Revija SRP 49/50

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MITOLOGIJA (NE)ZRELOSTI
 
 
 
Prichujochi cikel mm belezhk zajema nekaj znachilnih pojavov s podrochja slovenskih tiskanih mnozhichnih medijev; namrech pojavov, ki so jih ti mediji zabelezhili v zadnjem obdobju (2001/ 2002) in so precej “dvigali prah”, se pravi, da so vzbudili izjemno pozornost pri publiki, kot kazhejo dokaj shtevilni odmevi (v obliki razlichnih “pisem bralcev”, komentarjev ipd.). Ne glede na to, koliko so te medijske “bombe” ali “pasje bombice” zares usodneje pomembne (za narod, drzhavo, zavest, kulturo itd.), se vendarle zdijo kolikor toliko zanimive vsaj kot dolochene spodbude za asociativne prispevke k ochitno she zmeraj in vedno znova aktualni temi “slovenske samopodobe”, kot pravi Milosh Mikeln (gl. uvodnik Slovenska samopodoba 2001, revija Sodobnost, 2001, sht. 9), Zhupanchich pa je v prelomnem letu 1918 zavzdihnil v Lj. Zvonu: “O, da nam je priti do svoje podobe,/ i meni i tebi, narod moj!” (konchna verza pesmi Podoba). Seveda te belezhke niso pisane v smislu polemike, marvech v glavnem kot mimobezhni odzivi nekoliko pozornejshe bralske prakse.

JANEZ RUGELJ (intervju z naslovom Miroslav Slana – Miros z Janezom Rugljem, objavljen v Sodobnosti, ista sht). Znani slovenski psihiater, strokovnjak za alkoholizem, terapevt po t. im. socialnoandragoshki metodi hrv. psihiatra V. Hudolina, v svojih nastopih deluje kot nekakshen voluntaristichni “vitez”, oklepnik, “kot tank”, kot superiorno in celovito machistichno uteleshenje psihofizichne energije in kot “ubitachno” izzivalen sogovornik z neredkimi “kaplarsko” vulgarnimi zachimbami. Vojashka “metaforika” je tukaj primerna za osvetlitev temeljnega “simptomalnega manka”, ki se kazhe v tem dokaj obsezhnem psihiatrovem pogovoru z literatom za literarno revijo, kjer “tank” razgrne svoj portret, “nonshalantno” in naravnost “sistematichno” prestreljen z vrsto kontradikcij. Ker je sploshno znano, da je bil Rugelj dolgoletni usluzhbenec JLA, je namrech opazno, da to ni omenjeno v zadevnem pogovoru, niti tam, ko se izrecno predstavi: “Rugelj pomeni biti partizan, doktor znanosti, psihiater…” (cit. str. 1081). Podatek o JLA ni naveden niti v prirochniku Slovenski kdo je kdo (1999); natanchnejshi je shele chlanek o Ruglju v Encikl. Slovenije, iz katerega je razvidno, da je v vojski nekdanje Jugoslavije sluzhboval 1945 – 70 in da je shtudiral medicino najprej na MF v Sarajevu, nato v Ljubljani diplomiral (1962), specializiral psihiatrijo (1967), doktoriral na MF na Reki (1979), zasebno ordinacijo ima od 1995. Edina sled J(L)A v zadevnem pogovoru je Rugljeva fotografija iz “maja 1945” (cit. str. 1069): prikazuje shestnajstletnika v uniformi JA (partizanske odrede Jugoslavije je 1. 3. 1945 nadomestila Jugoslovanska armada, ki se je shele 22. 12. 1951 preimenovala v JNA/ JLA), s pishtolo za pasom, s “titovko” (vrsta kape z rdecho peterokrako zvezdo, povzeta po chepici sovjetske vojske) na glavi in v siju zmagovite zadoshchenosti. Navedeni podatki kazhejo, da je mladoletnik z dolenjskega podezhelja (17. 7. 