Revija SRP 49/50

Ivo Antich

 

NARCISTICHNI KACHUR
(Zapis o Paulu Valéryju)
 

Che sintagma “odpisani nobelovci” oznachuje predvsem tiste z Nobelovo nagrajene pisce, ki so kljub temu najvishjemu evropskemu priznanju ostali v senci (pol)pozabe, je mozhna razshiritev pojma tudi na avtorje, ki bi to nagrado zasluzhili, za katere je bila prichakovana, bili so kandidati, a se jim je nekako “izmuznila”, vendar pa njihov pomen ostaja neokrnjen ali celo narashcha do chiste aktualnosti. Za obe “skupini odpisanih” sta najbolj znachilna francoska pesnika: za prvo Sully Prudhomme, prvi nagrajenec za literaturo leta 1901, za drugo Valéry (ob stoletnici podelitve nagrade Prudhommu je bila tudi 130-letnica Valéryjevega rojstva, v marcu 2002 pa 160-letnica Mallarméjevega rojstva; med opusi treh sodobnikov so podobnosti: dedichi simbolizma, kolichinsko skromna in oblikovno stroga “chista poezija” in ob njej vechje pesnitve ter obshirna dnevnishko-prozna esejistika ali tudi verzificirane belezhke z najrazlichnejsho tematiko).

Paul Valéry – francoski Mediteranec; rojen 30. oktobra 1971 (Sete, Lionski zaliv); oche Korzichan, carinski uradnik in diplomat, mati rojena v Trstu v italijanski aristokratski druzhini, njena mati rojena v Kopru; triletni Paul zaradi nepozornosti varushke skoraj utone v ribniku; zhe kot sholar pishe pesmi, neuspeshno zheli na Pomorsko sholo, v letu ochetove smrti maturira v Montpellieru, tu se vpishe na pravo (shtudija ne koncha – kot Prudhomme, oba se tudi zanimata za matematiko in filozofijo), leta 1889 je kot prostovoljec v vojski, obchuduje Poeja in Mallarméja, slednjega obishche v Parizu leta 1891 in postane njegov uchenec, leta 1892 se preseli v Pariz, dela kot uradnik v Vojnem ministrstvu in financhni agenciji Havas, leta 1900 se porochi (sin, hchi – slednja, podobno kot Mallarméjeva, skrbi za ochetovo literarno zapushchino), po psihichni krizi za dvajset let opusti poezijo, a intenzivno bere, zlasti grshko mitologijo, pishe prozo in vsak dan v glavnem za predal razlichna razmishljanja (do smrti 261 zvezkov, 26.000 strani); na prigovarjanje prijatelja Andréja Gida zbere zgodnje pesmi in jim pridruzhi po nenadnem pesmotvornem prebujenju shtiri leta pisano obshirno pesnitev Mlada Parka, ki ob izidu leta 1917 zaslovi in postane eden od temeljev moderne poezije; med prvo svetovno vojno ima “slabo vest”, ker ni na fronti; leta 1921 je v neki revialni anketi razglashen za najvechjega sodobnega pesnika, od 1922 kot svobodni knjizhevnik potuje in predava po Evropi, znance ima zlasti v Italiji, med njimi Mussolinija; istega leta izid najpomembnejshe zbirke Charmes; leta 1925 je izvoljen za chlana Francoske akademije, leta 1927 smrt 96-letne matere v Montpellieru; leta 1930 srechanje s filozofom in danes dokaj neaktualnim nobelovcem Bergsonom, prav tako hiperfrancoskim “Nefrancozom”; med 1936 in 1945 je profesor poetike na College de France; avgusta 1944 ga general de Gaulle povabi na proslavo osvoboditve; 20. julija 1945 umre in je pokopan v Setu s citatom iz pesnitve Morsko pokopalishche na nagrobniku.

Nekje je bilo zaslediti misel, da sta najvechja evropska pesnika XX. stoletja Eliot in Valéry (oba sta svojo najpomembnejsho zbirko izdala istega leta – 1922, prvi Pusto dezhelo, drugi Charmes; tega leta izide tudi Joyceov Uliks in umre Proust). Misel se ne zdi napachna; z Rilkejem za nemshko in Lorco za shpansko ter Nerudo za hispanoamerishko podrochje bi to bila vodilna pesnishka peterica v moderni “postliteraturi” (po “zadnjih pravih” velikanih iz XIX. stol.). Primerjava med Eliotom in Valéryjem je zanimiva: oba izrazito intelektualna pesnika, hermetista, modernistichna tradicionalista, vendar tudi diametralno nasprotna: prvi transatlantski severnjak (rojen v ZDA), drugi tako rekoch Provansalec. Skrajni razmislek bi naposled na prvo mesto med nakazano peterico postavil Valéryja: kvintesenca bistvene evropske pesnishke (trubadurske, her/m/etichne) tradicije, himnichni nihilizem v opevanju “chistega ideala” kot narcisovske introspekcije v smislu delfskih gesel (spoznavaj sebe; nichesar prevech), dualizem forme (Valéryjevi oznaki: poésie pure, poésie brute, tj. chista, rimana in surova, prostoverzna poezija), dualizem refleksije (poezija, znanost - racionalno v poetichnem). In Nobelova? Kot pri prozi tudi pri poeziji ni “zadevala” prevech natanchno: Eliot in Neruda sta jo sicer dobila, prvi razmeroma “normalno”, drugega so zaradi njegovega “stalinizma” dolgo “odpisovali”, medtem ko je bil Valéry menda leta 1945 najresnejshi kandidat, a je tik pred tem umrl, Nobelova pa je preskochila tedanje evropske rushevine in prvich shla v nevtralno Juzhno Ameriko, v roke “krvavo usodne” chilske pesnice, katere psevdonim zveni “provansalsko”: Gabriela Mistral (prim. novoprovansalski pesnik F. Mistral, polpozabljeni nobelovec iz leta 1904).

