Revija SRP 49/50

Ksenija Makarovich

 

PISMO

 

Sposhtovani!

Mogoche bi vas utegnila zanimati razstava mojega soseda Franca Vrtachnika, ki letos praznuje osemdesetletnico, in mogoche bi o njem lahko kaj napisali. Razstava v Vodnikovi domachiji se pochasi izteka in ne zdi se mi prav, da bi shlo vse kar tako mimo. Zagrizeno se oklepa zemlje, ki mu je preostala po nacionalizaciji, v dezhju in soncu obdeluje njivo in vse, chesar nista pogoltnili avtocesta in predmestna industrija; she zadnji kmetovalec na skrajnem zahodu Ljubljane. In takshna je tudi njegova poteza, tako klena, preudarna, in ker ima chas risati samo pozimi, je na slikah vse polno bozhichnih zvezd. Predvsem pa so obrazi njegovih dveh rajnkih sester in ene she zhiveche, ljudi iz moje ulice, resnichno zhivi. In ko ga ne bo vech, bo izginila she tista secesijska shtala in bo padel hrastov gozd, da ne bo vech sledu o kakshnem naravnem bivanjskem okolju, ki ga z vsemi napori ohranja. Da se ne bi tako zgodilo she s slikami, da ne bi nihche vech vedel zanje.

Che si boste uspeli pogledati razstavo, se vam lepo zahvaljujem in se iskreno opravichujem, da sem si vas drznila nadlegovati.

 

S sposhtovanjem
Ksenija Makarovich

V Ljubljani, maja 2001