1929, Brezovica pri Mirni Pechi) po dveh letih partizanstva (navedba v pogovoru) in po konchani vojni ostal v vojski ter aktivno sluzhboval v njej she prek psihiatrichne specializacije, ki jo je dosegel z dogoletnim “shtudijem ob delu”, kar je nedvomno zgleden primer vztrajnosti in vitalnosti v socialnem prodiranju – recheno slikovito - od kletnih nizhin do elitnih vishin (v tem smislu Rugljeva obsesija s popolnostjo in poudarjanje nujnosti “elitnih shol” omogochata domnevo o parvenijskem “kompleksu elitnosti”, kajti v ozhjih, elitnih znanstvenih krogih “shtudij ob delu” ne velja za elitnega). Ob dejstvu, da je bila JLA ne glede na teoretichne definicije praktichno srbska vojska, se v zvezi z navedenim seveda ponuja znani srbski izrek: “Majka Armija! Stvorila je od njega choveka!” Vsekakor vloga JLA niti v najbolj zgoshcheni Rugljevi biografiji ni videti kot navadno “sluzhenje vojske”, ki se ga obichajno prezre. Koliko je z dolgoletno aktivno pripadnostjo (tujerodni, s tujim uradnim jezikom) inshtituciji, ki je pojem discipline, v skladu Rugljeva izjava, da je “domala vse zhivljenje svobodnjak” (cit. str. 1068), lahko presodi vsakdo sam; gol fakt pove, da je, kot je zgoraj zhe omenjeno, “svobodnjak” ali zasebnik od leta 1995. Pri tem je mozhna tudi domneva o svojevrstnem “janicharskem kompleksu faliranosti” v dvojnem smislu: narodnostnem in poklicnem; slovenska partizanska vojska je bila ukinjena kot po svoje “neregularna”, Rugelj je ostal v “novi vojski”, vendar se je za ceno posebnih naporov zachel oddaljevati od nje in svojega osnovnega poklica, ki je pach vojak (“vojashke” robatosti v njegovem izrazhanju ne presenechajo, kot tudi dolochen element “janicharstva” pri vojashko aktivnih pripadnikih manjshih etnij ni nich nenavadnega); s pomochjo (srbske) vojske se je torej iz te iste vojske naposled umaknil v (slovensko) medicino, a je tudi tu ostal “outsider”. V tej luchi so “slikovite” Rugljeve izjave o vrhovnem komandantu, kateremu je aktivno sluzhil vech kot chetrt stoletja: “To so zame absolutne barabe: Stalin, Lenin, Tito itn. Tito je imel dve referenci, da je prevzel vodstvo KPJ: napravil je eno ograjo kot kljuchavnichar in v Shpaniji je v imenu Stalina pobil komunistichno elito…” (cit. str. 1082); “Drnovshek je pozitiven zgled, ker teche. Kuchan tudi. Pa Bush in Clinton. To so pozitivni zgledi. Ne pa Tito, debeluh in zapitezh!” (cit. str. 1083). Ob tem je mozhno pripomniti vsaj to, da Tito (element “janicharstva” je seveda navzoch tudi pri njem), kolikor je znano, nikoli ni bil v Shpaniji, Drnovshek, ki je med navedenimi politiki najbolj vitek in “shporten”, pa je tezhko bolan… O Drnovshku Rugelj tudi pravi, da je politik, ki ima “politichni shlif” in da “se je oblikoval kot dolgoletni poslanec v Beogradu in kar naenkrat je postal predsednik Jugoslavije” (cit. str. 1082); Drnovshek je prishel na to predsednishko mesto kot ekonomist-banchnik iz Zasavja, tako rekoch kot “chisti provincialec”, vendar je zhe dovolj znano, da vseeno ni bil nekakshen “nihche” ali “nepopisan list” (sluzhboval je zhe krajshi chas v diplomaciji, imel je doktorat, verjetno pa tudi kakshne vsaj minimalne zveze, ki so ga usmerile v “veliki skok”).

