Revija SRP 49/50

Ivo Antich

 

ZLATA KLETKA

 

Sredi glavnega mesta je stala palacha, ki so ji ljudje rekli Zlata kletka. Ni bila sicer zgrajena iz zlata, s svojo zunanjshchino pa je res spominjala na velikansko kletko. Bila je namrech nebotichnik z rumeno rebrasto mrezho nadstropij, med njimi pa se je v temnih nepresojnih in neprebojnih steklih ogledovalo nebo, razrezano na pravokotnike.

Ta palacha je bila sedezh drzhavne uprave, ki so jo predstavljali tako imenovani Ducatniki. Besedo je bilo obvezno pisati z veliko zachetnico, saj je to pomenilo poudarjeno sposhtovanje do glavnega upravnega odbora, ki ga je sestavljalo dvanajst posebno zasluzhnih in uglednih mozh. Zasluge in ugled so si bili nabrali med vojnami, ki so od zunaj ali pa od znotraj v rednih chasovnih presledkih (vsakih trideset mesecev) pretresale drzhavo, pa seveda tudi v mirnodobnem delovanju za vsestranski blagor drzhavljanov. Glede vojn velja pripomniti, da jih je uradna razlaga utemeljevala kot naravno obliko druzhbenega prechishchevanja. Da so bili Ducatniki samo najbolj prizadevni in uchinkoviti izbranci, pa je potrjevalo zhe to, da so bili za navadne drzhavljane nepredstavljivo bogati.

Med Ducatniki je bil eden, ki je veljal za prvega med enakimi in se je uradno imenoval Admiral Prvi Ducatnik ali s kratico APD. Do te kratice so drzhavljani gojili posebno strahosposhtovanje zlasti od tedaj, ko je bil obeshen neki popevkar, ki je ustvaril popevko z naslovom "Amore po domache". Popevkarjeva zhena je potem, ko sta se bila sprla, opozorila SZD (Sodishche za zashchito Ducatnikov), da se v naslovu popevke skriva nedotakljiva kratica, to pa naj bi imelo potuhnjeno zasmehljiv pomen v skladu z nizkotnim popevkarjevim znachajem. Sodishcha niti ni zanimalo resnichno ozadje zadeve, izrabiti jo je moralo predvsem v pouchne namene. Popevkarjeva zhena je za svojo drzhavljansko budnost dobila medaljo, popevkar pa je bil obsojen na smrt z obeshenjem. Na vrhu Zlate kletke je bila pritrjena skakalna deska, po kateri je moral stopati obsojenec z zanko okoli vratu, medtem ko je bil drugi konec vrvi zavezan okrog deske. Rabelj je obsojenca, ki je imel roke zvezane na hrbtu, z dolgo palico tiral po deski in nekje med potjo ga je nenadoma (za gledalce je bilo polno uzhitka prav to prichakovanje) mochno sunil, da se je nesrechnik zvrnil v prazno in nekaj metrov nizhe obvisel na svojem zlomljenem vratu. Ljudje, ki so se zbrali pod nebotichnikom, so zaploskali, saj se jim je kaznovanje zdelo samoumevno prav tako kot chastno ime Admiral, cheprav drzhava ni imela ne morja ne jezer ne vechjih plovnih rek.

Samoumevno pa je bilo tudi to, da je bil APD po svojih zaslugah in po svojem ugledu izjemnezh med izjemnezhi. Chasopisi, knjige in televizija so bili polni slik, kako ochetovsko sedi za veliko hrastovo mizo in podpisuje drzhavne listine. Res je mozh obichajno do jutranjih ur delal v svoji pisarni na vrhu Zlate kletke in pri tem je vsako noch podpisal vsaj nekaj smrtnih kazni za navadne drzhavljane. Trinajsto noch v vsakem trinajstem mesecu pa je imenoval Praznik ochishchenja. Takrat se je tochno opolnochi z dvigalom spustil nekaj nadstropij v podzemlje palache in se napotil po dolgih bleshchechih hodnikih, kjer so se po stenah vrstili nekakshni predali s shtevilkami. Odpiral je predale, v katerih so spali otroci Ducatnikov. Vsakega je nezhno poljubil in s solznimi ochmi zashepetal: "To delam za tvojo prihodnost". Nato se je vrnil v pisarno, sedel za mizo in z odlochnimi potezami podpisal smrtno kazen za enajst Ducatnikov.

Bilo je torej jasno, da so Ducatniki zastavili vsak svoje zhivljenje za privilegije. Ochitno se je splachalo, kajti interesentov je bilo zmeraj dovolj. Njihove druzhine so bile bogato preskrbljene za vech prihodnjih rodov. Admirala so v krogu Ducatnikov izbirali s kocko, vendar je to veljalo kot "drzhavna tajna" in se o tem ni smelo govoriti, cheprav se je shushljalo. Ko je bil Admiral dolochen, so mu bile v objavljenem zhivljenjepisu takoj pripisane she posebne ducatnishke zasluge (zlasti vojashke v kratkih ekspedicijskih vojnah), da je bila s tem izbira javno utemeljena. Admiralov polozhaj je bil izjemen tudi glede javne obredne likvidacije pred Zlato kletko. Ostale Ducatnike je s skakalne deske sunil rabelj, Admiral pa je shel v trinajstem letu svojega vladanja in na dan svojega nastopa, che seveda ni zhe prej naravno umrl, sam na konec deske, si nataknil zanko in se visoko nad obchinstvom pognal v globino - za dolzhino vrvi.

Che kateri od Ducatnikov ni zdrzhal teh oblastnishkih pravil in je naredil samomor (tudi to se je pach kdaj zgodilo), so bili vsi privilegiji za njegovo sorodstvo razveljavljeni, njegovo ime pa izbrisano iz "Memorial Book".