Revija SRP 49/50

Ivan Sedej

 

NA MARGINAH KRITISHKEGA ZANIMANJA

 

Slikar Franc Vrtachnik sodi v prvo povojno umetnishko generacijo, ki je shtudirala in diplomirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Zato ni nakljuchje, da njegovo slikarstvo odseva vse tiste znachilnosti, ki jih sicer pripisujemo temu rodu. Umetnik se na razstavah pojavlja zelo redko in je shirshi javnosti malodane neznan. V precejshnji meri zato, ker dela izredno studiozno in pochasi. Kljub temu, da gre v vechini primerov za slike, ki jih je delal tudi po nekaj let, so ohranile mik spontanosti in svezhine. Poleg tega pa ne smemo pozabiti na konstruktivni pol njegovih likovnih stvaritev – kompozicija namrech kazhe, da porabi najvech chasa za razporejanje likov v ploskvah in prostoru ter za fiksiranje njihove soodvisnosti – ta pa se odigrava na ravneh barve in “risarsko” formuliranih dominantnih detajlov. To pa pomeni, da lahko njegov postopek in navsezadnje tudi motivni svet priblizhamo metodi, ki jo je v slovensko slikarstvo uvedel Zoran Didek, do virtuoznosti pa dorekel Ivan Seljak - Chopich.

Del generacije, ki ji pripada Vrtachnik, je krenil v prostore, ki jih opredeljuje predvsem drugachna ikonografija. Del pa se je podal na raziskovanje novih likovnih mozhnosti – in Vrtachnik je v precejshnji meri ohranil ikonografske sheme, ki so znachilne za klasiko modernega slikarstva (tihozhitje in portret), ter tudi nachin oblikovanja, ki na novi ravni povzema praktichna in teoretichna dognanja intimistichno obarvanih modernizmov. Po drugi strani pa tudi v ikonografskem pogledu ne gre na pot, ki bi se rezko lochevala od poti njegovih kolegov. Tu bi radi opozorili na motiv petrolejke, ki se v kombinaciji s cvetlichnim shopkom pojavlja na mnogih njegovih slikah (svoj asociativni izvor ima v Picassu in she blizhe v podobnem liku, ki ga kot znak in simbol uporablja Ivan Seljak). Gre za naslikan predmet, ki je obenem barvni poudarek in simbol ter se vezhe na chustveno dozhivljanje preteklosti. Kot simbol luchi pa ima njegova svetilka negativno konotacijo – saj je vedno ugasnjena, temna, in figurira kot gmota ob zhivahnih shopkih in v svetlem prostoru. Lahko bi celo rekli, da njegova luch prostor zatemnjuje! Sicer podobne likovne postopke drugache izpeljuje v portretu. Tu se v vechji meri kazhejo dolochene ekspresionistichne, morda celo Baconovske prvine, ter v nekaterih primerih izrazito dekorativno preinterpretirani elementi, ki sicer sodijo v surrealistichni repertoar (ochesa, vtkana v ozadje, liki zhivali, ki lebde v barvnem, gestualno nakazanem prostoru). Po drugi strani pa mu je uspelo v “multipliciranem” avtoportretu prevesti grozljive Ensorjeve maske v izrazito lirichno izpoved, ki je polna nostalgije in nemira. Spet se chisti barvni odnosi in odnosi med skopo oblikovanimi predmeti na njegovih tihozhitjih spremenijo v portretih (avtoportretih) v bolj arogantne in tudi bolj “povsebinjene” sestave – obraz ni s skopimi slikarskimi sredstvi oblikovan barvni detajl, ampak je nosilec globokega chustvovanja, zrcalo znachaja in trenutnega ali stalnega razpolozhenja, pa naj gre za cinizem ali za strah. Zato nam srechanje z Vrtachnikovim slikarstvom pomeni tudi soochenje z neko umetnishko potjo, ki ostaja po krivici na marginah nashega kritishkega zanimanja.