V tem pogovoru z Rugljem se sicer kot kljuchno kazhe vprashanje t. im. zrelosti. Na to se vezhe najprej fenomen “falirancev”, ki so omenjeni takoj na zachetku. To so ljudje, ki niso dozoreli strokovno, niso dosegli dolochene ustrezne formalne izobrazbe (na neki tochki so iz takih ali drugachnih razlogov “odpovedali” v sholanju, ki je predvsem socializacijski dril, elitistichno kruhoborstvo, prezhvekovanje prezhvechenega, brkljashtvo, pri katerem je izvirnejsha ustvarjalnost drugotna ali sploh motecha). “Do falirancev imam zelo distanciran odnos,” (cit. str. 1064) pravi Rugelj glede svojih otrok, ki niso diplomirali. Zanichevalno etiketo “faliranec” je mogoche nalepiti neredkim, ki so kljub dolocheni formalni pomanjkljivosti dosegli tudi najbolj izjemne uspehe. Zhivljenjski faliranec je po svoje Presheren, shtudijski pa Cankar, razni velikani likovne umetnosti brez akademskih papirjev itd. “Tudi jaz sem bil, na zhalost, komunistichni vernik, a sem se pochasi ozavestil.” (cit. str. 1082). Torej falirani komunistichni vernik (v ozadju mladostna nezrelost?); naposled je falirala tudi vojska, ki ji je Rugelj nekoch pripadal (pravzaprav je ta vojska falirala dvakrat: kot partizanska z ukinitvijo in kot jugoslovanska s “samoukinitvijo”). Nekdanji partizanski bojevnik za svobodo in prezhivetje naroda zdaj izjavlja, da Slovenci kot meshanica ljudstev niso pomembni, da je irelevantno, ali bo chez sto let she obstajalo ali ne “to zafurano ljudstvo” (cit. str. 1080); “zafuran” je seveda sinonim za “faliran”, pripadnik faliranega ljudstva je torej lahko le faliranec, tako rekoch nezrel chlovek; visoka slovenska samomorilnost ima torej svojo “logiko”. Rugelj forsira “pot elitizma” (cit. str. 1076) kot izhod iz problemov “zapoznelega dozorevanja nedozorelih ljudi” (cit. ibid.); pri tem, kot navaja Miros, po potrebi citira neizvirno, zhe dokaj obrabljeno misel alpinista Zaplotnika, da je bolj kot cilj pomembna pot (pot brez cilja je pach brezpotje). Nekdanji pripadnik vojske, katere ideoloshko vodilo je bila komunistichna revolucija in je s tem ciljem izvajala tudi razlichna “antielitistichna ochishchevanja”, danes govori: “Zelo vazhno je, da ima narod aristokracijo. Slovenci je nimamo in zato nimamo nobene mozhnosti, da bi se uveljavili v Evropi. Aristokrati so povsem drugi ljudje kot obichajna raja; niso prikrajshani v osnovnih potrebah chloveka, vse osnovno imajo. Hodijo v elitne shole z elitnimi profesorji in elitnimi programi in formirajo aristokracijo, jedro naroda.” (cit. str. 1083). “Chlovek, ki ne dela, ni chlovek.” (cit. str. 1075); aristokrat je ne le po revolucionarni ideologiji, ampak tako rekoch nasploh pojem za chloveka, ki ne dela, ki se ne ubija z delom. Psihoterapevt, ki naj bi bil medicinski humanist, ima upokojence za parazite, saj “so najvechji problem” (cit. str. 1065), in v smislu medicinskega menedzherstva pravi: “Zhenska pri terapiji lahko uspe samo, che je lepa in bogata. (…) Noben psihoterapevt v Sloveniji nima kakshnih muslimank na kavchu, zavozhenih. Samo lepe in bogate.” (cit. str. 1080). Vprashanje je, ali je medicina za razlichne izbrance sploh she medicina; sicer pa to implicitno kritiko islama po svoje “osvetljuje” izjava: “Jaz sem chetrtich porochen in nisem imel z nobeno zhensko teh problemov, zato ker sem se je odkrizhal, ni je bilo vech in nabavil sem si novo. In tudi sedaj bi se je odkrizhal, che mi ne bi sledila, kot je treba. Moshki je glavar, ko se porochi, dobi sharzhe beg, pasha, aga, sultan.” (cit. str. 1074); islam v tolikshni meri “uresnichuje” Rugljev zakonski ideal, da je celo uporabil terminologijo iz islamskega konteksta, kjer so shtiri zhene tako rekoch predpisane… Zakaj bi bile pri tem muslimanke “zavozhene”, ni jasno, saj radikalno