalozhbi LAVORI Verlag, Freiburg, Nemchija.