Revija SRP 49/50

Jozhe Hudechek

 

FRANC VRTACHNIK SKORAJ NEZNANEC

 

Chlovek samemu sebi ne more verjeti, ko ugotavlja, koliko imamo na Slovenskem slikarjev, katerih imena smo morda kdaj takole mimogrede slishali, o njihovih delih pa nimamo pojma, in ko se srechamo z njimi, obstanemo zgrozheni nad svojo ignoranco, saj bi to nam je takoj jasno podobe, ki vise pred nami, lahko suvereno obvladovale prostor in she tako ugledno soseshchino katere koli velike galerije slavnega imena.

Franc Vrtachnik je tako ime: razstavljal je tako malo, da je vse skupaj komaj omembe vredno, pa she to najvechkrat v skupini, zastopan z eno samo, najvech z dvema slikama, opazen toda nikdar zaradi hotene ekstravagance posebej izstopajoch.

Njegov nachin slikanja: premoderen, da bi bil sprejemljiv za shiroko obchinstvo petdesetih pa tja do zgodnjih osemdesetih let, pa spet ne do take mere, da bi ga zaradi iskanih inovacij v slikarski tehnologiji shteli med avantgardiste. Ostal je nekje na robu brezbrizhnosti kritike, na rezervni listi zanimanja vseh, ki so se sledech "trendom" chasa bolj zanimali za to, "kako" kdo slika, in manj iskali, "kaj" bi rad povedal.

To svojo usodo je delil z mojstri, kot so bili Didek, Seljak Chopich, Rijavec, Zelenko cheprav chisto drugachen od njih. She najvech sorodnosti bi mu lahko pripisali z Rijavcem, pa she to le zaradi zhivahnega, pri nas tako redkega kolorizma. Zaradi palete.

Prej bi mu utegnili najti sorodne dushe v mednarodnem svetu, pa spet je treba povedati ne zaradi sorodnega nachina slikanja, temvech zaradi neubranljive zhelje izpovedati nekaj, kar jim je bilo vsem skupnega. Zaradi dolgih let pochasne in premishljene rasti v pozno zrelost, v polnost modrosti, ki pride shele z leti, zaradi jasne izpovedi, ki je z leti vse bolj dorechena in preprosta.

Zaradi nostalgije, na primer. Kakor Chagall, ki je vse zhivljenje pripovedoval o nekdanji, v mraku chasa in neusmiljene zgodovine izgubljeni Pokrovski ulici v starem Vitebsku, o umazanem in smrdljivem predmestju predazijskega chloveshkega mravljishcha, tako se od nekod z dna Vrtachnikovega spomina jemljejo spomini na nekdanji Vich, na nizke, domachne in tople hishe, na okna, polna rozh, razkoshno cvetochih na ozadju belih, platnenih zaves z azhurjem na spodnjem robu. Nagnetene in prerivajoche se, so druga drugi na poti, nemirne kot otroci, naslikane z neizmerno ljubeznijo.

Naslikane na platno, ki ga Vrtachnik tako, da dokajshnjega dela njegove povrshine sploh ne poslika, prav shirokogrudno pushcha do besede, hotech na kar se da razlochen nachin izpovedati, da vse to, kar je naslikal, niti ne zheli niti ne more odrazhati kakega stvarnega okolja, kake "zaresne" predmestne vedute, temvech govori le v imenu njegovega spomina in njegove brezmejne ljubezni do vsega izgubljenega, edino v njem samem shranjenega. Kakor barvito ljubezensko pismo nekoga iz preteklosti je ta na belo, neprikrito "grundirano" platno naslikana slikarjeva dusha.

Kajti za podobo dushe gre o tem ne more biti dvoma! "Jaz to je moj spomin," pravi Vrtachnik z antichnim filozofom in naslika prochelje visoke pritlichnice tako, da z njega sije njegov, z ljubecho ironijo kot pushka nabiti posmeh, njegovo oko, v katerem je nekaj hudichevskega in hkrati neskonchno prijaznega. Fasade spreminja v prepoznavne avtoportrete. Pa ne samo hishe! Rozhe, ki so zrasle okrog hish, velike kakor hishe same, nosijo njegove poteze, ves svet je kakor narejen iz njega in z njim zaznamovan. Slikarjeva osebnost pomeni v tem edinstvenem svetu neizbrisen, samo zanj znachilen pechat. Tudi kdor vstopi v ta svet, ga nosi kakor v nekakshnem potnem listu dushe in spomina s seboj.

In che je avtoportret razen portretov hote ali nehote, tako rekoch vse, kar pride izpod njegovega chopicha, potem si je moch predstavljati, do kakshnega izbruha mojstrstva pride, ko si Vrtachnik privoshchi naslikati lastno podobo. V tem bi se lahko z njim vsaj pri nas le malokdo kosal, v tem je zares edinstven in je dosegel z leti takshno popolnost, da chlovek ne bi rekel dvakrat, da njegovih potez ne nosi tudi sled, ki jo v snegu pushcha za seboj.

Vsekakor je chas, da bi se njegova sled kaj bolj poznala tudi v pisanju o slovenski likovni umetnosti, da bi ga opazili tisti, ki v dolochenih chasovnih razmakih potegnejo chrto pod tistim, kar je bilo storjenega in kar je po njihovem mnenju pod tako chrto vredno omeniti. Tam se mora prej ali slej znajti tudi ime velikega mnogo vechjega, kot si v svoji nezaupljivosti upamo misliti izpovedovalca Franca Vrtachnika.