in enormno izpolnjujejo nalogo, ki je za zhenske tudi po Ruglju temeljna: rojevanje otrok, strezhba mozhu (morda jim ravno zato psihoterapevtski kavch sploh ni potreben). Chetrti zakon pomeni tri predhodne zakonske brodolome, saj ochitno ni shlo za kakshno smrt, temvech za moshke “odslovitve” zhene (ki so, mimogrede, po islamskem pravu normalen postopek); domneva o dolocheni nezrelosti za zakonsko zhivljenje se ob takih primerih “ljubezenske faliranosti” ne zdi neustrezna; zidarju, za katerim bi se sesule tri hishe, ne bi nihche vech zaupal, na podrochju psihiatrichne vzgoje za boljshe odnose med zakonci pa naj bi bilo nepomembno, che je kovacheva kobila bosa… (za faliranje pri shtudiju so mozhna razlichna “opravichila”, za falirani zakon tudi ob civilni poroki velja le dejstvo prelomljene prisege zvestobe). Po Ruglju, ki chasti aristokracijo in prezira rajo, je zakonski vzor na kmetih: “Paradigma sta kmet in kmetica.” (cit. str. 1073); pri tem seveda ne omenja, da je v slovenski kmechki tradiciji zakon verski zakrament, ki ga prekine le smrt. Rugljevi kmechki ideali so tudi shirshi: “Pravi moshki… (…) je sposoben ustvariti hishko, pripeljati kravico, ki mu bo dala telichka…” (cit. str. 1065); “Vsi ljudje v mojem otroshtvu na Dolenjskem so delali do smrti.” (cit. ibid.); “Bil sem najboljshi v razredu. Hodil sem k zhupniku po knjige in sem veliko bral.” (cit. str. 1078); “Homoseksualci so suha veja. Vse je v funkciji razmnozhevanja. To je vazhno. Kdor ni sposoben za funkcijo razmnozhevanja, je suha veja!” (cit. str. 1079). Z vidika kmechkega dela, radikalno gledano, je chepenje med knjigami zguba chasa, zabushavanje, zasvojenost, degeneracija (razni ljudski izreki: chich ne da nich; shkric ni chlovek, ampak volek; kdor prevech shtudira, mu dusha eksplodira; kdor v knjigah tichi, ochi zgubi…). Bioloshko gledano, so homoseksualci nedvomno suha veja. Toda na “suhih vejah”, ki niso nujno homoseksualne, temvech so moshki zunaj reprodukcijske verige, je utemeljen velik - zlasti katolishki - del sistema danes vodilne zahodne civilizacije. Zhupnik, ki je malemu Ruglju posojal knjige, je bil taka “suha veja”, vendar je bil ochitno tudi nosilec neke kulture (pomena dushnih pastirjev v kmechki tradiciji tukaj niti ni treba posebej omenjati). “Suha veja” je bil npr. Plechnik, edini Slovenec, chigar ime v svetu nekaj pomeni. Glede metropolita Rodeta, ki je tudi znan po svoji ostri kritiki preshernovsko-cankarjanske zhivljenjske prakse, Rugelj priznava: “Rode je veleusposobljen chlovek in se je oblikoval v svetovljana v elitnih skupinah.” (cit. str. 1083). Ravno katolishki sistem “suhih vej” do skrajnosti uresnichuje ideal elitnega sholanja. Nekakshen rekord v slovenski “elitni kulturi” predstavlja Rugljeva raba pojma “pezde”. O Slovencih pravi, da imajo “dva pezdeta za vzornika, Presherna in Cankarja, ter armado njunih posnemovalcev.” (cit. str. 1081); vprashanje je, ali sta najvechja narodna literata res vzornika slovenskih pijancev; bolj verjetno je, da se vechinoma zapijajo iz chisto neliterarnih razlogov, zaradi specifichnih razmer v nekem maloperspektivnem, stisnjenem okolju, ki ga niti vzpostavitev samostojne drzhave ali “vrnitev” v kapitalizem ne more bistveno spremeniti (statistika med rekorderke po samomorih uvrshcha mittelevropske “luknje”, kot so Slovenija, Litva, Madzharska, Hrvashka…; she v chasu YU je neka amerishka raziskava ugotovila najvechjo koncentracijo dushevnih bolezni na svetu v Sloveniji in Vojvodini). Krona pa je najbrzh naslednja, zhe kar slavna izjava (z nepreprichljivim naknadnim poskusom “popravka”) psihoterapevta, ki v svoji metodi priporocha “stik z umetnostjo, literaturo” (cit. str. 1076), torej kulturno in umetnishko izobrazhevanje, branje