Revija SRP 49/50

Jozhe Volarich

 

DOTA
(haibun)

 

Ko sem odhajal iz hishe mojega otroshtva in skoraj dobesedno zadnjich prestopil prag, ki so ga otroshke noge neshtetokrat preplezale...

Moja dota je
mali leseni vojashki
"kofer" in solze.

Bila je to v blizhnji okolici edina novejsha hishica z dvokapnico, pokrito z rdecho streshno opeko, ostale so bile prekrite s slamo.

Grucha kmechkih hish;
nasha se je bahala
z rdecho streho.

Obchudoval sem jo, ko sem na sosedovi cheshnji rabutal in skrbel, da me kdo ne preseneti.

Imeli smo dve
veliki cheshnji - slajshe
so sosedove.

Vrachal sem se, sicer poredkoma, in to za dan, dva. Hishe in znancev nisem pozabil.

Zgodnji spomini
temnijo - ne zbledijo,
spet zableshchijo.

Po desetletjih se okrog bahajo nove hishe, streha je porjavela, omet iz ilovice in plev, na oblicah, ki sem ga she jaz gazil, odpada. Videti je kot starka, pogrbljena od dela in chasa, na praznem dvorishchu. Fotografiral sem jo.

Podrtija;
bleda fotografija
svezhi spomini.

Zdaj tega kraja ne morem vech obiskovati, obchasno obujam spomine.

Moji spomini;
redke podarjam papirju,
druge bom odnesel.