Nekaj paradoksalnosti je polozheno zhe v Valéryjevo zibel, pach z “obstranskim” poreklom; v zrelosti je poezijo definiral kot “praznik Intelekta”, kot modernist je tradicionalist, kot eminenten pesnik je napisal neprimerno vech proze kakor verzov, kot lirik je najbolj zaslovel z daljshimi, “epskimi” pesnitvami, kljuchen za ves njegov ogromni opus pa se zdi skrcheni (petzlozhni verzi) sonet o zrachnem duhu Silf (morda ima vsak pesnik svojo kljuchno pesem; npr. Presheren Pevcu) kot kvintesenchno uresnichenje “chiste poezije”, ki s prostoverznim zapisom o Narcisu (“Narcisse. Final. Esquisse.”) kot primerom “surove poezije” do skrajnosti zgoshcheno zaokrozha Valéryjevo dvoumno, izmuzljivo, “zrachno”, narcistichno in “kachje zavito” pesnishko sporochilo (Narcisa, svoj poglavitni mitski simbol, opeva tudi v poemah; kacha, tochneje “cankarjanski” kachur, ker je v fr. “serpent” moshkega spola, je izhodishchni simbol avtodialoshke pesnitve Mlada Parka).

Ob Valéryju seveda ni mogoche mimo njegovega juzhnjashtva, mediteranstva, ki je navzoche tako v njegovi “chisti” kot tudi “surovi” poeziji, neposredno pa ga je poudaril zlasti v prozni meditaciji Mediteranski navdihi, kjer omenja svojo zgodnjo ocharanost z “bozhanstvi” morja, neba in sonca ter svetovno edinstvenost s tremi celinami zaprtega Sredozemskega morja kot konteksta, v katerem je vzniknila sredishchna chloveshka civilizacija v smislu antichnega gesla “chlovek – merilo vsega”. To geslo je le navidezno v nasprotju z Valéryjevim her/m/etichnim vishkom ideala v “chistem nichu” (npr. pesnitev Osnutek kachurja), ker je tudi vsako dojemanje idealov opredeljeno z identiteto posameznika, neizbezhno dolochenega s prostorom in chasom, pravzaprav prostorchasom sodobne fizike. Ali recheno po Heideggru: “tubit” je tudi v dojemanju “biti” dolochena s chasom in prostorom, bivajoch “faktichno”, kot dejstvo. (Cheprav je za Heideggra obichajno razumevanje te pogojenosti lahko “vulgarno” in cheprav fiziki razpravljajo o mozhnostih kozmichnega brezchasja, je v iste prostorchasne zakonitosti bivanjsko vpet tako uchenjak kot nepismen kmet.) Chas in prostor sta v filozofsko-fizikalni rabi dokaj abstraktna pojma, v “praksi” in v “poeziji” pa sta njuna “metaforichna” ekvivalenta rod in dom (tudi z “blut-und-bodnovskimi” vulgarizacijami). V presechishchu francoskega jezika (“Chast ljudi, sveti JEZIK”, cit. pesnitev Pitija), ki je nastal z zmago severnega govora nad juzhnim, provansalskim (langue d’oil – langue d’oc; mesto Sete je v pokrajini Languedoc), je Valéryjev stvarni in duhovni dom Mediteran, z osebnimi in pesnishkimi rodovnimi vezmi pa sega vse do korenin (provansalskega) trubadurstva, ki je vino kot apokrifni “ideal” islamskega pesnishtva “nadomestilo” s pitijsko dvoumnostjo, paradoksalnostjo “Lavre” (l’aura – it. chista sapa, zrak; laura – gr. cesta, torej “pocestnica”…). V luchi te dvojnosti poteka “avtodialog” Valéryjeve poezije med “chistostjo” in “surovostjo”, kar niti ni nenavadno, saj podobno dvosmernost kazhejo mnogi pesnishki opusi (Presheren na sledi trubadurstva s svojimi visokimi soneti in satirichno-humornimi “igrachami”, Poejeva izbrushena poezija in fantastichno-detektivska proza, po njegovem “zgledu” francoski simbolisti: Baudelaire in Rimbaud s poezijo v verzih in prozi, Mallarmé s poezijo in s prilozhnostnimi kvartinami; nekateri pesniki s pesmimi za odrasle in otroke itd.; sodech po tem, ekskluzivnost “chiste poezije” potrebuje nekakshno dopolnilo).

____________
P. S. Opomba k naslovu Valéryjeve zbirke Charmes: pomensko-asociativno izjemno kompleksna beseda, v bistvu neprevedljiva; mnozhina pojma “charme” s pomenom char, sharm ali tudi gaber (drevo, ki v keltski tradiciji pomeni trdnost, zdravje, prim. franc. izrek “se porter comme un charme”, v slov. ustreza “biti zdrav kot dren”); etimoloshka zveza z lat. besedo “carmen” (pesem); glede na pomembnost simbola kache v Valéryjevi poeziji se navezuje she sintagma “charmeur de serpents” (krotilec kach); vzporednica med Eliotovim bolj “socioloshkim” naslovom Pusta dezhela in izrazito ezoterichnim Charmes omogocha pomensko povezavo najpomembnejshih pesnishkih zbirk XX. stol. nekako v smislu: “besedne charovnije v pusti dezheli”; podobna zveza je mozhna tudi med najpomembnejshimi romani – Joyceovim Odisejem, Proustovim V iskanju izgubljenega chasa in Kafkovim Procesom, npr.: “Odisej v procesu iskanja izgubljenega chasa”, pri tem bi bil Odisej seveda t. im. “moderni subjekt” v parafrazi antichnega mita.