literarnih, filozofskih del itd: “Vsi, ki so delikventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi, so toliko zarukani, da jih psihiatrija niti ne poskusha spremeniti, ker to ni mogoche. Zrel chlovek se pozitivno odziva na obichajne chloveshke pobude, psihopatski ljudje pa se potuhnejo edino pri uporabi represivnih sredstev.” (cit. str. 1070). V raznih umetnishkih krogih je res najti vsakrshne “delikvente”, tudi homoseksualne, “nevrotichnost kulture” kot rezultat dolochene psihichne deviantnosti, inhibiranosti, okvarjenosti seveda ni nich novega v sodobni psihologiji, zlasti po psihoanalizi; antropologija ugotavlja, da se zhe vrachi v najbolj primitivnih skupnostih rekrutirajo iz “posebnih tipov” (nekaj takega je bil, po vsem sodech, tudi Rugelj zhe kot najstnik, ko se je po svoje uprl okolju “kmechke idile”, se odtrgal od zemlje in stopil na posebno pot). Te (pra)skupnosti na take posebnezhe ne klichejo “represivnih sredstev”, jih ne dolochajo kot “pezdete”, marvech jih znajo funkcionalno vkljuchevati v sistematiko socialnega obredja, vchasih bolje kot najvishje razvite druzhbe. Po Ruglju je samomor v dolochenih okolishchinah pogumno dejanje: “Nekateri v plenicah chakajo na smrt, pravi chlovek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo konchal zhivljenje, medtem ko ostali pezdeti chakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa.” (cit. str. 1066); pri tem ni odvech omeniti, da lahko psihoanaliza vodi v samomor, z grozhnjo gladovnega samomora pa je nekoch nastopil tudi sam Rugelj (v intervjuju je njegova fotografija s prve gladovne stavke leta 1985); v dolochenih (verskih) kontekstih za samomor ni opravichila, ker je izdaja svetosti zhivljenja in beg pred njim, cheprav je tudi celibat v bistvu oblika (rodovnega) samomora (npr. vpliv enormnih odhodov v samostane na propad Tibeta kot drzhave).

Ob nakazanem spletu vsakrshnih konfuznosti celo Rugljev kult zdravega zhivljenja, ki je v osnovi vreden pozornosti, cheprav malce spominja na vojashko robotizacijo, izgublja svojo verodostojnost. Poanta bi bila: kakrshnokoli voluntaristichno iskanje svobodnjashtva je neizogibno determinirano s kontekstom, v katerem se dogaja, in vsako samozadovoljstvo z dosezheno “neodvisnostjo” je, radikalno gledano, zgolj - po svoje sicer nujna in koristna - samozadostna iluzija. Zato je tudi Rugljev poskus razbijanja slovenskega (cheprav nikakor ni le slovenska “znachilnost”, prim. izrazito machistichne Italijane, ki najbrzh niso majhen, nezrelo zafuran narod) “materinskega mita” v bistvu brezpredmeten, ker vsakdo, ki ne odide drugam, ostaja v narochju “matere”, namrech “matere domovine”, chetudi jo po srbsko imenuje “otadzhbina” (ochetnjava, Vaterland); temeljna naloga vojaka je dati zhivljenje za domovino; kdor pa se izseli, se tudi ne odtrga od tal, ampak zgolj “zamenja narochje”, prestopi v narochje izbirne matere, machehe (Wahlheimat).

Nekoliko paradoksalno je mogoche dodati, da je zgoraj zhe omenjeni Mikelnov uvodnik pravzaprav “edino opravichilo” za objavo Rugljevega intervjuja v eni od osrednjih slovenskih literarnih revij, pach v tem smislu, da je ta pogovor vendarle dolochen prispevek k temu, kar naj bi bila “slovenska samopodoba” ali, drugache recheno, stanje duha. Sicer pa se intervju po svoje navezuje tudi na predhodni (v isti shtev. Sodobnosti) cikel krajshih razmishljanj tujih avtorjev na temo: “Ali literatura lahko reshi svet”? Mogoche je Rugelj glavni junak lastne “reshevalne literature”… Vsekakor literatura ne more reshiti niti takih vprashanj, kot je - po Mikelnovem uvodniku - “najvechji krvavi madezh na slovenski samopodobi” (cit. str. 1053); “Gre za pomor domobranskih vojnih ujetnikov junija 1945.” (cit. str. 1052). Mikeln se zavzema za “regularno sodno preiskavo pomora in proces proti njegovim krivcem, zhivim ali mrtvim. Kajti kot sem zhe vechkrat pisal: nezadoshcheno prelita kri je zmajevo seme, potaknjeno v tla, koder je tekla. (…) Techejo zadnja leta, ko je she mogoche dognati, da so za poboj krivi ti in ti ljudje, ne pa vse slovensko partizanstvo ali kar nekakshen slovenski bratomorilski nagon.” (cit. str. 1053). “Che bi bilo to razchishcheno in obrachunano, lahko ostanemo narod brez zlih mitov. Tega ne more vsakdo rechi o sebi: narod brez zlih mitov.” (cit. str. 1054). Po Mikelnu namrech ni treba, da si Slovenci “nalozhimo bratomorilski mit” (cit. ibid.). V zvezi z Rugljem, ki je bil akter v partizansko-jugoslovanski vojski, je mogoche rechi, da so si Slovenci vsekakor zhe nalozhili “pijanski mit” (“samomorilski mit” je le drugo ime, ker je alkoholizem pach samomor z odlogom, na obroke; samomor je po Ruglju stvar poguma, vsaj v dolochenih, chloveka nevrednih okolishchinah, in pri tem tudi sebe izrecno vshteje med “pezdete”, ki chakajo smrt; gl. pog. z Mirosom, str. 1066; pravzaprav je tudi “bratomorilski mit” le “drugo ime”, ker je v bratomoru element kolektivne avtodestrukcije, ki pa je najbrzh vchasih, parakoksalno, nujna za prezhivetje). Kot vse kazhe, Ruglju ne bo uspelo reshiti Slovencev izpod pijanskega bremena (ki je, mimogrede, po njem tudi homoseksualno, saj je v nekem drugem intervjuju gostilne oznachil kot zbiralishcha homoseksualcev; ni znano, ali je kje tudi o vojski, se pravi o svojem osnovnem poklicu rekel, da je homoseksualna zdruzhba). Da bi proces proti peshchici starcev, ki se tako ali tako “nichesar ne spominjajo”, odstranil madezh “bratomorilskega mita” s slovenske samopodobe, je tudi dovolj dvomljivo; celo obsedeno nemshko ukvarjanje s samopodobo, ki ga omenja Mikeln, je spricho golega dejstva iztrebitve evropskega zhidovstva vchasih skoraj afektacija. Sicer pa so povojne mnozhichne likvidacije tako vpletene v shirshi jugoslovanski (in deloma tudi sovjetski) kontekst, da je komajda mogoche govoriti o nekakshni slovenski “bratomorilski avtonomiji”; to seveda ostankom desne kolaboracije omogocha protiochitke, da je bilo tudi partizanstvo zgolj kolaboracija s sovjetsko-srbskim “importom” (ki se ga je narod znebil shele leta 1991); nacifashistichni okupator je “omogochil” po razlagi obeh strani “spontani” nastanek dveh slovenskih vojsk kot skrajno in neizprosno delitev: ene kasarnishke (“svetnishke”), druge gozdovnishke (“razbojnishke”), ki sta se na koncu obe srbizirali, jugoslavizirali, prva v “Petrovo”, druga v “Titovo” vojsko; domobranski strateshki “raison” med vojno je bilo prichakovanje angloamerishke invazije prek Istre skozi t. im. Ljubljanska vrata, po vojni pa mozhnost delitve Jugoslavije “fifty-fifty” (toda slovansko podrochje za Angloamerichane ochitno ni bilo vredno “grshke reshitve”, zato so ga prepustili ruski sferi); tako so domobranci vztrajali, v svojem vodstvu nedvomno predvideni tudi za mozhnost zhrtvovanja, saj so bili zhe vech mesecev pred koncem vojne iz Londona opozorjeni, da bodo razbezhane kvizlinshke enote po vojni vrachali v matichne drzhave; od komunistichne strani so seveda lahko prichakovali samo najhujshe, saj so tudi nekateri domobranski ideologi (tajno) “obljubljali”, da bo “Sava krvava do Zagreba” v primeru njihove zmage; na skrajno izpostavljenih, prepishnih in zaradi hribovskih gozdov tudi zavratno “zatishnih” slovenskih tleh je bila “hekatomba”, po vsem sodech, neizbezhna. Morda literatura lahko le ugotovi: naroda brez zlih mitov ni. (Pri vsem tem danes dokaj avtoironichno zvenijo besede Vojana Rusa iz Sodobnosti leta 1965 o “moralnem skladu”, ki naj bi bistveno povezoval narode YU; citat je objavljen v zgoraj obravnavani shtevilki iste revije.)

JANKO KOS (chlanki, intervjuji v chasopisju). V teh Kosovih meditacijah je opazna nachelna izpostavitev tako slovenskega narodnega kot avtorjevega osebnega katolishtva (seveda ne brez dolochene shirshe navezave na zgoraj nakazano problematiko “slovenske samopodobe”). Nestor slovenske komparativistike na zachetku kolumne Poslednja Cankarjeva skushnjava (Delo, 17. 12. 2001) pravi: “Katolishtvo da, krshchanstvo ne, je dejal Charles Maurras, praoche francoskega fashizma.” - Dovolj izzivalno izhodishche, sicer pa chlanek temelji na znani Cankarjevi izjavi malo pred smrtjo: “Che bi bil Rus, bi bil pravoslaven, che bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katolichan.” (cit. ibid.). In nadaljnje Kosove decidirane izpeljave: od treh vej krshchanstva se je Cankarju “pokazala za Slovence zavezujocha katolishka. (…) Evropa brez krshchanstva je prazen nich. (…) V ateistih, ki se postavljajo po robu krshchanstvu, to she zmeraj zhivi, evropski ateizem je sprevrzhena potvorba krshchanstva. Slovenski ateizem ne more biti kaj drugega kot sprevrzhena zrcalna slika katolishtva. (…) Na dnu Slovenca, naj bo she tako neveren, se skriva duh katolishtva. Ali kot bi dejal Presheren – nejeveren in vendar veren.” (cit. ibid.). Vse to naj bi po Kosu veljalo tudi za Kardelja, glavnega slovenskega ateistichnega (in partizanskega) ideologa, chigar samoupravni socializem se od evropskega komunizma razlikuje po tem, da ima v izhodishchih tudi Krekovo (katolishko) socialno gibanje, iz katerega so mnogi preshli med komuniste. Prichujochemu komentarju se nakazuje pomisel: evropska dolochenost s krshchanstvom in slovenska s katolishtvom je nedvomna, a zastavlja se vprashanje, zakaj sploh prihaja do sporov s tem dejstvom. Tu se ponuja znana (Chateaubriandova) misel o specifichnosti krshchanstva: njegova dramatichna razdvojenost. Take dramatichnosti ni na podrochju budizma, cheprav se je tudi tam razvil komunizem z ateizmom; she manj v islamu. Mozhnost dialoshke polemike vse do sprevrzhenosti (degeneracije) kot prednost evropskega mishljenja? In slovenska “posebnost”: na bistvenih tochkah vzpostavljanja slovenske kulturne in konchno tudi drzhavotvorne identitete, ki jih poosebljajo Trubar, Presheren, Cankar in Kocbek, se kazhe dolochen usodni spor s katolishkim kontekstom, “oddaljitev” znotraj kroga. Z vidika Kosovega “ultramontanstva” je logichen pridrzhek do Kocbeka, nakazan v chetrtem delu dnevnishkih zapiskov v Delu, Sobotna priloga, 23. 2. 2002: po Kosu namrech Kocbek prikraja stvarnost svoji nejasni “filozofiji”, ki je v pogledu na NOB ideoloshka, “ta ideologija je zmes marksizma in personalizma, toda sinteza se ni posrechila, dvomim celo, ali je v nji she kaj krshchanskega.” (cit. str.19). Seveda je mogoche kritizirati Kocbekovo ideologijo in filozofijo, vendar je dejstvo, da mu je na praktichno “simbolni” ravni uspelo tako rekoch nemogoche: pod rdecho zvezdo je ostal ekspliciran katolichan. V enem od predhodnih nadaljevanj istih Kosovih zapiskov je znachilna izjava: “Navdushenje nad naravo je za povprechnega Slovenca - in to sem jaz – nekaj najbolj obichajnega,…” (cit. Delo, SP, 9.2. 2002, str. 18); tukaj komentar odpove: che je doktor znanosti, eden od utemeljiteljev slovenske komparativistike, filozof, avtor kupa knjig - “povprechen Slovenec”, potem je nedoumljivo, da nedavna evropska raziskava uvrshcha Slovence med tako rekoch polpismene narode…

VESNA V. GODINA (kolumne v Delovi prilogi Ona). Profesorica antropologije na FDV je v zadnjem chasu postala tudi ena najbolj popularnih chasopisnih komentatork v Sloveniji. Najvech odzivov (gl. pisma bralcev v Oni) je izzvala njena oznaka Slovencev kot “Slovenchkov”, ki so jo mnogi vzporejali s “Slovenceljni” Svetlane Makarovich. Za obe (satirichni) oznaki je znachilno, da sta brez zhenske variante, Godinova je shele nedavno uporabila tudi obliko “Slovenchice”, hkrati pa sta tudi selektivni: veljali naj bi le za dolochene tipe slovenskih domorodcev. V tem je njun problem. Selekcija dopushcha mozhnost, da so tudi taki Slovenci, ki niso “Slovenchki” ali “Slovenceljni”. Milchinskega “Butalci” ali Cankarjevi “Shentflorjanci” ne nakazujejo selektivnosti; kot literarna metafora zajemajo celotno etnijo, na katero se nanashajo. Selektivna metafora dopushcha iluzorno mozhnost drugachnosti, kar je chista samovshechnost spricho usodne ujetosti vseh pripadnikov dolochene etnichne identitete v dolochenem prostoru. Vsekakor oznaka “Slovenchki” nakazuje dolocheno nezrelost oznachenih v smislu psihoanalitichne antropologije. Tudi selekcija “zrelost – nezrelost” se zdi skrajno problematichna, pravzaprav populistichna, ker so kriteriji kljub znanstvenim ambicijam obchutno izmuzljivi in odvisni od druzhbenih kontekstov (npr. ulov prve zhivali, uboj prvega sovrazhnika, prvi spolni odnos, odsluzhenje vojashkega roka, prva sluzhba, matura, diploma, poroka, prvi otrok, dolochena posvetitev, “ognjeni krst”, smrt starshev itd., z ideoloshkega vidika je lahko komunist nezrel za vernika in obratno, za kristjana je nezrel musliman, ker je brez Kristusa, za muslimane je krshchanstvo nizhja razvojna stopnja; naposled se zdi she najbolj zanesljiva zrelost – smrt). V neki tv oddaji je bila opazna prostodushnost, s katero je Godinova odrekla mozhnost resnichne notranje demokratizacije slovenske druzhbe v kakshni blizhnji prihodnosti (s to skepso je mogoche soglashati, ker majhna druzhba v svojih stisnjenih relacijah tako rekoch a priori, zhe po chisto bioloshki logiki ne more “shirshe dihati”); Godinova je tudi primerjalno nakazala dolocheno shirino v ZDA; ob tem se zdi pripomniti, da so ZDA zelo raznolike v svoji obsezhnosti: so podrochja, kjer je demokratichnost gotovo “vzorna”, so pa tudi povsem drugachna. Znani so primeri, ko so kljub vsej demokratichnosti na amerishki univerzi pokazali vrata profesorju, ki se je poleg svojega strokovnega dela vdajal “profanaciji” v smislu populistichnega pisanja.

FERDINAND MAYRHOFER-GRUENBUEHEL (Delo, 4. 4. 2002; zadnja stran). Avstrijski veleposlanik v Sloveniji v chlanku, povzetem po Financial Timesu, z naslovom “Drzhava, ki se slabo razume s sosedi” pravi, da ima Slovenija tezhave z vsemi svojimi sosedami. “Zato mislim, da ima zadeva nekako opraviti s Slovenci. Slovenija je mlada drzhava. In Slovenci se morajo potrditi.” (cit.). Che imajo prichujoche mm belezhke kakshen skupni imenovalec, potem je to gotovo vprashanje zrelosti Slovencev kot kolektiva. Ambasadorjeve besede Slovencem seveda niso vshech, a v bistvu je tudi tu v ozadju vprashanje, ali se (majhen) narod zhe s tem, ko dobi drzhavo, potrdi kot “nacija”. Hujshe spoznanje obeta (hipotetichni) dejavnik “konstitutivnega zlochina”: da se narod kot zgodovinska akcija nacije potrjuje z bratomorom in umorom sosedov (vojna za ozemlje). Najhujsha pa bi bila verjetno ugotovitev, da narod, ki ne more biti “nacija” (zgolj tuja beseda za isto), tudi narod ni, temvech nekakshna izgubljena chreda, etnichni relikt, nezrelo ali, recheno po Ruglju, “zafurano ljudstvo” (cit. Sod., str. 1080). Ta ugotovitev bi se stikala z nemozhnostjo “samopodobe”: po mitoloshki metaforiki namrech ogledalo ne more dati vampirjeve podobe (vampir je “nezrelo” bitje, ker ni povsem mrtev; sicer pa med drugim pomeni svojevrstno “personifikacijo” razlichnih malih narodov srednje in vzhodne Evrope, ki bi po “normalni logiki” morali izginiti med prerivanjem velikih, a so vendarle nekako, bolj machkasti kot machasti, ostali med zhivimi; ti mittelevropski narodichi so le sredstvo, tj. das Mittel, objekti in ne subjekti zgodovine, njihova mitropska identiteta je v sklopu “Blut und Boden” predvsem mitska identiteta rodovne krvi, pomen tal je skoraj dobesedno “drugoten”, medtem ko naj bi bilo v Ameriki obratno).